Povest o literatu: Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Brez povzetka urejanja
PipanMojca (pogovor | prispevki)
Brez povzetka urejanja
Vrstica 1:
{{naslov
Vstavi glavo.
|prejšnji=
|naslednji=
|naslov= Povest o literatu.
|poglavje=
|avtor= Josip Kostanjevec
|opombe=ureja MOJCA
|obdelano= 2
|spisano= ZK 1906
|Vir: http://www.dlib.si/v2/StreamFile.aspx?URN=URN:NBN:SI:doc-XSQGLY41&id=3d0bd9ba-b1ea-4581-9715-7275825b9d61&type=PDF
}}
 
{{rimska poglavja s piko|1|2|3|4|5}}
Vir: http://www.dlib.si/v2/StreamFile.aspx?URN=URN:NBN:SI:doc-XSQGLY41&id=3d0bd9ba-b1ea-4581-9715-7275825b9d61&type=PDF
 
Povest o literatu.
Spisal L. Seršen.
 
==I.==
 
Topel, skoro soparen večer je. Sam sedim v vrtni lopi, popolnoma sam. In žalostne, so moje misli in plahe. Sedaj, sedaj po toliko dolgih, truda in muke polnih dneh, sedaj zopet popolnoma sam, sam kot v onih davnih časih, ko so hodili mimo mene dan za dnem tuji, trdi, brezčutni obrazi,. Mirno vesla mesec na nebu, a ko ga pogledam, se mi zdi, da se mi reži nasproti glava idiotova z vodenimi očmi in brezzobimi čeljustmi. Fej, kako se smeje topo in zlobno! ... Glava se mi nasloni v roke in omahne na mizo. Iz mesta se čuje nerazločen šum, v bližnji gostilni vpijejo in razgrajajo pijanci, vmes se muči gramofon s svojim hri-. pavimhripavim glasom. V mlaki za vrtom se oglašajo žabe, za plotom cvili pes, za bližnjim kozelcem šumi komaj posušeno seno. Če ni to idila, ne vem kaj pomeni to ime! Vrag vzemi vsako idilo! .. . Glava mi je vedno težja, kakor bi bila pijana, in vendar še nisem pokusil danes vina. Toda pijan sem, to čutim! Po mojih žilah se plazi ogenj, moje misli se vrtijo v kolobarju in se mešajo, druga drevi za drugo, druga izpodriva drugo. In smejem se samemu sebi in govorim sam s saboj, a zraven imam solzne oči kakor pravi pravcati pijanec. Da, tudi solzne oči! Vrag ga vedi, kaj hočejo te solze, kje so se vzele! Kedar sem trezen, ne jočem nikdar. In še smejati se ne znam takrat. Sedaj pa oboje hkratu, smeh in jok! Resnično, pijan sem od zraka, ki me oveva, pijan sem od kozarca vode, ki sem jo izpil za večerjo. Pijan sem od svojih neumnih misli ... Saj res, pravkar sem se domislil nečesa. Izprehajal sem se popoludne po mestu. Na nekem ovinku mi stopi hipoma nasproti znan obraz. Spoznal sem ga takoj, in razveselilo se je moje srce. Res, razveselilo se je, saj ga nisem videl že dolgo, zelo dolgo. Pred menoj je stal najljubši moj prijatelj izza mladih let. Obraz mu je žarel v zdravju in zadovoljnosti, smejale so se mu oči, smejala so se mu tolsta lica. Kdo bi se ne razveselil ob takšnem pogledu, ob takšnem lepem, nenavadnem sestanku?
 
1*
 
4
 
smeh in jok! Resnično, pijan sem od zraka, ki me oveva, pijan sem od kozarca vode, ki sem jo izpil za večerjo. Pijan sem od svojih neumnih misli . . . Saj res, pravkar sem se domislil nečesa. Izprehajal sem se popoludne po mestu. Na nekem ovinku mi stopi hipoma nasproti znan obraz. Spoznal sem ga takoj, in razveselilo se je moje srce. Res, razveselilo se je, saj ga nisem videl že dolgo, zelo dolgo. Pred menoj je stal najljubši moj prijatelj izza mladih let. Obraz mu je žarel v zdravju in zadovoljnosti, smejale so se mu oči, smejala so se mu tolsta lica. Kdo bi se ne razveselil ob takšnem pogledu, ob takšnem lepem, nenavadnem sestanku?
 
»Zdravo, prijatelj! Vzradostile so se moje oči, da Te vidijo in srečno je moje srce, ki Te ljubi od nekdaj. Podaj mi roko, prijatelj, da Ti jo stisnem!«
Vrstica 32 ⟶ 33:
»Visok gospod je in velika je njegova slava. Zato me ni hotel poznati, mene skromnega človeka. Moje ime je hotel vedeti, ha, ha! Sedaj šele vem, zakaj me je vprašal po njem! Ime je vse, srce ni nič!«
 
Nisem se ozrl za njim. A sedaj, ko sedim sam v vrtni lopi, sedaj, ko sem se spomnil tega dogodka, ali je čudno, da buče takšne misli po moji glavi? Ali je čudno, da sem pijan od njih, da sem pijan od zraka in od kozarca vode? ...
 
5
 
ali je čudno, da buče takšne misli po moji glavi? Ali je čudno, da sem pijan od njih, da sem pijan od zraka in od kozarca vode? . . .
 
Ponehalo je za hipec razgrajanje v gostilni in utihnil je gramofon. Začudile so se žabe in poslušale, odkod tako nenadna tišina. Tudi pes je položil glavo na sprednje noge in je nehal cviliti. Samo oddaleč je nerazločno šumelo mesto, kakor šum valov, ki se izgubljajo v daljavi. Toda, čuj, kaj je to? Kakor bi prihajala tam izza gore, tam iz lepših in srečnejših krajev, mi zadoni na uho otožna pesem. Tresoč se priplujejo glasovi po vzduhu, nevidna mehka roka pogladi moje čelo, in odprta je pot na stežaj do mojega srca. Glava se dvigne, bridkost izgine, a iz nje se porodi hrepenenje, misli splujejo z njim čez gore in doline, tja daleč v davno pozabljene kraje, v davno prošle čase. Za njimi strme moje oči, tam vzhaja solnce, tam je veliki beli dan, tam so široke ceste, cvetoča polja, dehteči travniki, tam je med njimi — moja mladost. Čuj, kako rahlo, kako mehko se glasi:
<poem>
::: Oblaček ti, ovčica bela,
::: po nebu plavaj mi naprej,
::: poglej, kaj draga moja dela,
::: da jo pozdravljam, jej povej!
</poem>
Mlad glas je, ki poje, čuvstvo kipi iz njega, poslušal bi ga in se naslajal ob njem vse čase in izginila bi pijanost mojih misli in vrnila bi se lepa mladost. Ali v tem hipu se je zaprlo okno, nizko so se spustili zastori, izgubil se je glas za štirimi stenami in zopet so padle temne sence na mojo dušo . . .
 
grebciPozno je že, trudne so moje oči ... po cesti ropočejo zadnji vozovi. In čuj, pri zadnjem vozu stopajo konji počasi, enakomeren peket, enakomerno stokanje koles, kakor bi stopali mimo pogrebci. Le dalje pogrebci, ustavite se pred mojim pragom, čakajte za hipec, truden sem in izmučen. Čakajte samo še hipec, a potem poženite in ne ozirajte se! Tja vun, tja med stare znance, ki me vabijo izpod kamenov in križev! A ne pozabite naložiti z menoj mojega hrepenenja, . da ne bo tavalo samo po svetu, da ne zgreši pota, da se ne oklene druge duše, ki mu je slučajno prišla nasproti. Vse vzemite s seboj, zakopljite globoko! In težak naj bo kamen, ki ga poveznete po vrhu . . .
Oblaček ti, ovčica bela, po nebu plavaj mi naprej, poglej, kaj draga moja dela, da jo pozdravljam, jej povej!
 
Mlad glas je, ki poje, čuvstvo kipi iz njega, poslušal bi ga in se naslajal ob njem vse čase in izginila bi pijanost mojih misli in vrnila bi se lepa mladost. Ali v tem hipu se je zaprlo okno, nizko so se spustili zastori, izgubil se je glas za štirimi stenami in zopet so padle temne sence na mojo dušo . . .
 
Pozno je že, trudne so moje oči . . . po cesti ro-počejo zadnji vozovi. In čuj, pri zadnjem vozu stopajo konji počasi, enakomeren peket, enakomerno stokanje koles, kakor bi stopali mimo pogrebci. Le dalje po-
 
•6
 
grebci, ustavite se pred mojim pragom, čakajte za hipec, truden sem in izmučen. Čakajte samo še hipec, a potem poženite in ne ozirajte se! Tja vun, tja med stare znance, ki me vabijo izpod kamenov in križev! A ne pozabite naložiti z menoj mojega hrepenenja, . da ne bo tavalo samo po svetu, da ne zgreši pota, da se ne oklene druge duše, ki mu je slučajno prišla nasproti. Vse vzemite s seboj, zakopljite globoko! In težak naj bo kamen, ki ga poveznete po vrhu . . .
 
In pri tem, prijatelj, sem se spomnil Tebe, ki si šel že davno pred menoj. Blagor Ti, in svet naj bo Tvoj spomin! A Ti nisi vzel svojega hrepenenja s saboj, zapustil si ga meni, da se je pridružilo mojemu, in s tem se je podvojilo breme mojega življenja. Kako naj se ga otresem, kje naj ga odložim? Mesec se reži še grje z neba, zatisnem naj oči, da ne vidim tega bedastega obraza! —
 
Zleknil sem se na klop v lopi in- obrnil sem se vstran. A mimo mojih dušnih oči so šli tačas dogodki, ki naj jih povem v naslednjih poglavjih.
 
To je povest o mojem prijatelju, o slovenskem literatu Ivanu Leskovcu.
 
== II. ==
 
Pred šolskim poslopjem v Cerovcih je sedel šolski voditelj Nikolaj Leskovec in je kadil iz dolge pipe. Kostanj nad njegovo glavo je vprav poganjal svoje prvo zelenje,, nanj so se usipali; mladi solnčni žarki, po vejah so . poletavali vrabci in se pripravljali na svatbo. Okoli vogla je priletel, rumen metulj, se je dvignil kvišku in. je .izginil v vrhu med-Jistjem, Iz dolge pipe se. je vil tja gori temnikast dim; in tudi