Povest o literatu: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Vrstica 170:
== III. ==
Tam doli je postal in se je ozrl nazaj proti vasi v rebri. Tiho je bilo, daleč naokoli se ni slišal človeški glas. Visoka trava je šumela ob potu rahlo, komaj slišno. Po njej se je igral lehak veter in jo je božal nagajivo, da je bežala pred njegovimi poljubi. Košat hrast je nizko upogibal svoje veje sredi pisanega travnika. Njegov višek se je svetil v solncu, da se je videl daleč tja po dolini. V
Ivan se je odkril in se je naglo okrenil. Začul je stopinje za saboj, rahle in lahke.
Vrstica 190:
Roko v roki sta krenila na stezo, ki se je vila po travniku, tja proti samotnemu hrastu.
»Kam me pelje pot, si vprašala? Ali ve popotnik, ki se je izgubil v gozdu, kje se mu zasveti izhod? Pota in steze se vijo na vse kraje, težko je zadeti pravo. Popotnik
▲»Kam me pelje pot, si vprašala? Ali ve popotnik, ki se je izgubil v gozdu, kje se mu zasveti izhod? Pota in steze se vijo na vse kraje, težko je zadeti pravo. Popotnik- hodi v kolobarju, a ko misli, da je rešen, je zopet tam, kjer je začel kolobariti. Obup se ga poloti, klone mu glava in truden sede na parobek, kjer ga dohiti noč. Ali je gotovo, da najde drugi dan izhod, še preden so zbežale moči njegove, Mela?«
»Ni gotovo, Ivan. Toda Tvoja pot je začrtana jasno pred Taboj in Tvoje moči so velike, Ivan!«
»Zaupaš mi, Mela, in to je, kar me tolaži, kar lajša moj odhod. Zaupaš človeku,
Pogledala ga je osuplo in se ga oklenila.
Vrstica 202 ⟶ 200:
»Ničesar ne vidim, Ivan! Ne domišljuj si reči, ki jih ni. Ti si nedolžen!«
Postala sta pod hrastom. Nizko je že bilo solnce nad lesovi na zapadu in po
»Sediva v travo, preden se ločiva, preden nama zatone solnce za dolgo! — Vidiš, Mela, tja pojdem in postanem visokospoštovani davčni praktikant v
»Ivan!«
»Da, Mela! Zdi se mi, da bodo stopali po meni, da me bodo ubijali, ker jim bo preveliko moje poštenje. A pride čas, ko strem tiste okove, ko se bode razširila moja
▲A pride čas, ko strem tiste okove, ko se bode razširila moja. skromna roba, da bode velika in široka, kakor je velik in širok svet. In izgine okno, ki ovira moj razgled, in moje oko se bode paslo nad lepoto, ki jo je ustvaril Bog svojirn izvoljencem. Velik bodem, Mela, velik, da sežem do neba in poljubljale me bodo zvezde. Moje noge se ne bodo dotikale tal in ne bode jih oviralo blato, ki so ga razpluskala kolesa težko naloženih vozov. Ne bodo me ovirale, moja moč bode rastla, moje roke bodo nosile ves lepi svet.«
Oklenila se ga je okoli vratu in mu gledala v oči vdano in začudeno.
Vrstica 220 ⟶ 214:
Začutil je hipoma v sebi moč, ki se je upal z njo obrniti svet. In ta moč je izhajala iz gorkega telesa, ki ga je objemalo, je izhajala iz vdanih, začudenih oči Melinih.
Rahlo jo je pritisnil k sebi, in nagnila se je njegova glava k njenim dehtečim, svetlim lasem.
Položila je glavo na njegovo ramo in je zamižala od opojnosti njegovega govorjenja. In poljubil jo je
na zaprte trepalnice, ki so se takoj nato dvignile, in dvoje hvaležnih, vlažnih oči je gledalo vdano v njegov obraz.
Vrstica 236 ⟶ 227:
»Dolga je še moja pot, Mela! Vstaniva!«
Pomagal ji je, da je vstala. Zadnjič sta si pogledala v oči in roke so se tesno oklenile rok .
Odhajal je. Parkrat se mu je ustavila noga, parkrat se je obrnil. A stresel je z glavo in odločno je stopil dalje.
Vrstica 250 ⟶ 241:
Prekrižala se je Mela in naglo je krenila proti domu.
== IV. ==
Dan za dnem je sedel v tisti zatohli sobi, pri tisti ozki mizi, dan za dnem je gledal skozi tisto okno. Njegovo prorokovanje se je izpolnilo do pičice. Mimo njegovega okna je šumela voda vedno enako žalostno pesem. Nikdar ni pokazala svojega dna, a ko je na-
| |||