Redakcija: 00:29, 24. marec 2010 uredi PipanMojca (pogovor \| prispevki) 2.252 urejanj →‎IV. ← Starejše urejanje		Redakcija: 17:22, 24. marec 2010 uredi razveljavi PipanMojca (pogovor \| prispevki) 2.252 urejanj Brez povzetka urejanja Novejše urejanje →
Vrstica 291: In Mehkoba je govoril. »Dovolite, gospoda, da izpregovorim par besedi tudi jaz, prijatelj slavljenčev. Jaz, gospoda, poznam ~~Le-skovca~~Leskovca od neke druge strani, ki se Vam o njej niti ne sanja. Vidim, da majete z glavami, no, to je dovoljeno vsakemu, od gospoda glavarja doli do gospoda Gobe. Kaj ne, gospoda? - Vidite, in tista stran mojega ~~prija-~~prijatelja Leskovca, je stran poetična. Ko sva se včasi izprehajala proti Logu, tam ob tistih tihih vrbah in v bledem mesečnem svitu, tedaj se mu je razvnela njegova mehka duša, tedaj se je razvil iz nje čisti studenec svete poezije. In moja duša se je opajala ob njej, da je bila pijana koprneče navdušenosti skoro tako, kakor sem pijan sedaj od te dobre kapljice jaz, in kakor bo kmalu pijan sleherni izmed nas.« »Hudič, to je pa res korajžen fant«, je vzkliknil Goba in pogledal glavarja, ki so se mu tačas ~~izbu-lile~~izbulile oči.▼ 2* »Nič korajžen, toda to je staroslovenska navada, da se napijemo ob takih časih in prilikah in prav nič bi ne škodilo, gospod Goba, da se te lepe navade poprimete tudi Vi in da delate čast svojemu imenu. Toda da ne zaidem z začrtane poti, naj nadaljujem. Hotel sem samo poudariti, da je naš slavljenec velik pesnik pred Gospodom in da bo še nekdaj dika in ponos vseh Slovencev, kolikor jih je vpilo živijo pod balkonom zadnje literarne slavnosti v Ljubljani. To je, kar sem hotel pribiti, zakaj ne samo med Slovenci, tudi med drugimi večjimi narodi ni še bilo slišati, da bi bil zašel med pesnike davčni praktikant. Imeli so privilegij do tega obrta čevljarji in krčmarji, harmonikarji in ~~cu-njarji~~cunjarji, včasi je smel med nje celo kak učitelj, a davčnega praktikanta nikjer! Nikjer, gospoda! Zato, gospoda, se usojam, da dvignem svojo čašo na čast prvemu pesniku iz tega stanu, a tudi na čast Slovencem, ki so s tem zopet pokazali, da napredujejo na vseh koncih in krajih. Živio!«▼ 20 ~~daljšal~~Leskovec je bil vedno bolj bled, a iz oči mu je odsevalo vedno bolj prešerno, vedno bolj škodoželjno. Rdeči obrazi navzočnikov so se daljšali ob govoru učiteljevem, a nihče ni vedel, zakaj se mu je podaljšal obraz. Nihče ni vedel, kaj je hotel učitelj povedati, a vsak je čutil nekaj, kar mu ni bilo prav. A trkali so vsi in pili prav po staroslovenski navadi. Niti glavar se ni branil. Ko je trčil z Mehkobo, mu je dejal tiše:▼ telja Leskovca, je stran poetična. Ko sva se včasi iz-prehajala proti Logu, tam ob tistih tihih vrbah in v bledem mesečnem svitu, tedaj se mu je razvnela njegova mehka duša, tedaj se je razvil iz nje čisti studenec svete poezije. In moja duša se je opajala ob njej,' da je bila pijana koprneče navdušenosti skoro tako, kakor sem pijan sedaj od te dobre kapljice jaz, in kakor bo kmalu pijan sleherni izmed nas.« ▲»Hudič, to je pa res korajžen fant«, je vzkliknil Goba in pogledal glavarja, ki so se mu tačas izbu-lile oči. ▲»Nič korajžen, toda to je staroslovenska navada, da se napijemo ob takih časih in prilikah in prav nič bi ne škodilo, gospod Goba, da se te lepe navade poprimete tudi Vi in da delate čast svojemu imenu. Toda da ne zaidem z začrtane poti, naj nadaljujem. Hotel sem samo poudariti, da je naš slavljenec velik pesnik pred Gospodom in da bo še nekdaj dika in ponos vseh Slovencev, kolikor jih je vpilo živijo pod balkonom zadnje literarne slavnosti v Ljubljani. To je, kar sem hotel pribiti, zakaj ne samo med Slovenci, tudi med drugimi večjimi narodi ni še bilo slišati, da bi bil zašel med pesnike davčni praktikant. Imeli so privilegij do tega obrta čevljarji in krčmarji, harmonikarji in cu-njarji, včasi je smel med nje celo kak učitelj, a davčnega praktikanta nikjer! Nikjer, gospoda! Zato, gospoda, se usojam, da dvignem svojo čašo na čast prvemu pesniku iz tega stanu, a tudi na čast Slovencem, ki so s tem zopet pokazali, da napredujejo na vseh koncih in krajih. Živio!« Leskovec je bil vedno bolj bled, a iz oči mu je odsevalo vedno bolj prešerno, vedno bolj škodoželjno. Rdeči obrazi navzočnikov so se daljšali ob govoru učiteljevem, a nihče ni vedel, zakaj se mu je po- 21 ▲daljšal obraz. Nihče ni vedel, kaj je hotel učitelj povedati, a vsak je čutil nekaj, kar mu ni bilo prav. A trkali so vsi in pili prav po staroslovenski navadi. Niti glavar se ni branil. Ko je trčil z Mehkobo, mu je dejal tiše: »Zdi se mi, da ste eden tistih, ki mnogo govori, pa malo misli. Svetoval bi Vam, da delajte narobe!« Vrstica 325 ⟶ 315: Goba je raztegnil usta še bolj in v oči so mu stopile solze. »Bodiva prijatelja, gospod učitelj! Vi ste res pameten človek« . . . Okoli mize je tačas šumelo še bolj, vpili so drug proti drugemu, kakor bi sedeli tam sami glušci. Nobeden ni sedel več na prejšnjem mestu, pomešali so se bili med saboj in govorili same imenitne reči. Tedaj se je pa dvignil Leskovec in potrkal na čašo. Videti je bilo, da ga je prevzelo vino. Pogledal je tja doli po mizi in je govoril. »Častito omizje! Nenavadna čast je danes doletela mene skromnega davčnega pisarja s tem, da ste me počastili v tako velikem številu in s tem, da ste mi govorili tako lepe napitnice, ki jih nikakor nisem zaslužil. Lepo Vas prosim, prvi govornik mi očita, da sem zvezda, a drugi me potiska med pesnike. Kaj si boste mislili o meni Vi, ki ste sami častivredni možje poštenjaki, ki še nikdar niste trgali zvezd in ki ste v zadregi, kedar Vas kdo vpraša, med kakšne pijance štejete Prešerna? Kaj si boste mislili? Gorje mi, ako to verjamete, vsako moje opravičevanje bo zastonj! Toda poznam Vas, gospodje, Vi ostanete na oni lepi beli cesti, ki ste hodili do zdaj po njej in se jutri ne boste brigali za odišlega davčnega praktikanta, tudi če je res tako nesrečen, da je pesnik. Dolgo nisem še med Vami, delal sem po svojih močeh vestno in skrbno, a znamenje je na mojem čelu in Vi ste opazili to znamenje. Skrivaj ste se drezali in gledali vanj in našli ste v njem moč, da ste mi zalučali polena pod noge. Umaknil sem se jim dozdaj, a Bogve kaj bo v prihodnje. Nočem usmiljenja, a zahtevam pravice . . .«▼ »Ta pa zabavlja«, se je zdajci oglasil davkar, ki se je zbudil pri zadnjih stavkih. »Kdo mu daje pravico ?«▼ 22 ▲me počastili v tako velikem številu in s tem, da ste mi govorili tako lepe napitnice, ki jih nikakor nisem zaslužil. Lepo Vas prosim, prvi govornik mi očita, da sem zvezda, a drugi me potiska med pesnike. Kaj si boste mislili o meni Vi, ki ste sami častivredni možje poštenjaki, ki še nikdar niste trgali zvezd in ki ste v zadregi, kedar Vas kdo vpraša, med kakšne pijance štejete Prešerna? Kaj si boste mislili? Gorje mi, ako to verjamete, vsako moje opravičevanje bo zastonj! Toda poznam Vas, gospodje, Vi ostanete na oni lepi beli cesti, ki ste hodili do zdaj po njej in se jutri ne boste brigali za odišlega davčnega praktikanta, tudi če je res tako nesrečen, da je pesnik. Dolgo nisem še med Vami, delal sem po svojih močeh vestno in skrbno, a znamenje je na mojem čelu in Vi ste opazili to znamenje. Skrivaj ste se drezali in gledali vanj in našli ste v njem moč, da ste mi zalučali polena pod noge. Umaknil sem se jim dozdaj, a Bogve kaj bo v prihodnje. Nočem usmiljenja, a zahtevam pravice . . .« ▲»Ta pa zabavlja«, se je zdajci oglasil davkar, ki se je zbudil pri zadnjih stavkih. »Kdo mu daje pravico ?« »Res je, kdo mu daje pravico?« je zavpila vsa vrsta in se ozirala proti glavarju. Vrstica 346 ⟶ 333: »Ta mlečnež, ein so freches Individuum, čakaj strela!« 23 Vsi so prebledeli razen Leskovca, ki se je trpko smehljal in še vedno stal. Vrstica 353 ⟶ 338: »Ta žalitev! Kdo bi si mislil kaj takšnega?« Glavar je vstal in se je opotekel po klobuk. Takoj mu je bil za petami sodnik in za njim davkar. A vstali so tudi drugi in drli za glavarjem. Goba je bil zadnji. Stopil je k praktikantu in mu je dejal: »Hudič Vas je zmotil. Čemu treba zabavljati in kaziti tako lepo družbo? Ako ne znate prenašati vina, bi bili pili limonado in lepo in' genljivo bi bilo slovo. No, sicer ste pa imeli prav, a jaz moram oditi,, oprostite, saj razumete, služba je služba!« Leskovec je sedel na stol in se še vedno smejal. Ostala sta na vrtu sama z učiteljem Mehkobo. »Škoda zate, Mehkoba, da imaš tako neumno ime! Poznal sem človeka, ki se je pisal za Hrasta, a je zlezel pod. klop, ko je začul pasje lajanje. Pri Tebi je narobe. Pij!« Trčila sta in izpila do dna. »Vidiš, takšni so stebri naše domovine! Ali čuješ, Mehkoba?« . . . Za vrtom je šumela voda kakor bi se oddihala ... vV lesu nad župniščem se je oglašal čuk. == V. == Čez dolgo Ti zopet pišem, Mela! Glej, iz plačanega davčnega praktikanta sem res postal neplačan literat. To se je pa zgodilo takole. Pred menoj je prišel glas na. moje sedanje mesto, da sem nezado-voljnež in rogovilež. Gledajo naj mi torej na prste in vsako nerodnost naj javijo gori, misliš si lehko, kam!

Povest o literatu: Razlika med redakcijama