Povest o literatu: Razlika med redakcijama

Čez dolgo Ti zopet pišem, Mela! Glej, iz plačanega davčnega praktikanta sem res postal neplačan literat. To se je pa zgodilo takole. Pred menoj je prišel glas na. moje sedanje mesto, da sem nezado-voljnežnezadovoljnež in rogovilež. Gledajo naj mi torej na prste in vsako nerodnost naj javijo gori, misliš si lehko, kam!

Opazovali so me torej in gledali so za manoj, kamor sem se obrnil. Jaz pa nisem videl njih škodoželjnih oči, krenil sem na pot, kjer sem bil sam s saboj, kjer ni bilo drugega popotnika razen mene. Zavedati sem se začel, da se bliža oni čas, ki sem Ti govoril o njem ob najinem slovesu. Se še spominjaš mojih besed? »Pride čas, ko strem tiste okove, ko se bode razširila moja soba, da bode velika in široka, kakor je velik in širok svet. In izgine okno, ki ovira moj razgled, in moje oko se bode paslo nad lepoto," ki jo je ustvaril Bog svojim izvoljencem. Velik bodem...« Stopil sem tedaj s prvim korakom nato novo pot, ne samo v mislih, stopil sem v dejanju. In vedno bolj sem pozabljal, da sem plačan davčni pra-ktikant in da je moja dolžnost, da gledam na številke pred saboj in se ne zmotim za vinar. Pozabil sem, da mora biti moj hrbet prožen in da morajo lagati moja usta. Zakaj sem pozabil', Mela? Zato ker sem delal skrbno in vestno kakor nekdaj, a oni niso videli mojega dela. Oni so videli samo znamenje na mojem čelu in so se drezali in so se mi smejali. Smejati sem se jim začel v obraz tudi jaz, njim, ki so bili moji predstojniki. Kakšne pravice so imeli do mene? Ali so se mi smeli rogati, ker so mi dajali kruha? Ne! Ako ga nisem po njih mislih zaslužil z delom, sem ga- zaslužil zato, ker je bilo moje srce čisto, ker je bila moja ljubezen velika! —

Nekega večera sem šel mimo gostilniškega vrta, kamor so zahajali moji predstojniki. Na mizi pod kostanji je brlela luč, okoli nje so temneli obrazi, sami pošteni obrazi, ki si niso upali odložiti uradne krinke niti pri vrčku' piva. Opazoval sem jih s ceste, daljšala so se jim lica, mršile so se jim obrvi in raztezala so se usta v spodoben nasmeh. Najlepše uradno zaupanje

Drugi dan so mi obesili na vrat disciplinarno preiskavo, Mela. In to samo zaradi enega zamujenega dneva. Tedaj se mi je prignusilo vse. Ni se mi zdelo vredno, da bi jim odgovarjal resno na vsa podla sum-ničenjasumničenja, v svojih odgovorih sem se norčeval iz njih. In nazadnje so razumele te uradne krinke, da se norčujem. In začeli so grizti kakor stekli psi. Vsak dan so našli na meni novo nerodnost in nerednost, in odhajala je pritožba za pritožbo na višje mesto. A jaz sem delal kakor prej, skrbno in vestno.

In tedaj je bilo, ko sem začel pisati svojo prvo povest. Toda o tem Ti hočem pisati prihodnjič, ker so nocoj že trudne' moje oči in se tresejo moje roke. Do tistikrat pa, Mela, ostani zdrava in ne vdajaj se mislim, ki bi zameglile Tvoje jasne oči, ki bi z žalostjo oškropile Tvoje otroško srce. Spavaj sladko, Bog s Taboj, Mela! —

== VI. ==

»Že? Mnogo bi Vam še imel' povedati. Torej uvažujte moje besede, verujte mi, da sem jih izgovoril samo zato, ker Vam želim dobro. V kratkem bom urednik našega najboljšega lista in za tistikrat se Vam priporočam. Toda, individualnost, in pa mene na miru!« —

Umolknil je Mehkoba in zrl v tla. Težko mu je bilo pri srcu, kakor bi se bil spomnil očeta, ki ga je imel rad in ki je počival že dolgo pod zeleno rušo. Tudi Leskovec je molčal in zrl skozi okno na cesto kakor v sanjah. Krčmar je sedel k drugi mizi in v roko je vzel časopis. Krivico mu je bil delal Leskovec, ko ga je bil obsodil; da ne zna brati. In hvaležnost do onih, ki so ga naučili brati, je kazal Blaž s tem, da se je vsakikrat odkril,' ko je vzel v roke časopis. Tudi poleti ga niso mogle od tega odvrniti niti muhe, ki so plesale po njegovi pleši.

»Ni mi več hudo, Leskovec. Zdaj bi niti ne mogel živeti 'več drugače in res ne morem biti hud. Storili so svojo dolžnost«

»Popolnoma na cesti. In niti zasmejati se niso upali, ko so me zalučali vun in ko so videli, da sem padel na obraz, in da se je z blatom oškropila moja obleka. Obraz se jim je nabral v žalostne gube. Žal nam je, da Vas je zabolelo, ubogi človek, so mi dejali in so gledali v tla od pomilovanja in odkritosrčnosti. Pobral sem se, Mehkoba, in nisem se ozrl nanje. A pljunil sem nazaj in sem odšel. Tako, zdaj sem' tukaj in se odpravljam v svet, tretjič in zadnjič. In Ti si prišel k mojemu slovesu, Mehkoba, in jaz sem vedel, da prideš. Moral si priti, ker sicer ne bi bil Mehkoba!«

Leskovec je pisal dolg roman. Imel je mnogo izkušenj in domišljal si je, da ve sedaj, kako je treba pisati, da bode ustregel urednikom in bralcem. Ta roman mu mora toliko donesti, da poplača svoje dolgove pri gospodinji in da si še ohrani kredit pri njej vsaj do konca leta. Potem se mu tako obeta dobro mesto v uredništvu nekega dnevnika.' Konec bo bede in nevrednega življenja!

»Sedite nekoliko, gospod Leskovec, resno besedo imam govoriti z Vami«, je dejal urednik in mu ponudil stol. »Vidite, prebral sem Vaš rokopis, čisto natančno in počasi sem ga prebral. Da, posamezne odstavke Vam lahko citiram na pamet in priznati Vam moram, da niso napačni. Ali v celoti pa delo ni dovršeno in ga ne morem sprejeti. Talent imate, toda zlorabljate' ga, gospod Leskovec. Čemu se vtikate v politiko? Kaj je treba tega v povesti? Čemu blatite ljudi, ki jim je blagor naroda nad vse na svetu, a jim Vi podtikate podlost in sebičnost? Verujte mi, da tega še ne razumete in da to ne spada v resno povest, ako bi trdili to tudi mlajši literati vsega sveta. Zlasti pa pri nas se ne sme kaj takšnega! Vidite, naši voditelji se žrtvujejo, delajo brezplačno in imajo od tega samo škodo. In zato naj bi se še blatili, naj bi se krivično obsojalo njih postopanje tudi v povestih? Prijatelj, ozirov moramo imeti mnogo, da ne razžalimo ljudi. Sicer tudi jaz pri-poznam, da jo naši voditelji včasi zavozijo, toda kdo bi jim štel to v greh? Spoštovati jih moramo, oni nam hočejo prav, dasi morda tudi včasi nevede delajo nasprotno.«