Povest o literatu: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Brez povzetka urejanja |
|||
Vrstica 352:
== V. ==
Čez dolgo Ti zopet pišem, Mela! Glej, iz plačanega davčnega praktikanta sem res postal neplačan literat. To se je pa zgodilo takole. Pred menoj je prišel glas na
To je bila posledica onega večera, ko sem se poslavljal s prvega svojega mesta, kakor sem Ti bil pisal. Glavar mi ni mogel pozabiti žalitve. Vrag ga res vedi, kako je prišlo tisti večer, da sem razpodil to častito družbo. Sedel sem nekoliko časa mirno in spodobno, kakor sem bil miren in spodoben ves čas, dokler sem bil priklenjen na ono okno nad umazano vodo. Tudi tisti večer sem sklenil, da bom miren in spodoben, kakršen mora biti vedno davčni praktikant. A hipoma se mi je zazdela ta častita družba glupa in umazana, kakor voda, ki je tekla pod mojim oknom. Ničesar mi niso storili ti ljudje, celo počastili so me prav toliko, kolikor so znali in kolikor so bili vredni, a mene je hipoma obšla neka prešernost in objest in potipati sem jih hotel od strani, od katere jih ni potipal še nobeden. In razžaljene so bile visoke glave, a jaz sem se jim smejal in smejal se jim je Mehkoba, ki je bil edini človek med njimi. Zato so ga pa poslali tja gori na goro Sv. Pankracija, kjer sta živela z župnikom Petrom od jutra do večera ob tisti misli in ob tistem dejanju, in kjer se je Mehkoba kmalu potem oženil od žalosti in pijanosti. Župnik je prišel tisti dan dobre volje iz
▲To je bila posledica onega večera, ko sem se poslavljal s prvega svojega mesta, kakor sem Ti bil pisal. Glavar mi ni mogel pozabiti žalitve. Vrag ga res vedi, kako je prišlo tisti večer, da sem razpodil to častito družbo. Sedel sem nekoliko časa mirno in spodobno, kakor sem bil miren in spodoben ves čas, dokler sem bil priklenjen na ono okno nad umazano vodo. Tudi tisti večer sem sklenil, da bom miren in spodoben, kakršen mora biti vedno davčni praktikant. A hipoma se mi je zazdela ta častita družba glupa in umazana, kakor voda, ki je tekla pod mojim oknom. Ničesar mi niso storili ti ljudje, celo počastili so me prav toliko, kolikor so znali in kolikor so bili vredni, a mene je hipoma obšla neka prešernost in objest in potipati sem jih hotel od strani, od katere jih ni potipal še nobeden. In razžaljene so bile visoke glave, a jaz sem se jim smejal in smejal se jim je Mehkoba, ki je bil edini človek med njimi. Zato so ga pa poslali tja gori na goro Sv. Pankracija, kjer sta živela z župnikom Petrom od jutra do večera ob tisti misli in ob tistem dejanju, in kjer se je Mehkoba kmalu potem oženil od žalosti in pijanosti. Župnik je prišel tisti dan dobre volje iz bliž-njega trga, kamor je peljal na prodaj svojega najdebe-lejšega pujska. V visokih in blatnih škornjih je stopil z voza in se napotil naravnost v cerkev.
»Kaj Te je zmotilo, ubogi Mehkoba? Tvoja postelj je preozka za tako razsipčnost! Mar bi živel z manoj ob tisti misli in ob tistem dejanju kot dozdaj!«
Vrstica 362 ⟶ 360:
Mehkoba je molčal, a župnik je stopil pred oltar. In govoril je novoporočencema tako ginljivo, da je jokal cerkovnik, ki je bilo splošno znano o njem, kako ga vsak večer tepe boljša polovica. S tem je bila zapečatena usoda Mehkobova. Kogar hočejo ubiti, ga najprej oženijo, Mela! Škoda ubogega Mehkobe!...
Opazovali so me torej in gledali so za manoj, kamor sem se obrnil. Jaz pa nisem videl njih škodoželjnih oči, krenil sem na pot, kjer sem bil sam s saboj, kjer ni bilo drugega popotnika razen mene. Zavedati sem se začel, da se bliža oni čas, ki sem Ti govoril o njem ob najinem slovesu. Se še spominjaš mojih besed? »Pride čas, ko strem tiste okove, ko se bode razširila moja soba, da bode velika in široka, kakor je velik in širok svet. In izgine okno, ki ovira moj razgled, in moje oko se bode paslo nad lepoto,
▲Opazovali so me torej in gledali so za manoj, kamor sem se obrnil. Jaz pa nisem videl njih škodoželjnih oči, krenil sem na pot, kjer sem bil sam s saboj, kjer ni bilo drugega popotnika razen mene. Zavedati sem se začel, da se bliža oni čas, ki sem Ti govoril o njem ob najinem slovesu. Se še spominjaš mojih besed? »Pride čas, ko strem tiste okove, ko se bode razširila moja soba, da bode velika in široka, kakor je velik in širok svet. In izgine okno, ki ovira moj razgled, in moje oko se bode paslo nad lepoto," ki jo je ustvaril Bog svojim izvoljencem. Velik bodem...« Stopil sem tedaj s prvim korakom nato novo pot, ne samo v mislih, stopil sem v dejanju. In vedno bolj sem pozabljal, da sem plačan davčni pra-ktikant in da je moja dolžnost, da gledam na številke pred saboj in se ne zmotim za vinar. Pozabil sem, da mora biti moj hrbet prožen in da morajo lagati moja usta. Zakaj sem pozabil, Mela? Zato ker sem delal skrbno in vestno kakor nekdaj, a oni niso videli mojega dela. Oni so videli samo znamenje na mojem čelu in so se drezali in so se mi smejali. Smejati sem se jim začel v obraz tudi jaz, njim, ki so bili moji predstojniki. Kakšne pravice so imeli do mene? Ali so se mi smeli rogati, ker so mi dajali kruha? Ne! Ako ga nisem po njih mislih zaslužil z delom, sem ga- zaslužil zato, ker je bilo moje srce čisto, ker je bila moja ljubezen velika! —
Nekega večera sem šel mimo gostilniškega vrta, kamor so zahajali moji predstojniki. Na mizi pod kostanji je brlela luč, okoli nje so temneli obrazi, sami pošteni obrazi, ki si niso upali odložiti uradne krinke niti pri vrčku piva. Opazoval sem jih s ceste, daljšala so se jim lica, mršile so se jim obrvi in raztezala so se usta v spodoben nasmeh. Najlepše uradno zaupanje
je vezalo to odlično družbo. Pili so po taktu. Nižji si je upal srebati šele tedaj, ko je pil njegov predstojnik. Tako se spodobi. Ko je govoril višji, so kimali nižji, in njih oči so se sramežljivo upirale v mizni prt. Dolžnost njih je pa tudi bila, da so se smejali
Imel sem veliko veselje tisti večer, Mela! Stal sem dolgo na cesti in poslušal in opazoval. Ako bi imel naših velikih literatov zmožnosti in naših
▲je vezalo to odlično družbo. Pili so po taktu. Nižji si je upal srebati šele tedaj, ko je pil njegov predstojnik. Tako se spodobi. Ko je govoril višji, so kimali nižji, in njih oči so se sramežljivo upirale v mizni prt. Dolžnost njih je pa tudi bila, da so se smejali dov-tipom, naj so bili še tako vodeni in neumni. Tudi to se spodobi!
▲Imel sem veliko veselje tisti večer, Mela! Stal sem dolgo na cesti in poslušal in opazoval. Ako bi imel naših velikih literatov zmožnosti in naših psevdo-literatov nesramnost, tedaj bi bil lahko ustvaril nov genre v našem romanu, in klanjali bi se mi že sedaj uredniki ilustrovanih mesečnikov. To so bile prešerne misli, Mela, in iz njih lehko sklepaš, da se je res bližal moj veliki čas! —
»Vedno bolj je zanikern, vedno slabši delavec,« je govoril tedaj moj šef. »Pustiti ga ne smem pol ure brez nadzorstva. Najmanjše adicije ne izvrši več brez napake!«
Vrstica 388 ⟶ 381:
In nisem se mogel zdržati niti jaz, Mela. Zasmejal sem se glasno takoj za njimi. Dvignili so glave in se ozrli na cesto.
»To je
»Preglasno govorimo,« je pritrdil šef že nekoliko tiše.
»Der Horcher an der Wand .
Ali misliš, Mela, da me je kaj razburilo to govorjenje? Moj glasni smeh je sicer pričal, da ni v moji notranjščini vse v redu, da se je nekoliko nategnila neka skrivna struna, toda posebnega ni bilo. Bil sem pač lahkomiseln, najboljše znamenje, da sem bil že tedaj literat po božji volji. In stopal sem dalje po cesti, dalje vun iz trga. Temna je bila noč in
▲Ali misliš, Mela, da me je kaj razburilo to govorjenje? Moj glasni smeh je sicer pričal, da ni v moji notranjščini vse v redu, da se je nekoliko nategnila neka skrivna struna, toda posebnega ni bilo. Bil sem pač lahkomiseln, najboljše znamenje, da sem bil že tedaj literat po božji volji. In stopal sem dalje po cesti, dalje vun iz trga. Temna je bila noč in brez-mesečna, tiho je stalo drevje ob cesti in nepremično, nikjer ni bilo nobenega glasu. Gori v rebri na desnici je svetilo skozi drevje par luči, edino znamenje, da so blizu ljudje. Dobro mi je dela ta tišina, ta samota, in moja noga je stopala dalje. Polastilo se me je neko hrepenenje, da bi šel dalje in dalje po tej tihi komaj vidni cesti, da bi izginil v tej temi in da bi ne bilo sledu za manoj. Vse naj bi se zabrisalo z.a manoj, vse, in na večne čase! Lahke so postajale moje noge, vedno lažje, veselo je postajalo moje srce, vedno ve-selejše. Dalje, dalje! Manjkala mi je samo harmonika siromaka Marka in dovolj bi mi bilo vsega . . .
Ko se je zdanilo, sem se zdramil iz svojih sanj. Zdramila me je svetloba, zdramil me je šum in ropot vozov, zdramili so me človeški glasovi. Ko sem se Ozrl, mi je bila tuja okolica, ki me je sprejela. Pred mojimi očmi se je dvigal visok začrnel zvonik, izpran od burje in dežja. Pod njim in okoli njega so se stiskale male koče, videti je bilo kakor bi se v ozadju vdirale v tla in izginjale. Skoro pred vsako kočo je stal človek, bosonog in gologlav, in njegove oči so strmeč gledale mene tujca in ugibale, kako mi je zašla noga v to dolino solz in gorja. In te glave s koščenimi in razoranimi obrazi, z visokimi nagubanimi čeli in velikimi zarjavelimi plešami so se ozirale za manoj, dokler nisem izginil za zadnjo kočo. In tam na vrhu sem se ozrl. Razgled sem imel po vsej vasi. Pred
kočami so še vedno stali bosonogi in gologlavi možje, a imeli so sedaj prekrižane roke na prsih, in glave so jim klonile navzdol. In njih pleše so se svetile v vzhajajočem solncu in bile so še večje in še bolj zarjavele. Iz koč se je dvigal
Više in više je lezlo solnce, a jaz sem se zavedel, da moram domov. Nazaj v ono zatohlo sobo, nazaj med svoje prijatelje, ki me bodo sprejeli s škodoželjnimi pogledi in hinavskim nasmehom. In še zamudil bodem uradne ure! Pospešil sem korake, solnce je pripekalo, pot je lil curkoma raz moje čelo. Ni ga bilo veterca, ki bi me ohladil, ni ga bilo ob poti studenca, kjer bi ugasil svojo žejo. A vendar dalje, dalje! ...▼
▲kočami so še vedno stali bosonogi in gologlavi možje, a imeli so sedaj prekrižane roke na prsih, in glave so jim klonile navzdol. In njih pleše so se svetile v vzhajajočem solncu in bile so še večje in še bolj zarjavele. Iz koč se je dvigal .tenak dim kvišku in skozi odprta majhna okna se je zaslišal semtertje otročji glas, tenak in bolesten in gladen. Tedaj- sem pa začutil, da so postale moje noge hipoma težke, in da je legla žalost in bridkost v moje srce. Legel bi na tla v rumeno travo in jokal bi, da bi se razjokala z manoj vsa ta nesrečna okolica. A okrenil sem se počasi in težko sem lezel s klanca . . .
▲Više in više je lezlo solnce, a jaz sem se zavedel, da moram domov. Nazaj v ono zatohlo sobo, nazaj med svoje prijatelje, ki me bodo sprejeli s škodoželjnimi pogledi in hinavskim nasmehom. In še zamudil bodem uradne ure! Pospešil sem korake, solnce je pripekalo, pot je lil curkoma raz moje čelo. Ni ga bilo veterca, ki bi me ohladil, ni ga bilo ob poti studenca, kjer bi ugasil svojo žejo. A vendar dalje, dalje!...
»Žejen sem!« sem zavpil in omahnil sem na obcestni kamen, da bi se odpočil. Nad mojo glavo je razprostirala svoj vrh košata topol, na njej je pel-škržat melanholično pesem. Po cesti pa je plesalo solnce in svetil se je.beli prah, da je jemalo vid. Od nekod je priletel vrabec, povaljal se je po prahu, iztegnil vrat in odletel z drobno biljo v kljunu. Niti ozrl se ni name.▼
▲»Žejen sem!« sem zavpil in omahnil sem na obcestni kamen, da bi se odpočil. Nad mojo glavo je razprostirala svoj vrh košata topol, na njej je pel
Zdrknil sem s kamena v travo pod topol, položil sem roke pod glavo in gledal kvišku. A oči so mi nehote zlezle skupaj in zaspal sem trdno. Zbudilo me je ropotanje voza, Skočil sem kvišku in pogledal na uro. Bila je prva čez poldne. Ves dan izgubljen, izgubljene uradne ure! Zaklical sem voznika, naj ustavi, da se popeljem z njim domov. Toda bil je že predaleč, ni me slišal. Izginil je za ovinkom in velik oblak prahu se je dvigal za njim. In zopet je bilo tiho okoli mene, celo škržat je bil odletel drugam .
Doma so me iskali, šef je bil poslal pome. A nihče ni vedel, kje sem. Gledali so se debelo v pisarni in se muzali.
»
»Noč ga je vzela.«
Vrstica 428 ⟶ 412:
In pisali so dalje in bili so edini v svojih lepih mislih. Ko me ni bilo doma še opoludne, je vedel že ves trg najnovejšo novico. Pritekel je k šefu moj krojač in čevljar, pritekel je gostilničar, ki sem pri njem obedoval.
»Vsem je dolžan ta nepridiprav!« je vzdihnil šef in pogledal kvišku. »Zakaj ste mu dajali, tako
Odšli so poštenjaki, a nihče se ni spomnil, da bi bil povedal, koliko časa sem jim dolžan in koliko sem jim dolžan. Krojač je imel dobiti še pet goldinarjev, čevljar dva in gostilničar toliko, kolikor je znašala hrana od prvega dalje. In vendar takšno vznemirjenje že prvi dan, odkar sem »izginil«! Kje je tičal vzrok
Proti večeru pa sem prikorakal v trg. Začudeno so me gledali oni, ki so me srečavali, začudeno, kakor bi prihajal z onega sveta.
Vrstica 438 ⟶ 422:
»Kaj vraga?«
▲»Vedel sem, da se ni obesil, prevelika kukavica je!« . . .
Drugi dan so mi obesili na vrat disciplinarno preiskavo, Mela. In to samo zaradi enega zamujenega dneva. Tedaj se mi je prignusilo vse. Ni se mi zdelo vredno, da bi jim odgovarjal resno na vsa podla sumničenja, v svojih odgovorih sem se norčeval iz njih. In nazadnje so razumele te uradne krinke, da se norčujem. In začeli so grizti kakor stekli psi. Vsak dan so našli na meni novo nerodnost in nerednost, in odhajala je pritožba za pritožbo na višje mesto. A jaz sem delal kakor prej, skrbno in vestno.
| |||