|
== VI. ==
Moja prva povest, Mela! Čudna, nerazločna so čuvstva, ki me obhajajo ob tem spominu. Nekje na dnu mojega srca, globoko tam doli, se je zgenilo, se je spočelo. Nejasno je bilo, zamotano v kaos čuvstev, a živelo je in se je gibalo. In sililo je kvišku, na površje. Izcimila se je misel in je porodila drugo. In splule so misli v bajni svet domišljije in zadobile so obliko. - Postalo je jasno in svetlo in srce je občutilo radost in bridkost. Z nevzdržno silo je kipelo na dan, kar je bilo tam notri, in razlilo se je življenje pred menoj. Življenje? Ali sem že kaj doživel? Da, živ-življenje, Mela! Ni bilo to življenje zunanje, kakršno se dan za dnem vali pred nami v milijon izpremembah, ni bilo to življenje, ki ga uničuje smrt, bilo je notranje življenje, ki ga živi duša sama zase. Me li razumeš, Mela? Nisem hotel biti fotograf, ki nastavi svoj aparat s smehljajočim obrazom, kamor se mu vidi najbolj pripravno, nisem hotel biti profesor, ki secira besede, hotel sem biti otrok svoje duše, svojega srca! In tako sem postal pisatelj, Mela ...
31
ljenje, Mela! Ni bilo to življenje zunanje, kakršno se dan za dnem vali pred nami v milijon izpremembah, ni bilo to življenje, ki ga uničuje smrt, bilo je notranje življenje, ki ga živi duša sama zase. Me li razumeš, Mela? Nisem hotel biti fotograf, ki nastavi svoj aparat s smehljajočim obrazom, kamor se mu vidi najbolj pripravno, nisem hotel biti profesor, ki secira besede, hotel sem biti otrok svoje duše, svojega srca! In tako sem postal pisatelj, Mela . . .
Toda, Mela, srce me boli, priznati moram Tebi in vsej javnosti, da sem zgrešil pot, da sem se dal zapeljati.
|
