Redakcija: 21:54, 24. marec 2010 uredi PipanMojca (pogovor \| prispevki) 2.252 urejanj Brez povzetka urejanja ← Starejše urejanje		Redakcija: 00:04, 25. marec 2010 uredi razveljavi PipanMojca (pogovor \| prispevki) 2.252 urejanj →‎VI. Novejše urejanje →
Vrstica 486: »Že? Mnogo bi Vam še imel povedati. Torej uvažujte moje besede, verujte mi, da sem jih izgovoril samo zato, ker Vam želim dobro. V kratkem bom urednik našega najboljšega lista in za tistikrat se Vam priporočam. Toda, individualnost, in pa mene na miru!« — Naglo sem stopal z vrta in sem krenil za trgom proti kolodvoru. Glej ga, samo malce jim je poščegetal živce in že je imeniten! Kaj bi rekel, ako bi mu kdo drugi povedal to v obraz? . . .▼ 3 Mela, ne zanima te morda ta moja blebetavost, in čas je, da neham. Toda povedati sem Ti moral to, ker nimam drugega, ki bi mu razodel. Ali si ne moreš misliti, kako je začela ginevati ob takih doživljajih moja samozavest? Čutil sem, da sem ponižan in ~~malo-vreden~~malovreden, pogreznil sem se z vzvišenega svojega stališča v blato do kolen. In začel sem se zavedati, da ne strem nikdar okov, ki me oklepajo od rojstva, ker jih ne more streti nihče, komur so jih naložili. Majhen ostanem, Mela, majhen, kakor je majhna moja soba, ki v njej prebivam. Nikdar se ne razširi pred manoj razgled v obljubljeno deželo, vedno me bode spremljala ona žalostna pesem, ki se je glasila čez vodo izza zamreženih oken tja do moje pisalne mize v prvi moji službi. Majhen ostanem, kakor so majhni in nizki ljudje okoli mene. Majhen! . . .▼ 34 ▲Naglo sem stopal z vrta in sem krenil za trgom proti kolodvoru. Glej ga, samo malce jim je poščegetal živce in že je imeniten! Kaj bi rekel, ako bi mu kdo drugi povedal to v obraz? . . . ▲Mela, ne zanima te morda ta moja blebetavost, in čas je, da neham. Toda povedati sem Ti moral to, ker nimam drugega, ki bi mu razodel. Ali si ne moreš misliti, kako je začela ginevati ob takih doživljajih moja samozavest? Čutil sem, da sem ponižan in malo-vreden, pogreznil sem se z vzvišenega svojega stališča v blato do kolen. In začel sem se zavedati, da ne strem nikdar okov, ki me oklepajo od rojstva, ker jih ne more streti nihče, komur so jih naložili. Majhen ostanem, Mela, majhen, kakor je majhna moja soba, ki v njej prebivam. Nikdar se ne razširi pred manoj razgled v obljubljeno deželo, vedno me bode spremljala ona žalostna pesem, ki se je glasila čez vodo izza zamreženih oken tja do moje pisalne mize v prvi moji službi. Majhen ostanem, kakor so majhni in nizki ljudje okoli mene. Majhen! . . . »Tako stoji zapisano in zastonj je vsak upor,« je dejal moj oče pri mojem slovesu. — Vrstica 498 ⟶ 494: Mela, še nekaj Ti imam povedati! Glej, dozdeva se mi, da naju je ločila usoda za vselej. Nikdar ne boš moja žena. Samotna bo moja pot, ta kratka pot, kolikor je je še pred manoj. Ne žalosti se, tako je moralo priti! == VIII. == Ivan Leskovec je bil bolan. Podaljšala so se mu bleda lica, oči so izgubile prejšnji ogenj. Vlačil se je semtertja kakor megla, nikjer ni mogel najti miru. Vedno je iskal nečesa. Njegove oči so gledale v tla,

Povest o literatu: Razlika med redakcijama