Povest o literatu: Razlika med redakcijama

Zasmejal se je cinično in si zopet popravil na-nosniknanosnik. Pošla mi je sapa, tako sem bil presenečen.

»Povejte mi Blaž, ali ste bili že kedaj lehko-miselnilehkomiselni v svojem življenju?«

»Jako zamozavestno govorite, gospod Leskovec. To ni posebno priporočljivo. Sploh opazujem, da manjka sedaj mladini one skromnosti, ki smo jo imeli svoje-časnosvoječasno mi. In vendar smo tudi nekaj napisali. Glejte, napisal sem nekdaj povest »Prebodena srca.« Vse gospodične v predmestju so jokale, da so jih morale tolažiti matere. Ali mislite, da sem si ob tem uspehu kaj domišljeval? Kaj še! Niti na ulice- si nisem upal, ker sicer bi se bil razjokal tudi sam. Toda današnji rod, nespodobni rod!«

Ves teden je Leskovec taval semtertja brez vsakega dela. Od dne do dne je postajal nervoznejši. Od sprejetja njegovega dela je bila odvisna njegova bo-bodočnost, tega si je bil v svesti. In odtod nemirnost in malodušnost.

»Sedite nekoliko, gospod Leskovec, resno besedo imam govoriti z Vami«, je dejal urednik in mu ponudil stol. »Vidite, prebral sem Vaš rokopis, čisto natančno in počasi sem ga prebral. Da, posamezne odstavke Vam lahko citiram na pamet in priznati Vam moram, da niso napačni. Ali v celoti pa delo ni dovršeno in ga ne morem sprejeti. Talent imate, toda zlorabljate ga, gospod Leskovec. Čemu se vtikate v politiko? Kaj je treba tega v povesti? Čemu blatite ljudi, ki jim je blagor naroda nad vse na svetu, a jim Vi podtikate podlost in sebičnost? Verujte mi, da tega še ne razumete in da to ne spada v resno povest, ako bi trdili to tudi mlajši literati vsega sveta. Zlasti pa pri nas se ne sme kaj takšnega! Vidite, naši voditelji se žrtvujejo, delajo brezplačno in imajo od tega samo škodo. In zato naj bi se še blatili, naj bi se krivično obsojalo njih postopanje tudi v povestih? Prijatelj, ozirov moramo imeti mnogo, da ne razžalimo ljudi. Sicer tudi jaz pri-poznampripoznam, da jo naši voditelji včasi zavozijo, toda kdo bi jim štel to v greh? Spoštovati jih moramo, oni nam hočejo prav, dasi morda tudi včasi nevede delajo nasprotno.«

»Jaz Vam povem, kdo,« je vpil Cvetko. »Oni, ki ne marajo čistih misli in lepe duše! Spokorite se, prijatelji, in stopajte v vrstah naših »priznanih«, in- ogenj bode vedno gorel pod Vašimi lonci!«

Izmuznil se je Leskovec iz družbe in nihče ni opazil njegovega odhoda. Ko je stopil na prag, je na-letalnaletal dež in mu škropil v obraz. Tiho je bilo po ulicah in motno so brlele samo še nekatere svetiljke. Leskovec se je odkril in si je odpel suknjo. Vroče mu je bilo, mahal je s klobukom, a hitel je dalje. Iz ulic v ulice, vun iz mesta.