Redakcija: 00:07, 25. marec 2010 uredi PipanMojca (pogovor \| prispevki) 2.252 urejanj Brez povzetka urejanja ← Starejše urejanje		Redakcija: 00:12, 25. marec 2010 uredi razveljavi PipanMojca (pogovor \| prispevki) 2.252 urejanj →‎VIII. Novejše urejanje →
Vrstica 492: Mela, še nekaj Ti imam povedati! Glej, dozdeva se mi, da naju je ločila usoda za vselej. Nikdar ne boš moja žena. Samotna bo moja pot, ta kratka pot, kolikor je je še pred manoj. Ne žalosti se, tako je moralo priti! == ~~VIII~~VII. == Ivan Leskovec je bil bolan. Podaljšala so se mu bleda lica, oči so izgubile prejšnji ogenj. Vlačil se je semtertja kakor megla, nikjer ni mogel najti miru. Vedno je iskal nečesa. Njegove oči so gledale v tla, so se hipoma dvignile, se prestrašile, a iskale so in iskale. 35 ~~so se hipoma dvignile, se prestrašile, a iskale so in iskale.~~ »Iščem se in iščem, samega sebe iščem.« Vrstica 521 ⟶ 517: Čutil je še svinec v svojih nogah in ob sencih ga je tiščalo v glavi. A stopal je dalje. Ko je šel 3* 36 mimo urada, je stal kolega Krivec na pragu in se je solnčil. Dobro mu je delo, to je kazal njegov zadovoljni obraz. Z veliko slastjo je vlekel dim iz cigarete in se oziral za vsako punco, ki je šla mimo. Čedne so te punce in nedolžne tudi, kaj ne Krivec? Mislil si je to Leskovec, ko je zagledal Krivca in zasmejal se je prvič čez dolgo, tako neumna se mu je zdela ta misel. A Krivec se je zmuznil v urad, ko je zapazil Leskovca. Kmalu so se prikazale ob oknih razne glave. Bile so nekoliko v ozadju, da ne bi se preveč videle. To bi ne bilo lepo. Toda Leskovec je čutil, kako počivajo vse oči na njem, je uganil, kako se drezajo lakti, kako pomilovalno in škodoželjno hkratu se spogledujejo njegovi bivši kolegi. Zdelo se mu je, da sliši šefov glas: Ta ne bo dolgo tlačil trave! In nalašč se je ozrl proti oknom, k vsem po vrsti, in privzdignil je klobuk. Izginile so glave, na cesto so zrle samo šipe . . . Ob koncu ulic ga je srečal prijatelj iz krčme. Vrstica 542 ⟶ 533: Prišel je bil za njim naglo in nemudoma. Leskovec je obstal, in razveselilo se je njegovo oko. »Ti, Mehkoba? Bog Te sprimi, bolj sem Te vesel, nego da bi videl svojega očeta. Glej, zopet si navzoč ob mojem slovesu! Poslavljam se od teh krajev, poslavljam od teh ljudi — za vselej,.« Stisnila sta si roki in si pogledala v obraz. »Stopiva k Biažu tamle pod murvo, dober cviček ima. Tvoj nos, Mehkoba, ne kaže, da bi se branil.«▼ 37 ▲»Stopiva k Biažu tamle pod murvo, dober cviček ima. Tvoj nos, Mehkoba, ne kaže, da bi se branil« Zasmejal se je Mehkoba in pokazal škrbasta usta. Vrstica 560 ⟶ 549: Pogledal ga je Leskovec in dejal Mehkobi: »Vidiš ga, nikdar še ni zapisal črke in. stavil bi, da niti pisati ne zna, in vendar je poet!« Obrnil se je k Blažu.

Povest o literatu: Razlika med redakcijama