Povest o literatu: Razlika med redakcijama

Blaž ni odgovoril. Dvignil je kozarec in trčili so.—

 

 

V onih ozkih ulicah z malimi starimi hišami, ki se tiščijo druga druge kakor bi se bale izgubiti, je stanoval Leskovec. Gori pod streho je stanoval. Soba je bila ozka in črna, komaj je stala v njej postelj in mala miza. Imela je eno samo okno, a še tisto je bilo majhno in ako je hotel pogledati na črno umazano dvorišče, je moral stopiti na prste in iztegniti vrat. Zraven njegove sobe so prebivali ljudje nečedni in nemirni. Po ves dan je odmevalo hripavo vpitje od njih in tolkli so po stenah in tleh kakor bi vedno sekali drva. Tudi pretepali so se. Od polunoči naprej pa so smrčali, da Leskovec ni mogel spati. Ako je hotel zjutraj vun, je moral previdno prekoračiti nakopičene smeti, ki so mu jih bili porinili prav pred vrata. Toda Leskovec se je privadil in nazadnje bi se mu ne bilo zdelo prav, ako bi potihnilo vpitje, pritrkavanje in smrčanje. Tudi smeti se je privadil, noga se mu je nazadnje kar sama ob sebi dvignila na onem kraju. Samo včasih, ko je hotel pogledati skozi okno na nebo, a je namesto njega ugledal začrnelo streho nasprotne hiše, se je za hipec spomnil z bridkostjo besed, ki jih je nekdaj govoril Meli.