Povest o literatu: Razlika med redakcijama

 

»Vidiš ga, nikdar še ni zapisal črke in stavil bi, da niti pisati ne zna, in vendar je poet!«

 

Obrnil se je k Blažu.

 

»Iz Gadove peči, gospoda! Klobuk doli pred njim, zlasti ako ga človek pije zjutraj, dokler je še trezen! Pokusita, gospoda!«

 

Nalil je krčmar lastnoročno in opazoval penečo tekočino. Oko se mu je svetilo in usta so se mu gibala kakor v tihi molitvi.

Tiho je bilo v sobi nekoliko časa. Skozi okno so pripluli vanjo čisti solnčnr žarki in eden se je uprl v Mehkobov kozarec, da se je pozlatila v njem plemenita tekočina. In Mehkoba je obrnil vanjo svoje oko in ni se mogel zdržati.

 

 

»Tako je,« je dejal krčmar in pokimal z glavo. »Poštena človeka sta. Pri vinu so žalostni samo lopovi.«

Mehkoba se je nasmejal.

 

 

»Tako je, Mehkoba, storili so svojo dolžnosti. Tudi pri meni so jo storili, ker niso mogli drugače in ker so spodobni ljudje.«

 

Mehkoba je razmišljal. Svetil se je njegov nos in roke so se skrčile v pesti.

 

»Čuj, Leskovec! Na cesto so Te vrgli in nič Ti niso dali na pot. Kam hočeš s praznimi rokami in z boleznijo v telesu? Glej, tu imaš roko, stopi z menoj gori k Sv. Pankraciju in ostani pri meni! Malo imam, a tudi mala celota se da razpoloviti. Tudi moja žena Ti ne bo na potu, navadila se je molčati. Odstopim Ti kot, kamor boš lehko v miru položil svojo glavo.«

»Kako je to, da nisem še nikdar dozdaj videl Vašihoči? In vendar sva se videla že večkrat, Blaž?« je vprašal Leskovec.

 

 

== IX. ==