Obsojena: Razlika med redakcijama

Šele proti jutru sem nekoliko zaspal. A tedaj se mi je v sanjah približal njen obraz, vse prejšnje rože so zopet cvele na njem. Oči so se bile zjasnile, vame je sijalo dvoje svetlih zvezd, kakršnih še ni videlo moje oko. Zavelo je toplo naokoli, kakor bi zavel dih pomladanske sape, in razširil se je vonj po vijolicah. Sladko hrepenenje je napolnilo moje srce, iztegnil sem roke in pritisnil sem rahlo ta angelski obraz še tesneje k svojemu, in moje ustnice so se združile z njenimi v dolg, sladak poljub. Ko sem se zbudil, je sijalo jesensko solnce skozi malo okno, in srce mi je bilo lahko in veselo, dokler me ni objela hipoma zopet kruta realnost. —

 

 

Odslej sem zahajal sleherni večer h Korošcu v gostilno. In vselej, kadar sem prestopil kuhinjski prag in sem se ozrl v kot, vselej sem videl gostilničarko, kako je sedela v lesenem naslanjaču za ognjiščem nepremično kakor oni prvi dan mojega prihoda. Kakor ne bi se nikdar premeknila iz svojega kota, kakor bi tam sedela dan in noč, kakor ne bi poznala nobenega natančneje in bi ji tudi nobeden ne bil mari. Hodili so mimo nje, kakor mimo kipa, k večjemu se je kdo mimogrede ozrl nanjo, a šel je dalje in se ni spomnil, da sedi tam človeško bitje, ki ima morda še srce v svojih prsih. Kakor je stopil mimo nje, že ni čutil več njene bližine, že je pozabil, da sedi človek v naslanjaču. Niti na misel mu ni prišlo, da morda ta človek umira, umira mučne počasne smrti, ki jo vidi, kako se mu bliža sleherni dan bolj, da ga že doseza mrtvaški hlad in vonj po grobu. Ni se spomnil, šel je dalje in se je pomešal med veselo družbo, ki se je nje petje razlegalo čez cesto ter odbijalo od skalovja v gori.