Od RTM do WTF/XXX: Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Brez povzetka urejanja
Vrstica 6:
 
==XXX.==
{{Proza|»Stopite z mano, prosim,« jo je popeljal po hodniku navzdol proti intenzivni negi. »Ste polnoletni, kajne, gospodična?« je začel uradno.
»Sem, seveda, samo povejte mi že, kaj je z njim. Je živ?!« se ji je glas zašibil na koncu stavka.
»Je, v zadnjem trenutku ste ga pripeljali. Vendar pa morate vedeti, da je njegovo stanje resno. Še posebej zaradi njegove bolezni.« Odsunil je vrata in jih podržal, da je lahko stopila v sobo. Poleg Mateja, ki je ležal na postelji ob oknu, sta bila v sobi še fant in dekle. Dekle je imelo poviti zapestji. »Tudi poskus samomora, komaj nam jo je uspelo zašiti,« je rekel zdravnik, ko je opazil, da se je s pogledom zadržala na njej.
Vrstica 51:
Potem se je obrnil k Mateju in ga nagovoril: »Torej si izvedel, da imaš HIV, in se ti zdaj zdi, da je konec sveta? Razveselim te lahko, da ni. Bolezen je neozdravljiva, ni pa neobvladljiva. Če se boš malo pazil, bo vse v redu. Poslušaj me, pa ti bom pomagal.« Matej je sedel, nem. Brigalo ga je, kaj je imel povedati zdravnik, vendar je premogel kanček vljudnosti in je privolil, da ga bo poslušal. »Bolezen napada tvoj imunski sistem, ga slabi. Večino ljudi, ki imajo HIV, ne ubije virus sam, ampak navadne bolezni, ki napadejo njihov oslabljen imunski sistem. Tako ogromno tvegaš, če zboliš. Ti svoje stanje samo še slabšaš z jemanjem heroina in drugih drog. Če boš pazil, da ne zboliš, in če boš nehal uporabljati droge, boš naredil veliko. Bolezni se sicer ne da ozdraviti, lahko pa lajšamo simptome z različnimi zdravili. Bolniki, okuženi z virusom HIV, živijo povprečno še deset let po tem, ko so se okužili. Virus se prenaša z vsemi vrstami nezaščitenih spolnih stikov, z okuženimi injekcijskimi iglami in prek krvi. Ni se ti pa treba bati, da boš nekoga okužil, če bo jedel s tvojim priborom ali spal na tvoji postelji. O bolezni ti sicer ni treba obvestiti nikogar, toda prav je, da to vedo ljudje, s katerimi preživljaš dneve. Čeprav je tvoj test pokazal, da si HIV-pozitiven, bi ga moral čez nekaj mesecev ponoviti, da bomo stoodstotno prepričani. Pa še to – mladim ponavadi pomaga, če se srečujejo z drugimi z isto boleznijo. V zdravstvenem domu imamo super punco, ki je pomagala že veliko mladim. Če te zanima, ti lahko dam letak. Imaš kakšno vprašanje?« mu je zdravnik v grobem razložil njegov položaj.
Mateja je vsaka beseda zadela kot razbeljena igla. Ko je zdravnik govoril o njegovi bolezni, se je zdelo nekaj tako vsakdanjega, kot bi šlo za navadno gripo. Pa vendar je Mateja ta način govorjenja prizadel tako močno, kot ga že dolgo pred tem ni nič. Malo je manjkalo, pa bi zajokal. Verjetno tudi bi, če ne bi zdravnik tako zavzeto strmel vanj, pričakujoč kakšen odgovor. In kaj naj bi Matej pravzaprav rekel? Kaj so pričakovali, da bo naredil? Olajšano vzdihnil in rekel: Odlično, ne bom umrl takoj, ampak šele čez dva meseca, ko se prehladim ali kaj?! Nič boljše volje ni bil kot zgodaj zjutraj, ko si je vbrizgal hors, da bi se ubil. Mar bi mu Pia pustila umreti in mu naredila uslugo, res. Glavo so mu polnile morbidne misli in vprašanja, pa jih je raje odgnal.
»No, večino teh stvari sem že vedel. Hvala za informacije in vse skupaj, ampak res nič ne potrebujem. Nobene terapije, nobenih nasvetov, res,« je nazadnje spravil skupaj. Zvenelo je arogantno in nesramno, pa mu ni bilo mar. »Lahko zdaj grem? Na svidenje,« je pomahal v pozdrav. Zaprl je vrata in se stresel. Pred vrati je naletel na Pio in jo pograbil za roko. »Dušim se! Bolnišnic imam dovolj za nekaj let,« je zasoplo rekel. Zasmejala se je in mu sledila.}}