Mi, kosovirji: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Brez povzetka urejanja |
Brez povzetka urejanja |
||
Vrstica 1:
<!-- Vstavljeno s popolnim pomočnikom -->{{naslov|naslov=Mi, kosovirji|avtor=Svetlana Makarovič|spisano=Tjaša Bobnar}}<!-- Vstavljeno s popolnim pomočnikom -->{{avtor|ime=Svetlana Makarovič}}
Vso noč je divjal snežni metež nad Kosovirijo. Kosovirji so mirno spali v svojih žlicah, zviti v
Glal se je prebudil, dvignil smrček iz snega, krepko kihnil in se na moč osuplo ozrl naokrog. Nedaleč stran je izpod ogromne kopice molel konček puhastega repa.
Brž je odskakljal h kopici, pograbil rep in krepko povlekel zanj - a rep se mu je izmuznil iz premrlih tačk in se skril pod sneženo pernico.
Ker pa je bil Glal eden izmed najbolj radovednih kosovirjev v kosovirski deželi, je začel urno razkopavati sneg, dokler se ni izpod nje¬ga pokazal sitni obraz starega Ghula.
»Daj mi mir,« je zamomljal Ghul in se
»Ghul! Slišiš, Ghul, zbudi se, Ghul! Me slišiš«
»Ne,« je zagodrnjal Ghul, »ne slišim. Zgini!«
Vrstica 17:
»Ampak jaz ga še nikoli nisem videl, Ghul. Zakaj je pa tako bel?«
Ghul je globoko vzdihnil in zatarnal s starčevskim glasom:
»Saj sem vedel, vedel sem. Že spet ta
Saj, ampak medtem so se začeli prebujati še drugi kosovirski mladiči. Izkopavali so se izpod kupov snega, vreščali in začudeno kosovikali na ves glas. V hipu so se zbrali okoli žlice starega Ghula in začeli kričati:
»Ghul, Ghuuul! Kaj je to, zakaj je belo,
Ubogi starec je sprevidel, da z dopoldanskim dremežem ne bo nič. Izkopal se je torej na
»Tiho zdaj, zalega nadležna! To je sneg,
»Odkod pa je prišel?« je zanimalo Glili.
»Odkod neki, izpod neba vendar, iz
Ghul se je okorno, stokaje in vzdihovaje
Kosovirji pa so medtem odkrili nekaj
Glal se je na svoji žlici zapodil globlje v gozd, da bi ugotovil, če je sneg tudi tam. Seveda je bil. In vse je bilo zelo tiho in svetlo. Nekaj časa je vijugal med drevesnimi debli sem in tja. Potlej pa se je že hotel vrniti na jaso k drugim kosovirjem, ko je nenadoma zaslišal tenek, a srdit gla¬sek:
»Ggggiii! Gggggiiiiii!«
Vrstica 34:
»Pomiri se, drobižek,« je prijazno rekel Glal, »saj vidiš, da ti nič nočem.«
Mala je čisto pobesnela.
»Jaz nisem noben drobižek! Jaz sem Gi in sem kosovirka in hočem, da me takoj spustiš,
»Ej, mala Gi, tako majčkena, pa tako huda!«
»Kaj ne bom huda, kaj ne bom huda, kar poglej jo tamle zgoraj, giii!«
Glal se je ozrl kvišku. Cisto na vrhu drevesa je med vejevjem tičala majhna kosovirska
»Vrgla me je iz sebe,« je jezno povedala, »kar dol me je vrgla!«
Potlej si je utrgala z ročaja dva paradižnička in ju s slastjo cmokaje pojedla.
Vrstica 45:
»Že kaj!« je nekoliko mirneje rekla Gi.
Tedaj je skozi gozd privršala Glilina leteča žlica.
»S kom se pogovarjaš?« je že od daleč
»Gggiii!« je divje zavreščala Gi. »Tako
Glili je kar sapo vzelo.
»Ti si pa kar predrzen mladič za svojo majčkenost!«
Vrstica 54:
»Ni res,« je zavpila Gi.
»Seveda je res,« se je hihitala Glili, »gol trebušček imaš, rožnat gol trebušček, in popek se ti vidi!«
Glal je brž objel malo Gi in jo močno stisnil k sebi, kajti sicer bi se mala kar zaprašila v
»Saj nisem mislila zares, Gi,« je rekla. »Pa saj boš tudi še zrasla, nič se ne boj.«
»Saj se ne bojim. Jaz se sploh ne bojim ničesar! Nobene reči! Da boš vedela! Raje naj se dru¬gi bojijo mene!«
Vrstica 63:
»Rekel je, da v Visokih mahovih.«
»V Visokih mahovih? Kje pa so ti Visoki mahovi?«
»Menda za nekakšnim Sivim morjem, kaj jaz vem. Zamomljal je, naj jih kar poiščem, da me ne bo razneslo od radovednosti, in potlej je tako globoko zaspal, da ga nisem mogla več
Glal je poskočil visoko v zrak.
»Tudi mene bo razneslo od radovednosti, če ne odkrijem teh, kako si že rekla, štra...«
Vrstica 75:
»Glej, Gi, ostala boš lepo doma, v Kosoviriji, in ko se vrneva, boš medtem mogoče že toliko zrasla, da te bova kdaj vzela s seboj. Ampak zdaj? Nikakor.«
Nič ni pomagalo, da je Gi besno sikala, cepetala in pretresljivo kosovikala. Glal in Glili sta že sedela v svojih žlicah, že sta se dvigala, že sta plula visoko nad smrekovjem.
Gi je prhnila v svojo žličko in jo ubrala za
Mirno in varno sta leteli kosovirski žlici nad zasneženim gozdom. Ivje na vejah se je
»Jaz kosovir, ti kosovir,
jaz butelj sem in ti bedak,
Vrstica 92:
In sta se režala in hihitala in se prekopicevala kot zmešana. Tako sta se zabavala, da sploh nista opazila, kako sončni sij bledi in kako se med drevje začenja plaziti megla. Šele ko ju je pošteno zazeblo, sta utihnila in se spogledala.
»Kaj pa je to, Glal?« je plašno čivknila Glili. »Glej, sonce se je skrilo!«
Glal se je delal pogumnega. Pa ni bil prav
»To je samo malo megle,« je rekel in se poskušal nasmejati.
»Kaj praviš, ali se ne bi rajši vrnila?«
»Zaradi mene,« je brezbrižno rekel Glal, a pri tem so mu šklepetali zobje. »Če po vsej sili hočeš, se lahko navsezadnje tudi vrneva.«
A to je bilo laže reči kot storiti. Megla je bila namreč že tako gosta, da sta komaj videla ko¬nec lastnega smrčka. Tako sploh nista več
»Misliš, da se od megle lahko umre?« je zašepetala Glili.
»Mislim, da ne, vsaj ne takoj,« je plaho odgovoril Glal, čisto prepričan pa ni bil. Kljub temu je predlagal:
Vrstica 106:
A da ne? Kaj pa te žareče oči, ki so se iz megle zastrmele vanju? In to čisto od blizu? In nekaj je čisto zraven glasno dihalo! In potlej zavreščalo na ves glas:
»Eeeeaooo!!!«
Kaj naj ubogi kosovir stori, kadar je v najhuj¬ši stiski? Z repom si zakrije oči in čaka na konec. Tako sta storila tudi Glal in Glili. To pa
Tedaj se je prav blizu zaslišal še en »eeeaooo« in iz megle se je prikazal mačji obraz velike
»Mulc grdi! Ti bom že dala,« je vreščala. »Kdo ti je dovolil zapustiti brlog, kaj? In zakaj nisi pojedel večerje do konca? Čakaj, čakaj, kaj pa imaš tule?«
»Saj sem samo ... Hotel sem samo povoha¬ti tile spakici, mama, da bi ugotovil, če sta užit¬ni; oh, mama, saj ne bom več, mama, saj...«
»Če sta užitni, kaj? Kdo bo pa do konca
Mama risinja je spet grozeče dvignila šapo. To je zaleglo. Mali ris se je zgrbil od strahu in mijavknil:
»Dobro, mama, saj že grem, mama, saj bom pojedel večerjo do konca; ampak, ali lahko
»Naj ti bo,« je rekla mama, »če boš najprej pojedel fazanovo perut in glavo.«
»Bom, mama, saj bom.«
Vrstica 120:
Tako sta mama risinja in risek odnesla kosovirja v svoj brlog. Mali je še nekoliko sitnaril in ju hotel pojesti kar takoj, ampak mama ni popustila. Sedela je poleg njega in strogo ren¬čala, dokler ni pojedel fazana do zadnje mrvice. In seveda je bil potem tako sit, da kosovirjev še pogledal ni več. Glasno je rignil, omahnil po¬leg mame in stisnjen k njenemu toplemu kožu¬hu v hipu zaspal kot ubit.
Tudi risinja je zaspala. V brlogu je bilo vse tiho, le oba risa sta predla v spanju.
Glal in Glili sta si zdaj že upala odpreti oči. Seveda sta bila še zmeraj na smrt prestrašena, ampak v brlogu je bilo vsaj toplo, tako da sta si previdno pretegnila šapice in si malce
Počasi, tiho tihceno sta se plazila proti izhodu. Zunaj se je že rahlo danilo. Se malo, še čisto
Glili je bila v svoji žlici že visoko nad tlemi, ampak Glal! Glal se je zdaj obupno otepal ris-jih šap. Risek ga je premetaval sem in tja, ga valjal po snegu, ga za hip izpustil pa spet planil nanj, ga vrgel v zrak in spet ujel in se prav kruto igral z njim.
Glili je zaslišala obupno Glalovo cviljenje in kosovikanje, in četudi je bila samo majhna kosovirka, je brž odgnala strahopetno misel, da bi se vsaj sama rešila in poletela na varno.
Govorila nista pa nič. Saj sta drug drugemu z lahkoto brala misli - domov, čim prej domov, na varno!
Šele ko sta zagledala drobno piko, ki jima je letela nasproti, in v njej, ko se je zadosti pribli¬žala, prepoznala malo Gi, sta vzkliknila od
»Kam pa ti, mala Gi?« je zaklicala Glili, a Gi jo je samo zviška ošinila s pogledom in letela mimo njiju, ko da ju sploh ne pozna.
Glal je obrnil žlico in poletel za njo.
»Gi! Kam letiš, Gi? Obrni se, vrni se z nama v Kosovirijo! Ne moreš si predstavljati, koliko nevarnosti preži v tem gozdu! To ti rečem, za las sva ušla smrti!«
»Ha!« je zaničljivo prhnila Gi. »Vidva se kar vrnita! Jaz se ne bojim ničesar! Jaz grem v
»Ampak, Gi! V tem gozdu živijo krvoločni risi,« je zaklicala Glili.
»Prava reč,« jo je zavrnila Gi. »Risa zgrabim za rep in mu populim vse perje!«
Glal je pograbil ročaj Gijine žlice in jo usta¬vil.
»Takoj spusti mojo žlico, gggiii! To je moja žlica, ne tvoja, saj imaš svojo, pa se obešaj na¬njo! Umakni se, slišiš? Drugače bom - bom — bom storila nekaj groznega, prijela te bom za rep in te vrtela naokrog, in potem, potem bom naredila še - še vse drugo!«
»Gi, vrni se! Če ti rečem, tam so risi! In ris ni ptica, Gi. Ris je ena taka grozna, velika
»Revček ubogi, prestrašeni!« je prezirljivo
»Prav, kakor hočeš!« je nazadnje jezno zavpil Glal. »Kdor ne zna sam paziti nase, pa naj
Zasukal se je in letel proti domu, a Glili mu je zastavila pot.
»Tudi jaz bi bila lahko rekla isto, ko te je mikastil mali ris!« je zaklicala. »Si pozabil? In zdaj naj pustiva malo Gi, naj se znajde sama, kot ve in zna? Kaj ne razumeš, da takle majcen kosovirček nima niti trohice pameti? Za njo, Glal, hitro! Drugače te nikoli več ne pogledam in nikoli več ne spregovorim s teboj!«
Vrstica 165:
»Nevarno? Zakaj bi bilo pihanje nevarno?«
Največja sinica je kriknila:
»Mar ne veste, da povsod tule po drevju
»Kakšna traparija!« se je zasmejala Glili. »
»Ne šalim se,« je zacvrkutala sinica. »Joj, zbu¬jajo se! Slišite?«
In čisto zares je sem od gozda potegnil močan piš.
»Prihajajo,« so kriknile sinice, »brž v zavetje!«
In že so se odvrtinčile proti goščavju. Veter pa je naraščal, začel je žvižgati, ječati, tuliti. Zdaj so kosovirji uvideli, da postaja stvar resna. Glal in Glili sta se vsak z ene strani oprijela male Gi, z zadnjimi šapami so se na vso moč oklepali žlic, usmerjati pa jih niso več mogli. Veter jih je v
Pod njimi je valovilo brezmejno morje. Visoki sivi valovi so se penili pod njimi in vse naokrog ni bilo videti nič drugega kot morje, morje, morje.
Bili so na smrt utrujeni, premraženi in
Dolgo dolgo so tako molče leteli. Potem pa je Glili, ki so ji že debele solze tekle čez smrček, s tihim, hripavim glaskom začela peti — ampak to pravzaprav ni bilo pravo petje, temveč bolj stokanje:
»Kaj bo z nami, kaj bo z nami,
Vrstica 194:
V daljavi so zagledali obris ladje.
Ladja je bila precej stara, s tremi visokimi
Z zadnjimi močmi so prisilili svoje žlice, da so poletele proti ladji in pristale na srednjem jamboru.
Seveda so vedeli, da na ladjah žive človekarji, in teh so se grozno bali, kajti vsaka žival že ve, da srečanje z njimi zmeraj prinese težave ali pa celo smrt. Vendar so bili za zdaj na
Iz ladijske kuhinje se je kadila sopara, dišeča po topljenem maslu. Ladijski kuhar je namreč nameraval za kapitanov rojstni dan speči
Kosovirji so bili čisto prestradani, saj jim je bil vihar z ročajev žlic potrgal vse paradižnike, novi pa še niso utegnili zrasti. In ko je kuhar zaprl vrata za seboj, so se kosovirji previdno spu¬stili z jambora, se pritihotapili k loncu in
»Kaj pa je to, porkaduš pa tristo morskih kumar hudičevih!!!«
Gi je zavreščala od strahu, oba kosovirja sta jo vlekla in vlekla in jo poskušala izpuliti iz masla - pa ni šlo. In že so se odprla kuhinjska vrata, že je rjoveči in preklinjajoči človekar ste¬goval kosmato roko po loncu!
Ni šlo drugače - Glili je zagrabila en ročaj lon¬ca, Glal drugega - in že so leteli daleč daleč stran nad razburkanim morjem. Brkati človekar je z odprtimi usti strmel za njimi in je bil
Žlice so bile spočite, letele so visoko in hitro. Ampak bilo je mraz, joj, kako je kosovirje
Zdaj so se sicer počutili pogumnejše, to že. Tudi ko so pod seboj zagledali v morju
Kosovir bi ne bil kosovir, če ne bi takoj
»Huš huš, kako mrzlo,
pa vendar lepo,
Vrstica 222:
au, moja tazadnja!
Zdaj bo pa dovolj!«
Ko pa so se še zadnjič spustili po najdaljši
Potem je bila tema. Kosovirji so čutili, da
Prav počasi so se prebujali. Prvo, kar so
Tudi mala Gi je udobno ležala na svileni bla¬zini. Bila je umita in pokrtačena, zraven nje pa je stal lonec. Ampak bil je prazen in polizan. V njem ni bilo več masla, le nekatere muce so se še slastno oblizovale in si gladile brke.
Muce so bile videti silno prijazne, zato je Glili vprašala najbližjo:
»Ali... Ali te lahko malo pobožam?«
»Lahko,« je mijavknila muca, »ampak
Glili je z mehko šapo pobožala muco po
»Ali ne veš, neroda, da mačke ne maramo, da nas kdo stiska? Saj se obnašaš kakor kakšen človekarski mladič! Pazi vendar!«
»Nisem vedela,« je užaljeno rekla Gi. »Kako pa naj bi vedela, če sem pa še čisto majhna! Človekarjev mi pa nikar ne omenjaj! Človekarjev ne maramo in se jih grozno bojimo.«
»Tako je tudi prav,« je resno rekla druga muca. »Človekarjev se je treba bati. Zahrbtni so in hinavski in nikoli ne veš, kdaj bodo posuroveli in ti hoteli storiti kaj hudega. Sicer niso vsi taki, ampak pametna mačka se ne zanaša na to.«
»Pameten kosovir tudi ne,« je pripomnil Glal. In še bolj nežno je pogladil muco, ki mu je ležala v naročju.
»Zdaj pa dosti mucanja,« je zaklicala
Muce so se razvrstile v krog in v zboru zapredle. Kmalu so izpod njihovih šapic in repov
»Me smo novoletne muce,
bele muce, pridne muce,
Vrstica 254:
lepšega od mucjega.«
Ko so muce odpele in odpredle, ko je zadnji snežni kosmič izginil skozi luknjo v stropu, je rekla največja muca:
»Zdaj vidite, kosovirji, kako je, če si koristen. Tako kot me. Kaj pa vi? Naredite kdaj kaj
»O, seveda naredimo,« je zaklical Glal, »
»Ker so takrat najokusnejši,« je dodala Glili.
Mala Gi je zavpila:
»Jaz sem tudi koristna! Se najbolj! Če me kdo razjezi, vreščim in cepetam, tako da se me vsi bojijo in storijo vse, kar hočem.«
»Preden zaspimo, se pretegujemo,« je rekla
»Vidiš, tudi mi smo koristni,« je zadovoljno rekel Glal.
Ampak muca je zmajala z glavo:
»Koristni? Mogoče vsak zase. To pa še
»Pa ne bi mogli prej še storiti kaj koristnega za vas?« je žalostno vprašal Glal. A muca ga je prijazno pogladila po smrčku in rekla:
»Saj za nas ste bili že koristni, kosovirji. Muce smo polizale maslo iz vašega lonca. In če lahko obdržimo lonec za spomin, bomo prav vesele.«
Seveda so smele muce lonec obdržati.
Kmalu so že vse zehale, se pretegovale,
Po sobani je zavel močan zračni vrtinec, ki je dvignil kosovirje visoko pod strop, jih tam še nekaj časa vrtinčil, potlej pa jih je odneslo
Se zdi komu to čudno? No, saj najbrž tudi je.
Ampak na svetu je veliko še bolj čudnih stvari.
Ena takih čudnih stvari je bila ogromna
Tedaj je k njim z bliskovito hitrostjo priletel prelep ptiček z živo modrim perjem.
»O, kako si lep,« je zaklicala Glili, »najlepši ptiček si, kar sem jih kdaj videla!«
Vrstica 279:
Mala Gi se je nasršila in zacvilila:
»Nevarnosti? Jaz se ne bojim ničesar!«
Toda Glal in Glili sta zaslutila, da misli
»Letite za menoj,« je čivknil vodomec, »
In že je švignil proti gostemu vrbovju, ki je obrobljalo travnik. Kosovirji pa za njim! Če že ne od strahu, pa od radovednosti.
Šele v zavetju grmovja so se ustavili.
»Zdaj nam pa pojasni, zakaj smo morali zbežati,« je zahtevala Glili. »Veš, mi smo
Vodomec je pokimal z lepo glavico in začel:
»Ali sploh veste, kdo je Rora?«
»Rora? Kdo pa je ta Rora?«
»Rora je grozno hudobna, grozno požrešna, grozno kruta babura. In čarati zna. Kar naprej čara, in to same hudobije. Tista omara na
»O, jaz se ji že ne bi pustila stlačiti v tisto zopr¬no omaro,« je zacvilila Gi. »Zgrabila bi baburo Roro in bi jo ... že kaj!«
»Tiho, Gi,« je jezno rekel Glal. »Rora je
»Rora je silno močna,« je zašepetal vodomec. »In ogromna je in debela, prsi ima kot dva koša, zadnjico pa kot tistile grič. Obuta je v dva čarovna lonca, ki hodita tako hitro, da ji nihče ne more uiti. Na srečo precej slabo vidi, tako da smo vsaj majhne živali za silo varne pred njo. Kar pa je pri njej najhuje, je njena zloba. Rora, veste, namreč nima srca.«
»Kako nima? Vsako živo bitje ima srce.«
»No, ona ga pa nima. Pred davnimi leti ga je zgubila v nekem močvirju tu blizu, ob
Kosovirji so se stisnili čisto skupaj in
Babura Rora se je ustavila pri omari. Izpod pelerine je potegnila vrečo, v kateri je nekaj
Globoko si je oddahnila, da je njena
»Rora Rora ro,
zdaj bo pa hudo,
Vrstica 308:
najbolj se razveselim,
če kaj hudega storim.«
Takole grdo si je popevala in lomastila čez travnik, pa proti vrbovju, kjer so se skrivali
Sredi jezerca je na ploščati skali zgrbljeno
Rora, babura, je sedla na breg in se zakrohotala:
»No, Mrvica! Te zebe, kaj?«
Vrstica 319:
»Prav ti je,« je zarohnela Rora. »Vesela sem, da te zebe. Zmeraj te bo zeblo. Nikoli več se ne boš ogrela. Nikoli, nikoli, nikoli!«
Punčka je še niže sklonila glavo in molčala.
Rora se je krohotaje odpravila nazaj na
Tedaj je sinji vodomček šepnil:
»Pridite zdaj.«
Vrstica 326:
Previdno so se odpravili k jezercu. Na skali je sedela punčka Mrvica, zvita v dve gubi, in drgetala od mraza.
»Uh, saj to je pa človekinja,« je jezno rekel Glal. »Pojdimo brž stran.«
»S človekarji nočemo imeti nobenega
»Jaz sem mislila, da so človekarji ogromni in surovi. Tale je pa majhna in žalostna je videti.«
»No, je pač še mladič,« je nejevoljno rekla
Tedaj pa je vodomec čivknil:
»Sram vaju bodi! To ni nobena človekarica, ampak človeška punčka Mrvica. In če ste taki, mi je žal, da sem vas posvaril pred Roro. In žal mi je, da sem vas sploh pripeljal sem. Kar
Glal se je zamislil.
»Punčka? Kaj je to punčka? Tale človekarski mladič je punčka?«
»Sedite semle na breg,« je resno rekel
In začel je pripovedovati zelo nenavadno zgodbo.
Nekega jesenskega dne si je Rora ugrabila v bližnjem mestu zoprnega človeškega mulca. Prinesla ga je na svoj travnik in ga zbasala v
V hipu je bil fantič obdan z ledeno skorjo, ki se je vsak trenutek bolj in bolj debelila. Že je bil vklenjen v debelo blazino prozornega ledu, že je nad njim zrasel pravi pravcati ledenik.
Nekaj dni ga je Rora hodila gledat in uživat njegovo stisko, potlej pa se je odpravila v južne kraje, da bi tam na toplem preživela zimo.
Nekega mrzlega zimskega dne pa je
Tako je Mrvica naletela na Rorin ledenik, iz katerega so strmele vanjo žalostne oči ujetega fantiča. Mrvici se je od sočutja stisnilo srce in sklenila je dečka osvoboditi, pa naj jo stane, kar hoče.
Tesno se je prižela k ledeniku in pritisnila
Zima je bila dolga in strašno mrzla. Dan za dnem je premražena deklica z vročim dihom in mehkimi dlanmi premagovala ledeni oklep, teden za tednom, mesec za mesecem. In potlej je nekega dne ujeti deček že lahko za
Tedaj je posijalo prvo pomladansko sonce. Mrvica, ki je še zmeraj drgetala od mraza, se je prvič po dolgem času srečno nasmehnila in ho¬tela dečka objeti. Toda deček se je pretegnil v sončni toploti in si pomel roke, ko je zagle¬dal jezerce, ki se je bilo nateklo okoli
Mrvica ni znala plavati. Obsedela je na ploš¬čati skali sredi jezerca. Z rokami je objela tre¬petajoča kolena, globoko sklonila glavo - in tako sedi tam še danes.
Ko se je Rora vrnila iz južnih krajev in
Ko je vodomec končal svojo pripoved, so kosovirji dolgo molčali. Potem je mala Gi srdito
»Če bi meni prišel pod kremplje tisti človekarski mule, bi ga raztrgala, pomendrala,
»Tiho, mladič prismojeni,« jo je zavrnil Glal. »Človekarji so veliko močnejši od nas, zato se nehaj ščeperiti. Raje premislimo, kako bi
»Punčko,« je rekel vodomec. »Poslušajte zdaj. Ptice so se že vrnile z juga, veliko nas je, ampak še zmeraj premalo, da bi lahko punčko Mrvico odnesle kam drugam, kjer bi bila varna pred Roro. In ravno zato računam na vas, kosovirji, in na vaše močne leteče žlice.«
»Seveda, seveda,« je zaklicala Glili, Gi pa je dodala:
»Jaz sem tako močna, da bi lahko pnu... punučko kar sama odnesla!«
Vodomec je predirljivo zažvižgal. Z vseh strani so priprhutale vsakovrstne ptice, sinice, strnadi, vrabci, škrjanci, čižki, kraljički, liščki, drozgi, lastovke, pastiričke ... Vsaka ptica je s kljunom ali krempeljci trdno zagrabila košček Mrvičine
Z višine so še videli, kako je babura Rora pridivjala na breg jezerca, slišali so, kako togotno je zarjovela, potlej pa je glasno
V istem trenutku pa se je raztreščila tudi prenatrpana Rorina omara na travniku. Iz nje so v visokih lokih poleteli in popadali na travo njeni uropani predmeti. Čevlji, obleke, odeje, lonci, kotli, stoli, glasbila, igrače, pa tudi vreče, ki so se pri padcu razvezale. Iz vreč so švignile
Povsod, kjer so krpice, ki so bile nekoč Rora, padle na zemljo, so zrasle velike bodeče neže v spo¬min na to, da se vsaka hudobija enkrat konča.
Visoko pod koprenastimi oblaki so ptičje jate in kosovirske žlice nosile premraženo človeško deklico tja proti daljnim temnim goram. Brez počitka so leteli ves dolgi dan. Šele pozno
Tla so bila pokrita z ogromnimi blazinami svi¬leno mehkega zelenega mahu, ki je kar sam vabil k počitku. Toda ptice so se želele še pred jutrom vrniti v domače gaje. In ker je poslavljanje ena najbolj zoprnih stvari na svetu, so samo začivkale, zaščebetale, zažgolele in zažvižgale, potlej pa je ves ptičji zbor glasno vzprhutal - in že so izginjali pod zlatim večernim nebom.
Kosovirji so se stisnili k Mrvici in jo
»Trudne živalce, zdaj tačke spodvijte,
nič ne skrbite pa si odpočijte,
Vrstica 370:
Kosovirji so že zdavnaj trdno spali, preden je potihnilo šumenje smrek. Mrvica pa je priča¬kala jutro z odprtimi očmi.
Prvi žarki jutranjega sonca so osvetlili visok, z
Na drugi veji je sedelo prav tako nenavadno škratovsko bitje, škrat Šot. Ta je bil porasel s temnim puhom, imel je temne oči in prav tako naočnike. Oba škrata sta se gugala na praproti in razburjeno šepetala. Šepetala sta vse
»Kaj, kje, kdo, kako, zakaj,« je javknila mala Gi, »kaj hočeta? Ne pustimo se pojesti!«
Škrata sta planila v glasen smeh. Med
»Pojesti? Pa menda ne misliš, da...«
»... vas hočeva pojesti?« je vpadel Šot. »To ste pa res...«
Vrstica 392:
Kosovirji so bili čisto iz sebe od veselja, zače¬li so poskakovati in se postavljati na glavo. Gi je zavpila:
»Ampak, kje pa so?«
Kosovirji so se radovedno ozirali naokoli po mahovnatih gričih in dolinah. In videli so
»Pazi no, Gi,« jo je posvarila Glili, »
»Pa je bil to res štramfelj, pravi štramfelj? Ali pa se je samo delal, da je štramfelj, zato da bi jaz mislila, da je štramfelj, v resnici pa sploh ni bil štramfelj?« je vsa razburjena hitela Gi.
Šket je resno pripomnil:
Vrstica 399:
»... radovedni,« je nadaljeval Šot, »ne mara¬jo pa, da kdo od blizu...«
»... diha vanje,« ga je dopolnil Šket.
Čisto počasi, previdno je štramfelj nova glava pokukala spet iz luknje in se zastrmela v Mrvico. S tihim, šelestečim glasom je vprašal
»Kaj dela tukaj človeški otrok? Nekaj je
»Zelo narobe, res,« je pritrdila Glili. »Kar na¬prej jo zebe, spati ne more, pa tudi kosovirskih paradižnikov noče jesti.«
»In če kdo ne mara kosovirskih paradižnikov,« je zaskrbljeno pripomnila Gi, »je z njim res nekaj narobe. Jaz na primer...«
Vrstica 406:
»Zdaj ne gre zate, Gi, ampak za Mrvico. Bol¬na je. Vse kaže, da je zbolela od žalosti.«
»Od žalosti, praviš?« je vprašal štramfelj. »Zakaj pa je žalostna?«
Glal je začel pripovedovati Mrvičino zgodbo. Med pripovedovanjem so vsi štramfeljni prilez¬li iz svojih lukenj in se zbrali v krog okoli kosovirjev. Spogledovali so se, zmajevali z glavami in strigli z velikimi uhlji. Šket in Šot sta jezno
»Tako je,« je zaklical Šket, »če je bolna od žalo¬sti, mora...«
»... nehati biti žalostna,« je zaklical Šot, »pa bo ...«
»... ozdravela,« je dodal Šket.
Nehati mora biti žalostna, so zašušljali
»V drobnih prsih težek kamen,
težek kamen, črn kamen,
Vrstica 425:
naj se bitjece razjoče,
naj se deklica izjoče.«
Mrvičino telo je stresel krčevit drget, začela je loviti sapo, potem pa je iz njenih oči pritekla prva bleščeča solza. In za njo še druga. Potlej so se solze kot vroč potok ulile po njenih licih, deklica je glasno zahlipala - z njo vred pa še kosovirji, štramfeljni in oba škrata. Končno so vsi skupaj tako od srca jokali, da so njihove
»Ne joči za tistim, kar tega ni vredno!
Ne joči za tistim, ki tega ni vreden!
Vrstica 438:
Nič nisi imela, dobila boš vse –
na noge! Zaplešite vsi, kar vas je!«
In zdaj je glasba iz violine kar zavriskala, se v zmeraj hitrejšem ritmu zavihtela čez vso
Začudena deklica si jo je pritisnila k licu,
»Neverjetno,« je dahnila Mrvica, »saj se zdi, da znam igrati!«
In res je znala. Počasi je vstala, se sanjavo
Vsi so očarano zrli za njo. Seveda ni bilo
»Še sreča,« je pripomnil Glal. »Poslavljanja ne prenesem.«
»Mi tudi ne,« so pripomnili ostali.
Vrstica 451:
»No, to sem torej uredila.«
»Uredila? Kaj si uredila?« se je začudila Glili.
»I, to reč z Mrvico, ne?« je samozavestno rekla Gi. »Kot sem tudi že od vsega začetka
»Ti, veš kaj!« se je razjezil Glal. »Glej, da se ne razpočiš od domišljavosti! Ti, da si torej
»Kdo pa drug,« je zaklicala Gi, »menda ne vidva?«
Glili in Glal nista vedela, ali naj se smejeta ali jezita. Ravno takrat je Gijino žlico preletela jata lastovk in čof! Pljas! je na Gijini glavi pristal masten ptičji kakec. Hu, kako se je mala
»Ggggi, vidva sta kriva!« se je zadrla Gi.
»Midva, seveda midva,« sta kosovirja
»Tako? Kdaj pa sta se dogovorila?« je
»A potlej nisva midva kriva, Gi?«
»Kaj me briga! Kriva sta in pika!«
Za nekaj časa je Gi utihnila, nerodno si je
»Joj, brž zavijmo stran, saj tamle spodaj je že človekarska dežela!«
»Čakaj malo,« je rekel Glal, »poglej tjale dol. Kaj ni tistole ...«
Sredi mesta je bil prostoren trg, na katerem se je kar trlo človekarjev, človekaric in človekarčkov. Sredi trga je bil postavljen oder. Na njem je stala drobna postavica v rdeči obleki z
»Saj to je Mrvica,« je zaklicala Glili, »glejta, Mrvica je!«
Mrvica je visoko nad seboj zagledala tri
Tri pikice so nekajkrat zaokrožile nad trgom pa spet poletele v daljavo.
Mogoče je bilo to zadnje srečanje kosovirjev in Mrvice. Mogoče. Ali pa tudi ne.
Po dolgih dnevih, ko so kosovirji leteli proti Kosoviriji in vse bolj pogosto vzdihovali od domotožja, so prispeli do gozda, kjer sta bila kosovirja nekoč doživela srečanje z risoma. Pristali so na najvišji smreki in se pripravili na spanje, saj se je že pričelo mračiti. Najedli so se paradižnikov in se potuhnili v žlice. Zelo so bili že zaspani in Glal je tako na široko zazehal, da mu je Gi, porednica, zagnala v gobček prezrel paradižnik. Ampak Glalu se sploh ni več dalo razjeziti, temveč je
Pa se je od daleč zaslišalo zamolklo bobnenje. Kosovirji ga niso slišali, prav trdno so spali.
Grmenje je postajalo vse glasnejše, nevihta se je hitro bližala. Naenkrat se je na dolgo slepeče zabliskalo in v istem trenutku silovito treščilo v bližnjo smreko, da se je razklala na dvoje.
Vrstica 478:
Spet je treščilo. Gi je na ves glas zavreščala:
»Strah me je! Strah me je, umrla bom od stra¬hu, že umiram...«
Pa seveda ni umrla, Glal in Glili pa tudi ne. Nevihta se je proti jutru unesla, novi dan je
Vsi premočeni, vsi prezebli so nazadnje pri¬stali na domači jasi, kjer je v svoji zarjaveli, z
»Ghul! Ghul,« je zavreščala Gi, »pa smo spet tukaj, Ghul, bili smo tako daleč po svetu, Ghul, da si sploh ne moreš predstavljati, veš, in jaz sem rešila malo človekarico žalosti, razumeš, in tam so bili štramfeljni, saj ti bom povedala...«
»Že spet vi, zalega mladičja,« je sitno zagodrnjal Ghul in se obrnil na drugo stran. »Spravite se odtod in me pustite spati.«
»... in sem bila v loncu masla, razumeš, in ledeni gobec nas je požrl, veš, in Rora, to je bila čarovnica, razumeš, in potem ...«
»Kaj me briga,« je zarenčal Ghul.
»... in je bil tak grozen človekar, veš, in to je bilo na ladji, razumeš, in, čakaj, vse ti bom
Ghul je odprl eno oko in zagodrnjal:
»Zgini.«
Vrstica 490:
»Oh, Ghul, če bi ti vedel...«
»Pa ne vem,« je rekel Ghul, »in me tudi ne zanima. Pojdite stran!«
»Ampak, Ghul, ti ne veš, kaj smo vse
»Pa boš doživel še kaj več, če zdajle vstanem in ti eno primažem,« je jezno rekel stari. »Stran od mene. Pa brž!«
»Prav, no, saj že gremo,« je užaljeno rekla
»Brigajo me vaše dogodivščine! In zapomnite si že enkrat, da je za stare kosovirje najbolj
In že je spet spal. Kosovirji so poiskali svoje znance in ti so ves dan zavzeto poslušali...
Poslušali njihove bedaste štorije. Kar zadeva mene, grem pa tudi spat in me njihove
Edini, ki ga v resnici razumem, je stari Ghul. Z njim sva si pa itak že zdavnaj vse povedala.
|