Mi, kosovirji: Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Brez povzetka urejanja
Brez povzetka urejanja
Vrstica 1:
<!-- Vstavljeno s popolnim pomočnikom -->{{naslov|naslov=Mi, kosovirji|avtor=Svetlana Makarovič|spisano=Tjaša Bobnar}}<!-- Vstavljeno s popolnim pomočnikom -->{{avtor|ime=Svetlana Makarovič}}
 
Vso noč je divjal snežni metež nad Kosovirijo. Kosovirji so mirno spali v svojih žlicah, zviti v to¬pletople klobčiče, z repi čez oči. Sneg je naletaval vse gosteje in gosteje in zjutraj, ko je sonce obsijalo zasneženi travnik, je bil vsak kosovir pokrit z debelo, mehko sneženo kopico.
Glal se je prebudil, dvignil smrček iz snega, krepko kihnil in se na moč osuplo ozrl naokrog. Nedaleč stran je izpod ogromne kopice molel konček puhastega repa.
Brž je odskakljal h kopici, pograbil rep in krepko povlekel zanj - a rep se mu je izmuznil iz premrlih tačk in se skril pod sneženo pernico.
Ker pa je bil Glal eden izmed najbolj radovednih kosovirjev v kosovirski deželi, je začel urno razkopavati sneg, dokler se ni izpod nje¬ga pokazal sitni obraz starega Ghula.
»Daj mi mir,« je zamomljal Ghul in se posku¬šalposkušal spet zariti pod snežno odejo. Glal seveda ni odnehal.
»Ghul! Slišiš, Ghul, zbudi se, Ghul! Me slišiš«
»Ne,« je zagodrnjal Ghul, »ne slišim. Zgini!«
Vrstica 17:
»Ampak jaz ga še nikoli nisem videl, Ghul. Zakaj je pa tako bel?«
Ghul je globoko vzdihnil in zatarnal s starčevskim glasom:
»Saj sem vedel, vedel sem. Že spet ta nezno¬snaneznosna radovednost mladičje zalege. Torej - to je sneg, sneg je bel in mrzel, tako pač je in nič dru¬gače, in zdaj hočem še malo spati.«
Saj, ampak medtem so se začeli prebujati še drugi kosovirski mladiči. Izkopavali so se izpod kupov snega, vreščali in začudeno kosovikali na ves glas. V hipu so se zbrali okoli žlice starega Ghula in začeli kričati:
»Ghul, Ghuuul! Kaj je to, zakaj je belo, za¬kajzakaj je takšno, kot je?« in »Ali bo zmeraj takšno?« in »Kakšno bi bilo, če ne bi bilo belo in mrzlo?« in »Kakšno bo jutri, Ghul, ali bo jutri samo belo in nič mrzlo?« in »Ali se da z njim igrati?«
Ubogi starec je sprevidel, da z dopoldanskim dremežem ne bo nič. Izkopal se je torej na pia¬noplano in zahropel:
»Tiho zdaj, zalega nadležna! To je sneg, razu¬meterazumete
»Odkod pa je prišel?« je zanimalo Glili.
»Odkod neki, izpod neba vendar, iz snežene¬gasneženega oblaka, ne? Ste pač zabiti, butasti mladiči, ki ničesar ne veste in morate zato kar naprej sitna¬ritisitnariti in spraševati in riniti v poštene stare kosovirje. No, ali me boste zdaj končno pustili pri miru? Zginite se igrat in divjat in se valjat po snegu in nadlegovat še koga drugega!«
Ghul se je okorno, stokaje in vzdihovaje sko¬bacalskobacal v svojo žlico in se v njej počasi odpeljal pod bližnjo košato smreko. Spet se je zvil v klob¬čičklobčič, naslonil osiveli zgubani smrček na rob svo¬jesvoje zarjavele žlice in zasmrčal.
Kosovirji pa so medtem odkrili nekaj nove¬ganovega: namreč, da se da v žlicah imenitno sankati po bregu navzdol. To je bilo veselega vrišča -še posebej zabavno pa je bilo, ko se je z dreve¬sadrevesa usul cel plaz iskrečega se snega na kosovirsko glavo.
Glal se je na svoji žlici zapodil globlje v gozd, da bi ugotovil, če je sneg tudi tam. Seveda je bil. In vse je bilo zelo tiho in svetlo. Nekaj časa je vijugal med drevesnimi debli sem in tja. Potlej pa se je že hotel vrniti na jaso k drugim kosovirjem, ko je nenadoma zaslišal tenek, a srdit gla¬sek:
»Ggggiii! Gggggiiiiii!«
Vrstica 34:
»Pomiri se, drobižek,« je prijazno rekel Glal, »saj vidiš, da ti nič nočem.«
Mala je čisto pobesnela.
»Jaz nisem noben drobižek! Jaz sem Gi in sem kosovirka in hočem, da me takoj spustiš, dru¬gačedrugače, drugače bom - že kaj!«
»Ej, mala Gi, tako majčkena, pa tako huda!«
»Kaj ne bom huda, kaj ne bom huda, kar poglej jo tamle zgoraj, giii!«
Glal se je ozrl kvišku. Cisto na vrhu drevesa je med vejevjem tičala majhna kosovirska žli¬cažlica. Izpustil je malo Gi, obrnil ročaj svoje žlice kvišku in se dvignil v drevesno krošnjo. Pogra¬bilPograbil je drobno žlico, jo izmotal iz vejevja in se z njo spustil na tla. Gi je smuknila v svojo žlič¬kožličko, se s tačicami krepko oprijela ročaja in pole¬telapoletela v krogu nad tlemi.
»Vrgla me je iz sebe,« je jezno povedala, »kar dol me je vrgla!«
Potlej si je utrgala z ročaja dva paradižnička in ju s slastjo cmokaje pojedla.
Vrstica 45:
»Že kaj!« je nekoliko mirneje rekla Gi.
Tedaj je skozi gozd privršala Glilina leteča žlica.
»S kom se pogovarjaš?« je že od daleč klica¬laklicala. »Uuu, kakšna majčkena kosovirka! Kako pa to, da si tako majcena?«
»Gggiii!« je divje zavreščala Gi. »Tako majce¬namajcena pa spet nisem! Misliš, da morajo biti vsi ko-sovirji tako ogromni in zavaljeni in štorasti, kot si ti?«
Glili je kar sapo vzelo.
»Ti si pa kar predrzen mladič za svojo majčkenost!«
Vrstica 54:
»Ni res,« je zavpila Gi.
»Seveda je res,« se je hihitala Glili, »gol trebušček imaš, rožnat gol trebušček, in popek se ti vidi!«
Glal je brž objel malo Gi in jo močno stisnil k sebi, kajti sicer bi se mala kar zaprašila v Gli¬liGlili. Ampak Glili je uvidela, da mora odnehati.
»Saj nisem mislila zares, Gi,« je rekla. »Pa saj boš tudi še zrasla, nič se ne boj.«
»Saj se ne bojim. Jaz se sploh ne bojim ničesar! Nobene reči! Da boš vedela! Raje naj se dru¬gi bojijo mene!«
Vrstica 63:
»Rekel je, da v Visokih mahovih.«
»V Visokih mahovih? Kje pa so ti Visoki mahovi?«
»Menda za nekakšnim Sivim morjem, kaj jaz vem. Zamomljal je, naj jih kar poiščem, da me ne bo razneslo od radovednosti, in potlej je tako globoko zaspal, da ga nisem mogla več prebu¬ditiprebuditi. Res, Glal, tako močno sem ga vlekla za rep, da mi je ostal v tački šop dlak, pa je še kar spal in smrčal, in zdaj...«
Glal je poskočil visoko v zrak.
»Tudi mene bo razneslo od radovednosti, če ne odkrijem teh, kako si že rekla, štra...«
Vrstica 75:
»Glej, Gi, ostala boš lepo doma, v Kosoviriji, in ko se vrneva, boš medtem mogoče že toliko zrasla, da te bova kdaj vzela s seboj. Ampak zdaj? Nikakor.«
Nič ni pomagalo, da je Gi besno sikala, cepetala in pretresljivo kosovikala. Glal in Glili sta že sedela v svojih žlicah, že sta se dvigala, že sta plula visoko nad smrekovjem.
Gi je prhnila v svojo žličko in jo ubrala za nji¬manjima, pa sta letela dosti prehitro, da bi ju lahko dohitela. Tako se je nazadnje spustila na kup sne¬gasnega, si z repom pokrila drobni gobček in potočila prvo kosovirsko solzo v svojem mladem življenju.
 
Mirno in varno sta leteli kosovirski žlici nad zasneženim gozdom. Ivje na vejah se je leske¬talolesketalo v soncu in kosovirja sta si veselo prepeva¬laprepevala najbolj neumne kosovirske pesmice. Ena je bila takšna:
»Jaz kosovir, ti kosovir,
jaz butelj sem in ti bedak,
Vrstica 92:
In sta se režala in hihitala in se prekopicevala kot zmešana. Tako sta se zabavala, da sploh nista opazila, kako sončni sij bledi in kako se med drevje začenja plaziti megla. Šele ko ju je pošteno zazeblo, sta utihnila in se spogledala.
»Kaj pa je to, Glal?« je plašno čivknila Glili. »Glej, sonce se je skrilo!«
Glal se je delal pogumnega. Pa ni bil prav pre¬večpreveč pogumen. Kosovirski pogum je namreč take vrste, da enkrat je, drugič ga pa spet ni.
»To je samo malo megle,« je rekel in se poskušal nasmejati.
»Kaj praviš, ali se ne bi rajši vrnila?«
»Zaradi mene,« je brezbrižno rekel Glal, a pri tem so mu šklepetali zobje. »Če po vsej sili hočeš, se lahko navsezadnje tudi vrneva.«
A to je bilo laže reči kot storiti. Megla je bila namreč že tako gosta, da sta komaj videla ko¬nec lastnega smrčka. Tako sploh nista več ve¬delavedela, iz katere smeri sta priletela in kam naj se obrneta. Tavala sta sem in tja, nazadnje pa sta se spustila na tla in se vsa premražena stisnila drug k drugemu.
»Misliš, da se od megle lahko umre?« je zašepetala Glili.
»Mislim, da ne, vsaj ne takoj,« je plaho odgovoril Glal, čisto prepričan pa ni bil. Kljub temu je predlagal:
Vrstica 106:
A da ne? Kaj pa te žareče oči, ki so se iz megle zastrmele vanju? In to čisto od blizu? In nekaj je čisto zraven glasno dihalo! In potlej zavreščalo na ves glas:
»Eeeeaooo!!!«
Kaj naj ubogi kosovir stori, kadar je v najhuj¬ši stiski? Z repom si zakrije oči in čaka na konec. Tako sta storila tudi Glal in Glili. To pa grozlji¬vemugrozljivemu tujemu bitju ni bilo prav nič všeč. Pribli¬žaloPribližalo je gobec in z njim butnilo v Glala, da sta se oba z Glili skotalila v globok sneg.
Tedaj se je prav blizu zaslišal še en »eeeaooo« in iz megle se je prikazal mačji obraz velike risi-njerisinje. Potlej je risinja prav grdo zarenčala, stegni¬lastegnila šapo in malemu risu primazala tako zaušnico, da je kar javknil.
»Mulc grdi! Ti bom že dala,« je vreščala. »Kdo ti je dovolil zapustiti brlog, kaj? In zakaj nisi pojedel večerje do konca? Čakaj, čakaj, kaj pa imaš tule?«
»Saj sem samo ... Hotel sem samo povoha¬ti tile spakici, mama, da bi ugotovil, če sta užit¬ni; oh, mama, saj ne bom več, mama, saj...«
»Če sta užitni, kaj? Kdo bo pa do konca poje¬delpojedel fazana, ki sem ti ga prinesla? Misliš, da se trudim za plen zato, da si boš ti, smrkavec raz¬vajenirazvajeni, izbiral, kaj boš jedel in česa ne? Le čakaj!«
Mama risinja je spet grozeče dvignila šapo. To je zaleglo. Mali ris se je zgrbil od strahu in mijavknil:
»Dobro, mama, saj že grem, mama, saj bom pojedel večerjo do konca; ampak, ali lahko vza¬memvzamem spakici s seboj?«
»Naj ti bo,« je rekla mama, »če boš najprej pojedel fazanovo perut in glavo.«
»Bom, mama, saj bom.«
Vrstica 120:
Tako sta mama risinja in risek odnesla kosovirja v svoj brlog. Mali je še nekoliko sitnaril in ju hotel pojesti kar takoj, ampak mama ni popustila. Sedela je poleg njega in strogo ren¬čala, dokler ni pojedel fazana do zadnje mrvice. In seveda je bil potem tako sit, da kosovirjev še pogledal ni več. Glasno je rignil, omahnil po¬leg mame in stisnjen k njenemu toplemu kožu¬hu v hipu zaspal kot ubit.
Tudi risinja je zaspala. V brlogu je bilo vse tiho, le oba risa sta predla v spanju.
Glal in Glili sta si zdaj že upala odpreti oči. Seveda sta bila še zmeraj na smrt prestrašena, ampak v brlogu je bilo vsaj toplo, tako da sta si previdno pretegnila šapice in si malce od¬dahnilaoddahnila. Navsezadnje - bila sta še zmeraj ži¬važiva, niti obgrizena ne, in to je bilo precej bolje kot nič.
Počasi, tiho tihceno sta se plazila proti izhodu. Zunaj se je že rahlo danilo. Se malo, še čisto maj¬čkenomajčkeno - pa sta bila zunaj. Brž sta sedla v žlici -ko sta tik za seboj zaslišala tisti strašni »eeeao«. Mali ris je planil iz brloga in se v bliskovitem skoku pognal proti njima ...
Glili je bila v svoji žlici že visoko nad tlemi, ampak Glal! Glal se je zdaj obupno otepal ris-jih šap. Risek ga je premetaval sem in tja, ga valjal po snegu, ga za hip izpustil pa spet planil nanj, ga vrgel v zrak in spet ujel in se prav kruto igral z njim.
Glili je zaslišala obupno Glalovo cviljenje in kosovikanje, in četudi je bila samo majhna kosovirka, je brž odgnala strahopetno misel, da bi se vsaj sama rešila in poletela na varno. Zaškri¬palaZaškripala je z ostrimi zobčki, obrnila ročaj žlice in šini¬lašinila navzdol. Z vso silo se je zaletela malemu risu v čelo. Ris je osuplo zazijal in izpustil Glala -ravno toliko, da se je Glal oklenil ročaja svoje žlice in poletel navzgor. Zaman je risek renčal, pihal in se odganjal v visokih skokih za njim -kosovirja sta letela že visoko zgoraj nad vrhovi dreves ... Ampak ne kar nekam v tri dni, o ne, letela sta naravnost nazaj proti Kosoviriji. Zdaj nista mogla zgrešiti smeri, kajti o včerajšnji megli ni bilo niti sledu več.
Govorila nista pa nič. Saj sta drug drugemu z lahkoto brala misli - domov, čim prej domov, na varno!
Šele ko sta zagledala drobno piko, ki jima je letela nasproti, in v njej, ko se je zadosti pribli¬žala, prepoznala malo Gi, sta vzkliknila od za¬čudenjazačudenja.
»Kam pa ti, mala Gi?« je zaklicala Glili, a Gi jo je samo zviška ošinila s pogledom in letela mimo njiju, ko da ju sploh ne pozna.
Glal je obrnil žlico in poletel za njo.
»Gi! Kam letiš, Gi? Obrni se, vrni se z nama v Kosovirijo! Ne moreš si predstavljati, koliko nevarnosti preži v tem gozdu! To ti rečem, za las sva ušla smrti!«
»Ha!« je zaničljivo prhnila Gi. »Vidva se kar vrnita! Jaz se ne bojim ničesar! Jaz grem v Vi¬sokeVisoke mahove, med štramfeljne, vidva pa kakor hočeta!«
»Ampak, Gi! V tem gozdu živijo krvoločni risi,« je zaklicala Glili.
»Prava reč,« jo je zavrnila Gi. »Risa zgrabim za rep in mu populim vse perje!«
Glal je pograbil ročaj Gijine žlice in jo usta¬vil.
»Takoj spusti mojo žlico, gggiii! To je moja žlica, ne tvoja, saj imaš svojo, pa se obešaj na¬njo! Umakni se, slišiš? Drugače bom - bom — bom storila nekaj groznega, prijela te bom za rep in te vrtela naokrog, in potem, potem bom naredila še - še vse drugo!«
»Gi, vrni se! Če ti rečem, tam so risi! In ris ni ptica, Gi. Ris je ena taka grozna, velika ma¬čkamačka in hudobna je!«
»Revček ubogi, prestrašeni!« je prezirljivo zakli¬calazaklicala Gi, se izmuznila Glalu iz tačk in letela naprej.
»Prav, kakor hočeš!« je nazadnje jezno zavpil Glal. »Kdor ne zna sam paziti nase, pa naj zabre¬dezabrede v nesrečo, jaz nisem tukaj zato, da bi koga reševal!«
Zasukal se je in letel proti domu, a Glili mu je zastavila pot.
»Tudi jaz bi bila lahko rekla isto, ko te je mikastil mali ris!« je zaklicala. »Si pozabil? In zdaj naj pustiva malo Gi, naj se znajde sama, kot ve in zna? Kaj ne razumeš, da takle majcen kosovirček nima niti trohice pameti? Za njo, Glal, hitro! Drugače te nikoli več ne pogledam in nikoli več ne spregovorim s teboj!«
Vrstica 165:
»Nevarno? Zakaj bi bilo pihanje nevarno?«
Največja sinica je kriknila:
»Mar ne veste, da povsod tule po drevju gnez¬dijognezdijo vetrovi, cela družina vetrov, in če zbudiš ene¬gaenega, bo ta zbudil še vse druge! Kajti vetrovi imajo za strašno izzivanje, če kdo piha proti njim! Na lepem se lahko združijo v pravi vihar in nas napadejo!«
»Kakšna traparija!« se je zasmejala Glili. »Vi¬harVihar, dajte no, dajte! Zaradi drobne sapice takele kosovirčice?!«
»Ne šalim se,« je zacvrkutala sinica. »Joj, zbu¬jajo se! Slišite?«
In čisto zares je sem od gozda potegnil močan piš.
»Prihajajo,« so kriknile sinice, »brž v zavetje!«
In že so se odvrtinčile proti goščavju. Veter pa je naraščal, začel je žvižgati, ječati, tuliti. Zdaj so kosovirji uvideli, da postaja stvar resna. Glal in Glili sta se vsak z ene strani oprijela male Gi, z zadnjimi šapami so se na vso moč oklepali žlic, usmerjati pa jih niso več mogli. Veter jih je v ve¬likemvelikem loku dvignil nad visoke smreke, jih suro¬vosurovo premetaval gor in dol in sem in tja, zraven pa tulil, zavijal, vrščal in hrumel. Kosovirji so se drli na vse grlo, a v bučanju silnega vetra niti svojih lastnih glasov niso slišali. V resnici to sploh ni bil več veter, ampak grozovit vihar, ki jih je nosil neznano kam. Leteli so nad hribi in dolinami, nad rekami in jezeri - sami niso vedeli, kako dol¬godolgo -, dokler se ni divjanje nekoliko uneslo. Trd¬noTrdno so mižali, da ne bi videli vse te strahote. Šele ko so njihove žlice počasneje in bolj umirjeno zaplule, so odprli oči in pogledali navzdol.
Pod njimi je valovilo brezmejno morje. Visoki sivi valovi so se penili pod njimi in vse naokrog ni bilo videti nič drugega kot morje, morje, morje.
Bili so na smrt utrujeni, premraženi in obupa¬niobupani. Žlice so zdaj letele čisto počasi, vse počasne¬jepočasneje, vse niže...
Dolgo dolgo so tako molče leteli. Potem pa je Glili, ki so ji že debele solze tekle čez smrček, s tihim, hripavim glaskom začela peti — ampak to pravzaprav ni bilo pravo petje, temveč bolj stokanje:
»Kaj bo z nami, kaj bo z nami,
Vrstica 194:
V daljavi so zagledali obris ladje.
 
Ladja je bila precej stara, s tremi visokimi jam¬borijambori, glasno je škripala in plula prav počasi, toda bila je prava ladja in za tri izmučene kosovirje je pomenila rešitev - vsaj za zdaj.
Z zadnjimi močmi so prisilili svoje žlice, da so poletele proti ladji in pristale na srednjem jamboru.
Seveda so vedeli, da na ladjah žive človekarji, in teh so se grozno bali, kajti vsaka žival že ve, da srečanje z njimi zmeraj prinese težave ali pa celo smrt. Vendar so bili za zdaj na jam¬borujamboru za silo dobro skriti. Vsaj oddahnili so si lahko.
Iz ladijske kuhinje se je kadila sopara, dišeča po topljenem maslu. Ladijski kuhar je namreč nameraval za kapitanov rojstni dan speči masle¬nemaslene kolačke, zato je stopil velik pisker masla in ga postavil na klop pred kuhinjskimi vrati, da se ohladi.
Kosovirji so bili čisto prestradani, saj jim je bil vihar z ročajev žlic potrgal vse paradižnike, novi pa še niso utegnili zrasti. In ko je kuhar zaprl vrata za seboj, so se kosovirji previdno spu¬stili z jambora, se pritihotapili k loncu in zače¬lizačeli ovohavati in lizati dišeče rumeno maslo. Ker je bilo silno mraz, se je maslo hitro hladilo in postajalo vse okusnejše. Ko je bilo že samo mlač¬nomlačno, se je neučakana mala Gi nagnila tako daleč nad lonec, da je zdrsnila v maslo s svojo žlico vred in ji je iz njega štrlela samo njena drobna glavica. Ko pa se je hotela skobacati ven in sta jo Glal in Glili vlekla iz lonca, se je izkazalo, da se je bilo maslo medtem že povsem strdilo! In kot nalašč - človekarski kuhar je vtem skozi lino pomolil svoj strašni brkati obraz in zarjovel:
»Kaj pa je to, porkaduš pa tristo morskih kumar hudičevih!!!«
Gi je zavreščala od strahu, oba kosovirja sta jo vlekla in vlekla in jo poskušala izpuliti iz masla - pa ni šlo. In že so se odprla kuhinjska vrata, že je rjoveči in preklinjajoči človekar ste¬goval kosmato roko po loncu!
Ni šlo drugače - Glili je zagrabila en ročaj lon¬ca, Glal drugega - in že so leteli daleč daleč stran nad razburkanim morjem. Brkati človekar je z odprtimi usti strmel za njimi in je bil prepri¬čanprepričan, da si je bil pri zajtrku privoščil preveč ruma.
Žlice so bile spočite, letele so visoko in hitro. Ampak bilo je mraz, joj, kako je kosovirje zeb¬lozeblo. Malo Gi sicer nekoliko manj, ker je bila zako¬panazakrpana v maslo, a njena glavica je imela visoko kapo iz ivja. Glal in Glili pa sta bila z ivjem po¬kritapokrita od smrčka do repa.
Zdaj so se sicer počutili pogumnejše, to že. Tudi ko so pod seboj zagledali v morju plava¬jočeplavajoče ledene plošče, se niso preveč ustrašili. Ko pa so zapluli nad ledenimi gorami, so se odlo¬čiliodločili, da bodo počivali na eni od njih. Spustili so se nad lesketajoče se pobočje največje gore in se začeli razgledovati naokrog.
 
Kosovir bi ne bil kosovir, če ne bi takoj ugoto¬vilugotovil, kako bi se dalo noreti in se zabavati. Glad¬keGladke ledene strmine so bile kot nalašč, da si se zadrsal po njih, in Glal je moral to takoj posku¬siti, Glili pa tudi. Slo je imenitno, šlo je hitro kot blisk. Ampak mala Gi, zakopana v loncu masla, je začela vreščati in se kisati. Zato sta jo Glal in Glili zanesla na vrh strmega pobočja in spustila lonec po ledu navzdol, da je Gi kar vriskala od navdušenja. Tako so divjali pod prelepim sever¬nim sijem, ki je valoval nad njimi, dokler se niso pošteno ogreli. Pa peli so tudi, zakaj pa ne bi?
»Huš huš, kako mrzlo,
pa vendar lepo,
Vrstica 222:
au, moja tazadnja!
Zdaj bo pa dovolj!«
Ko pa so se še zadnjič spustili po najdaljši str¬ministrmini, so spodaj pristali pred nenavadno črno odprtino v ledenem pobočju. Luknja je bila pra¬vipravi zevajoči ledeni gobec, ki je čisto počasi odpi¬ralodpiral in pripiral ledene čeljusti z zobmi, dolgimi in ostrimi kot igle. Ledeni gobec je bil videti nevaren, ledeni gobec je bil videti grozeč in tudi dihal je. Kosovirji so zgroženo strmeli vanj. Tedaj je na vsem lepem na široko odprl čeljusti in zazehal — in ko je potegnil vase sapo, je z njo vred potegnil vase tudi kosovirje, preden so utegni¬liutegnili kosovikniti. In potem ...
Potem je bila tema. Kosovirji so čutili, da drsi¬jodrsijo nekam strmo navzdol, navzdol po nekakšnem črnem, ledeno mrzlem rovu, polnem vdrtin in izboklin, tako da jih je neusmiljeno premetava¬lo, in to je trajalo dolgo, neskončno dolgo, in potem je bilo vse skupaj samo črno in vsi trije kosovirji so izgubili zavest. Se dobro. Kajti kadar je kdo nezavesten, ničesar ne vidi, ničesar ne sli¬šisliši in ničesar ne čuti, in tudi čisto vseeno mu je, kaj se z njim godi, zato ga tudi ni prav nič strah.
 
Prav počasi so se prebujali. Prvo, kar so obču¬tiliobčutili, je bila blagodejna toplota. Čutili so tudi, da ležijo na mehkem. In slišali so nekakšno tiho, prijetno brnenje. Potlej so odprli oči in ugibali, ali se jim sanja ali pa res ležijo na blazinah v beli okrogli dvoranici z obokanim stropom, s kate¬regakaterega so visele lučke iz belih kristalov. Ob stenah so stale steklene poličke, prekrite s svilenimi bla¬zinamiblazinami, in tudi po tleh so ležale mehke blazine. Ampak tisto, kar je bilo najlepše, je bilo dvanajst belih puhastih mačic, ki so predle in brnele, se valjale in se igrale, umivale druga drugo in se od časa do časa s sijočimi očmi zagledale v začu¬denezačudene kosovirje.
Tudi mala Gi je udobno ležala na svileni bla¬zini. Bila je umita in pokrtačena, zraven nje pa je stal lonec. Ampak bil je prazen in polizan. V njem ni bilo več masla, le nekatere muce so se še slastno oblizovale in si gladile brke.
Muce so bile videti silno prijazne, zato je Glili vprašala najbližjo:
»Ali... Ali te lahko malo pobožam?«
»Lahko,« je mijavknila muca, »ampak poča¬sipočasi in ne premočno.«
Glili je z mehko šapo pobožala muco po hrb¬tuhrbtu. Muca je usločila hrbet in dvignila glavo, da jo je Glili lahko pobožala še pod brado. Zdaj so vse muce prišle h kosovirjem in božanja ni bilo ne konca ne kraja, dokler ni Gi neke muce nav¬dušenonavdušeno stisnila k sebi. Muca je jezno zapihala:
»Ali ne veš, neroda, da mačke ne maramo, da nas kdo stiska? Saj se obnašaš kakor kakšen človekarski mladič! Pazi vendar!«
»Nisem vedela,« je užaljeno rekla Gi. »Kako pa naj bi vedela, če sem pa še čisto majhna! Človekarjev mi pa nikar ne omenjaj! Človekarjev ne maramo in se jih grozno bojimo.«
»Tako je tudi prav,« je resno rekla druga muca. »Človekarjev se je treba bati. Zahrbtni so in hinavski in nikoli ne veš, kdaj bodo posuroveli in ti hoteli storiti kaj hudega. Sicer niso vsi taki, ampak pametna mačka se ne zanaša na to.«
»Pameten kosovir tudi ne,« je pripomnil Glal. In še bolj nežno je pogladil muco, ki mu je ležala v naročju.
»Zdaj pa dosti mucanja,« je zaklicala največ¬janajvečja mačka, »delo nas čaka. Se veliko novoletne snežne preje je treba narediti!«
Muce so se razvrstile v krog in v zboru zapredle. Kmalu so izpod njihovih šapic in repov zače¬lezačele izletavati puhaste snežinke, ki so v gostih rojih plavale pod strop in izginjale v zvezdasti strop¬nistropni odprtini. Tiho, mijavkajoče so si popevale:
»Me smo novoletne muce,
bele muce, pridne muce,
Vrstica 254:
lepšega od mucjega.«
Ko so muce odpele in odpredle, ko je zadnji snežni kosmič izginil skozi luknjo v stropu, je rekla največja muca:
»Zdaj vidite, kosovirji, kako je, če si koristen. Tako kot me. Kaj pa vi? Naredite kdaj kaj korist¬negakoristnega
»O, seveda naredimo,« je zaklical Glal, »pa¬radižnikeparadižnike pojemo šele takrat, ko so zreli.«
»Ker so takrat najokusnejši,« je dodala Glili.
Mala Gi je zavpila:
»Jaz sem tudi koristna! Se najbolj! Če me kdo razjezi, vreščim in cepetam, tako da se me vsi bojijo in storijo vse, kar hočem.«
»Preden zaspimo, se pretegujemo,« je rekla Gli¬liGlili, »in ko se prebudimo, se tudi pretegujemo. In to je seveda koristno.«
»Vidiš, tudi mi smo koristni,« je zadovoljno rekel Glal.
Ampak muca je zmajala z glavo:
»Koristni? Mogoče vsak zase. To pa še zda¬lečzdaleč ne pomeni, da ste koristni še za koga druge¬gadrugega. Kdor je koristen samo zase, sploh ni koristen, da boste vedeli. In zdaj gremo me, koristne muce, spat, ker smo utrujene. Zato bo najbolje, da se poslovimo.«
»Pa ne bi mogli prej še storiti kaj koristnega za vas?« je žalostno vprašal Glal. A muca ga je prijazno pogladila po smrčku in rekla:
»Saj za nas ste bili že koristni, kosovirji. Muce smo polizale maslo iz vašega lonca. In če lahko obdržimo lonec za spomin, bomo prav vesele.«
Seveda so smele muce lonec obdržati.
Kmalu so že vse zehale, se pretegovale, kma¬lukmalu so že vse spale ali pa so se delale, da spijo, da se ne bi bilo treba poslavljati. Kajti poslavljanje je nekaj, kar vse mačke na svetu na moč sovra¬žijosovražijo.
Po sobani je zavel močan zračni vrtinec, ki je dvignil kosovirje visoko pod strop, jih tam še nekaj časa vrtinčil, potlej pa jih je odneslo sko¬ziskozi stropno odprtino navzgor, navzgor, navzgor -in na lepem so se kosovirji znašli sredi ogrom¬negaogromnega zelenega travnika. Sonce je prijazno grelo, med travo so cvetele marjetice in spominčice.
Se zdi komu to čudno? No, saj najbrž tudi je.
Ampak na svetu je veliko še bolj čudnih stvari.
 
Ena takih čudnih stvari je bila ogromna oma¬raomara, ki je stala ob robu travnika na štirih nogah, obutih v čevlje z visokimi petami. Iz nje je priha¬jaloprihajalo nekakšno vzdihovanje, ječanje in stokanje. Če bi kosovirji ne bili radovedne živali, se seve¬daseveda sploh ne bi zmenili zanjo - tako pa so jo brž obstopili, jo ovohavali z vseh strani in prisluš¬kovaliprisluškovali pri zaprtih vratih. Poskušali so jih odpre¬tiodpreti, vendar so bila trdno zaprta. S krempeljci so praskali po njih, stresali kljuko, butali vanje z ro¬čajiročaji žlic - a zaman.
Tedaj je k njim z bliskovito hitrostjo priletel prelep ptiček z živo modrim perjem.
»O, kako si lep,« je zaklicala Glili, »najlepši ptiček si, kar sem jih kdaj videla!«
Vrstica 279:
Mala Gi se je nasršila in zacvilila:
»Nevarnosti? Jaz se ne bojim ničesar!«
Toda Glal in Glili sta zaslutila, da misli vo¬domecvodomec resno.
»Letite za menoj,« je čivknil vodomec, »am¬pakampak hitro, hitro!«
In že je švignil proti gostemu vrbovju, ki je obrobljalo travnik. Kosovirji pa za njim! Če že ne od strahu, pa od radovednosti.
Šele v zavetju grmovja so se ustavili.
»Zdaj nam pa pojasni, zakaj smo morali zbežati,« je zahtevala Glili. »Veš, mi smo kosovir¬jikosovirji radovedne sorte.«
Vodomec je pokimal z lepo glavico in začel:
»Ali sploh veste, kdo je Rora?«
»Rora? Kdo pa je ta Rora?«
»Rora je grozno hudobna, grozno požrešna, grozno kruta babura. In čarati zna. Kar naprej čara, in to same hudobije. Tista omara na trav¬nikutravniku je njena, Rorina. Vanjo spravlja Rora vse mogoče stvari, ker je tako pohlepna, da hoče imeti vse, kar imajo drugi. Če bi vas prejle zalo¬tilazalotila pri svoji omari, bi vas zagotovo takoj stlači¬lastlačila vanjo. Omara pa je že tako natlačena in nabita, da kar ječi in stoka, ker je pač prenapolnjena in se boji, da jo bo razneslo.«
»O, jaz se ji že ne bi pustila stlačiti v tisto zopr¬no omaro,« je zacvilila Gi. »Zgrabila bi baburo Roro in bi jo ... že kaj!«
»Tiho, Gi,« je jezno rekel Glal. »Rora je go¬tovogotovo močnejša od nas.«
»Rora je silno močna,« je zašepetal vodomec. »In ogromna je in debela, prsi ima kot dva koša, zadnjico pa kot tistile grič. Obuta je v dva čarovna lonca, ki hodita tako hitro, da ji nihče ne more uiti. Na srečo precej slabo vidi, tako da smo vsaj majhne živali za silo varne pred njo. Kar pa je pri njej najhuje, je njena zloba. Rora, veste, namreč nima srca.«
»Kako nima? Vsako živo bitje ima srce.«
»No, ona ga pa nima. Pred davnimi leti ga je zgubila v nekem močvirju tu blizu, ob jezer¬cujezercu, kjer — joj! Skrijmo se globlje v goščavo! Zdi se mi, da prihaja tjale na travnik!«
Kosovirji so se stisnili čisto skupaj in prepla¬šenopreplašeno strmeli skozi vrbovo vejevje proti travni¬kutravniku, na katerem se je pokazala ogromna, črna, razmršena postava, ovita v široko pelerino.
Babura Rora se je ustavila pri omari. Izpod pelerine je potegnila vrečo, v kateri je nekaj cepe¬talocepetalo, odklenila vrata omare in porinila vrečo vanjo. Potlej se je z ogromno zadnjico uprla ob vrata in jih brž zaklenila.
Globoko si je oddahnila, da je njena smrdlji¬vasmrdljiva sapa osmodila vse rože daleč naokrog, in hreščeče zapela:
»Rora Rora ro,
zdaj bo pa hudo,
Vrstica 308:
najbolj se razveselim,
če kaj hudega storim.«
Takole grdo si je popevala in lomastila čez travnik, pa proti vrbovju, kjer so se skrivali koso¬virjikosovirji. Na srečo je zavila mimo in naprej po uho-jeniuhojeni stezi. Prišla je k jezercu, obdanem z vencem ločja.
Sredi jezerca je na ploščati skali zgrbljeno sede¬lasedela majhna človeška punčka. Obraz je skrivala v dlani in tako močno je drgetala, da se je tre¬slatresla še skala pod njo in so se okoli nje širili drob¬nidrobni valčki.
Rora, babura, je sedla na breg in se zakrohotala:
»No, Mrvica! Te zebe, kaj?«
Vrstica 319:
»Prav ti je,« je zarohnela Rora. »Vesela sem, da te zebe. Zmeraj te bo zeblo. Nikoli več se ne boš ogrela. Nikoli, nikoli, nikoli!«
Punčka je še niže sklonila glavo in molčala.
Rora se je krohotaje odpravila nazaj na trav¬niktravnik. Zleknila se je zraven omare in tako glasno zasmrčala, da se je listje osipalo z vej in je polj¬skopoljsko cvetje ovenelo in poleglo k tlom.
Tedaj je sinji vodomček šepnil:
»Pridite zdaj.«
Vrstica 326:
Previdno so se odpravili k jezercu. Na skali je sedela punčka Mrvica, zvita v dve gubi, in drgetala od mraza.
»Uh, saj to je pa človekinja,« je jezno rekel Glal. »Pojdimo brž stran.«
»S človekarji nočemo imeti nobenega oprav¬kaopravka,« je dodala Glili, mala Gi pa se je z velikimi očmi zastrmela v Mrvico in zajecljala:
»Jaz sem mislila, da so človekarji ogromni in surovi. Tale je pa majhna in žalostna je videti.«
»No, je pač še mladič,« je nejevoljno rekla Gli¬liGlili. »Ampak tudi človekarski mladiči so ponava¬diponavadi surovi in zoprni. Gremo kam drugam.«
Tedaj pa je vodomec čivknil:
»Sram vaju bodi! To ni nobena človekarica, ampak človeška punčka Mrvica. In če ste taki, mi je žal, da sem vas posvaril pred Roro. In žal mi je, da sem vas sploh pripeljal sem. Kar poj¬ditepojdite in pozabite, da smo se srečali!«
Glal se je zamislil.
»Punčka? Kaj je to punčka? Tale človekarski mladič je punčka?«
»Sedite semle na breg,« je resno rekel vodo¬mecvodomec. »Povedal vam bom, kaj je to zimo doži¬veladoživela punčka Mrvica.«
In začel je pripovedovati zelo nenavadno zgodbo.
 
Nekega jesenskega dne si je Rora ugrabila v bližnjem mestu zoprnega človeškega mulca. Prinesla ga je na svoj travnik in ga zbasala v oma¬roomaro, da bi mu kasneje zdrobila kosti in ga pojedla. Toda ko je Rora odšla zdoma, je deček z žepnim nožičem spretno zrahljal ključavnico na vratih omare in se izmuznil na piano. Na vso sapo jo je ubral čez drn in strn, a babura Rora se je rav¬noravno takrat vračala s pohoda. Zagledala je bežečega dečka, besno zavreščala in izrekla nad njim strašno čarovniško zakletev.
V hipu je bil fantič obdan z ledeno skorjo, ki se je vsak trenutek bolj in bolj debelila. Že je bil vklenjen v debelo blazino prozornega ledu, že je nad njim zrasel pravi pravcati ledenik.
Nekaj dni ga je Rora hodila gledat in uživat njegovo stisko, potlej pa se je odpravila v južne kraje, da bi tam na toplem preživela zimo.
Nekega mrzlega zimskega dne pa je pritava-lapritavala skozi gozd drobna človeška deklica. Pobeg¬nilaPobegnila je bila z doma, ker je tam nihče ni maral, še lastna mama jo je kar naprej zmerjala in jo pehala s poti. Niti pravega imena ni imela, ampak so jo vsi klicali kar Mrvica, najbrž zato, ker je bila tako majhna in mršava.
Tako je Mrvica naletela na Rorin ledenik, iz katerega so strmele vanjo žalostne oči ujetega fantiča. Mrvici se je od sočutja stisnilo srce in sklenila je dečka osvoboditi, pa naj jo stane, kar hoče.
Tesno se je prižela k ledeniku in pritisnila vro¬čevroče ustnice na led. Pihal je strupeno mrzel veter in nosil drobne snežinke, a Mrvica se ni meni¬lamenila za nič drugega razen za ujetega fantiča in za njegove žalostne oči, ki so se lesketale za ledom. Se tesneje se je privijala k ledenim skladom, še bolj vroče so bile njene ustnice, pod katerimi se je silno počasi tajala ledena skorja.
Zima je bila dolga in strašno mrzla. Dan za dnem je premražena deklica z vročim dihom in mehkimi dlanmi premagovala ledeni oklep, teden za tednom, mesec za mesecem. In potlej je nekega dne ujeti deček že lahko za spozna¬njespoznanje zasukal glavo, že je premaknil roko. To je dalo Mrvici novih moči. Pod njeno majhno dla¬njodlanjo je zazijala v ledu odprtina, skoznjo je deček iztegnil roko in se oklenil Mrvičine. Počasi, čisto počasi se je izkopal iz ledenih črepinj na piano.
Tedaj je posijalo prvo pomladansko sonce. Mrvica, ki je še zmeraj drgetala od mraza, se je prvič po dolgem času srečno nasmehnila in ho¬tela dečka objeti. Toda deček se je pretegnil v sončni toploti in si pomel roke, ko je zagle¬dal jezerce, ki se je bilo nateklo okoli odtajane-gaodtajanega ledenika. Brž se je pognal v vodo, zaprhal in odplaval na breg. Tam se je otresel in jo ubral v gozd.
Mrvica ni znala plavati. Obsedela je na ploš¬čati skali sredi jezerca. Z rokami je objela tre¬petajoča kolena, globoko sklonila glavo - in tako sedi tam še danes.
Ko se je Rora vrnila iz južnih krajev in zagle¬dalazagledala Mrvico sredi jezerca, ji je bilo v hipu vse jasno. Odtlej je vsak dan hodila gledat Mrvico in se norčevat iz nje. Hudobna babura dobro ve, da se punčka Mrvica nikoli več ne bo mogla ogreti, dokler ne bo pozabila te strašne zime in fantiča, ki je odšel, ne da bi se sploh ozrl nanjo.
 
Ko je vodomec končal svojo pripoved, so kosovirji dolgo molčali. Potem je mala Gi srdito zace¬petalazacepetala in zavpila:
»Če bi meni prišel pod kremplje tisti človekarski mule, bi ga raztrgala, pomendrala, zgra¬bilazgrabila bi ga za noge in ga zavrtela po zraku, potlej bi ga... Že kaj!«
»Tiho, mladič prismojeni,« jo je zavrnil Glal. »Človekarji so veliko močnejši od nas, zato se nehaj ščeperiti. Raje premislimo, kako bi poto¬lažilipotolažili tole čukpo ali čnupko ali kako si že rekel, vodomec?«
»Punčko,« je rekel vodomec. »Poslušajte zdaj. Ptice so se že vrnile z juga, veliko nas je, ampak še zmeraj premalo, da bi lahko punčko Mrvico odnesle kam drugam, kjer bi bila varna pred Roro. In ravno zato računam na vas, kosovirji, in na vaše močne leteče žlice.«
»Seveda, seveda,« je zaklicala Glili, Gi pa je dodala:
»Jaz sem tako močna, da bi lahko pnu... punučko kar sama odnesla!«
Vodomec je predirljivo zažvižgal. Z vseh strani so priprhutale vsakovrstne ptice, sinice, strnadi, vrabci, škrjanci, čižki, kraljički, liščki, drozgi, lastovke, pastiričke ... Vsaka ptica je s kljunom ali krempeljci trdno zagrabila košček Mrvičine oble¬keobleke, Glal in Glili sta krepko prijela vsak eno dekličino ro¬koroko, mala Gi jo je objela okoli vratu - in že so se dvignili vi¬sokovisoko v zrak.
Z višine so še videli, kako je babura Rora pridivjala na breg jezerca, slišali so, kako togotno je zarjovela, potlej pa je glasno poči¬lopočilo - in Rora se je od jeze razletela na tisoč drobnih krpic, ki jih je pograbil veter in jih vrtinčil naokrog. Rore ni bilo več.
V istem trenutku pa se je raztreščila tudi prenatrpana Rorina omara na travniku. Iz nje so v visokih lokih poleteli in popadali na travo njeni uropani predmeti. Čevlji, obleke, odeje, lonci, kotli, stoli, glasbila, igrače, pa tudi vreče, ki so se pri padcu razvezale. Iz vreč so švignile osvobo¬jeneosvobojene živali; veverice, lisice, srne, psi in mačke, jazbeci, zajci - skratka, vsa mogoča zverjad, ki se je zdaj veselo razkropila na vse strani.
Povsod, kjer so krpice, ki so bile nekoč Rora, padle na zemljo, so zrasle velike bodeče neže v spo¬min na to, da se vsaka hudobija enkrat konča.
Visoko pod koprenastimi oblaki so ptičje jate in kosovirske žlice nosile premraženo človeško deklico tja proti daljnim temnim goram. Brez počitka so leteli ves dolgi dan. Šele pozno po¬poldnepopoldne, ko se je sonce že spuščalo za vrhove koša¬tihkošatih smrek, so se ob vznožju orjaške gore upehani spustili na tla.
Tla so bila pokrita z ogromnimi blazinami svi¬leno mehkega zelenega mahu, ki je kar sam vabil k počitku. Toda ptice so se želele še pred jutrom vrniti v domače gaje. In ker je poslavljanje ena najbolj zoprnih stvari na svetu, so samo začivkale, zaščebetale, zažgolele in zažvižgale, potlej pa je ves ptičji zbor glasno vzprhutal - in že so izginjali pod zlatim večernim nebom.
Kosovirji so se stisnili k Mrvici in jo posku¬šaliposkušali vsaj malo ogreti. A deklica je še zmeraj drge¬taladrgetala, šklepetala z zobmi in topo strmela predse. Najbrž niti ni slišala tihe uspavanke, ki so jo šumele prastare smreke nad njo:
»Trudne živalce, zdaj tačke spodvijte,
nič ne skrbite pa si odpočijte,
Vrstica 370:
Kosovirji so že zdavnaj trdno spali, preden je potihnilo šumenje smrek. Mrvica pa je priča¬kala jutro z odprtimi očmi.
 
Prvi žarki jutranjega sonca so osvetlili visok, z le¬sketajočolesketajočo se roso pokrit grm zvezdaste prapro¬ti. Na eni praprotni veji se je gugalo nenavadno škratovsko bitje, obraslo z bledo zlatim puhom, ki je z velikimi sinjimi očmi skozi okrogle naočnike zvedavo strmelo v speče kosovirje in v drgetajočo deklico. To je bil škrat Šket.
Na drugi veji je sedelo prav tako nenavadno škratovsko bitje, škrat Šot. Ta je bil porasel s temnim puhom, imel je temne oči in prav tako naočnike. Oba škrata sta se gugala na praproti in razburjeno šepetala. Šepetala sta vse glasne¬jeglasneje in se zraven razposajeno hihitala, tako da so se nazadnje kosovirji prebudili in prestrašeno planili pokonci.
»Kaj, kje, kdo, kako, zakaj,« je javknila mala Gi, »kaj hočeta? Ne pustimo se pojesti!«
Škrata sta planila v glasen smeh. Med sme¬homsmehom je Šket komaj izdavil:
»Pojesti? Pa menda ne misliš, da...«
»... vas hočeva pojesti?« je vpadel Šot. »To ste pa res...«
Vrstica 392:
Kosovirji so bili čisto iz sebe od veselja, zače¬li so poskakovati in se postavljati na glavo. Gi je zavpila:
»Ampak, kje pa so?«
Kosovirji so se radovedno ozirali naokoli po mahovnatih gričih in dolinah. In videli so luk¬njeluknje, špranje in line v mahovnatih pobočjih, iz katerih so se za naočniki lesketale okrogle oči. Gi je brž stekla k najbližji luknji in radovedno sklonila glavico čisto k njej - pa glej si no, oči so v hipu izginile.
»Pazi no, Gi,« jo je posvarila Glili, »prestra¬šilaprestrašila si ga!«
»Pa je bil to res štramfelj, pravi štramfelj? Ali pa se je samo delal, da je štramfelj, zato da bi jaz mislila, da je štramfelj, v resnici pa sploh ni bil štramfelj?« je vsa razburjena hitela Gi.
Šket je resno pripomnil:
Vrstica 399:
»... radovedni,« je nadaljeval Šot, »ne mara¬jo pa, da kdo od blizu...«
»... diha vanje,« ga je dopolnil Šket.
Čisto počasi, previdno je štramfelj nova glava pokukala spet iz luknje in se zastrmela v Mrvico. S tihim, šelestečim glasom je vprašal štram¬feljštramfelj:
»Kaj dela tukaj človeški otrok? Nekaj je naro¬benarobe z njim.«
»Zelo narobe, res,« je pritrdila Glili. »Kar na¬prej jo zebe, spati ne more, pa tudi kosovirskih paradižnikov noče jesti.«
»In če kdo ne mara kosovirskih paradižnikov,« je zaskrbljeno pripomnila Gi, »je z njim res nekaj narobe. Jaz na primer...«
Vrstica 406:
»Zdaj ne gre zate, Gi, ampak za Mrvico. Bol¬na je. Vse kaže, da je zbolela od žalosti.«
»Od žalosti, praviš?« je vprašal štramfelj. »Zakaj pa je žalostna?«
Glal je začel pripovedovati Mrvičino zgodbo. Med pripovedovanjem so vsi štramfeljni prilez¬li iz svojih lukenj in se zbrali v krog okoli kosovirjev. Spogledovali so se, zmajevali z glavami in strigli z velikimi uhlji. Šket in Šot sta jezno sti¬skalastiskala pesti, ko je Glal povedal vso reč do konca. Štramfeljni so začeli vznemirjeno šepetati in si prikimavati. Oba škrata sta jih zavzeto poslušala.
»Tako je,« je zaklical Šket, »če je bolna od žalo¬sti, mora...«
»... nehati biti žalostna,« je zaklical Šot, »pa bo ...«
»... ozdravela,« je dodal Šket.
Nehati mora biti žalostna, so zašušljali štram¬feljništramfeljni. Silen nemir je zavladal med njimi. Švigali so iz lukenj in spet vanje in nosili na kup vre¬čicevrečice, zavitke, lončke, koške, vrčke in kozarčke, napolnjene z različnimi posušenimi zelišči, ja¬godamijagodami in travami. Potlej so vse skupaj stresli v srebrn škafek, ki sta ga Šket in Šot privlekla izpod mahovnate skale. Z dolgimi prsti, nosovi in repi so gnetli zelišča in mešali po škafu, dokler ni mešanica zavrela - pa kar brez ognja in vode. Iz škafa se je začela vzdigovati sinjkasta meglica. Istočasno se je zaslišal tih, nežen zvok, ki je počasi naraščal - in iz meglice se je začel prikazovati motno lesketajoč se obris violine in tenkega loka, ki je sam od sebe drsel po njenih strunah. Zvok se je prelil v prelepo otožno melodijo. Štramfeljni so kot začarani poslušali, potem pa so jim bese¬debesede pesmi kar same privrele iz grl:
»V drobnih prsih težek kamen,
težek kamen, črn kamen,
Vrstica 425:
naj se bitjece razjoče,
naj se deklica izjoče.«
Mrvičino telo je stresel krčevit drget, začela je loviti sapo, potem pa je iz njenih oči pritekla prva bleščeča solza. In za njo še druga. Potlej so se solze kot vroč potok ulile po njenih licih, deklica je glasno zahlipala - z njo vred pa še kosovirji, štramfeljni in oba škrata. Končno so vsi skupaj tako od srca jokali, da so njihove sol¬zesolze skoraj preplavile deželo Visokih mahov. Se sreča, daje njihov jok počasi vendarle pojenjal. Mrvica si je obrisala objokani obraz s prgiščem mehkega mahu in se olajšano ozrla okrog sebe. Tedaj je iz violine privrela nova pesem, čisto dru¬gačna:
»Ne joči za tistim, kar tega ni vredno!
Ne joči za tistim, ki tega ni vreden!
Vrstica 438:
Nič nisi imela, dobila boš vse –
na noge! Zaplešite vsi, kar vas je!«
In zdaj je glasba iz violine kar zavriskala, se v zmeraj hitrejšem ritmu zavihtela čez vso po¬krajinopokrajino mahov, priprhutale so cele jate vsakovrst¬nihvsakovrstnih ptic — Mrvica, kosovirji, škrata in štramfeljni so se oklenili drug drugega in se zavrteli v razpo¬sajenemrazposajenem plesu, divje so poskakovali, se zvirali in se objestno podili sem in tja, dokler niso čisto upehani popadali v mehki mah, ko je glasba potihnila. In ko so si oddihovali, je čarobna vio¬linaviolina v lahkotnem loku zaplula v krogu nad nji¬minjimi, potlej pa se je čisto počasi in nežno spustila v Mrvičine roke.
Začudena deklica si jo je pritisnila k licu, na¬rahlonarahlo prijela držaj loka, ga dvignila - in violina je zapela. Pa kako lepo!
»Neverjetno,« je dahnila Mrvica, »saj se zdi, da znam igrati!«
In res je znala. Počasi je vstala, se sanjavo zazr¬lazazrla v daljavo in se med igranjem v plesnem kora¬kukoraku napotila iz dežele Visokih mahov ...
Vsi so očarano zrli za njo. Seveda ni bilo nobe¬neganobenega poslavljanja.
»Še sreča,« je pripomnil Glal. »Poslavljanja ne prenesem.«
»Mi tudi ne,« so pripomnili ostali.
Vrstica 451:
»No, to sem torej uredila.«
»Uredila? Kaj si uredila?« se je začudila Glili.
»I, to reč z Mrvico, ne?« je samozavestno rekla Gi. »Kot sem tudi že od vsega začetka namera¬valanameravala. Zato sem vaju pripeljala med štramfeljne in uredila vso reč. Če ne bi bilo mene, o, seve¬da, potlej bi Mrvica še zdaj...«
»Ti, veš kaj!« se je razjezil Glal. »Glej, da se ne razpočiš od domišljavosti! Ti, da si torej ure¬dilauredila to reč z Mrvico, kaj? Ti?!!!«
»Kdo pa drug,« je zaklicala Gi, »menda ne vidva?«
Glili in Glal nista vedela, ali naj se smejeta ali jezita. Ravno takrat je Gijino žlico preletela jata lastovk in čof! Pljas! je na Gijini glavi pristal masten ptičji kakec. Hu, kako se je mala raz¬jezilarazjezila! Pa kako sta se Glal in Glili nasmejala!
»Ggggi, vidva sta kriva!« se je zadrla Gi.
»Midva, seveda midva,« sta kosovirja poka¬lapokala od smeha, »prav midva sva se dogovorila z la¬stovko, naj se ti podela na glavo.«
»Tako? Kdaj pa sta se dogovorila?« je osup¬nilaosupnila Gi. »O ne, lažeta se, ves čas se samo lažeta! Saj prej lastovke sploh ni bilo blizu. Nista se ime¬laimela kdaj dogovoriti. Ta lastovka je kratko malo hudobna ptica, in če jo kdaj dobim v kremp¬ljekremplje, jo bom ... Ji bom ... Vse ji bom storila.«
»A potlej nisva midva kriva, Gi?«
»Kaj me briga! Kriva sta in pika!«
Za nekaj časa je Gi utihnila, nerodno si je pra¬skalapraskala z glave ptičji kakec in prav grdo gledala. Molče so leteli naprej — pa ravno proti človekarskemu mestu, ne da bi to sploh opazili. Nena¬domaNenadoma pa je Glili kriknila:
»Joj, brž zavijmo stran, saj tamle spodaj je že človekarska dežela!«
»Čakaj malo,« je rekel Glal, »poglej tjale dol. Kaj ni tistole ...«
Sredi mesta je bil prostoren trg, na katerem se je kar trlo človekarjev, človekaric in človekarčkov. Sredi trga je bil postavljen oder. Na njem je stala drobna postavica v rdeči obleki z violi¬noviolino v rokah. Ravnokar je nehala igrati. Množi¬caMnožica je zamaknjeno ploskala in začela metati na oder cvetje.
»Saj to je Mrvica,« je zaklicala Glili, »glejta, Mrvica je!«
Mrvica je visoko nad seboj zagledala tri sre¬brnesrebrne pike, ki so počasi plule pod oblaki. Takoj je vedela, da so to kosovirji. Veselo jim je po¬mahala z violinskim lokom ...
Tri pikice so nekajkrat zaokrožile nad trgom pa spet poletele v daljavo.
Mogoče je bilo to zadnje srečanje kosovirjev in Mrvice. Mogoče. Ali pa tudi ne.
 
 
Po dolgih dnevih, ko so kosovirji leteli proti Kosoviriji in vse bolj pogosto vzdihovali od domotožja, so prispeli do gozda, kjer sta bila kosovirja nekoč doživela srečanje z risoma. Pristali so na najvišji smreki in se pripravili na spanje, saj se je že pričelo mračiti. Najedli so se paradižnikov in se potuhnili v žlice. Zelo so bili že zaspani in Glal je tako na široko zazehal, da mu je Gi, porednica, zagnala v gobček prezrel paradižnik. Ampak Glalu se sploh ni več dalo razjeziti, temveč je za¬spalzaspal kar s paradižnikom v gobčku.
Pa se je od daleč zaslišalo zamolklo bobnenje. Kosovirji ga niso slišali, prav trdno so spali.
Grmenje je postajalo vse glasnejše, nevihta se je hitro bližala. Naenkrat se je na dolgo slepeče zabliskalo in v istem trenutku silovito treščilo v bližnjo smreko, da se je razklala na dvoje.
Vrstica 478:
Spet je treščilo. Gi je na ves glas zavreščala:
»Strah me je! Strah me je, umrla bom od stra¬hu, že umiram...«
Pa seveda ni umrla, Glal in Glili pa tudi ne. Nevihta se je proti jutru unesla, novi dan je pri¬neselprinesel droben, neprijeten dež. A kosovirje je že tako hudo dajalo domotožje, da so kar na hitro pozajtrkovali in se odpravili proti domu.
Vsi premočeni, vsi prezebli so nazadnje pri¬stali na domači jasi, kjer je v svoji zarjaveli, z ma¬hommahom obrasli žlici, dremal stari Ghul.
»Ghul! Ghul,« je zavreščala Gi, »pa smo spet tukaj, Ghul, bili smo tako daleč po svetu, Ghul, da si sploh ne moreš predstavljati, veš, in jaz sem rešila malo človekarico žalosti, razumeš, in tam so bili štramfeljni, saj ti bom povedala...«
»Že spet vi, zalega mladičja,« je sitno zagodrnjal Ghul in se obrnil na drugo stran. »Spravite se odtod in me pustite spati.«
»... in sem bila v loncu masla, razumeš, in ledeni gobec nas je požrl, veš, in Rora, to je bila čarovnica, razumeš, in potem ...«
»Kaj me briga,« je zarenčal Ghul.
»... in je bil tak grozen človekar, veš, in to je bilo na ladji, razumeš, in, čakaj, vse ti bom pove¬dalapovedala ...«
Ghul je odprl eno oko in zagodrnjal:
»Zgini.«
Vrstica 490:
»Oh, Ghul, če bi ti vedel...«
»Pa ne vem,« je rekel Ghul, »in me tudi ne zanima. Pojdite stran!«
»Ampak, Ghul, ti ne veš, kaj smo vse doži¬velidoživeli ...«
»Pa boš doživel še kaj več, če zdajle vstanem in ti eno primažem,« je jezno rekel stari. »Stran od mene. Pa brž!«
»Prav, no, saj že gremo,« je užaljeno rekla Gli¬liGlili. »Ampak, če nas boš kasneje prosil, naj ti kaj pripovedujemo o svojih dogodivščinah, ti ne bomo nič povedali, da veš.«
»Brigajo me vaše dogodivščine! In zapomnite si že enkrat, da je za stare kosovirje najbolj ne¬znosnaneznosna stvar na svetu zoprno mladičje čebljanje. Zginite kam drugam! V gozdu je še dosti mla¬demlade golazni, ki vas bo rada poslušala in jo bodo zanimale vaše bedaste štorije.«
In že je spet spal. Kosovirji so poiskali svoje znance in ti so ves dan zavzeto poslušali...
Poslušali njihove bedaste štorije. Kar zadeva mene, grem pa tudi spat in me njihove beda¬stebedaste štorije prav nič ne zanimajo, kakor me ne zanimajo ne kosovirski ne kakršni koli drugi mladiči in jih tudi prav nič ne razumem - zakaj pa naj bi jih?
Edini, ki ga v resnici razumem, je stari Ghul. Z njim sva si pa itak že zdavnaj vse povedala.