Milan Dekleva: Alica v računalniku

ZAJČJA MARMELADA

Ko Alica je v temi knjigo brala, telovnik si je s strupom popacala. “Prekuham ga, spasiram in popečem,

potem iz njega naredim kolače in kot poklonček, če tako naj rečem, zatlačim antipatičarjem v hlače.”

Tedaj zagleda mimo teči zajca, ki v roki stiskal je, namesto ključa, marjetice in netopirja jajca.

Deklič kot teleskop raztegne vrat in krikne: “Vaša rožnooka gnada, ne veste še, kako mi prija zajčja marmelada.”

Ogorčeno odvrne kratkorepec: “Mala spaka, ob tejle uri ni nikjer bedaka, ki rože bi sadil na dnu vodnjaka!”

VSE POTI VODIJO V NIČ

Vse poti vodijo v nič, v Rim pa pelikan Dodo, obseden s prikaznimi in usodo. Postano gleda mlaka in misli: “Je to pahljača ali Orlič?”

Na bregu nikogar. Le čevlja odtis. Uganka za večnost: ga je zapustil malajski papagaj Lori, ko je počez in podolgem prehodil London in Pariz?

Usoda, nič in večnost vejo: “Ni tako. Tu je bil Viljem Osvajalec, ki se s poraženci igra kot mačka z mišjo in je pri tem prestopil vsako solzo, vsako mejo!"

MLAKA JE MLAČNA

Pelikan Dodo zaupa v usodo, Malajski papagaj Lori uziva v zori, Orlič je korenjaški tič, Pariz, London in Rim za Viljema Osvajalca niso več uganka, prevzeli so povzpetniškega sralca.

Mlaka je mlačna, čevelj skoraj nič ne žuli, prsata miška je prikazen trdega mornarja. Na bregu si s pahljačo dreza v solzo zgočo in čaka, da jo Popaj zvleče v dačo.

ZMAGOVITO PREDAVANJE

“Potuhnjen črv teče častni krog med predvolilno tekmo, gol do pasu, zavit v štorijo, na progi, jasno, brez ostrog.

Ker zmagal je, sledi nagrada: naprstnik, poln nesmisla in punca, nežna kakor zrak, ki rada z nožico napada.

Predavanje se tu konča,” ponosno rece Alica, “zacenja pa se malica, kandiran konj in ča ča ča.”

Potlej se Ijubljenka naša molče poloti gore sadja, “Huri, huron!” vrešče oglaša se maloumna deca iz ozadja.

MINLJIV SI KAKOR KAFRA

Ni vsaka vojvodinja tečna zgaga in krikec v steklenički ni pahljača; ne ve sirotek, da se v strup prevrača kuščar, pred seboj goneč sovraga.

Če dimnik je zravnan, le stežka pade! Ker samokolnica je vedno žejna, okrog jo goni žalost samodejna. Prekucni lestev, zanjo ni več nade.

Še ti okrogel bodi, kakor fajhtna goba, ne tlači v golt si jabuke rdeče, vsak bebec kdaj pa kdaj se opoteče.

Še takšno gnado, ko je blizu roba, zagrabi strah in minejo skomine: minljiv si kakor kafra, ki izgine!

VEČER JE PRIHAJAL V CIKCAKU

Večer je prihajal v cikcaku. Brezkončen vrat teme je bil kača, ki je jezno deklamirala svoj načrt. Že trohica višine je motila njeno salo. Beži, golobica! Beži, da ne postaneš maža njenih sprememb!

Večer je prihajal v cikcaku. Kakor puhajča vodna pipa, ki ne trpi pripomb. Beži, golobica! Beži, gosenica!

V KOTLU JE MIRNO, ODVEČ SO SKRBI

Pujsek moj ljubi, zaspi, zaspi, v kotlu se dolgo in mirno živi.

Pusti čudake in direndaj, nikomur ni treba biti lakaj.

Pujsek moj ljubi, zaspi, zaspi, umor je pozabljen, odveč so skrbi.

Mačka Režalka je šla na kroket, rilec drži, ker ne zna piruet.

Poper v uspavanki nima moči, iz kitic nemudoma venkaj frči.

Vozel je v presti, močno prizadet, ker presti ne zna, prifkrne ves svet.

Pujsek moj ljubi, zaspi, zaspi, v kotlu je mirno, odveč so skrbi.

ČE MILOST BOŠ SEJAL

Zahripan in z opanki biti na čajanki je neolikano divjaštvo, iskreči vodomet ostriči, se svinjsko basati z ostanki, je pravo nastopaštvo.

Ko prideš med častite goste, zgleduj se po spodobnem Polhu in v ritmu valčka ščipaj kruhke, ne kot drvar iz temne hoste.

Če te napade naslanjač, se divje brani, nudi mu odpor, ako sedalnik je brez hlač, bodi prepričan, da je nor!

Namaži zarjavelo mu kolesje, iz srčne rane si načrpaj masla. Čajanke so nevarne, res je, ampak če milost boš sejal, bo milost zrasla.

ZRCALNI DISPUT V OBLIKI BREZGLAVEGA RONDOJA

Vprašanje za disput: A zmore truma rabljev sklofutati ježa, ki igra kroket? A zmore jež, ki klofuta ga truma rabljev, igrat kroket? To je vprašanje za disput.

Spor lahko je večen, kot nesmisel. Če vrtnica popiha kujavim plamencem gibek vrat, nastopi mrtva točka. Mrtva točka nastopi, ce jo plamencem kujav vrat popiha h gibkim vrtnicam. Spor lahko je večen, kot nesmisel.

Ko več ne gre naprej, se gre nazaj! Prekinimo disput med rablji, odsekajmo jim glave. Če sedemo k igralnim kartam, se kujavost razblini. Se kujavost razblini, če sedemo na glave rabljem in če presekamo disput z igranjem kart. Ko več ne gre naprej, se gre nazaj!

POSTMODERNI PODUK

Če mlada duša si, poduka se ne brani. Ob koncu morjeznanstva hitro vstani, na jezik se ne jezi, nežno gruli gruščina, ako pak najdeš krvoločni glagol - lušči ga!

Mistifikacija je, dobro veš, obsojen biti na domišljijo, lizati podplate, riti tistim, ki prešiti hlipajo nad gorčico misleč, da laže jo obvladaš kot francoščino.

Ne, ni tako, zato ker v mili postmoderni šoli samo osamljeni lenuh se motovili in grozi s pokoli. Večino genijev eksperiment obseda: brodovina je vedno manj kot domovina plus rudnina!

LEPA JASNA JE PRI MORJU STALA

Lepo je dekle pri morju stala, živčna in s plavutko opletaje. Luskast veter se čez morje maje, mesek ustavi, vpraša: “Mala,

kaj bi raje? Naj se hitro, prec, igraje posvetim krasoti tvoji? Si devica, ko te namuhari soplesalec, boš belica. Naj udariva četvorko mahoma, brez vaje?”

Bliskavica gre skoz njeno glavo in odvrne vnemar svoj refren: “Drugi predlog tvoj, je prav tako prsten?” Žnablast vetrnjak jo gleda kakor kravo,

potlej se otožno skremži: “Dolgočasna si kot pasta. Sleci se in basta!” To si k srcu vzame, stopi k njemu brez balasta, lahcena kot sapa: “Dovolite, lepa Jasna!”

BALADA O PRAVNI LOGIKI

Lahko postaneš zvitek, če si zvit, nikar ne slini se, če si obrit.

Če si porotnik, bodi poklapan, če njuhaš poper, bo vse zaman.

Ko boš obsojal, snemi si očala, se zmeraj te bo zbeganost dajala.

Če s prstom šaris po lasulji, si pogan, nikar ne oporekaj ženi tja v en dan.

Če strogo gledaš, ni ti do mencanja, čeprav povzročaš s tern obilo sranja.

Sirup ni sir, ki ga dobiš na up in sodni tribunal ni športni klub.

Ne advokat, ampak kmetavz bo na zapisnik dal aplavz

in tale pesem vekomaj bo ziž dokaz, da laž je kratkih nog in brcne nas pod pas.

BALADA O PRAVNI LOGIKI

Če nisi zvit, ne smeš postati zvitek, če si kosmat, se slini brez prestanka.

Ne bodi poklapan, če si porotnik, če ne boš njuhal popra, nič ne bo zaman.

Ne snemaj si očal, ko boš obsojal, saj zbeganost ne bo te več dajala.

Nisi pogan, če s prstom šaris po lasulji, a ženi vedno oporekaj tja v en dan.

Mencač si, če ne gledaš strogo, zato, ker ne povzročaš niti kanček sranja.

Sir ni sirup, ki ga ne dobiš na up in sodni tribunal je športni klub.

Nikdar kmetavz, le advokat ne bo aplavza spravil na zapisnik,

niti za hipec tale pesmica ne bo dokaz, da laž ni kratkih nog in da ne brcne (zajca) v jajca.

ŽELI SI V ČRNE ZEMLJE KRILI

Ste slišali ihteti sestro Kracljajočo stih Ste slišali ihteti sestro

Ko išče novo rimo pestro V glavi je prepih Ko išče novo rimo pestro

Kako naj bo ujetnik slave Če je v mislih mrk Kako naj bo ujetnik slave

Ne hasnejo ji ribe zlate Ako so brez brk Ne hasnejo ji ribe zlate

Zaman spakuje se in škili Ker spomin je fuč Zaman spakuje se in škili

Želi si v črne zemlje krili Bolj ko v vecno luč Želi si v črne zemlje krili

Zadevščina je blatna lokev Pesem slepi krt Zadevščina je blatna lokev

Sirota zgleda kakor bukev Kliče dobro smrt Sirota zgleda kakor bukev

Življenje mine prej kot šiling Če si genij ali bik Živijenje mine prej kot šiling

Lepenko naj poje za filing Pika in zapik Lepenko naj poje za filing

Bila bi oslarija reči Fental jo je slab izraz Besedo treba je izpreči Dokler je se čas

JE TO ŠE ŠAH All ZE HAŠ?

Ko Alica začne partijo, je boj končan, matiran Črni kralj. Načrti Žlabudronu se izjalovijo, po vodi splaval mojstrski je bal.

“Čez pet potez nazaj bo konec šal,” ji reče. Punci živci zledenijo, od gravže vanjo puhne gnili dih stopal. Sodnik prekine dvoboj; mednju namestijo

zariple konje in požegnano meglico. Predtem odžene uro, čas odteka v levo. Nasprotnik bleja v mlado lepotico, pobija kmete in jo zmerja s šlevo.

A Alica je v srednji igri virtuoz. Zagrabi grebljico, razsuje mu trdnjavo, njen lovec šviga, kot bi tekel kros, Odpihne črnemu rokado, tempo in zastavo.

Ne neha on se avšasto smehljati, že v otvoritvi rad bi napovedal šah, na tla se vrže, se začne kotljati in Ogledalno hišo ugrizne v podboj.

Tedaj pa deklica pripleše k mizi, v peklenskem ritmu - same šestnajstinke - pomisli: “Le kako bo v analizi?” Figure tiho čakajo, kakor snežinke.

NESPORNO, MOŽNO, NEMOGOČE

Nesporno je, da vsaka pot se vije, a nikdar ne postane izvijač. Mogoče je, da brivec norce brije, a tega niti v sanjah ne počne brez hlač.

Verjetno je, da popek v rožo se razvije, zato izcimimo mu kompliment. Nesmisel je, če brez alegorije zaljubljence popade sentiment.

Nesporno je, da v toku zgodovine potoček nežno žubori. Mogoče je, da sladki klic divjine v izpuhih jaguarja oveni.

Verjetno je, da deklica s postavo še v hosti doživela bo rešpekt. Nesmisel kritizirati je njeno glavo: iskati dlako v jajcu je defekt.

Nesporno je, da laže in hitreje je blekniti neumnost kot modrost. Nesmisel je, da kdor drhteč otrobe seje, kot zemlja star dočakal bo mladost.

BESTIARIJ

Čebela brez dela ne bo vsevdilj letela, kot slavec brez posluha bo strmela v grmovje niča, ohromela.

Slon brez rilčka je pravi kastron, s koščenimi modeli kroka, manekenke tlači, in nemarno, brez vzroka stoka.

Mušica, ki nima strica, sredi gmajne nažiga diksilend in žre blagajne, ne mara bikov, bolj je za kombajne.

Kozel ni vsak doktor zelenjave, ki se za brado cuka na oltarju očetnjave: krog njega seka grom sovragove prdnjave.

Hrošč brez lošča je navadna hošča, boršč brez bora običajna mora, od zvezd zadeta zora.

Če slišis čebrnjati kačjega pastirja, žig in nalepka naj te ne vznemirja, to je za črve znak črvivega premirja.

Poščegetaj srnjačka, kupi mu parcelo, imel bos polno kaščo, ženo zarudelo, pod gankom rjuhco, bič, razpelo.

Kaj še ostane? Sopotnik, ki ne sope, ni ne topot ne pot. Gremo na okope Evrope, združeni v snope.

Vse smo zatavšali, ostane nam drobižek: namizna pesemca, besedni sfižek. Kakor žuželke smo žuželi. Prišel je čas za častni križek.

Sta Cepetaj in Cepetin se vrgla v boj nemil; de Cepetaj, da Cepetin mu novo ragljo je razbil.

Pa strašna vrana prileti, mračna ko sod črnila, in nam junaka preplaši, da boj sta pozabila.

STRAŠNA POMOTA

Preplašil se je vrli stoik Cepetaj, ko v sobo se pognal je Cepetin, kot sod debel, in, bog ne daj! -odpuljen kot bi pravkar pil bencin.

“Razbiti se, leteti, to je zdaj vprašanje,” zakraka mračna terpentinska vrana. “Bil si junak in to so le nemile sanje,” zazeva Cepetaju v srcu koronarna rana.

“Pomota strašna,” reče raglja gnilo, “bil sem kot nov, ko skočil sem prek roba banje. V njej pa, namesto vode, je bilo črnilo: ne, ni začel se boj, ampak mesarsko klanje!”

NOVA HELOIZA

Težko napravljati je damo, če imaš le šal in če kot bucika so tenke njene noge; še huje je spletična biti take babe stroge, počutiš se kot lokvanj, ki ga nosi val.

Lase ima kraljica trde kot krtača in jezik urno suče ta vrtavka, podobna broški njena je bezgavka, ker rada pije, rada se prevrača.

Njen nos je slok, prefinjena pletilka, iz dekolteja kuka le volnena klobka, zaklad možganskih hemisfer sta bobka, kar ji zavija v grlu, je glasilka.

Najmičnejši na lepotici so rokavci, korak dražilen, kot bi trla jajca, profil spominja na ostanek krajca, nasmehne se, kot znajo se sesavci.

Ob njej bi od sramu zardela Heloiza, ko vidiš jo, odpne se ti štacuna in misliš, da si piškav ficek sred tolmuna - še dobro, da ne traja večno seksualna kriza.

NA STRATFORDSKI NAČIN

Našel jo je Glava-Mož, Zgodovino Anglije, obeseno za ganglije. O groza, sam je zgrabil nož!

Zgubil je glagol ravnotežje, zvalil se v brišiprah, nepredirljivo spustil dah, dobil spominsko obeležje.

Na lov odsel je izvijač, naletel na ptičaka; ta ga spremenil je v mrtvaka in kriknil: “Kje je koromač?”

Mlad jazbec je izvlekel kolt, pomislil: “Nespodbudno, da ga ne pece vest, je čudno. Kurja polt me daje, saprabolt!”

Pokljukal mu je razvedrilo. Le kdo morijo naj konča? 0 groza, tam po praproti prišla jo zmesanka, s podočniki in kilo.

Še pomnite, kdo je pograbil noz? “Tole je sodu dno izbilo, naj preošabnost plača s silo! ” Tako je revsknil Glava-Mož.

Ostal bi živ, bolj jajce in manj glava, a vlaga strga ganglije, nanj pade teža Anglije. Aplavz! Kako? Da kronika bila je prekrvava?

NA ODRU ODLOČITVE

Še preden boj se je začel, so prvega klicali Lev. Nasproti stal mu je in zoprval, levite štel, izpod sršečih obrvi božjasten klel sam Samorog!

0, bog, na levo, desno stali so vojaki, konjenica in pešaki.

Če se na srčno stran je usmerilo oko, razrukala se je zenica: na odru odločitve stala je kopica brhkih frač, ki v minicah so sloke noge dvigale v nebo in v tej omamni pozi prosjačile, naj bo življenje maslo, namazano na večkrat destilirano zlato.

Če pa ozrlo se je na pešake, zašponane v metuljčke in v frake, oko takoj je v njih zaslutilo mrtvake: tam so bill zato,

ker so statisti bolj poceni kot kulise, čeprav ne znajo peti in imajo prav pošastne frise.

Tedaj med Leva in med Samoroga stopila, lepa kot rozina, je muza pesništva, muza spomina.

Ustavil seje čas in orosili so se objektivi. “Naj zmaga tisti, v čigar grivi se skriva duh šampionski in iskrivi! Prvo vprašanje tega teve kviza bi bilo: Ali lahko v tropih mizantrop, ko zima ga pesti, postane miza?”

Lev je napihnil lica kakor malha in Samorog je gledal kot da tavha, mežiknila je drobna lepotica, ekranizirana kresnica, pogledala v priročni memorandum in dahnila, da je odgovor pravi da.

“S tem se oddaja naj konča in se prične pojedina,” se je z najslajšim smehom zasmejala.

Telekinetično po odru je skakala, medtem ko vrla publika, primerno vzhičena, v prelestni stasek ji je paradižnike metala.

BOLNA BALADA

Će se zbudis otožen, vzemij kij, stopi skoz dverca, soncu reči: “Sij!”

Ak' ti v gamaše bo naprej kapljalo, ostani viteški, naj vrag pobere šalo,

nazaj se v kajžo spravi, pod štedilnik zalizke zbaši, kilo, putiko in tilnik.

Balzam za nahod nosno je tesnilo, za diarejo rabil bos zamašek in lepilo,

predvsem pa pazi gosje se paštetke, lahko podere lese, zgrize epruvetke

in mišelovke ... Če ima navdih, telebne nate, vkoplje se ti v pljuča, kih!

Pred gosjim vonjem ne pomaga dudka, še častni hropec in boš mrtva lutka.

NAGAJIVI EROS

Ni vedno čas za seksualne vragolije, ne bo vam krona s plemenite glave padla, če si zatisnete oči in greste v kino.

Včasih, ko vam značaj nevarno gnije, se vam bo v posteljo morda prikradla mična prešuštnica skoz dimnik ali lino.

Drugič življenju praznemu pritakne kvas prepirček. Vendar pazite! - bolje kot čevljak je v razborito čelo fasati broširani bonton.

Če ste v družinskem zboru prvi bas in papilotke nosi le vas bledi svak, naj konverzacija ne bo zastonj,

ne sme otrok brez haska blebetati in kajfež sfrkniti v črvivi mlinec, kdo bo trdil, da dan za dnem je larifari?

Je treba nagajivkico izbrati, da vaš polpet bo znova pravi klinec in da ljubimec shiral bo v omari.

O NARAVI SVETA

Tresenje vir je življenja in biti. Zemlja se trese in luč in atomi, žolica mehka in džankiji v komi, miza, pijanček in glažek izpiti.

Bog se je tresel, ko gnetel je Evo, prsi bile so čedalje bolj bele, Adamu moč domišljije napele, rdeč v obraz se je vrgel na revo.

“Migaj naprej in nazaj,”ji je rekel, “le za trenutek se nehaj braniti.” Nizka, debela, okrogla prek riti,

švigne z očmi, kot bi satan jo spekel: “Kdor je zelen, si ne upa začeti, jabolko moralo bo dozoreti!”

PESEM JUTRANJICA (alba)

In na koncu koncev prebujenje: to je res bila mačkica!

SANJE Z AKROSTIHOM

Cel svet zapresti v ogledalne sanje - “Halo, je tamkaj pravo stanovanje? Alica kliče, da izrekla bi poklonček. Res ti ni znano, kdo je mister Carroll? Lepo, da ti v spomin prišel je rokenrol. EIvisov Presley zate je edini kralj? Samo zaprem naj gobček, da lahko boš spal?

Le kaj si misliš? Da si genij? Umetnost zate je podobna peni? Tako, da ti od pene najbolj ljubiš pir? William Shakespeare? Igral je v nekem šovu na teve? Da me ne bo pobralo, nehaj že! Grdo se motiš. Sploh ni res, da se vse pravljice Enkrat končajo.

Da le otroci šarijo po njih, ko se igrajo? Odkar odrasel si, nisi za stajico, ampak za stajo? Duh tvoj lagodni Gleda raje v računalnik, hrusta stripe, Saj od cvetlic in sonca bi dobil polipe? Oprosti, frajer, tudi tvoje blebetanje Ni nič resničnega, ampak le sanje!”