Človek toliko velja, kar plača: Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Romanm (pogovor | prispevki)
m →‎VI.: tn. (že v izvirniku)
Dbc334 (pogovor | prispevki)
m iz 0 v O
Vrstica 45:
„Bojim se skušnje. Saj je Matevž vendar toliko pameten, da mu je bliže serca moje premoženje, kakor bodi si ktera nevesta".
 
„0„O, Matevž ni tako pameten. Vse premoženje dá za svojega dekleta. Le storite, kar vas prosim, saj bo le mene zadela vsa nesreča, ako spodletí moj nasvet".
 
„Poskusila bom tedaj. Vi se bote kesali, ako je Matevž drugačen, kakor mislite, in močno huda bom na vas".
Vrstica 91:
"Premisli in voli: petnajst sto in štacuno v moji hiši; ali pa beračija in terpljenje z ženo med ptujci. Volitev ni težka pametnemu človeku."
 
„Kaj bi premišljeval", Matevž naglo odgovori, „kar sem premišljeval že tolikokrat na živih tergih, kakor na samotnih potih. S kakim veseljem sem stopal proti domu v poznih sabotnih nočéh, ko sem bil celi teden pri ptujih, ptujec med njimi; nihče bi mi ne bil iz serca postregel, nihče bratovsko pomagal, ako bi se mi kaj pripetilo, kar Bog obvaruj. V nikogar nisem smel zaupati, ker nikomur nisem vidil v serce; šel sem pa proti domu, kjer me vi čakate; veselo sem žvižgal, in stopinje mi je pospeševala vesela misel: tukaj me čaka večerja, kakor sem jo sam izbral, tukaj mi je postlana lastna postelja, teta me preskerbivajo, varujejo mi stanovanje in blago. Vanje zaupam, kedar mi svetujejo in kedar me tolažijo, me tudi potolažijo, ker poznajo moje serce. Samo pri njih sem domá, drugod sem ptujec po celem svetu. Pa polastilo se me je tudi žalostno premišljevanje. Kaj bom počel pa takrat, kedar bodo teta oslabeli in postarali se? in kdo bo za naju skerbel, ako bi se jim pripetila nanagloma nepričakovana nesreča! Ali bi ptuja dekla, ki služi edino za denar, bila dostojna pomočnica? Nikoli ne. Dobiti bom moral nevesto, ki mi bo vdana v serčni ljubezni, ki bo hotla z mano deliti skerbi in delo, veselje in terpljenje; ki bo iz ljubezni do moža tudi vam vse dobro storiti želela, vam stregla in vas kakor mater spoštovala. Iskal sem dolgo in dobil sem dekleta, ktero spoštujem čez vse; ona in nobena druga mi more biti prava pomočnica. Razodel sem ji že svoje želje, obljubila mi je roko v zakon, da le vi dovolite. Ako bi jo vidili, kako je umna, kako je pametna, mlada in berhka je, in tudi revna ni; ako bi vidili, kako je nalašč zame ustvarjena, dovolili bi mi, da jo vzamem, in ne bili bi tako neusmiljeni. Zdaj mi pa hočete vse upanje in srečo celega življenja razdreti. Kaj čem samec početi? Čemú se bom trudil in delal, ker nihče ne bo vžival mojega truda; nihče se z menó veselil, ker bom sam? Življenje mi bo na pol življenje, gnjusilo se mi bo nakopičenega premoženja, ker nikomur ne bo koristilo. Bolj ko mislim, terša se mi zdi vaša pogodba. Ne morem se ji podvreči. 0djenjajteOdjenjajte teta, ali pa popustim vašo hišo in premoženje, ki mi ga ponujate."
 
Teta ga pa zaverne: „Matevž ti si kratkih misel, kakor so sploh ljudje tvoje starosti. Oženili bi se radi, kakor hitro se morete; komaj ste pa nekoliko občutili jarem zakonski, se kesate noč in dan, tožite svoje žene, in druge svarite pred zakonom; sami sebi pa življenja več ne morete zboljšati. Jaz sem stareja od tebe, skusila sem zakon in nisem neusmiljena, ako te s to pogodbo obvarujem nesrečnega zakona. —