Fantje, žoga, punce: Razlika med redakcijama

Tistega lepega dne, ko se ptički ženijo, se je bila žareča krogla, ki ji ponavadi pravimo sonce, že prevesila na zahodno stran neba. Miran učenec osmega be Osnovne šole Brinje, je odhajal na šolsko športno igrišče, kjer vsako popoldne, razen če močno ne dežuje, meče na koš. V rokah je seveda držal košarkarsko žogo, ki jo vedno nosi s sabo. Celo v šolo, kjer jo spravi pod klop. Nekateri prijatelji njegovih prijateljic in prijateljev trdijo, da tudi spi z njo. Ker pa ga večkrat tlačijo more, se v polsnu z njo tudi pogovarja, jo ošteva, kdaj pa kdaj nažene na balkon, vendar ne vem, ali bi smeli verjeti takšnim govoricam. Miranova mama je gledališka igralka in oče gledališki kritik. Nobeden od njiju košarke ne ljubi preveč, pa tudi na pravila se spoznata bolj malo ali skoraj nič.

Nekje na pol poti, med visoko ograjo in potokom Brinjščico, so ga obkrožili trije fantje iz osmega a, znani razgrajači in nepridipravi, ki delajo sive lase tako učiteljicam in učiteljem kot svojim staršem, mnogim učencem pa so strah in trepet. Miran se ni bal nikogar.

Druga dva fanta, Vili in Jani, sta se zakrohotala.

»Ja, k babici sem namenjen,« je odvrnil Miran, ne da bi pokazal kančka strahu. »Metala bova trojke. Tisti, ki zmaga, pa dobi volka za nagrado.«