Mi, kosovirji: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Brez povzetka urejanja |
Brez povzetka urejanja |
||
Vrstica 2:
Vso noč je divjal snežni metež nad Kosovirijo. Kosovirji so mirno spali v svojih žlicah, zviti v tople klobčiče, z repi čez oči. Sneg je naletaval vse gosteje in gosteje in zjutraj, ko je sonce obsijalo zasneženi travnik, je bil vsak kosovir pokrit z debelo, mehko sneženo kopico.
Glal se je prebudil, dvignil smrček iz snega, krepko kihnil in se na moč osuplo ozrl naokrog. Nedaleč stran je izpod ogromne kopice molel konček puhastega repa.
Brž je odskakljal h kopici, pograbil rep in krepko povlekel zanj - a rep se mu je izmuznil iz premrlih tačk in se skril pod sneženo pernico.
Ker pa je bil Glal eden izmed najbolj radovednih kosovirjev v kosovirski deželi, je začel urno razkopavati sneg, dokler se ni izpod njega pokazal sitni obraz starega Ghula.
»Daj mi mir,« je zamomljal Ghul in se poskušal spet zariti pod snežno odejo. Glal seveda ni odnehal.
»Ghul! Slišiš, Ghul, zbudi se, Ghul! Me slišiš«
»Ne,« je zagodrnjal Ghul, »ne slišim. Zgini!«
»Ampak, Ghul, daj no,« je Glal poskakoval okoli starega in odmetaval sneg z njega, »samo nekaj bi te vprašal, a lahko?«
»Ne, ne moreš. Nimam kaj povedati. Zgini že,« je zarentačil Ghul in po vsej sili poskušal spet zaspati.
»Oh, Ghul, samo to mi povej, kaj je ta bela stvar, pa te bom pustil čisto pri miru.«
Ghul je odprl eno oko.
»To je sneg. Sneg, razumeš? Zdaj pa že enkrat zgini.«
»Sneg? Kaj je to sneg?«
»Sneg je to, kar vidiš. Zgini.«
»Ampak jaz ga še nikoli nisem videl, Ghul. Zakaj je pa tako bel?«
Ghul je globoko vzdihnil in zatarnal s starčevskim glasom:
»Saj sem vedel, vedel sem. Že spet ta neznosna radovednost mladičje zalege. Torej - to je sneg, sneg je bel in mrzel, tako pač je in nič drugače, in zdaj hočem še malo spati.«
Saj, ampak medtem so se začeli prebujati še drugi kosovirski mladiči. Izkopavali so se izpod kupov snega, vreščali in začudeno kosovikali na ves glas. V hipu so se zbrali okoli žlice starega Ghula in začeli kričati:
»Ghul, Ghuuul! Kaj je to, zakaj je belo, zakaj je takšno, kot je?« in »Ali bo zmeraj takšno?« in »Kakšno bi bilo, če ne bi bilo belo in mrzlo?« in »Kakšno bo jutri, Ghul, ali bo jutri samo belo in nič mrzlo?« in »Ali se da z njim igrati?«
Ubogi starec je sprevidel, da z dopoldanskim dremežem ne bo nič. Izkopal se je torej na plano in zahropel:
»Tiho zdaj, zalega nadležna! To je sneg, razumete?«
»Odkod pa je prišel?« je zanimalo Glili.
»Odkod neki, izpod neba vendar, iz sneženega oblaka, ne? Ste pač zabiti, butasti mladiči, ki ničesar ne veste in morate zato kar naprej sitnariti in spraševati in riniti v poštene stare kosovirje. No, ali me boste zdaj končno pustili pri miru? Zginite se igrat in divjat in se valjat po snegu in nadlegovat še koga drugega!«
Ghul se je okorno, stokaje in vzdihovaje skobacal v svojo žlico in se v njej počasi odpeljal pod bližnjo košato smreko. Spet se je zvil v klobčič, naslonil osiveli zgubani smrček na rob svoje zarjavele žlice in zasmrčal.
Kosovirji pa so medtem odkrili nekaj novega: namreč, da se da v žlicah imenitno sankati po bregu navzdol. To je bilo veselega vrišča - še posebej zabavno pa je bilo, ko se je z drevesa usul cel plaz iskrečega se snega na kosovirsko glavo.
Glal se je na svoji žlici zapodil globlje v gozd, da bi ugotovil, če je sneg tudi tam. Seveda je bil. In vse je bilo zelo tiho in svetlo. Nekaj časa je vijugal med drevesnimi debli sem in tja. Potlej pa se je že hotel vrniti na jaso k drugim kosovirjem, ko je nenadoma zaslišal tenek, a srdit glasek:
»Ggggiii! Gggggiiiiii!«
Ampak nikjer ni bilo nikogar videti. Glal je zaklical:
»Kje pa si? Kdo pa si?«
Čisto majhen smrček se je za hip pokazal iz snežnega zameta pa spet potonil vanj. Potem je iz snega za hip zamigljal kosmat repek. Glal se je spustil na tla in razkopal zamet. In že je držal v šapah čisto majčkeno kosovirko, ki se je besno otepala in cvilila:
»Gggiii! Pusti me, gggiii!«
»Pomiri se, drobižek,« je prijazno rekel Glal, »saj vidiš, da ti nič nočem.«
Mala je čisto pobesnela.
»Jaz nisem noben drobižek! Jaz sem Gi in sem kosovirka in hočem, da me takoj spustiš, drugače, drugače bom - že kaj!«
»Ej, mala Gi, tako majčkena, pa tako huda!«
»Kaj ne bom huda, kaj ne bom huda, kar poglej jo tamle zgoraj, giii!«
Glal se je ozrl kvišku. Čisto na vrhu drevesa je med vejevjem tičala majhna kosovirska žlica. Izpustil je malo Gi, obrnil ročaj svoje žlice kvišku in se dvignil v drevesno krošnjo. Pograbil je drobno žlico, jo izmotal iz vejevja in se z njo spustil na tla. Gi je smuknila v svojo žličko, se s tačicami krepko oprijela ročaja in poletela v krogu nad tlemi.
»Vrgla me je iz sebe,« je jezno povedala, »kar dol me je vrgla!«
Potlej si je utrgala z ročaja dva paradižnička in ju s slastjo cmokaje pojedla.
»A si zdaj zadovoljna, mala Gi?« je vprašal Glal.
»No, recimo, da sem,« je vzvišeno odgovorila Gi. »Ampak če mi samo še enkrat naredi kaj takega, jo bom, jo bom - gggiii, ja, bom jo!«
»Kaj jo boš?« je vprašal Glal in zelo mu je šlo na smeh.
»Že kaj!« je nekoliko mirneje rekla Gi.
Tedaj je skozi gozd privršala Glilina leteča žlica.
»S kom se pogovarjaš?« je že od daleč klicala. »Uuu, kakšna majčkena kosovirka! Kako pa to, da si tako majcena?«
»Gggiii!« je divje zavreščala Gi. »Tako majcena pa spet nisem! Misliš, da morajo biti vsi kosovirji tako ogromni in zavaljeni in štorasti, kot si ti?«
Glili je kar sapo vzelo.
»Ti si pa kar predrzen mladič za svojo majčkenost!«
»Ne jezi se, Glili,« je posegel vmes Glal. »Tole je mala Gi in hočem, da si prijazna z njo. Že zato, ker zna biti grooozno huda.«
Glili je prasnila v smeh:
»Huda? Takle drobižek? Saj ima še čisto gol trebušček!«
»Ni res,« je zavpila Gi.
»Seveda je res,« se je hihitala Glili, »gol trebušček imaš, rožnat gol trebušček, in popek se ti vidi!«
Glal je brž objel malo Gi in jo močno stisnil k sebi, kajti sicer bi se mala kar zaprašila v Glili. Ampak Glili je uvidela, da mora odnehati.
»Saj nisem mislila zares, Gi,« je rekla. »Pa saj boš tudi še zrasla, nič se ne boj.«
»Saj se ne bojim. Jaz se sploh ne bojim ničesar! Nobene reči! Da boš vedela! Raje naj se dr¬gi bojijo mene!«
»No, saj,« je odnehala Glili. »Ampak hotela sem govoriti s teboj, Glal. Namreč, prejle je stari Ghul v spanju nekaj momljal o nekakšnih štramfeljnih, pa sem ga zbudila in vprašala, kdo so štramfeljni in kakšni so ...«
»Kako si rekla? Štramfeljni?«
»Hotela sem vedeti, kje živijo.«
»No, in? Kje živijo?«
»Rekel je, da v Visokih mahovih.«
»V Visokih mahovih? Kje pa so ti Visoki mahovi?«
»Menda za nekakšnim Sivim morjem, kaj jaz vem. Zamomljal je, naj jih kar poiščem, da me ne bo razneslo od radovednosti, in potlej je tako globoko zaspal, da ga nisem mogla več prebuditi. Res, Glal, tako močno sem ga vlekla za rep, da mi je ostal v tački šop dlak, pa je še kar spal in smrčal, in zdaj...«
Glal je poskočil visoko v zrak.
»Tudi mene bo razneslo od radovednosti, če ne odkrijem teh, kako si že rekla, štra...«
»Štramfeljnov,« je resno rekla mala Gi. »Kar odpravimo se na pot!«
Glili je zmajala z glavo.
»O, pa ne s tabo, mala Gi! Premajhna si še!«
»Hočem štramfeljne!« je zatulila Gi in jezno zacepetala.
Glal se je zresnil.
»Nikar ne misli, da boš letela z nama, Gi,« je odločno rekel. »Kosovirski poleti so včasih zelo nevarna reč. Le kdo bo pazil nate, ko si še tak mladiček, samo v napoto nama boš.«
Glili je dodala:
»Glej, Gi, ostala boš lepo doma, v Kosoviriji, in ko se vrneva, boš medtem mogoče že toliko zrasla, da te bova kdaj vzela s seboj.
Ampak zdaj? Nikakor.«
Nič ni pomagalo, da je Gi besno sikala, cepetala in pretresljivo kosovikala. Glal in Glili sta že sedela v svojih žlicah, že sta se dvigala, že sta plula visoko nad smrekovjem.
Gi je prhnila v svojo žličko in jo ubrala za njima, pa sta letela dosti prehitro, da bi ju lahko dohitela. Tako se je nazadnje spustila na kup snega, si z repom pokrila drobni gobček in potočila prvo kosovirsko solzo v svojem mladem življenju.
Mirno in varno sta leteli kosovirski žlici nad zasneženim gozdom. Ivje na vejah se je lesketalo v soncu in kosovirja sta si veselo prepevala najbolj neumne kosovirske pesmice. Ena je bila takšna:
»Jaz kosovir, ti kosovir,
jaz butelj sem in ti bedak,
zabita kakor bukov štor,
drugače sva pa brez napak.
Jaz kosovir, ti kosovir,
jaz motovilo, ti pa spak,
oba sva grozno zoprna,
drugače sva pa brez napak.
Jaz kosovir, ti kosovir,
oba sva grda kakor vrag,
oba smrdiva kakor kak,
drugače sva pa brez napak.«
In sta se režala in hihitala in se prekopicevala kot zmešana. Tako sta se zabavala, da sploh nista opazila, kako sončni sij bledi in kako se med drevje začenja plaziti megla. Šele ko ju je pošteno zazeblo, sta utihnila in se spogledala.
»Kaj pa je to, Glal?« je plašno čivknila Glili. »Glej, sonce se je skrilo!«
Glal se je delal pogumnega. Pa ni bil prav preveč pogumen. Kosovirski pogum je namreč take vrste, da enkrat je, drugič ga pa spet ni.
»To je samo malo megle,« je rekel in se poskušal nasmejati.
»Kaj praviš, ali se ne bi rajši vrnila?«
»Zaradi mene,« je brezbrižno rekel Glal, a pri tem so mu šklepetali zobje. »Če po vsej sili hočeš, se lahko navsezadnje tudi vrneva.«
A to je bilo laže reči kot storiti. Megla je bila namreč že tako gosta, da sta komaj videla konec lastnega smrčka. Tako sploh nista več vedela, iz katere smeri sta priletela in kam naj se obrneta. Tavala sta sem in tja, nazadnje pa sta se spustila na tla in se vsa premražena stisnila drug k drugemu.
»Misliš, da se od megle lahko umre?« je zašepetala Glili.
»Mislim, da ne, vsaj ne takoj,« je plaho odgovoril Glal, čisto prepričan pa ni bil. Kljub temu je predlagal:
»Zapojva si še malo, mogoče bo pa megla medtem zginila.«
Glili je čisto potihoma, s počenim glaskom začela:
»Jjjjaz kokokosovir, ttti kokokosovir ...«
Pa sta raje utihnila. Bilo je preveč strašno. Zmeraj bolj sta trepetala od mraza in strahu in zobje so jima tako glasno šklepetali, da je bilo še bolj grozno slišati.
Pa je postajalo vse skupaj še bolj grozno. Gozd je začel temneti, mračilo se je. Mraz je pritisnil še huje in nič kaj dosti ni pomagalo, da sta se z vso močjo oklepala drug drugega. No, huje že ni moglo več biti.
A da ne? Kaj pa te žareče oči, ki so se iz megle zastrmele vanju? In to čisto od blizu? In nekaj je čisto zraven glasno dihalo! In potlej zavreščalo na ves glas:
»Eeeeaooo!!!«
Kaj naj ubogi kosovir stori, kadar je v najhujši stiski? Z repom si zakrije oči in čaka na konec. Tako sta storila tudi Glal in Glili. To pa grozljivemu tujemu bitju ni bilo prav nič všeč. Približalo je gobec in z njim butnilo v Glala, da sta se oba z Glili skotalila v globok sneg.
Tedaj se je prav blizu zaslišal še en »eeeaooo« in iz megle se je prikazal mačji obraz velike risinje. Potlej je risinja prav grdo zarenčala, stegnila šapo in malemu risu primazala tako zaušnico, da je kar javknil.
»Mulc grdi! Ti bom že dala,« je vreščala. »Kdo ti je dovolil zapustiti brlog, kaj? In zakaj nisi pojedel večerje do konca? Čakaj, čakaj, kaj pa imaš tule?«
»Saj sem samo ... Hotel sem samo povohati tile spakici, mama, da bi ugotovil, če sta užitni; oh, mama, saj ne bom več, mama, saj...«
»Če sta užitni, kaj? Kdo bo pa do konca pojedel fazana, ki sem ti ga prinesla? Misliš, da se trudim za plen zato, da si boš ti, smrkavec razvajeni, izbiral, kaj boš jedel in česa ne? Le čakaj!«
Mama risinja je spet grozeče dvignila šapo. To je zaleglo. Mali ris se je zgrbil od strahu in mijavknil:
»Dobro, mama, saj že grem, mama, saj bom pojedel večerjo do konca; ampak, ali lahko vzamem spakici s seboj?«
»Naj ti bo,« je rekla mama, »če boš najprej pojedel fazanovo perut in glavo.«
»Bom, mama, saj bom.«
»In kremplje.«
»In kremplje, mama.«
»Prav. Če boš pojedel vse to, lahko potlej za poslastico poješ še tile spakici. Alo, domov!«
Tako sta mama risinja in risek odnesla kosovirja v svoj brlog. Mali je še nekoliko sitnaril in ju hotel pojesti kar takoj, ampak mama ni popustila. Sedela je poleg njega in strogo renčala, dokler ni pojedel fazana do zadnje mrvice. In seveda je bil potem tako sit, da kosovirjev še pogledal ni več. Glasno je rignil, omahnil poleg mame in stisnjen k njenemu toplemu kožuhu v hipu zaspal kot ubit.
Tudi risinja je zaspala. V brlogu je bilo vse tiho, le oba risa sta predla v spanju.
Glal in Glili sta si zdaj že upala odpreti oči. Seveda sta bila še zmeraj na smrt prestrašena, ampak v brlogu je bilo vsaj toplo, tako da sta si previdno pretegnila šapice in si malce oddahnila. Navsezadnje - bila sta še zmeraj živa, niti obgrizena ne, in to je bilo precej bolje kot nič.
Počasi, tiho tihceno sta se plazila proti izhodu. Zunaj se je že rahlo danilo. Se malo, še čisto majčkeno - pa sta bila zunaj. Brž sta sedla v žlici -ko sta tik za seboj zaslišala tisti strašni »eeeao«. Mali ris je planil iz brloga in se v bliskovitem skoku pognal proti njima ...
Glili je bila v svoji žlici že visoko nad tlemi, ampak Glal! Glal se je zdaj obupno otepal risjih šap. Risek ga je premetaval sem in tja, ga valjal po snegu, ga za hip izpustil pa spet planil nanj, ga vrgel v zrak in spet ujel in se prav kruto igral z njim.
Glili je zaslišala obupno Glalovo cviljenje in kosovikanje, in četudi je bila samo majhna kosovirka, je brž odgnala strahopetno misel, da bi se vsaj sama rešila in poletela na varno. Zaškripala je z ostrimi zobčki, obrnila ročaj žlice in šinila navzdol. Z vso silo se je zaletela malemu risu v čelo. Ris je osuplo zazijal in izpustil Glala - ravno toliko, da se je Glal oklenil ročaja svoje žlice in poletel navzgor. Zaman je risek renčal, pihal in se odganjal v visokih skokih za njim - kosovirja sta letela že visoko zgoraj nad vrhovi dreves ... Ampak ne kar nekam v tri dni, o ne, letela sta naravnost nazaj proti Kosoviriji. Zdaj nista mogla zgrešiti smeri, kajti o včerajšnji megli ni bilo niti sledu več.
Govorila nista pa nič. Saj sta drug drugemu z lahkoto brala misli - domov, čim prej domov, na varno!
Šele ko sta zagledala drobno piko, ki jima je letela nasproti, in v njej, ko se je zadosti približala, prepoznala malo Gi, sta vzkliknila od začudenja.
»Kam pa ti, mala Gi?« je zaklicala Glili, a Gi jo je samo zviška ošinila s pogledom in letela mimo njiju, ko da ju sploh ne pozna.
Glal je obrnil žlico in poletel za njo.
»Gi! Kam letiš, Gi? Obrni se, vrni se z nama v Kosovirijo! Ne moreš si predstavljati, koliko nevarnosti preži v tem gozdu! To ti rečem, za las sva ušla smrti!«
»Ha!« je zaničljivo prhnila Gi. »Vidva se kar vrnita! Jaz se ne bojim ničesar! Jaz grem v Visoke mahove, med štramfeljne, vidva pa kakor hočeta!«
»Ampak, Gi! V tem gozdu živijo krvoločni risi,« je zaklicala Glili.
»Prava reč,« jo je zavrnila Gi. »Risa zgrabim za rep in mu populim vse perje!«
Glal je pograbil ročaj Gijine žlice in jo ustavil.
»Takoj spusti mojo žlico, gggiii! To je moja žlica, ne tvoja, saj imaš svojo, pa se obešaj nanjo! Umakni se, slišiš? Drugače bom - bom — bom storila nekaj groznega, prijela te bom za rep in te vrtela naokrog, in potem, potem bom naredila še - še vse drugo!«
»Gi, vrni se! Če ti rečem, tam so risi! In ris ni ptica, Gi. Ris je ena taka grozna, velika mačka in hudobna je!«
»Revček ubogi, prestrašeni!« je prezirljivo zaklicala Gi, se izmuznila Glalu iz tačk in letela naprej.
»Prav, kakor hočeš!« je nazadnje jezno zavpil Glal. »Kdor ne zna sam paziti nase, pa naj zabrede v nesrečo, jaz nisem tukaj zato, da bi koga reševal!«
Zasukal se je in letel proti domu, a Glili mu je zastavila pot.
»Tudi jaz bi bila lahko rekla isto, ko te je mikastil mali ris!« je zaklicala. »Si pozabil? In zdaj naj pustiva malo Gi, naj se znajde sama, kot ve in zna? Kaj ne razumeš, da takle majcen kosovirček nima niti trohice pameti? Za njo, Glal, hitro! Drugače te nikoli več ne pogledam in nikoli več ne spregovorim s teboj!«
Glal je temno zardel v smrček, tako ga je postalo sram. Molče sta jo ubrala z vso hitrostjo za malo Gi, ki si je v svoji lahki, majhni žlički brezskrbno popevala:
»Veter gladi mi kožušček,
sonce greje mi trebušček.
Kar sem rekla, to storim,
že potujem, že letim!
Strahopetec, ki se skisa
že, če naleti na risa,
naj pa kar domov leti
in pod grmom občepi.
Kaj bi taki me učili,
kot sta revi Glal in Glili!
Jaz potujem, jaz letim,
se ničesar ne bojim!«
»Kaj ne znaš nobene pametnejše pesmi?« je nataknjeno pripomnila Glili, ko sta jo dohitela.
»Tiho, ti strahopetnica!« je kosovirknila Gi.
Glal je krožil okoli nje ves nasršen.
»Saj ne veš, kaj čvekaš!« je zavpil. »Nimaš pojma, kako je, če se okoli tebe spusti megla, tako gosta, da ne vidiš niti lastnega nosu! Midva sva to včeraj doživela in bilo je grozno, da veš!«
»Seveda,« se je zasmejala Gi, »ko sta pa tako neumna! Zakaj je pa nista razpihala?«
»Razpihala? Kako si pa to predstavljaš?«
»Kako neki – takole!«
Gi je globoko zajela sapo, napihnila lička in začela na vso moč pihati, da je v gobček zaripnila kot zrel paradižnik.
Takrat so zaslišali tenko, predirljivo čivkanje. Tri sinice so prifrfotale, sedle na žlico male Gi in ščebetale ena čez drugo, tako da je bilo nemogoče razumeti, kaj jih je tako razburilo.
»Kaj pa vam je?« je vprašala Glili.
»Nehaj pihati! Ne smeš pihati! Pihati je nevarno! Za vse nas!«
»Nevarno? Zakaj bi bilo pihanje nevarno?«
Največja sinica je kriknila:
»Mar ne veste, da povsod tule po drevju gnezdijo vetrovi, cela družina vetrov, in če zbudiš enega, bo ta zbudil še vse druge! Kajti vetrovi imajo za strašno izzivanje, če kdo piha proti njim! Na lepem se lahko združijo v pravi vihar in nas napadejo!«
»Kakšna traparija!« se je zasmejala Glili. »Vihar, dajte no, dajte! Zaradi drobne sapice takele kosovirčice?!«
»Ne šalim se,« je zacvrkutala sinica. »Joj, zbujajo se! Slišite?«
In čisto zares je sem od gozda potegnil močan piš.
»Prihajajo,« so kriknile sinice, »brž v zavetje!«
In že so se odvrtinčile proti goščavju. Veter pa je naraščal, začel je žvižgati, ječati, tuliti. Zdaj so kosovirji uvideli, da postaja stvar resna. Glal in Glili sta se vsak z ene strani oprijela male Gi, z zadnjimi šapami so se na vso moč oklepali žlic, usmerjati pa jih niso več mogli. Veter jih je v velikem loku dvignil nad visoke smreke, jih surovo premetaval gor in dol in sem in tja, zraven pa tulil, zavijal, vrščal in hrumel. Kosovirji so se drli na vse grlo, a v bučanju silnega vetra niti svojih lastnih glasov niso slišali. V resnici to sploh ni bil več veter, ampak grozovit vihar, ki jih je nosil neznano kam. Leteli so nad hribi in dolinami, nad rekami in jezeri - sami niso vedeli, kako dolgo -, dokler se ni divjanje nekoliko uneslo. Trdno so mižali, da ne bi videli vse te strahote. Šele ko so njihove žlice počasneje in bolj umirjeno zaplule, so odprli oči in pogledali navzdol.
Pod njimi je valovilo brezmejno morje. Visoki sivi valovi so se penili pod njimi in vse naokrog ni bilo videti nič drugega kot morje, morje, morje.
| |||