Mi, kosovirji: Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Brez povzetka urejanja
Brez povzetka urejanja
Vrstica 449:
 
Prav počasi so se prebujali. Prvo, kar so občutili, je bila blagodejna toplota. Čutili so tudi, da ležijo na mehkem. In slišali so nekakšno tiho, prijetno brnenje. Potlej so odprli oči in ugibali, ali se jim sanja ali pa res ležijo na blazinah v beli okrogli dvoranici z obokanim stropom, s katerega so visele lučke iz belih kristalov. Ob stenah so stale steklene poličke, prekrite s svilenimi blazinami, in tudi po tleh so ležale mehke blazine. Ampak tisto, kar je bilo najlepše, je bilo dvanajst belih puhastih mačic, ki so predle in brnele, se valjale in se igrale, umivale druga drugo in se od časa do časa s sijočimi očmi zagledale v začudene kosovirje.
 
Tudi mala Gi je udobno ležala na svileni bla¬zini. Bila je umita in pokrtačena, zraven nje pa je stal lonec. Ampak bil je prazen in polizan. V njem ni bilo več masla, le nekatere muce so se še slastno oblizovale in si gladile brke.
Tudi mala Gi je udobno ležala na svileni blazini. Bila je umita in pokrtačena, zraven nje pa je stal lonec. Ampak bil je prazen in polizan. V njem ni bilo več masla, le nekatere muce so se še slastno oblizovale in si gladile brke.
 
Muce so bile videti silno prijazne, zato je Glili vprašala najbližjo:
 
»Ali... Ali te lahko malo pobožam?«
 
»Lahko,« je mijavknila muca, »ampak počasi in ne premočno.«
 
Glili je z mehko šapo pobožala muco po hrbtu. Muca je usločila hrbet in dvignila glavo, da jo je Glili lahko pobožala še pod brado. Zdaj so vse muce prišle h kosovirjem in božanja ni bilo ne konca ne kraja, dokler ni Gi neke muce navdušeno stisnila k sebi. Muca je jezno zapihala:
 
»Ali ne veš, neroda, da mačke ne maramo, da nas kdo stiska? Saj se obnašaš kakor kakšen človekarski mladič! Pazi vendar!«
 
»Nisem vedela,« je užaljeno rekla Gi. »Kako pa naj bi vedela, če sem pa še čisto majhna! Človekarjev mi pa nikar ne omenjaj! Človekarjev ne maramo in se jih grozno bojimo.«
»Nisem vedela,« je užaljeno rekla Gi. »Kako pa naj bi vedela, če sem pa še čisto majhna! Človekarjev mi pa nikar ne omenjaj!
 
Človekarjev ne maramo in se jih grozno bojimo.«
 
»Tako je tudi prav,« je resno rekla druga muca. »Človekarjev se je treba bati. Zahrbtni so in hinavski in nikoli ne veš, kdaj bodo posuroveli in ti hoteli storiti kaj hudega. Sicer niso vsi taki, ampak pametna mačka se ne zanaša na to.«
 
»Pameten kosovir tudi ne,« je pripomnil Glal. In še bolj nežno je pogladil muco, ki mu je ležala v naročju.
 
»Zdaj pa dosti mucanja,« je zaklicala največja mačka, »delo nas čaka. Se veliko novoletne snežne preje je treba narediti!«
 
Muce so se razvrstile v krog in v zboru zapredle. Kmalu so izpod njihovih šapic in repov začele izletavati puhaste snežinke, ki so v gostih rojih plavale pod strop in izginjale v zvezdasti stropni odprtini. Tiho, mijavkajoče so si popevale:
 
»Me smo novoletne muce,
 
bele muce, pridne muce,
 
novoletne smo predice,
 
mačje snežne lepotice.
 
Prav lepo je biti mačka,
 
ampak mačka ni igračka,
 
da bi se lahko kar kdo
 
grobo poigraval z njo.
 
Mačke smo čarovnice,
 
kot iz bele volnice
 
snežno čaramo odejo
 
s čudovito mačjo prejo.
 
Ta se razprši po svetu,
 
da sneži ob novem letu –
 
ni bolj rahlega snega,
 
lepšega od mucjega.«
 
Ko so muce odpele in odpredle, ko je zadnji snežni kosmič izginil skozi luknjo v stropu, je rekla največja muca:
 
»Zdaj vidite, kosovirji, kako je, če si koristen. Tako kot me. Kaj pa vi? Naredite kdaj kaj koristnega?«
 
»O, seveda naredimo,« je zaklical Glal, »paradižnike pojemo šele takrat, ko so zreli.«
 
»Ker so takrat najokusnejši,« je dodala Glili.
 
Mala Gi je zavpila:
 
»Jaz sem tudi koristna! Se najbolj! Če me kdo razjezi, vreščim in cepetam, tako da se me vsi bojijo in storijo vse, kar hočem.«
 
»Preden zaspimo, se pretegujemo,« je rekla Glili, »in ko se prebudimo, se tudi pretegujemo. In to je seveda koristno.«
 
»Vidiš, tudi mi smo koristni,« je zadovoljno rekel Glal.
 
Ampak muca je zmajala z glavo:
 
»Koristni? Mogoče vsak zase. To pa še zdaleč ne pomeni, da ste koristni še za koga drugega. Kdor je koristen samo zase, sploh ni koristen, da boste vedeli. In zdaj gremo me, koristne muce, spat, ker smo utrujene. Zato bo najbolje, da se poslovimo.«
 
»Pa ne bi mogli prej še storiti kaj koristnega za vas?« je žalostno vprašal Glal. A muca ga je prijazno pogladila po smrčku in rekla:
 
»Saj za nas ste bili že koristni, kosovirji. Muce smo polizale maslo iz vašega lonca. In če lahko obdržimo lonec za spomin, bomo prav vesele.«
 
Seveda so smele muce lonec obdržati.
 
Kmalu so že vse zehale, se pretegovale, kmalu so že vse spale ali pa so se delale, da spijo, da se ne bi bilo treba poslavljati. Kajti poslavljanje je nekaj, kar vse mačke na svetu na moč sovražijo.
 
Po sobani je zavel močan zračni vrtinec, ki je dvignil kosovirje visoko pod strop, jih tam še nekaj časa vrtinčil, potlej pa jih je odneslo skozi stropno odprtino navzgor, navzgor, navzgor -in na lepem so se kosovirji znašli sredi ogromnega zelenega travnika. Sonce je prijazno grelo, med travo so cvetele marjetice in spominčice.
Po sobani je zavel močan zračni vrtinec, ki je dvignil kosovirje visoko pod strop, jih tam še nekaj časa vrtinčil, potlej pa jih je odneslo skozi stropno odprtino navzgor, navzgor, navzgor - in na lepem so se kosovirji znašli sredi ogromnega zelenega travnika. Sonce je prijazno grelo, med travo so cvetele marjetice in spominčice.
 
Se zdi komu to čudno? No, saj najbrž tudi je.
 
Ampak na svetu je veliko še bolj čudnih stvari.
 
 
 
Ena takih čudnih stvari je bila ogromna omara, ki je stala ob robu travnika na štirih nogah, obutih v čevlje z visokimi petami. Iz nje je prihajalo nekakšno vzdihovanje, ječanje in stokanje. Če bi kosovirji ne bili radovedne živali, se seveda sploh ne bi zmenili zanjo - tako pa so jo brž obstopili, jo ovohavali z vseh strani in prisluškovali pri zaprtih vratih. Poskušali so jih odpreti, vendar so bila trdno zaprta. S krempeljci so praskali po njih, stresali kljuko, butali vanje z ročaji žlic - a zaman.
 
Tedaj je k njim z bliskovito hitrostjo priletel prelep ptiček z živo modrim perjem.
 
»O, kako si lep,« je zaklicala Glili, »najlepši ptiček si, kar sem jih kdaj videla!«
 
»Seveda sem lep, saj sem vodomec,« je čivknil ptiček. »Ampak zdaj se ne utegnemo pogovarjati o lepoti. Takoj morate stran odtod! Takoj!«
 
»Zakaj pa?« je malomarno vprašal Glal.
 
»Zato, ker ste v strašni nevarnosti!«
 
Mala Gi se je nasršila in zacvilila:
 
»Nevarnosti? Jaz se ne bojim ničesar!«
 
Toda Glal in Glili sta zaslutila, da misli vodomec resno.
 
»Letite za menoj,« je čivknil vodomec, »ampak hitro, hitro!«
 
In že je švignil proti gostemu vrbovju, ki je obrobljalo travnik. Kosovirji pa za njim! Če že ne od strahu, pa od radovednosti.
 
Šele v zavetju grmovja so se ustavili.
 
»Zdaj nam pa pojasni, zakaj smo morali zbežati,« je zahtevala Glili. »Veš, mi smo kosovirji radovedne sorte.«
 
Vodomec je pokimal z lepo glavico in začel:
 
»Ali sploh veste, kdo je Rora?«
 
»Rora? Kdo pa je ta Rora?«
 
»Rora je grozno hudobna, grozno požrešna, grozno kruta babura. In čarati zna. Kar naprej čara, in to same hudobije. Tista omara na travniku je njena, Rorina. Vanjo spravlja Rora vse mogoče stvari, ker je tako pohlepna, da hoče imeti vse, kar imajo drugi. Če bi vas prejle zalotila pri svoji omari, bi vas zagotovo takoj stlačila vanjo. Omara pa je že tako natlačena in nabita, da kar ječi in stoka, ker je pač prenapolnjena in se boji, da jo bo razneslo.«
 
»O, jaz se ji že ne bi pustila stlačiti v tisto zopr¬no omaro,« je zacvilila Gi. »Zgrabila bi baburo Roro in bi jo ... že kaj!«
»O, jaz se ji že ne bi pustila stlačiti v tisto zoprno omaro,« je zacvilila Gi. »Zgrabila bi baburo Roro in bi jo ... že kaj!«
 
»Tiho, Gi,« je jezno rekel Glal. »Rora je gotovo močnejša od nas.«
 
»Rora je silno močna,« je zašepetal vodomec. »In ogromna je in debela, prsi ima kot dva koša, zadnjico pa kot tistile grič. Obuta je v dva čarovna lonca, ki hodita tako hitro, da ji nihče ne more uiti. Na srečo precej slabo vidi, tako da smo vsaj majhne živali za silo varne pred njo. Kar pa je pri njej najhuje, je njena zloba. Rora, veste, namreč nima srca.«
 
»Kako nima? Vsako živo bitje ima srce.«
 
»No, ona ga pa nima. Pred davnimi leti ga je zgubila v nekem močvirju tu blizu, ob jezercu, kjer — joj! Skrijmo se globlje v goščavo! Zdi se mi, da prihaja tjale na travnik!«
 
Kosovirji so se stisnili čisto skupaj in preplašeno strmeli skozi vrbovo vejevje proti travniku, na katerem se je pokazala ogromna, črna, razmršena postava, ovita v široko pelerino.
 
Babura Rora se je ustavila pri omari. Izpod pelerine je potegnila vrečo, v kateri je nekaj cepetalo, odklenila vrata omare in porinila vrečo vanjo. Potlej se je z ogromno zadnjico uprla ob vrata in jih brž zaklenila.
 
Globoko si je oddahnila, da je njena smrdljiva sapa osmodila vse rože daleč naokrog, in hreščeče zapela:
 
»Rora Rora ro,
 
zdaj bo pa hudo,
 
že v omari se dušiš,
 
hočem, da hudo trpiš!
 
Rora Rora ra,
 
jaz sem brez srca,
 
tebi naj srce kar poka –
 
jaz uživam, če kdo joka.
 
Rora Rora ru,
 
jaz sem brez sramu,
 
najbolj se razveselim,
 
če kaj hudega storim.«
 
Takole grdo si je popevala in lomastila čez travnik, pa proti vrbovju, kjer so se skrivali kosovirji. Na srečo je zavila mimo in naprej po uhojeni stezi. Prišla je k jezercu, obdanem z vencem ločja.
 
Sredi jezerca je na ploščati skali zgrbljeno sedela majhna človeška punčka. Obraz je skrivala v dlani in tako močno je drgetala, da se je tresla še skala pod njo in so se okoli nje širili drobni valčki.
 
Rora, babura, je sedla na breg in se zakrohotala:
 
»No, Mrvica! Te zebe, kaj?«
 
Deklica je molčala in se še bolj zgrbila vase.
 
»Odgovori, smrklja neumna,« je zahreščala Rora. »Te zebe?«
 
»Ja,« je zašepetala deklica.
 
»Te zebe do kosti? Te zebe do srca?«
 
»Ja,« je šepnila deklica.
 
»Prav ti je,« je zarohnela Rora. »Vesela sem, da te zebe. Zmeraj te bo zeblo. Nikoli več se ne boš ogrela. Nikoli, nikoli, nikoli!«
 
Punčka je še niže sklonila glavo in molčala.
 
Rora se je krohotaje odpravila nazaj na travnik. Zleknila se je zraven omare in tako glasno zasmrčala, da se je listje osipalo z vej in je poljsko cvetje ovenelo in poleglo k tlom.
 
Tedaj je sinji vodomček šepnil:
 
»Pridite zdaj.«
 
»Kam?« je prestrašeno vprašala Glili.
 
»Boste že videli. Sledite mi!«
 
Previdno so se odpravili k jezercu. Na skali je sedela punčka Mrvica, zvita v dve gubi, in drgetala od mraza.
 
»Uh, saj to je pa človekinja,« je jezno rekel Glal. »Pojdimo brž stran.«
 
»S človekarji nočemo imeti nobenega opravka,« je dodala Glili, mala Gi pa se je z velikimi očmi zastrmela v Mrvico in zajecljala:
»Jaz sem mislila, da so človekarji ogromni in surovi. Tale je pa majhna in žalostna je videti.«
 
»No, je pač še mladič,« je nejevoljno rekla Glili. »Ampak tudi človekarski mladiči so ponavadi surovi in zoprni. Gremo kam drugam.«
 
Tedaj pa je vodomec čivknil:
 
»Sram vaju bodi! To ni nobena človekarica, ampak človeška punčka Mrvica. In če ste taki, mi je žal, da sem vas posvaril pred Roro. In žal mi je, da sem vas sploh pripeljal sem. Kar pojdite in pozabite, da smo se srečali!«
 
Glal se je zamislil.
 
»Punčka? Kaj je to punčka? Tale človekarski mladič je punčka?«
 
»Sedite semle na breg,« je resno rekel vodomec. »Povedal vam bom, kaj je to zimo doživela punčka Mrvica.«
 
In začel je pripovedovati zelo nenavadno zgodbo.
 
 
 
Nekega jesenskega dne si je Rora ugrabila v bližnjem mestu zoprnega človeškega mulca. Prinesla ga je na svoj travnik in ga zbasala v omaro, da bi mu kasneje zdrobila kosti in ga pojedla. Toda ko je Rora odšla zdoma, je deček z žepnim nožičem spretno zrahljal ključavnico na vratih omare in se izmuznil na piano. Na vso sapo jo je ubral čez drn in strn, a babura Rora se je ravno takrat vračala s pohoda. Zagledala je bežečega dečka, besno zavreščala in izrekla nad njim strašno čarovniško zakletev.