Mi, kosovirji: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Brez povzetka urejanja |
Brez povzetka urejanja |
||
Vrstica 714:
Visoko pod koprenastimi oblaki so ptičje jate in kosovirske žlice nosile premraženo človeško deklico tja proti daljnim temnim goram. Brez počitka so leteli ves dolgi dan. Šele pozno popoldne, ko se je sonce že spuščalo za vrhove košatih smrek, so se ob vznožju orjaške gore upehani spustili na tla.
Tla so bila pokrita z ogromnimi blazinami svileno mehkega zelenega mahu, ki je kar sam vabil k počitku. Toda ptice so se želele še pred jutrom vrniti v domače gaje. In ker je poslavljanje ena najbolj zoprnih stvari na svetu, so samo začivkale, zaščebetale, zažgolele in zažvižgale, potlej pa je ves ptičji zbor glasno vzprhutal - in že so izginjali pod zlatim večernim nebom.
Kosovirji so se stisnili k Mrvici in jo poskušali vsaj malo ogreti. A deklica je še zmeraj drgetala, šklepetala z zobmi in topo strmela predse. Najbrž niti ni slišala tihe uspavanke, ki so jo šumele prastare smreke nad njo:
»Trudne živalce, zdaj tačke spodvijte,
nič ne skrbite pa si odpočijte,
daleč je žalost in daleč strahovi,
varno ležišče so mehki mahovi.
Vse mirno spi pod utripanjem zvezd,
gora je varuh brlogov in gnezd,
sanje o dolgem, brezskrbnem poletju
sanjajo bitja v njenem zavetju.«
Kosovirji so že zdavnaj trdno spali, preden je potihnilo šumenje smrek. Mrvica pa je pričakala jutro z odprtimi očmi.
Prvi žarki jutranjega sonca so osvetlili visok, z lesketajočo se roso pokrit grm zvezdaste praproti. Na eni praprotni veji se je gugalo nenavadno škratovsko bitje, obraslo z bledo zlatim puhom, ki je z velikimi sinjimi očmi skozi okrogle naočnike zvedavo strmelo v speče kosovirje in v drgetajočo deklico. To je bil škrat Šket.
Na drugi veji je sedelo prav tako nenavadno škratovsko bitje, škrat Šot. Ta je bil porasel s temnim puhom, imel je temne oči in prav tako naočnike. Oba škrata sta se gugala na praproti in razburjeno šepetala. Šepetala sta vse glasneje in se zraven razposajeno hihitala, tako da so se nazadnje kosovirji prebudili in prestrašeno planili pokonci.
»Kaj, kje, kdo, kako, zakaj,« je javknila mala Gi, »kaj hočeta? Ne pustimo se pojesti!«
Škrata sta planila v glasen smeh. Med smehom je Šket komaj izdavil:
»Pojesti? Pa menda ne misliš, da...«
»... vas hočeva pojesti?« je vpadel Šot. »To ste pa res...«
»Bedaki!« je zavpil Šket. »Midva sva vendar čisto ...«
»Navadna škrata,« je pojasnil Šot. »Tole je nori Šket...«
»In tole trapasti Šot,« je dodal Šket. »Ste tudi vi...«
»Nori?« je zanimalo Šota in potem sta se oba tako škratovsko režala, da so se pod njima praprotne veje upogibale do tal.
»Jaz že nisem nora,« je resno rekla mala Gi. Šot se je nagnil čisto do njenega smrčka in zaklical:
»Kaj pa potlej iščeš v Visokih ...«
»... mahovih, če nisi nora?« se je vtaknil Šket.
Glalu so se zasvetile oči.
»Kako pravite? So to Visoki mahovi?«
»Je to kraj, kjer živijo štramfeljni?«
»Seveda, zakaj pa ne bi živeli, saj so živi,« je rekel Šket, Šot pa dodal:
»Kdor je živ, pač živi, ne? Vidim, da ste zares...«
»... nori,« je vpadel Šket, »če niti tega ne ...«
»... veste,« je modro rekel Šot.
Kosovirji so bili čisto iz sebe od veselja, začeli so poskakovati in se postavljati na glavo. Gi je zavpila:
»Ampak, kje pa so?«
Kosovirji so se radovedno ozirali naokoli po mahovnatih gričih in dolinah. In videli so luknje, špranje in line v mahovnatih pobočjih, iz katerih so se za naočniki lesketale okrogle oči. Gi je brž stekla k najbližji luknji in radovedno sklonila glavico čisto k njej - pa glej si no, oči so v hipu izginile.
»Pazi no, Gi,« jo je posvarila Glili, »prestrašila si ga!«
»Pa je bil to res štramfelj, pravi štramfelj? Ali pa se je samo delal, da je štramfelj, zato da bi jaz mislila, da je štramfelj, v resnici pa sploh ni bil štramfelj?« je vsa razburjena hitela Gi.
Šket je resno pripomnil:
»Štramfeljni imajo radi mir. Sami so precej...«
»... radovedni,« je nadaljeval Šot, »ne marajo pa, da kdo od blizu...«
»... diha vanje,« ga je dopolnil Šket.
Čisto počasi, previdno je štramfelj nova glava pokukala spet iz luknje in se zastrmela v Mrvico. S tihim, šelestečim glasom je vprašal štramfelj:
»Kaj dela tukaj človeški otrok? Nekaj je narobe z njim.«
»Zelo narobe, res,« je pritrdila Glili. »Kar naprej jo zebe, spati ne more, pa tudi kosovirskih paradižnikov noče jesti.«
»In če kdo ne mara kosovirskih paradižnikov,« je zaskrbljeno pripomnila Gi, »je z njim res nekaj narobe. Jaz na primer...«
Toda Glal ji je segel v besedo:
»Zdaj ne gre zate, Gi, ampak za Mrvico. Bolna je. Vse kaže, da je zbolela od žalosti.«
»Od žalosti, praviš?« je vprašal štramfelj. »Zakaj pa je žalostna?«
Glal je začel pripovedovati Mrvičino zgodbo. Med pripovedovanjem so vsi štramfeljni prilezli iz svojih lukenj in se zbrali v krog okoli kosovirjev. Spogledovali so se, zmajevali z glavami in strigli z velikimi uhlji. Šket in Šot sta jezno stiskala pesti, ko je Glal povedal vso reč do konca. Štramfeljni so začeli vznemirjeno šepetati in si prikimavati. Oba škrata sta jih zavzeto poslušala.
»Tako je,« je zaklical Šket, »če je bolna od žalosti, mora...«
»... nehati biti žalostna,« je zaklical Šot, »pa bo ...«
»... ozdravela,« je dodal Šket.
Nehati mora biti žalostna, so zašušljali štramfeljni. Silen nemir je zavladal med njimi. Švigali so iz lukenj in spet vanje in nosili na kup vrečice, zavitke, lončke, koške, vrčke in kozarčke, napolnjene z različnimi posušenimi zelišči, jagodami in travami. Potlej so vse skupaj stresli v srebrn škafek, ki sta ga Šket in Šot privlekla izpod mahovnate skale. Z dolgimi prsti, nosovi in repi so gnetli zelišča in mešali po škafu, dokler ni mešanica zavrela - pa kar brez ognja in vode. Iz škafa se je začela vzdigovati sinjkasta meglica. Istočasno se je zaslišal tih, nežen zvok, ki je počasi naraščal - in iz meglice se je začel prikazovati motno lesketajoč se obris violine in tenkega loka, ki je sam od sebe drsel po njenih strunah. Zvok se je prelil v prelepo otožno melodijo. Štramfeljni so kot začarani poslušali, potem pa so jim besede pesmi kar same privrele iz grl:
»V drobnih prsih težek kamen,
težek kamen, črn kamen,
vse pretežek, vse prečrn,
v drobnih prsih dih pojema.
Težek kamen, črn kamen,
saj tu ni prostora zate,
pojdi rajši v črno goro,
pojdi v skalnato puščavo,
lezi v dno deroče reke,
pusti prostor svetlim solzam.
Svetle solze, pritecite,
ranjeno srce umijte,
naj se bitjece razjoče,
naj se deklica izjoče.«
Mrvičino telo je stresel krčevit drget, začela je loviti sapo, potem pa je iz njenih oči pritekla prva bleščeča solza. In za njo še druga. Potlej so se solze kot vroč potok ulile po njenih licih, deklica je glasno zahlipala - z njo vred pa še kosovirji, štramfeljni in oba škrata. Končno so vsi skupaj tako od srca jokali, da so njihove solze skoraj preplavile deželo Visokih mahov. Še sreča, da je njihov jok počasi vendarle pojenjal. Mrvica si je obrisala objokani obraz s prgiščem mehkega mahu in se olajšano ozrla okrog sebe. Tedaj je iz violine privrela nova pesem, čisto drugačna:
»Ne joči za tistim, kar tega ni vredno!
Ne joči za tistim, ki tega ni vreden!
Ne misli na to, kar se ti je zgodilo,
ne glej več nazaj - je bilo in minilo.
Ni več kamna v prsih, minil je urok,
zdaj glavo pokonci, človeški otrok,
ne glej več nazaj, ne glej več nazaj,
živeti je treba tukaj in zdaj!
Ozri se okrog pa se malo nasmej,
veš, svet ni obstal, svet se suče naprej!
Nič nisi imela, dobila boš vse –
na noge! Zaplešite vsi, kar vas je!«
In zdaj je glasba iz violine kar zavriskala, se v zmeraj hitrejšem ritmu zavihtela čez vso pokrajino mahov, priprhutale so cele jate vsakovrstnih ptic — Mrvica, kosovirji, škrata in štramfeljni so se oklenili drug drugega in se zavrteli v razposajenem plesu, divje so poskakovali, se zvirali in se objestno podili sem in tja, dokler niso čisto upehani popadali v mehki mah, ko je glasba potihnila. In ko so si oddihovali, je čarobna violina v lahkotnem loku zaplula v krogu nad njimi, potlej pa se je čisto počasi in nežno spustila v Mrvičine roke.
Začudena deklica si jo je pritisnila k licu, narahlo prijela držaj loka, ga dvignila - in violina je zapela. Pa kako lepo!
»Neverjetno,« je dahnila Mrvica, »saj se zdi, da znam igrati!«
In res je znala. Počasi je vstala, se sanjavo zazrla v daljavo in se med igranjem v plesnem koraku napotila iz dežele Visokih mahov ...
Vsi so očarano zrli za njo. Seveda ni bilo nobenega poslavljanja.
»Še sreča,« je pripomnil Glal. »Poslavljanja ne prenesem.«
|