Mi, kosovirji: Razlika med redakcijama

 

In res je znala. Počasi je vstala, se sanjavo zazrla v daljavo in se med igranjem v plesnem koraku napotila iz dežele Visokih mahov ...

 

Vsi so očarano zrli za njo. Seveda ni bilo nobenega poslavljanja.

»Še sreča,« je pripomnil Glal. »Poslavljanja ne prenesem.«

»Mi tudi ne,« so pripomnili ostali.

»Zdaj gremo pa mi trije še malo v domačo Kosovirijo!« je zaklicala Glili. Kosovirji so posedli v svoje žlice in frrrrr!

Pa jih ni bilo nikjer več videti.

 

Že lep čas so leteli nad tujo pokrajino, ko je mala Gi pripomnila:

»No, to sem torej uredila.«

»Uredila? Kaj si uredila?« se je začudila Glili.

»Ti, veš kaj!« se je razjezil Glal. »Glej, da se ne razpočiš od domišljavosti! Ti, da si torej uredila to reč z Mrvico, kaj? Ti?!!!«

»Kdo pa drug,« je zaklicala Gi, »menda ne vidva?«

Glili in Glal nista vedela, ali naj se smejeta ali jezita. Ravno takrat je Gijino žlico preletela jata lastovk in čof! Pljas! je na Gijini glavi pristal masten ptičji kakec. Hu, kako se je mala razjezila! Pa kako sta se Glal in Glili nasmejala!

»Ggggi, vidva sta kriva!« se je zadrla Gi.

»Tako? Kdaj pa sta se dogovorila?« je osupnila Gi. »O ne, lažeta se, ves čas se samo lažeta! Saj prej lastovke sploh ni bilo blizu. Nista se imela kdaj dogovoriti. Ta lastovka je kratko malo hudobna ptica, in če jo kdaj dobim v kremplje, jo bom ... Ji bom ... Vse ji bom storila.«

»A potlej nisva midva kriva, Gi?«

»Kaj me briga! Kriva sta in pika!«

Za nekaj časa je Gi utihnila, nerodno si je praskala z glave ptičji kakec in prav grdo gledala. Molče so leteli naprej — pa ravno proti človekarskemu mestu, ne da bi to sploh opazili. Nenadoma pa je Glili kriknila:

»Joj, brž zavijmo stran, saj tamle spodaj je že človekarska dežela!«

»Čakaj malo,« je rekel Glal, »poglej tjale dol. Kaj ni tistole ...«

Sredi mesta je bil prostoren trg, na katerem se je kar trlo človekarjev, človekaric in človekarčkov. Sredi trga je bil postavljen oder. Na njem je stala drobna postavica v rdeči obleki z violino v rokah. Ravnokar je nehala igrati. Množica je zamaknjeno ploskala in začela metati na oder cvetje.

»Saj to je Mrvica,« je zaklicala Glili, »glejta, Mrvica je!«

Tri pikice so nekajkrat zaokrožile nad trgom pa spet poletele v daljavo.

Mogoče je bilo to zadnje srečanje kosovirjev in Mrvice. Mogoče. Ali pa tudi ne.