Mi, kosovirji: Razlika med redakcijama

 

Po dolgih dnevih, ko so kosovirji leteli proti Kosoviriji in vse bolj pogosto vzdihovali od domotožja, so prispeli do gozda, kjer sta bila kosovirja nekoč doživela srečanje z risoma. Pristali so na najvišji smreki in se pripravili na spanje, saj se je že pričelo mračiti. Najedli so se paradižnikov in se potuhnili v žlice. Zelo so bili že zaspani in Glal je tako na široko zazehal, da mu je Gi, porednica, zagnala v gobček prezrel paradižnik. Ampak Glalu se sploh ni več dalo razjeziti, temveč je zaspal kar s paradižnikom v gobčku.

Pa se je od daleč zaslišalo zamolklo bobnenje. Kosovirji ga niso slišali, prav trdno so spali.

Grmenje je postajalo vse glasnejše, nevihta se je hitro bližala. Naenkrat se je na dolgo slepeče zabliskalo in v istem trenutku silovito treščilo v bližnjo smreko, da se je razklala na dvoje.

Kosovirji so bili v hipu budni, v grozi so si pokrili z repi oči in čakali na najhujše, čeprav niso prav vedeli, kaj naj bi to bilo. Mala Gi je v hipu smuknila iz svoje žličke, se odgnala od veje in v dolgem skoku pristala v Glalovi žlici. Glal jo je stisnil k sebi in s svojim košatim repom pokril tudi njen smrček.

»Te je zelo strah, Gi?« je pritajeno vprašala Glili.

»A mmmene? Mmmene nni nnnikoli...«

Spet je treščilo. Gi je na ves glas zavreščala:

Pa seveda ni umrla, Glal in Glili pa tudi ne. Nevihta se je proti jutru unesla, novi dan je prinesel droben, neprijeten dež. A kosovirje je že tako hudo dajalo domotožje, da so kar na hitro pozajtrkovali in se odpravili proti domu.

»Ghul! Ghul,« je zavreščala Gi, »pa smo spet tukaj, Ghul, bili smo tako daleč po svetu, Ghul, da si sploh ne moreš predstavljati, veš, in jaz sem rešila malo človekarico žalosti, razumeš, in tam so bili štramfeljni, saj ti bom povedala...«

»Že spet vi, zalega mladičja,« je sitno zagodrnjal Ghul in se obrnil na drugo stran. »Spravite se odtod in me pustite spati.«

»... in sem bila v loncu masla, razumeš, in ledeni gobec nas je požrl, veš, in Rora, to je bila čarovnica, razumeš, in potem ...«

»Kaj me briga,« je zarenčal Ghul.

»... in je bil tak grozen človekar, veš, in to je bilo na ladji, razumeš, in, čakaj, vse ti bom povedala ...«

Ghul je odprl eno oko in zagodrnjal:

»Zgini.«

Zdaj je začebljal Glal:

»Oh, Ghul, če bi ti vedel...«

»Pa ne vem,« je rekel Ghul, »in me tudi ne zanima. Pojdite stran!«

»Ampak, Ghul, ti ne veš, kaj smo vse doživeli ...«

»Pa boš doživel še kaj več, če zdajle vstanem in ti eno primažem,« je jezno rekel stari. »Stran od mene. Pa brž!«

»Prav, no, saj že gremo,« je užaljeno rekla Glili. »Ampak, če nas boš kasneje prosil, naj ti kaj pripovedujemo o svojih dogodivščinah, ti ne bomo nič povedali, da veš.«

»Brigajo me vaše dogodivščine! In zapomnite si že enkrat, da je za stare kosovirje najbolj neznosna stvar na svetu zoprno mladičje čebljanje. Zginite kam drugam! V gozdu je še dosti mlade golazni, ki vas bo rada poslušala in jo bodo zanimale vaše bedaste štorije.«

In že je spet spal. Kosovirji so poiskali svoje znance in ti so ves dan zavzeto poslušali...

Poslušali njihove bedaste štorije. Kar zadeva mene, grem pa tudi spat in me njihove bedaste štorije prav nič ne zanimajo, kakor me ne zanimajo ne kosovirski ne kakršni koli drugi mladiči in jih tudi prav nič ne razumem - zakaj pa naj bi jih?

Edini, ki ga v resnici razumem, je stari Ghul. Z njim sva si pa itak že zdavnaj vse povedala.