Kobiljekar: Razlika med redakcijama

tudi takisto lepo razprostirala vsak svoj rep,

da so vaški otroci kričeč skupaj drli in milo

V hlevih pa je bilo živine rjave in sive,

pisane in bele, da se je komaj preštela, ko so

jo gonili hlapci na vodo.

Tja pred vežo, pred hišni vhod pa je bil

Kobiljekar zasadil dva divja kostanja, košata

pomajala cvetoče veje, je zadišalo, kakor da bi

bil človek v ulnjaku med samim medom.

Okrog oken pa se je vila vinska trta in

po stenah so se videle mnogovrstne podobe

svetnikov in svetnic božjih.

da je imel oče Kobiljekar domačijo, katere je

bil lahko vesel in na katero je smel biti brez

greha ponosen.

Tako ponosen pa bi oče Kobiljekar vendar

ne bil smel biti, kakor je bil v resnici. Ker ponos

jaz, da je greh in ostudna hudobija. In takoj bodete

culi, da je prišla kazen tudi na Kobiljekarja!

Mož se je bil prevzel svojega bogastva in

duša se mu je prenapila vse posvetne sreče.

letali, oblastno razprostirali lepe repove

in prav grdo kričali.

Takrat pa je nam pretepaval v šoli otroke

tisti suhorebri gospod Ožbalt, tista neizrečena

pajčevina, katero je pretila vsaka sapica s kostmi

in kožo pomesti od tal.

Ta gospod Ožbalt je torej šel nekega jutra

mimo Kobiljekarjevine, kruha lačen in pijače

in tobak je vlekel iz mogočne, s srebrom okovane

pipe.

Gospodu Ožbaltu pa je bil moral nekov

vrag zlesti v dušo in snel je umazani svoj klobuček

s plešaste svoje glave in dejal je z resnim

vseh kosteh in po vseh žilicah njegovega obširnega

telesa.

k sebi je poklical drobno osebico, gospoda

Ožbalta. Potem pa sta v čumnati presedevala

s potnim obrazom, da bi zapisal prve črke, —

ker gospod mora znati pisati.

Gospod Ožbalt je pa tudi dobro živel pri

tem! Ko se je oče Nace trudil s črkami, je

bil ono leto zlezel na hruško in potem z nje

padel in si polomil rebra — polomil do smrti!

Ko pa je bil gospod Ožbalt pospravil lepo

število klobas ter bil popil skoraj ves brinjevec,

tedaj je pa znal tudi oče Nace s trdo roko

zapisati svoje ime: Nace Kobiljekar. To je, nametal

je nekakove kolce tja po popirju, kar

gorah, plot, ki ga je pomladi razmetala strela

in ožgala.

Tiste dni pa je bil Jernejev Petrček še

gospodar v svoji koči; tedaj je še ni bil zapijančeval

je dejal drobni svoj prstek na nizko svoje

čelce. In pred očeta Načeta stopivši je dejala

plačal, gospod Kobiljekar, rad bi jih plačal, ali

denarja nimam. Imejte potrpljenje z mano, gospod

če mi jih že ne pregledate za to leto,

gospod Kobiljekar!«

ne boš plačeval, ti ne, Petrček! Ti si pa tudi

človek, ki ima spodobno vedenje, ti, Petrček!«

Petrček pa je potem ves teden pijančeval

za tisti denar in strašno neumno gledal izpod

dobil denar, da pije. Končno pa se je nam

vendarle razodel.

In vsi drugi dolžniki smo drli k očetu

kakor zrele hruške z drevesa. Ali Nace Kobiljekar

nas vendar ni oprostil plačevanja obresti.

bila pokorna — ker smo bili vsi zadolženi pri

Kobiljekarju.

Tako smo ga čestili, ali ne do smrti njegove.

Malo časa potem je umrl stari Lovriček,

da je lastnina Kobiljekarjeva; in Kobiljekar je

sam mislil tako.

Lovriček je bil torej umrl in zapustil vso

svojo beračijo sinu Gregi. Grega pa je bil prebrisan

vsako leto nekoliko mahu in malo osata. In

kmalu smo videli, pogostoma videli, da je Grega

ondi in odložil tam nabrane krepeli.

Grega pa je bil prebrisan človek! In če

je prišel tako ob sobotah s koškom ob rami

jih je, da so mu pomagali tovor sneti z rame

in odložiti na tisto zemljo.

Ko pa je prišla jesen, si je bil Grega nasekal

nekaj drv v gozdu ter si jih bil zvozil

ležati. No, nam je bilo po volji, ali po volji ni

bilo očetu Nacetu.

Neko popoldne, ko nam je sonce jesensko

in zaspano sijalo skozi okna v hišo, ter smo

že posedavali okrog peči, je letala Maruša Repulja

sejmovih) od hiše do hiše. In samo glavo je

pri vratih pokazovala in silno spehana je kričala

in pa Grega se prepirata in strašno

kričita!«

Potem pa je urno dalje hitela k sosedu in

od soseda k drugemu sosedu.

Tiste dni pa je bilo pri nas še ravno tako,

kakor dandanes. Kadar sta se prepirala dva

soseda ter se grdo zmerjala, tedaj je drla vsa

vas skupaj ter gledala in gledala in prav težko

pričakovala, da bi se prepirajoča zgrabila ter

se malo pretolkla.

Tako smo tudi tisto popoldne prileteli h

Gregovi koči ter gledali in prvega udarca željno

pričakovali.

Kobiljekar, rdeč kakor kuhan rak, je letal

za ograjo svojega vrta in kričal in tulil, da ga

ter ga izpuščal od sebe. Na glavi pa je imel

silno polhovko, ki mu je sezala do ušes.

oče Nace, »berač si in pa še slab berač!«

Gregu pa so se zasvetile zelene oči in s

svojim tenkim glasom, ki je šel skozi ušesa

Vam le toliko rečem, da so gospodje sleparji!

In to bodete že izkusili, če še niste!«

Na to je oče Nace še bolj kričal.

»Kobiljekar, jaz Vam tudi povem, da so

gospodje šeme, pa prav velike šeme!«

In Grega je izpustil oblak dima iz ust.

»Ti si berač, ti si berač!«

In Kobiljekarju je skoraj v grlu zastal glas

in ves hripav je bil.

In tako je šlo dalje. Končno pa je oče

Nace pobral debel kamen ter ga posadil Gregi

na glavo, da je bil ta v hipu ves krvav.

Šele tedaj je priletela (kakor je že tako

navada) Kobiljekarjeva žena ter odvedla svojega

iz žepa prav umazano in prav raztrgano ruto,

obrisal si kri z glave, razbleknil veselo svoja

In tako je bilo. Legel je v posteljo in do

sodišča poslal povedat. In prišlo je kup gosposkih

zaprt, in ukazali so mu, naj Gregi poplača toliko

in toliko za bolečine in druge težave.

konjička in se peljal v mesto, da bi bil zaprt.

In presedel je mesec in še nekaj dni. —

Potem pa se je tožba pričela za tisti košček

zemlje, na katerega je Grega odlagal nabrano

zaslišanje in po svoji vesti smo govorili in potrjevali,

da je Grega v resnici ondi puščal

hosta, vam rečem, je pomagala Gregi — in

tožbo je dobil!

Kobiljekar pa je nam naša pričevanja slabo

poplačal. Ko smo zopet prinesli obresti, je

dejal, da denarja potrebuje, in izterjal je svoje

dolgove pri nas. Mi pa smo ga poplačali.

nismo privoščili njegove gospoščine.

Grega pa se je skoraj vsako nedeljo popoldne,

ko smo šli ravno iz cerkve, postavil tja pred

Kobiljekarjevino ter slabo in zbadljivo govoril

o gospodi in gospodih.

Okrog pa smo stali mi poslušavci, tedaj

dolgov oproščeni, ter se glasno grohotali, dokler

ni upal položiti Gregi na glavo, ker je bilo to

prvič predrago.

Pač pa je končno vpregel svojega konjička

ter se odpeljal v Loko in vložil tožbo, da ga

je Grega žalil na časti in dobrem imenu.

In zopet smo hodili v sodišče na grad ter

vlekli groše za pot.

Grega pa je stal pred tisto gospodo, ki je

sodila in se je opravičeval.

gospod sodnik, ali sem temu človeku kaj napačnega

povedal? Z njim še govoril nisem!

Bog me varuj! Jaz sem kmečkih kosti in za

gospodo ne maram mnogo, prav res ne maram.

Mogoče je, da sem izbleknil eno ali dve besedici,

več ne, najbolj pravični gospod sodnik,

ali izbleknil sem jih čez gospodo. Saj veste,

smo na kmetih! Tako je! Ali temu človeku,

očetu Nacetu, nisem dejal Žale besede, nikdar

tega nikdar nisem verjel in še sedaj ne verjamem!

Tistega mesarja je bil torej zaklal in tako čudno

Nace pa vendar ni gospod, kaj ne, da ne, najpravičnejši

Oče Nace pa je tedaj na strani stal in se

grozno potil. Grege pa v resnici niso vteknili

in dejali, da je govoril samo čez gospode, da

pa oče Nace ni — gospod.

Od tedaj pa je preživel oče Nace težke dni,

in vsi smo se mu smejali in dobro nam je delo,

da se je bil tako grdo vrezal s svojo gospoščino.

našo vas, ženo in otroke ter si kupi

hišo v Loki. Ondi v mestu si je napravil stanovališče,

navadi ogibal cerkve in svetih maš. Omislil si

je dolge hlače, kvartal in popival ter zakvartal

in zapil veliko in drazega denarja. Časih po

zimi pa se je na saneh pridrsal v vas nazaj.

Žena in otroci pa so jokali, skriti po kotih, ker

so vedeli, da tako ne pojde dolgo.

In res ni šlo! Sredi poletja se je povrnil

oče Nace iz mesta in govorilo se je, da je

dalo odpraviti. Iz hleva je izginila glava za

glavo; krmo je prodal še na travnikih in žito

pa smo opazili, kako so se pričele Nacetu Kobiljekarju

hlačice beliti okrog kolen in kamižola

cvesti ob komolcih. In neko jutro smo dejali:

Kako pa se je končno godilo, to veste

predobro vsi. — Prišli so upniki ter mu vzeli in

dejali vsi, da mu je Bog dobro storil, da ga je k

sebi poklical. Ošabnost pa vendar ni nič prida!

 

[[Kategorija: Ivan Tavčar]]