Tržačan: Razlika med redakcijama

| avtor= Ivan Tavčar

| opombe=

| Vir: http://www.dlib.si/v2/StreamFile.aspx?URN=URN:NBN:SI:doc-HM37V5OX&id=97f970b2-eed5-4fdb-918b-6d026388a5d3&type=PDF

}}

 

 

Vsa vas je dobro vedela, da ga na svetu

ni hudobnejšega človeka od Vrbarjevega Matevža.

ga je od bridkih bolečin takoj zapustila življenja

zavest.

Od tedaj je Vrbarjev Matevž hodil brez

desnega ušesa, kakor svetopisemski hlapec,

kateremu je apostelj Peter odsekal pregrešno uho.

Nekdaj sta se Tinče Muha, znan pijanček,

in pa Matevž prepirala zavoljo poti do studenca.

je ponosno postavil pred njega, ga pogledal

temno ter zakričal z globokim zaničevanjem:

Od takrat so te sicer nedolžne besedice

Matevžu na plečih obvisele, in ni ga bilo dneva,

opazili, ko je hosto pobiral, smo se hipoma po

gošči razdelili ter se poskrili za drevesi. In

kadar se je naš brezušesnik priplazil v naše

središče, tedaj se je pričelo izza dreves, tu

rahlo, tam razburjeno: Brez ušesa ne pojdeš

v nebesa!

In Matevž se je srdil in Martina je klel.

A še tedaj mu ni odpustil, ko mu je ta na

da je odrezano uho zakopal v sveto

zemljo na pokopališču, «da človeško meso ni

Ker je bil Matevž okrog ušes tako čuden,

ga ni hotelo v vasi nobeno dekle. In ko je Tratarjevo

zobje in ki je bila najgrša ženska v devetih

farah na okrog, povprašal, če ga hoče v zakon,

eno nogo, ali eno roko, potem bi te

vzela. Ali brez ušesa! Ne morem!«

A obraz si je obvezal z ruto, kakor da bi ga

zobje boleli, tako da se mu ni videlo uho, —

dovršil svetega obreda. Potem pa si je Matevž

sredi cerkve odvezal robec, pokazal ženi golo

tega ušesa pa nimam!«

Ona pa mu je tudi sredi cerkve hladnokrvno

lepote jemala, bi te tako ne bila vzela! A vzela

sem te zavoljo koče in zavoljo tiste kravice, ki

In oba sta bila zadovoljna!

Da tak zakon ni imel božjega blagoslova,

to se ve. Mati gospodinja je bila lena in najrajša

zanetil ogenj, je zlezel zdihuje z ognjišča, popadel

srdito že močno obrabljeno polence ter

polenčkom ji je preštel kosti — a ženska se je

dala tepsti ter je prespavala dan za dnevom

na peči.

Oprtil si je tisti košek, s katerim je zahajal

pomladi prašičke kupovat po pogorju, in je

šibko, slabotno, katero je potem raslo, kakor

trava na zemlji razsušeni. Tega otroka je Matevž

vlačil okrog, izkazoval mu ljubezen, kakor rodnemu

otroku, ter ga pital na vse kriplje, da se

nam je že preveč zdelo te ljubezni.

vsaka druga beseda, kadar je govoril z nami.

Otrok je rasel; a bil je tenak kakor bilka na

lepih oči, ki so mu izpod rumenih las zrle v

svet, kakor zre modro cvetje iz rumene pšenice.

Že tedaj, ko je Matevž še rad imel otroka,

že tedaj se nam je smilil ta otrok prav močno.

In dejali smo, da ga bode umoril.

A umoril ga je tudi!

Morda v petem letu svojega zakona, — Bog

ve, kako se je primerila ta nesreča — je dobila

mati Vrbarjeva otroka, ali nekaj tacega, kar je

bilo to otroče podobno — materi in očetu, potem

mi ni treba še posebej naglašati, da je bilo to

lasmi. Kričalo je pri vsaki sapici in se silno

drlo, če smo mi vaški otročaji tu in tam, mimo

staro komaj šest let, je klelo že kakor voznik

na cesti. No, pa smo ga tepli, če smo ga le mogli.

Matevž je rad imel tega svojega otroka, in

če je malo zakričal zunaj, je planil iz hiše, razvnet

je, Tinče! Tinče! Moj Tinče!«

Od tistega časa, kar se je bil pri Vrbarjevih

rodil domači otrok, je postal tržaški Tomažek

način, kakor se oblači lilija na polju, ki nima

nobene obleke.

Šibko otroče je moralo trdo delati ter prenašati

bremena, da so kar pokale kosti v njem.

videti Matevža, kako je planil za otrokom, ga

ujel, potisnil med kriva svoja kolena ter dejal

In Tinče je tepel. Mati Žirovka mimo prišedši

Samo dva dneva sta bila v letu, v katerih

se je smel Tomažek do sitega najesti. To sta

bila tista dneva, ko je Matevž pri gospodu

Andreju prejemal tržaške denarje.

Tedaj je vteknil otroka v nedeljsko Tinčetovo

obleko ter ga vlekel v vas h gospodu

Andreju. Med potjo pa mu je stokrat povedal,

da ne sme imeti solz v očeh, kadar bodeta stala

pred gospodom.

Stopivši v gospodovo sobo je nagnil Matevž

glavo, si razlil po obrazu rahlo milobo, prijel

duhovni oča, otročička sem pripeljal! To ubogo

otroče, iz krščanskega usmiljenja sem je vzel

je — in človek ima dobro srce! Tomažek, poljubi

gospodu roko!«

Komaj pa sta prišla od gospoda, je premenil

Matevž takoj svoj obraz. Otroka je spodil

Zvečer se je prilomil vinjen pod svojo streho,

po mizi metal denarje, kar mu jih je bilo še

prilomastil v temno, mokro sobo, kjer je spal

Tomažek na plesnivi slami. Z udarci je probudil

spečega otroka ter ga pretepel, da je

A tudi Tinče se je dvignil v postelji in

To je bilo življenje! In to leto za letom!

Končno je v istini pričel umirati. V deželo

se je bila povrnila pomlad. Po dolini se je

so podili vozniki svoje vozove, kričali ter čutili

v svojih žilah novo življenje.

Na rebri poleg Vrbarjeve hiše pa je ležal

Tomažek in same kosti so ga bile. Oslabel je

krivico so mu napravili tisti, ki so ga v pregrešni

ljubezni rodili v življenje?

Hodile so mimo vaške ženice.

vzemi zdaj pa zdaj šop trave v usta in žveči.

In šla je mimo!

pač, če umrješ, sirota uboga!«

In šla je mimo!

Ko ji je bolnik povedal, da bi rad, prav

rad jedel, če bi kaj imel, je odgovorila dobrovoljno:

In šla je mimo!

Tako jih je prišlo mnogo; vsem se je smilil,

a nihče mu ni prinesel koščeka kruha, da bi

mu potolažil sestradani želodec.

Napočila je jesen in dozorel je sad po

vejevju. Nekega dne sem prišel na Vrbarjev

močno pripekalo. Zastokal je pod hruško, da

je žejen. Ko je pil iz lončka, se mu je uprlo

oko na vejo, kjer je visela rumena hruška.

je zdihnil. V tistem hipu je potegnil piš in

rumen sad — je cepnil na zeleno travo.

sklenil tanke ročice. Prinesel sem mu hruško.

S prestrastno slastjo je zasadil zobe v njo.

Tedaj je prisopel po rebri navzdol Matevž ter

imel oprtan koš otave. Takoj je posadil koš

na zemljo, planil k bolniku in se zatogotil:

prinesel slučaj odnekod čevljarčka Sadarjevega

Korla. Kakor sapa je bil pri starem grešniku,

pretepov do dobrega premladi. Potem pa je

odšel z zavestjo, da je izvršil zaslužno delo.

Matevž se je ječe vzdignil ter si brisal kri

z obraza. Ondi na njivi je kopal Zavratarjev

nečem, da bi videl, tedaj ne vidim. Danes ne

vidim! Ničesar nisem videl!«

tedaj tudi ne slišim ne! Danes ne slišim! Prav

ničesar nisem slišal!«

In tako Vrbarjev Matevž še tožiti ni mogel,

ker Zavratarjev Mihola tisti dan ničesar ni videl,

niti slišal.

Ponoči potem pa je umrl tržaški Tomažek.

 

[[Kategorija: Ivan Tavčar]]