Predgovor (1834): Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
prepis |
m označene nejasne besede |
||
Vrstica 13:
Krajníze ſe kuhanja teshkó uzhé, kér ne uméjo poménka franzoskih, angleſhkih, laſhkih in némſhkih beſedí; poſébna nadloga je po desheli svunaj meſta, tam ga ni zhlovéka, ktéri bi ſkrivno saſtopne beſede rasloshil ne vájenim ſlovénkam. Toraj ſim ſi persadel sazhetik ene krajnſke kúhe v’ roke dati mojim rojákinam. One imajo zhaſt, de ſo narejavke sdravih, dobro diſhezhih, in ſnashnih jedí; tedaj jih nagovorim: ſtorite tudi vé zhaſt vaſhi kúhi, de jo bote v’ laſtnim ſlovenſkim jesiku umele ali saſtopíle, govorile, in ohranile. Ako niſim morebiti vſe prav po krajnſko sadel, bodete vé poprávile, in sa en drugi zhaſ povedale, kaj imam prenaredíti, kadar ſe bodo te bukve v’ drugizh natiſkovale. ,Sledna vmetnoſt ima ſvoje laſtne beſede; tudi vé imate ſvojo visho kuhinſke ſtvarí prav imenovati, tedaj bodete narbolj snale mojimu ſlabimu perzhetku popolnamoſt dati. Zhemú beſéde kraſti? Ali ni ſlovenſki jesik sadoſti premóshen?
Kuhati je nekidánja latinſka nemſhka in ſlovenſka beſeda; kuhati ſe pravi: naredíti jedi perpravne sa zhloveſhki vshitik. Konez kuhanja je sdravje ohraniti, jedi ſo sdravíla sa sdrave: tedaj mora vſe sdravo biti, is zheſar ſe jedila kuhajo, in sdrava visha, po ktéri ſe kuhajo. Savoljo tega ſe varujejo pametne kuharze pred obilno maſtjo, tolſhôbo, in sabélo, ſhpeham, ſvinſkim, in ſuhim meſam; sherké in sháltove ſtvari odbérajo in odmétajo; pogrétih ne dajejo na miso; v’ {{nejasno|kufrenih|kuſrenih}} ali bakrenih poſodah ne kuhajo, tudi ne v’ zinaſtih ali koſitarnih, kadar je prevezh ſvinza v’ méſ, temùzh le v’ parſtenih in shelesnih; oné ohranijo zhednoſt ali ſnashnoſt po kuhini; ſploh gledajo, de ſe jedi ſkozi dober pokúſ in lepo naredbo ne le gerlu temozh tudi shelodzu perporózhajo.
Per ſadju in kìſlinah je potrebna ali ſreberna, ali leſena shliza in poſoda; drugi matali bodo od kiſlób rasjédeni, in sdravju ſhkodvajo. — Oginj naj bo zhiſt bres dima, de jedí ne perſmodí; ſuhe dreva, zhiſta sherjávza, varna in ſkopa roka per polenih, vender darovítna po potrebi, de ſe jéd ne zmári predolgo, ampak v’ eno mero naprej gotova poſtane, in prezej na miso gré. Prevezh sherjavze ni dobro; kdor pa derv prevezh varuje, jih prevezh poshgè. Gorézha maſt ſe ne vgaſi s’ vodo, ampak s’ ſolijo, ali s’ pokrivanjam in saduſhenjam, ali pa ſe berſh po tlih raslijè.
Vrstica 47:
Moje beſéde v’ tih buhvah ſo ſkoraj vſe krajnſkiga ſlovenſkiga róda s’ tim ſamim raslózhkam, de ſe povſot v’ naſhi desheli ne govoré. Ali ima pa savoljo tega meni kdo kaj ozhitati? bom li drugám hodil iména berázhit, kadar jih domá najdem? ne bomo li nikoli naſh góvor poprávili? Ako bi ta rezh tako naprej ſhla, bomo doshiveli, de ſe ne bódo gorenz, dolénz, in notrajniz eden drugiga saſtopíli; eden ſe bo ponémſhval, drugi bo ſam na ſebi oſtal, tretji bo napól Lah. Kdo bi potlej krajnzam bukve piſal? Tedaj moramo eden drugimu podáti, kar ima ſlédni dobro zhíſtiga.
Ktéri nemſhkújejo, pravijo: fíla, kar pa gorenzi in drugi po desheli budla imenujejo. Ljubljánez nudelbret, po desheli díla; haſobſóten riba nesaſtópi nobenen po ſtranſkih krajih, kadar pa rezhem: obarjena riba, me bodo saſtopíli. Take beſede ſo nadalej arenſhmalz, to je jajza v’ maſlu; knedel to je gnedel; burfel to je {{nejasno|kotzhnek|kòtzhnek}}, kér je na ſhtiri kóte vresan; ajmoht to je meſnína v’ ſúku ali v’ ſoku; róſh to je {{nejasno|mreshna|mrèshna}}; einbund to je savesana podvíza ali potíza; ſhefla kar je sajemniza ali sajemávka.
Gorenz in drugi pravijo ſtaklenza nameſti flaſha, kér je is ſtaklà to je is glashovne. Nameſti taler pravilo dilza ali króg; mavrah je ſmerzhèk; puſhel je ſnopèk ali svesik.
| |||