Kočarjev gospod: Razlika med redakcijama

| Vir: http://www.dlib.si/v2/StreamFile.aspx?URN=URN:NBN:SI:doc-HM37V5OX&id=97f970b2-eed5-4fdb-918b-6d026388a5d3&type=PDF

}}

Vsako leto je prihajal domov. Po grmovju

in po hosti je lazil ter iskal polžev in druge

taka, da otroci in otročaji vse pojedo, kar si

človek zasluži in pridela!

Prihajal je torej domov, in mi smo se ga

skoro tako privadili, da ga nismo pogrešali,

mu je rastla okrog obraza svetla, zmedena brada,

da je bil grd, kakor so grdi čuvaji pri božjem

mi skoro ne verjamemo, da bi bila resnica! Pravili

so, da si daje kuhati polže — in da jih je potem!

katero bi vzelo moža, ki bi prinesel v zakon

grdo, zmedeno brado okrog ust ter bi jedel

kuhani polž v žlici je pa vendar grdobija vseh

grdobij! No, pa Kočarjev gospod jih je menda

le jedel!

Pozneje ni več prihajal v vas. Kako se je

stvar prigodila, ne vemo. Toliko pa vemo, da

svojimi pogledi po vodi, peneči se med skalovjem.

In ko je ostreje pogledal med tisto

skalovje, je opazil človeško truplo, ki se je bilo

za skalo ujelo. Bledi obraz pa se je sedaj iz

Mnogo smo ugibali, čemu da je skočila v vodo,

ali pravega nismo mogli ugeniti!

Kdaj sta prišla skupaj, ne vem. Sadarjev

Korle je pač pravil, da je videl, ko je neslo

tedaj, ko je tudi dekle obračalo obraz proti

onemu, ki je metal črne poglede za njo. Mi

smo dejali, da je to otročarija, in Korletu tudi

prav verjeli nismo, ker je vsakdo dobro vedel,

da rad laže. Ali tačas ni legal!

Nekaj dni potem je slonel Koščakov Jurče

na Zupanovem mostu in ostre svoje poglede je

povodni živali! Ravno tedaj je prišel mimo

Bolantačev Štefan, ki je bil tudi ribič. Da

menil Štefan.

pod mostom) je zmerom sulec. Ko so še moj

oča živeli, so videli časih tacega, da je bil velik

jabolko debele pike ob strani!«

mrene je noter in kakšen barbonček, ki ni

vreden, da bi človek prste zmočil zanj! V taki

luži boš sulca iskal! Ti boš na vse zadnje še

Ponosno-zaničljivo je odšel po travnikih ob

vodi. Kadar svojega nasprotnika ni več videl,

postrv, jo osnažil čedno ter jo zavil v listje

zeleno.

Okrog enajste ure ponoči je stopil Jurče

iz svoje koče ter pazno lezel iz vasi, da bi

ki je razprostirala svoje gosto vejevje nad

vodo.

Med tem vejevjem je obtičal ter spustil

vrvico s trnikom v vodo in sedel kakor lesena

je kdo prišel mimo, so ga culi pogostoma, da

je štrbunknil v vodo. Jurčeta je bilo torej strah

in prav v resnici so se mu zajezili lasje na

glavi, ko je ozrši se proti mostu tik držaja

opazil slonečo črno osebo.

A potolažil se je takoj. Z bistrimi svojimi

pogledi se je prepričal, da to ni hudič, nego

samo Kočarjev gospod. Tedaj pa je Jurče hudo

zaklel.

sedaj po mostu!«

opaziti, kako stoji stvar. Po stezi od Ramovša

je prihitela tenka oseba, zavita v ruto, ter boječe

stopila na most in sramežljivo obstala pred

Kočarjevim.

črnobradati. Povedala mu je, da ni mati hotela

spat iti, in da ni mogla prej uiti. Hodila sta

po mostu in Jurče je poslušal in čul vsako

vzel v mesto, da ji bo dajal gosposko obleko

ter napravil iz nje, ne vem že kaj.

Dekle se je smejalo vmes, da se je čutilo,

kako ji dobro dejo te laži.

Jurče ter jezno ovil trnikovo vrvico okrog roke,

da bi mu ne odpadla v tem, ko je poslušal.

lice, kadar se imata rada. Ali Kočarjev gospod

je tisti večer vendar izrekel željo, naj mu

Lenče pusti, da bi položil obrastla svoja usta

na njeno lice. To se je pa Jurčetu zdelo tako

bolj natanko opazovati. Sklonil se je iz vejevja

nad vodo, — ali v istem trenutku se je zasadil

Takoj ga je vrglo zopet na vršino in dobro je

čul, kako je Lenče v tistem hipu vzkliknilo:

Ko je Jurče zlezel na suho, sta že bila izginila

onadva z mosta. Ali pozabil je njiju

vsaka šivanka je dobra, če se le dobi.

In potlej naj se sulci zrede, če se morejo!

Tivoli — beseda sladkega pomena! Kraj

umazanega sladkorja, rumene kave in starega

si ne hrepeni po prijazni tvoji senci in po

vitkih tvojih dresevih? Ali — bilo je pred

je sprehajala množica ljubljanske gospode. Po

kostanjih so se oglašali vrabiči ter grdo čivkali.

pred dvajsetimi leti je bila pri nas angleščina

mnogo potrebnejša od slovenščine!

Po bregu je sedelo zaljubljeno dijaštvo ter se

kipeče oziralo po mladih dekletcih, ki so tičala

še skoro v otroških oblekah. Ali z očmi je ta

drobiž že koketno bliskal, kakor površno oblečena,

svojemu možu nezvesta gospa v salonu!

Okrog godbe so stali častniki, mladi uradniki,

učitelji in druge neoženjene take stvari. Vmes

Pristopil sem bliže ter lazil za njima,

da bi vsaj vedel, o čem taka dvojica govori.

dejala ona goreče.

rajša hitro hodim!«

Vrglo me je na stran. Ali onadva sta se

še vedno smejala, in še vedno sta bila navdušena

pri svojem razgovoru!

Za gradom pod grmičevjem je stala družba

prav moderno opravljenih gospodov in nekaj

so si kričali na ušesa, da se je culo tisoč korakov

daleč. To je bilo ljubljansko plemenitaštvo!

Nekoliko streljajev od aristokracije je stalo

drugo krdelce lično opravljenih gospodičev. Tudi

bil to aristokratični zarastaj bogatih ljubljanskih

meščanov, ali pa nemških ljubljanskih uradnikov!

Tedaj se je prikazal okrog ogla moj prijatelj

po ženstvu, kakor ris z veje, če se mu približuje

srna. Skoro vsak mesec se je rodila

na leto vsaj štirikrat kosilo. Prijel sem ga za

suho podpazduho, in počasi sva odšla po poti

želodce s slabim in kalnim pivom. Sedla sva

k mizi. Pred nama se je dvigalo zeleno drevje

bil ustrašil tekočine, v kateri se je hotel razširiti.

Iz globočine so prihajali godbe zamolkli

glasovi, in občinstvo okrog naju je šumelo, kakor

šume čebele v panju. Tik naju pri sosedni mizi

bi hotela reči, da pač ni dolgočasnejše družbe

od starega svojega zakonskega moža.

nesrečnež.

je letel v kuhinjo ter naročil gorke pijače. Povrnivši

se je opazil pri svoji ženici mladega

kavalirja; nji pa je sijalo sonce raz obraza.

je šepetala veselo. In zopet je odhitel v kuhinjo,

da niso pripravljali čaja za njo, ki jo je ozdravil

leti!

Prisedla sta k nama tudi Franjo Smola in

pa Anže Kovačev: prvi je pel pri vsaki priliki

a vendar bil prepričan, da ga na svetu ni spretnejšega

kvartopirca od njega. Prišel je tudi

Tonče Digo, tisti, ki so ga vedno zobje boleli,

in ki je zategadelj vedno tako grdo gledal, kot

zmaj pod svetim Mihelom! Končno je prilezel

sedaj že davno mrtev. Oženil se je v Nemcih,

in njega otroci letajo okrog in niti besedice

ona; kako srdito gleda ona «gospodična z

dežele«, če se ji malo pogleda v obraz itd.

»Kako, da ne zahajaš več domov, Tine?«

sem vprašal Kočarjevega.

mlademu dekletu in sedaj mi visi na vratu ter

hoče po vsi sili, naj jo vzamem! ha! ha!«

Tudi družba se je smejala.

Pisari mi!«

s pismom!«

Smola. Oni je privlekel iz žepa zamazano pismo

ter je oddal kričečemu Smoli. Le-ta pa je pričel

ironično-patetično citati:

pero v svojo roko, da ti napišem par

besedic o svoji ljubezni. S peresom mi ni mogoče

popisati! Ali tudi besedic nimam, da ti povem

ljubezen, ki za te gori v meni. Ker srce mi

ljubo — Tvoja zvesta L . S. — Prosim te še, ako

je tvoja volja, pošlji mi tiste bukve, ki se

Tine je naslonil glavo na roko ter se zaspano

oziral po šumeči družbi okrog sebe. Med nami

imeli, kakor bi culi zadnje zdihe umirajočega

človeškega srca!

Sad je bil dozorel na veji in rumena pšenica

je bila tudi že davno spravljena v shrambe.

deblih je lazil drobni plezavček ter gonil svoj

jesensko-tožni: čeri, čeri!

Tiste jesenske dni se je bil zopet pripeljal

v vas Kočarjev gospod. S sabo je vodil tenko

dolgi dolini in daleč po vodi, ki teče po naši

dolini.

Lenče se je bilo nekako čudno posušilo,

kakor roža, če ji vode ne prilivaš. Na klopi

krvi v lice. Povesila je bledi obraz ter mečkala

beli predpasnik med koščenimi svojimi prsti.

sem doma!«

Počasi je dvignila trepalnice ter obrnila

proti njemu solzno oko.

»Ali res!« je zdihnila.

»Poglej, to je moja žena!«

Obrnila je solzni pogled proti gosposki

ženski, ki je z zadovoljnim obrazom ostala pri

strani.

»Ali res!«

Ko sta se potem onadva skrila za ogel

hiše, se je pretresla in sklonila po klopi ter

točila solze, ki so kakor srčna kri izvirale iz

nesrečnega srca. Zvečer ji je zavrela kri po

Proti jutru, ko so zaspali domači, je vstala iz

postelje ter ušla iz hiše. Potem pa so jo dobili

v vodi!

Nihče ni prav vedel, kaj jo je gnalo v smrt.

pogorju, je izpregovoril v nedeljo pred deseto

Kaj ji je bilo? Kaj ji je bilo! To je lahka

stvar! Jaz pa dobro vem, kaj ji je bilo. Slaba

kri v telesu se ji je strdila; iz zgorajšnjega

gotovo tudi srčna mrenica nekoliko zatekla in

žolč se ji je izlil po vseh žilah in tudi jetra so

mene poklicali, bi bil zvrnil na njo kako štiri

škafe vode (ki bi bili pogasili ogenj v nji),

pomaga. No, pa takrat, kadar je sila, se ne

spominjate človeka! Zategadelj pa umirate, kakor