Antonio Gleđević: Razlika med redakcijama

| naslednji=

| naslov= Antonio Gleđević

| avtor= Ivan Tavčar

| opombe=

| Vir: http://www.dlib.si/v2/StreamFile.aspx?URN=URN:NBN:SI:doc-HM37V5OX&id=97f970b2-eed5-4fdb-918b-6d026388a5d3&type=PDF

}}

 

 

==I.==

 

Bilo nekdaj si slovansko,

Ko po tebi hrastov brod

Vozi! je slovanski rod.

Dubrovnikom in metalo žarke na daljnjo morsko

planjavo, da se je premenila v tekoče srebro.

ribarji po njih pa so spali, ali vsaj leno

ležali med mrežami.

Na bregu se je istega jutra sprehajal človek,

zavit v obleko tedanje dubrovniške gospode.

so gledale srpo izpod temnih obrvi. Na strani je

nosil tenak rapir, kakor je bila tedaj navada.

Nemirno je hodil ob vodi; tu in tam je obstal

ter govoril na pol glasno sam s sabo.

Dubrovnika, niste zrli onega brodovja, ki je

strahovalo Afriko ter podpiralo onemoglo ostarelo

leva in kraljica Jadranskega morja je pred

njimi trepetala in pri njih prosila beraško miru!

nas dero ter nam praznijo zakladnico. Benečan

izteza grabljive prste po lastnini ljudovladni in

žametovih haljah rožljajo z malimi rapirji po

korzu, pod širokimi parukami napenjajo nosove,

rdeče vino in — vladajo slavni Dubrovnik! Vi

niste videli nekdanjih dni!«

Potem pa se je zamislil, prekrižal čez prsi

roke in nagnil glavo. Od morja pa je zavejala sapa

ter mu razpihavala lase in mu hladila vroče lice.

vodi, a vsaka je srečnejša od mene!«

* Dubrovnik je podpiral Karla V. v bojih proti Afriki.

Sklonil se je ter pobral pisano školjko, katerih

leži brezbrojno po morskih bregovih.

naši vseslavni gospodi! Zavija se v indijsko

blago, valja se po sirskem škrlatu ter

da bi nagnil puhlo svojo glavo — in

vašega Dubrovnika ni več!«

Razburjenemu položi tedaj nekdo roko na

Palmota, danes si prišel pozno! Poglej!«

In pokazal je proti modri višini, kjer je

sonce že visoko plulo med oblaki.

Palmota potem.

na tisočkrate preklel naše starejšinstvo, naše

dno vodam, v pičo morskim volkovom!«

ter odvezal mali čoln pri bregu.

Prijatelja sta stopila vanj ter se kmalu zibala

zelenimi vinogradi! Bazilika dubrovniška pa je

veličastno plamtela v žarkih jutranjih, in okoli

nje krasen venec, mnogobrojne palače mestnega

starejšinstva! Proti severu pa se je videlo pristanišče

Gruško s svojimi ladjami in pisanimi

jadri. Leta 1667. je bil v Dubrovniku potres

je bil že sezidan novi Dubrovnik, bogatejši

in krasnejši od prejšnjega!

z navdušenjem (plemenitaš je bil in iz stare

to vredna kraljica sinjega morja? Kaj hočejo

Benečani s svojimi na kolih stoječimi kočami?

katero udarjajo brez uspeha Adrije srditi valovi,

kako si krasen!«

Mlado lice se mu je razžarilo, veslo je izpustil

ter vstal in stegnil roke proti mestu:

Palmoti se je pobesila glava.

hočete narediti iz slavnega našega Dubrovnika

italijansko gnezdo; ker vi plemenitaši hočete,

da bi se tu udomačila francoska vodenost!«

Ni mu vedel odgovoriti Palmota. Tiho sta

veslala dalje. Morje je lahno zibalo mali čoln

ali veslača v njem so obdajale tožne misli.

In v istini ni bilo lahko življenje tedaj!

Slavna nekdanja ljudovlada je ležala brez moči

Pešalo je domoljubje. Prišlo je tujstvo, laška in

francoska puhlost. Vse je propadalo, nrav in

Bil je zadnji slavnih dubrovniških pesnikov, rojen

v premožni meščanski rodovini, iz takozvanih

Antoninov. Kot cenjenega pesnika so ga dubrovniški

plemenitaši radi vabili v svoje družbe.

mladi Palmota se ga je bil s čudno, skoraj

otročjo ljubeznijo oklenil. Dasi ni umel stokov

vendar tako očarovali, da je s strastjo prihajal

v njegovo družbo.

Ko je Palmota zopet pogledal na svojega

prijatelja, je bil ta ginjen ; proga med obrvmi se

je mu bila izgubila, in bliščeče so se mu zarile oči.

In sklonil se je proti njemu: »Povedal ti

bodem nekaj, kar je dosedaj še skrito ležalo v

navdušeno, »Dubrovnik je slovanski grad!

Slovani ga obdajajo krog in krog in še daleč

proti severu! In kaka je ta moč, ta slava slovanska!

O nji mi je pripovedoval star menih,

Razkazoval mi je svetega Cirila svete knjige ter

s ponosom govoril o moči naših rodov. Kjer je

zopet kraljeval na slovanskem jugu! Naj gospoduje

po morju Benečan, naj ima saracensko bogastvo;

mora pasti, če hoče ostati Dubrovnik!«

Palmota je z občudovanjem, ali vendar s

strahom zrl na svojega prijatelja. Tačas je bilo

tega bolnega orjaka. Mladi plemenitaš pa je pogledal

plaho na okrog, če ni morda nepoklicano

uho culo prijateljevih besedi. Saj je tedaj slavna

ljudovlada turškemu carju plačevala danj ter čepela

varstvo štelo kot neprecenljiv uspeh dubrovniške

diplomacije!

»Turčija mora pasti?« je vprašal prestrašen.

»Ali zabiš, Antonio, da stari Dubrovnik živi ter

tu gostil Benečan, ali bi pa pasel po naših grobljah

kožar svoje koze!«

Palmota je bil senatorjev sin, in ni čuda,

da je tako govoril.

Srditi pesnik pa je planil kvišku ter kričal:

modrosti! Iskali ste samo zlata in pod turškim

turbanom drli kristijana, drli nevernika, drli svojega

niste poslušali! Čas vas je preplul! Bog se vas

usmili, vas plemenitašev, ko pometate tlake v

V tvojih žilah teče kri slavnih pevcev in jabolko

ne pade daleč od jablane!«

Nekaj časa je molčal, potem izpregovoril

In ta Dubrovnik, kaj je sedaj? Mrlič v zlati raki,

s cvetjem posut!«

je z grozo uprl vanj svoje oči ter resno

Pesnik se je nekako čudno stresel pri teh

prijateljevih besedah ter skoraj obledel. Ali hipoma

se ga je polastila satira in usta so se mu

gubila v zaničljivem posmehu.

tako gotovo, kot slavni gospod de Cerva, sedanji

veleimenitni rektor naše prekrasne republike!

Dobra duša sreblje morda ravno sedaj

.zdihuje, kako da je vladanje težavno, težavno!«

Al si ladje pokopalo,

Prijatelja sta umolknila. Sonce je krasno

sijalo in, ker je bilo v pozni pomladi, že tudi

prav močno pripekalo.

V Dubrovniku se je pričelo življenje gibati.

Mestni postopači so polegali po tlaku, ribarji

na glavi, počasi sopeč v vladno palačo k resnemu

posvetovanju.

»Besede svetega meniha so mi dolgo v srcu

jih moram pač izruvati; sedaj sem prepričan«,—

brez uspeha. Slovanstvo nima pričakovati prihodnjosti

je glasno zastokal, nagnil se čez čoln ter prste

v slani vodi držal in si močil čelo, da bi si

laška Raguza ali pa slovanski Dubrovnik. Bilje tak,

kakor so bili vsi tedanji plemenitaši dubrovniški!

se je povrnil z univerze, iz Padove. In kako

krasno olikan! Včeraj je v družbi pri Cervi razveseljeval

na dvoru francoskem, ravna svoje vedenje. In

to je krasno!«

Pesnik mu ni odgovoril. To pa ga ni

bodlo.

lahkokrvno, obrnil čoln proti bregu ter opazoval

palače krog pristanišča. Ondi pri bogatem

sedla služabnica. Stari sluga je vodil veslo ter

odrinil od kraja.

Palmoti se je razvedrilo oko.

»tu se izprehaja mlada de Cerva! Marija de Cerva,

ta krasna cvetlica!«

»Ošabna hči rektorjeva!« je odgovoril Antonio

pač vse ogreniti mirno jutro!«

»Krasno dekle, jako krasno!« in Palmota

je vodil čoln proti bogati gondoli. Mi pa nočemo

zamuditi lepe prilike, da ne bi pokazali,

kako se je tedanja dubrovniška dobro izurjena

»Krasna Armida«, je dejal mladi plemenitaš

in lahno vstal ter prepustil veslo svojemu prijatelju,

gibčno priklonil) ko vas vidiva (nesrečna pastirja)

na tej zapuščeni livadi, se utolaži jokajoče srce,

presrečen trenutek! Krasna Armida, zaljubljena

pastirja hrepeniva poljubiti vašo nežno ročico!«

In dekle se je sladko smejalo ter mu podalo

roko, katero je nekolikokrat galantno pritisnil

molči, in da se zanj tudi dekle ne zmeni (saj

mi, nebeška Zorislava, ako vašemu varstvu priporočam

nesrečnega tovariša Radmilova. Zverjad

mu je pobrala najljubše jagnje iz čede, in blisk

mu umoril mlado brezo nad studencem; zatorej

To je govoril Palmota z največjo resnostjo,

pokazal z roko na spremljevalca svojega ter

zopet prijel za veslo.

blisk neba moji brezi so mi ognjeni bliskovi

vaših čarobnih oči. Razradostil sem se, videč

vas na teh tužnih planinah, ali namesto tolažbe

me je pri vas zadelo še hujše gorje!«

Kdor ve, kako ostra je bila meja med stanovi

v nekdanjem Dubrovniku, in da se je plemenitaš

srda zardela. Hči vsemogočnega rektorja, pa

tako umazani meščan!

In gledala je lahno na morje, dela svoj

obraz v dolgočasne gube ter se igrala s knjigo,

v naročju ji ležečo. Bil je francoski roman.

Urno je opazil Palmota pregreho svojega

prijatelja ter se takoj poslovil pri gospodični.

s tugo se povrneva v svoje votline, da potoživa

to gorje bleskečemu kapniku, šumljajočim virom

in srebrnolistim drevesom!«

In pognal je čoln proti bregu, gospodična pa

je k slovesu nagnila svojo glavico, potem pa pričela

brati ter z gondolo lahno plula po mirni vodi.

Prijatelja pa sta se na bregu urno ločila.

»Dobro, zvečer pri rektorju!« je odgovoril

Oni pa je odhitel ter se izgubil med hišami.

Ali Antonio je še nekaj časa ostal pri vodi ter

pobesil glavo, kakor da bi premišljeval.

Potem pa je stopal po korsu in se končno

izgubil v postranske ulice. —

Se smejajo, se vesele;

Moj duh je temen in molči,

Nikomur nič ne govori.

Francesco de Cerva je bil tiste dni rektor

v Dubrovniku. Ponosen in na svojo rodovino

ter popolnoma pozabil, da je njegove rodovine

korenina bila slovanska.

Kakor smo že povedali, se je bila naselila

tedaj v Dubrovniku tudi francoščina. Francoske

neslane navade, knjige in velika lahkomišljenost!

ostalo, in Dubrovnik še ni bil čisto izgubljen. Še

se je ljubila veda in pesem, in mnogo je veljalo,

ali pa še celo latinske verze. Pesnik se je cenil

že od nekdaj v Dubrovniku!

Rektor de Cerva se je trudil, da bi pridobil

ime ljubitelja lepih umetnosti. Krog sebe je rad

gostil in popival. Tudi olikane meščane je vabil

ali morali so, seve, ostajati le v ponižnem zatišju.

Tako je bil tudi tistega večera bogato

družbo k sebi poklical. V prostorni dvorani je

in morje je bučalo. Dobro je dejalo gostom tu

na varnem, na mehkih sedežih.

Zbran je bil cvet dubrovniškega kapitala in

inteligencije. Francesco de Cerva je sedel na

glavah pa so nosile visoke stolpe močnatih,

tujih las!

Izmed inteligencije je bilo pričujočih mnogo

pesnikov in učenjakov. Prišli so bili slavni benediktinec

plemenitaš Gjorgjič, Vinko Petrovič,

Ivan Atlety, Gjono Resti in drugi. Pa tudi svojega

Sredi mladih plemenitnikov je sedel ter poslušal

Slava današnjega večera se je pa brez dvombe

dajala Fernandu Gozzeju, mlademu pravniku.

pazduho in z lastnimi kodri (katere je tisti čas

malokdo nosil) ter rdečimi lici, je bil v istini

mu je dajalo vtisek smešnosti, neprebavljive

smešnosti. Takoj, ko je bil prišel, ga je stari

gospem, ki ga do tedaj še niso bile

videle.

Fernando pa se je urno priklanjal ter poljuboval

gospe, vaš ves udani sluga!«

Viri nam ne povedo, ali so stara dekleta

zardela ali ne. Pa kdo naj bi bil to tudi opazil

skozi toliko barve, katero so si bile nametale

Gostom pa je vino kmalu omajalo jezike,

in pričela se je živa govorica, in sicer tako živa,

da se je ženstvo moralo takoj umekniti v ženske

sobe.

rimsko amforo! Sicer pa pijem na slavo naši

To rekši je zlil stari antikvar kupo vina

v grlo.

Vinko Petrovič pa je bil tedaj že star, slaboten,

in latinski verz mu ni več tekel. Bil je

in dejal: »Kaj hočemo, kaj hočemo? Mi smo že

skoraj v grobu in tako stari, tako stari!«

Tedaj pa se je oglasil benediktinec Ignacij

Gjorgjič.

V starosti, bi menil, pobegnejo muze od nas,

duh peša in le telo se redi!«

To izgovorivši je pokazal smejaje na svojo

osebo. Bil je neobičajno tolste postave. Malo je

jedel, malo pil in spal na trdih tleh — ali usoda

ga ni ljubila — ostal je do smrti lepo rejen!

bi Vam, častitljivi Gjorgjič, oporekal«, se je

Pogledite le gospodično Scuderijevo, to

prekrasno žensko!«

Scuderi (znana prijateljica gospe Maintenon)

je bila ravno v tisti dobi vso Evropo preplula

s svojimi sladkovodenimi romani.

vmes ter si zopet zvrnil kupo vina v grlo.

stori vse moč narave! Boljši sokovi, boljši sokovi,

ne? Tisti žlahtni sokovi v krvi, doktor Gozze,

Vam rečem, naredijo človeka ali srečnega, ali

signori! Glejte! Njemu so udarili blagorodni sokovi

čez meje, udarili v možgane ter ga umorili!

Opazivši pa, da ga nihče ne posluša, je

umolknil. Bil je samo meščan, ali kupo dobrega

vina je ljubil tudi pri plemenitaških mizah.

Vendar pa njegove besede niso ostale brez

odmeva. Peter Boškovic je bil izmed najgenijalnejših

divji vročnici se je bil izvil svojim čuvarjem,

skočil s tretjega nadstropja skozi okno ter si

goreče prijateljstvo. Žalostno je vzdihnil

Antonio, ko je utihnil zdravnik: »Ubogi Peter!

Smrt kosi neusmiljeno ter pokosi ravno najkrasnejše

je prijel za kupo, »pustite to, dragi Antonio!

In dobrodušni starec se ni čisto nič razsrdil,

ko se pesnik ni zmenil za njegovo klepetanje.

naprsne bele čipke, ki si jih je bil polil z vinom

ter se potem obrnil drugam.

Marin Tuduzzi, »ali čujete, kako žalost mi napravlja

mi je odgovoril ta človek? Da noče več dram

pisati, signori! In vi vsi ste videli njegovo krasno

zadnji podpiratelj dubrovniškemu, slovanskemu

je povprašal benediktinec.

bi stavil, signori, da ima Antonio kaj gotovega

glasov.

Potihnil je nemir.

vstal, zgladil si s čela lase in pričel brati. Ostro

bi popisal dolge obraze častitih gospodov senatorjev?

Bila je kratka ali hudobna satira na

čaš se je zvrnilo, da je teklo vino po dragi

prtenini.

In planil je skozi vrata; ječanje in škripanje

z zobmi pa je ostalo za njim. Zunaj v črni noči

velike bazilike. Ondi ga dohiti nekdo. Bil je Fernando

Gozze, razoglav in z golim rapirjem v roci.

iz nožnic. Pričela sta se boriti.

sukal. Komaj se je zavedel, že mu je izbil nasprotnik

orožje iz pesti, da je zveneče zletelo

po tlaku.

rajši pri svojih peresih ter pustite pri miru

In Antonio se je glasno smejal, odprl s

ključem vrata ter izginil v poslopje. Gozze pa

je ječaje in s kletvami poiskal v temi svoj meč

in potem se odplazil, večkrat proti pesnikovi

Roža zlata v nji cvete.

Kdor bo trgal rožo to,

Dal mi bo rušo glavo.

nedolžno to otroče! Brez prave zavesti je živela

na strani resnega svojega brata, lahkomišljenov

dalje izgubljala, dokler jih ni zakrilo jasno

nebo. Potem pa je sedla k Marti, stari hišni služabnici,

dogodbah, nekdanjem trpljenju.

In ko je bila pripovedavka v sredi največje

navdušenosti, ko je z vso fantazijo slikala strašni

krasni Dubrovnik, tedaj je potresla mlada poslušavka

črnolaso glavico ter odprla dolgočasno

pusto življenje! Povej mi, Marta, ali ste tedaj

In smeje je odletela od nje skozi vrata na

mali vrt. Marta pa je pričela moliti, da bi Bog

to nedolžno, sladko življenje še dolgo časa

ohranil pred grenkim okusom trpljenja.

Na vrtu je bila Bazilija v svojem pravem

življenju! Tu je bil njen svet! Tedaj ni povpraševala,

tega sama ni vedela. Pobegnila je tedaj k bratu,

se mu vsilila v naročje, se ga oklenila in dejala:

In kako ji je koprnela duša, če ji je zrl z

resnim očesom na lice ter ji gladil z roko črne

kodre.

»Ostani vedno, kakor si sedaj, draga Bazilija,

Skoraj se je srdila nad malim slavcem, da

jo je vabil proč od brata daleč, daleč tja, kjer

se je poljubovalo večerno rdeče nebo z modrim

morjem. In še v mehkih blazinah je imela dosti

premišljevati, dokler ji ni zatisnil spanec oči.

In kaj je slavec pel, kaj je pel tako sladkega?

prekipela v stoterih radostih in zdelo se ji je,

da jo je hipoma obsul sam cvetlični prah, tako

je prišla in povedala, da je čas v cerkev, in da

brat že čaka.

Drugi dan po tistem večeru, ko so bili dubrovniški

plemenitaši vrgli meščanskega pesnika

se ni videl na obrazu vihar pretekle noči.

Veselo je stopal na strani Bazilijini proti katedrali.

ali ne morejo, ker vedo, koliko da bode

trpel novi Zveličar; o Veliki noči ne smejo,

molčijo, ali o Vnebohodu je dobro vse, vse

Antonio se je dobrovoljno smejal. Stopila

sta v visoko cerkev. Spremil jo je do njenega

nosil doslej. Potem pa se je naslonil na steber,

in čakal, da bi se pričelo sveto opravilo.

Pred oltarjem je maševal stari nadškof sam

ter v svojem blesku pel v slovanskih glasovih

slavo Bogu.

Po dolgi ladji pa je bilo vse polno plemenitaških

paruk. V ozadju pa so stali mladeniči,

smeje povedal na uho; sedaj si ogledaval mali

prstan na belem prstu, sedaj zopet bliskal s

njega ob stebru slonečem.

Obred je bil dokončan. Polagoma so utihnili

glasovi cerkvenih pevcev. Vse je hitro zapuščalo

gospem, katere so si varno omakale zgubana

čela, da bi ne prišla v nevarnost barva na licih.

Ali ko je Antonio dospel s svojo sestro

do vrat, in ko ji je ravno hotel podati blagoslovljeno

zardelo ob vročem njegovem pogledu. Gospodiči

krog in krog pa so zvijali usta, migali si z očmi

in čez obraz do temnih las, obrvi so se mu

zožile in povzdignil je srdito roko.

In predno so ga vzdržali sosedje, je udaril

Gozzeja po licu. Temu pa je padel kotlič iz

za meč, ali tovariši so ga obdali ter s silo

odpeljali.

Bazilija pa je solze točila, in brat jo je

moral bolj nesti, nego li voditi do domače hiše.

V Dubrovniku pa je nastal krik. Kar je

stalo častito mesto, se ni bila zgodila tem slavnim

In prav je storil umazani ta Antonio, da ga je

kaznoval po zaslugi. In tako je to ostalo!

Paduvanski pravnik pa je tistega večera čul

prvo opominjajočo pridigo svojega očeta, starega

bolje pazi na svoje vedenje in na čast

svoje rodovine.

Ki vesele

So cvetele

Luna je sijala in brezbrojno zvezd je migljalo

krog nje. To je bila noč, s kakršnimi je

je kakor da bi se dvigal stvarni duh s svojimi

perotmi nad nami.

Tudi v pesnikovem vrtu je počivalo vse;

saj se je že skoraj jesen glasila in cvetlice so

slavec, je bil morda odrinil še dalje proti

jugu.

Ali tu pod oljiko je stala Bazilija, in bilo je

videti, da nekoga pričakuje. Plamteče oko je

ozirala boječe k očetovi hiši, kakor da bi se

bala od ondod nevarnosti.

Hipoma pa se je nad ograjo pri sosedovem

vrtu prikazala temna oseba, lahno se spustila

v mehko prst ter hitela k dekletu.

In v radosti se je sklonila k njemu, ki je

klečal pred njo ter ji poljuboval bele roke.

je last vročemu jugu. Vse ji je obetal in ona

mu je verjela vse.

sanjah ter ni slutil ničesar!

In vendar je bil to Fernando Gozze! Komaj

pol leta je bilo preteklo od tedaj, kar ga je

bil pred vsem svetom tako strašno zaznamenoval!

Ali kdo pozna žensko srce, kdo ga

Prišli so viharni zimski dnevi. Morje je togotno

butalo ob kraj dubrovniški in med starimi

poslopji je žvižgal piš tako močan, da si

pa je imel zimo tudi v srcu. Zapiral se je v

sobo in mnogo pisal. Samo sedaj pa sedaj je

pesmi. Časih se gaje pa tudi polastila satira, da

je z divjim grohotom udrihal po spačenem svetu.

Tako je prišlo, da je imel pevec z nastopajočo

pomladjo bolno srce, bolno dušo. Ko

stari Dubrovnik ter odšel v cvetoči Gruž

v malo lastno poslopje, katero je že od nekdaj

sredi vrta je bila krog in krog obdana s cvetjem,

po stenah pa preprežena s trstjem, ki je bilo

ravno pričelo zeleneti.

Ko je videl vabilno to mesto pred sabo in

pod sabo mirno morje, nad sabo sonce lahno

sedaj napočijo boljši časi! Bog ve? Zamišljeno

je peljal sestro v njeno sobico ter ji dejal žalostno:

Kaj je bilo dekletu, da je tako obledelo in

kakor grešnica stalo pred svojim bratom? Ali

le-ta ni opazil ničesar ter odšel v svojo stanico

in ondi tičal ves dan.

Tekli so dnevi. Iz Bosne je prišlo nekaj

begunov. Antonio jih je sprejel pod svojo

streho in poslušal, kako da gospodarijo turški

paše. Srce mu je pokalo in žalostno je dejal:

In ni mogel prebiti v pomladanskem raju,

gnusila se mu je trta, katera je radovedno molela

zvečer, ko je bil že gosti mrak legel na zemljo,

se je povračal počasi proti Gružu.

Tako je bilo necega večera. Sonce je bilo

v valovih zatonilo, ribiči so zapuščali svoje

čolne ter legali na tlak kraj hiš in zauživali

uborno večerjo. Antonio pa je prišel mimo.

se je dejalo sredi ribarjev.

eden.

je pristavil tretji.

Antonio pa je divje planil proti njemu.

Tedaj pa se je vteknil vmes star ribič: »Kaj

mi moremo, da imaš mlado sestro, Antonio!«

»Moja sestra!« in takoj so ga hotele zapustiti

vse moči.

v postajo, mladega plemenitaša, ki se je plazil

iz mesta. Proti Gružu gre, sem dejal, proti Gružu,

ali ne, tovariši?

»Proti Gružu, pravite!« in Antonio je planil

iz nesrečnega kraja. Tla so gorela pod njim in

divje je klel v svojem srcu. V besnem teku je

skoraj premeril vso pot do doma. Tema je bila

nastala in le redko se je tu pa tam prikazovala

zvezda na nebu.

Pred njim je ležala očetna last. Varno se

je približal vhodu. Tedaj pa se je priplazila iz

Antonio k nji, zagrabil plašč in, ker je ravno

luna stopila izza gora, spoznal znano obličje.

Potem so ga zapustile moči in na zemljo se je

zgrudil. Oni pa je odhitel.

Tako strašnega ni pričakoval, ko je hitel z

burnim srcem proti domu. Skoraj brez zavesti je

čepel sklonjen na tleh, izmed zob pa so mu sikali

glasovi nerazumljivi, ali vsaj komaj razumljivi.

Večerni hlad ga je končno prebudil. Polagoma

se je vzdignil ter se vlekel v hišo. Tiho

je čepela v kotu, migala z ustni in boječe zrla

na prišleca.

»Bazilija«, jo je vprašal skoraj proseče,

In dekle je povzdignilo glavo.

In molče je odšel. Ko pa je Marta zaklepala

vhode, ga je še cula, ko je letal po svoji

in stokati. Tisto noč ni spalo nobeno oko

v mali hišici.

Ko pa se je prebudilo jutro za gorami, se

je Antonio v vročnici valjal po svojem ležišču

in divjal in se rotil.

majal in vedel malo tolažila.

Bazilija se je topila v solzah. V malo dneh

ji je minilo cvetje z lic, in vpadle so ji oči. Ni

narava njegova je premagala vse, in zopet je

ozdravel.

Bilo je krasnega dne, ko je prišel prvič

k zavesti. Bazilija je odprla okno, da je sonce

sijalo v sobo. Ko pa se je zopet obrnila k postelji,

je bilo na njo oprto jasno bratovo oko.

»Bazilija«, je zaklical in se vzdignil z blazin,

»Bazilija, pojdi sem!«

In trepetaj e je pristopila k njemu. Prijel jo

le sanje! Poglej, ubožica«, in vzdignil se je še

bolj, »imel sem take, take grozne sanje! Take

hotela oskruniti grob svoji materi; da si mi

omadeževala pošteno ime in še veliko hudega!

ti Bazilija«, in položil ji je lahno roko na glavico,

to le sanje, Bazilija?«

In njegovo globoko oko je zrlo skeleče

resnico.

Dekletu pa so se utrnile debele solze z oči,

in pričela je jokati, padla čez brata in skrivala

bledi obraz v njegovi odeji.

dejal besedice. Roko pa je pritiskal k čelu,

kakor da bi hotel zabraniti, da bi ne razpočilo.

časa zamolklo. Potem pa se je obrnil k steni in

ni se več menil za dekletov jok.

In vendar je ozdravel. Ali s svojo sestro

ni govoril več!

Skovir na gori je zapel,

Nekdo slovo od sveta vzel.

V Dubrovnik ni zahajal več, ali vendar je skrbel

dobri prijatelj Gozze, da se mu je prinašalo vse

v vrtu pod cvetočimi vinskimi trtami ter zrl v

enomer v daljavo, tja na bliščeče morje.

In tudi Bazilija je trpela in na skrivnem jokala.

Tičala je le v svoji sobi, kjer jo je stara

Marta tolažila z boljšo bodočnostjo.

Ali boljša prihodnjost ni hotela napočiti.

Pač pa je necega dne stara služabnica iz Dubrovnika

solze in se branila na vso moč, radovedno

dekle je vendar počasi izvleklo iz nje vse.

Šestnajstletna reva je naslonila teško glavico

na mizo, malo telo se ji je zvijalo od bolesti,

dolgem plakanju. Zvedel je tudi Antonio. Ali

stvar mu ni odtrgala besede; saj je poznal plemenitaše!

Drugo jutro je bilo vreme deževno, črni

oblaki so viseli po nebu ter se pojali tja in

da so se vitke oljike v malem vrtu do tal upogibale.

Morje je vrelo, kakor da bi se kuhalo v

Zavil se je bil v praznično obleko, dejal krog

vrata najbelejše francoske čipke, ogrnil se z žametom

življenja, kot da bi bil zavalil kamen na gomilo

svoje duše.

Potem pa je stopil v sobo k svoji sestri.

tu je ni bilo. Starka je slonela sama pri mizi,

z razčesanimi lasmi. Govorila je glasno sama s

in razprostrla roke. Antonio je pristopil in obstal

pred njo.

tako počasi izvlečejo dušo iz telesa, če mu tako

počasi umorijo srce, da se čuti, kako pada kaplja

solza, potem mora poginiti in obupati tudi najkrepkejši

človek! Tako se je godilo tvojemu

bratu. In če bodo nekdaj na njegovo zapuščeno

gomilo metali prokletstvo ter dejali: to je bil

strupen človek! — nikar jim ne verjemi, Bazilija,

nikar jim ne verjemi! Tvoj brat je bil dober

In prijel jo je z rokami za bledo glavico

ter ji gledal v solzno oko.

zdrava, Bazilija, ostani zdrava!«

Dekle je hotelo govoriti — ali beseda ji

je ostala v grlu. Temno se ji je storilo pred

zrla, dokler se ji ni skrila za ovinkom temna

bratova oseba. —

V Dubrovniku pa je bilo tisto jutro veselje.

Fernando Gozze je dopolnil svoje štiriindvajseto

vreme, hiteli so vendar stari senatorji od vseh

strani k vladni palači.

Pri portalu je stala rektorjeva straža v fantastični

opravi in veselo med sabo klepetala.

Tu so bili stari bradači in mlade, obrite, črnooke

širokimi klobuki. Opirali so se na težke muškete

ter dražili mimogredoče mlade meščanke.

Veseli krik je utihnil, ko je stopil med nje

je videlo le rumeno mu lice in pa čudno goreče

oko pod pokrivalom.

Pritrdilo se mu je. Tiho je sedel potem

na kamenito klop v veži ter čakal, da bi slavni

senat zapustil vseslavno svojo zbornico. Zolnirji

pa so pričeli zopet kramljati.

Končno se je iz gornjih soban začulo govorjenje.

In ko bi trenil, je potihnil šum po veži.

Stari očetje so se spuščali varno po stopnicah

V priljuden smehljaj je imel ubrana lica

in se priklanjal na vse strani.

Ko so stopili v vežo, je Antonio vrgel

plašč raz sebe, planil proti mlademu senatorju,

ko blisk urno potegnil rapir ter ga potisnil

Gozzeju v trebuh.

ječaje na zemljo.

Antonio pa je vrgel proč krvavo jeklo in

mirno obstal sredi veže. Straža je padla po

njem ter ga tirala še tisti trenutek v ječo.

Mladega senatorja pa so odnesli na dom,

k staremu očetu. Le-ta si je pulil v bolečinah

redke svoje lase in klel svoj Čas in klel predrzne

te pse, te nesramne Antonine.

Ničesar mu ni pomagalo!

Fernando Gozze je umrl še tisto noč!

Črna zemlja nas pokrije,

Kdo bo še po nas povprašal:

Kdo se z nami bo ponašal:

Slabo brleča lučica je komaj na pol razsvetljevala

temni prostor na okrog. Skozi malo

okno v debelem zidu se je videl kos modrega

neba in pa nekoliko zvezd na njem. Tiho je

glasno od stropa padajoče.

S podprto glavo je zrl v listine pred sabo

in bral. Bral je tiho, samo tu in tam je izgovoril

polglasno besedo.

— pričel goreče brati, da so mu z navdušenostjo

tekli glasovi iz grla.

V tihi noči je bilo in nihče ni čul prekrasnih

pesmi, nihče jih ni motil z nesvetim

grohotanjem. Ni bilo tistih kreatur, ki so danes

take, jutri drugačne: pred carjem ližejo prah, v

s svojim šumenjem, in njene hčerke, rože povodne,

zibljejo od veselja bele kelihe. Antonio

»Ničesar mi niste dali«, je dejal grenko,

In žalostno je uredil svoje pesmi.

najtrdnejšega junaka. In mene je zatrla!«

Čudno se mu je zasvetilo v očeh.

In jemal je list za listom ter ga bližal k

luči, da ga je gladni plamen v hipu pogoltnil

In padel je list za listom, da ni ostalo druzega

kot kup črnega pepela. S solzami ga je

pograbil skupaj, naslonil se čezenj in tako ostal.

Lučica je brlela in brlela, začela počasi pojemati

in končno ugasnila. Tihota je vladala.

Samo vodene kaplje so padale od stropa!

Zunaj pa se je prebudilo mlado jutro za

gorami ter se dvigalo z rožnatim svojim obrazom

izza gora.

Tistega jutra pa se je bil iz Stambula povrnil

mladi Palmota. Hitel je v ječo k svojemu

prijatelju. Ko pa je stopil k slonečemu ter mu

lahno privzdignil glavo, je takoj zopet plaho

žgalnikom svetih pesmi mu je bilo počilo srce. —

Čez leto dni so v samostanu svete Uršule

sprejeli mlado novico. Bila je bleda kot vosek,

in oko je pričalo, da več dolgo živela ne bode.

 

[[Kategorija: Ivan Tavčar]]