Modrost starodavnega anka: Razlika med redakcijama

brez povzetka urejanja
{{WikiProjekt Zbirka slovenskih mladinskih leposlovnih besedil}}
<!-- Vstavljeno s popolnim pomočnikom -->{{naslov|naslov=Modrost starodavnega anka|avtor=Aksinja Kermauner|spisano=Petra Kastelic|licenca=s pisnim dovoljenjem |vir = {{navedi knjigo| last = Kermauner | first = Aksinja | year = 2000| title = Modrost starodavnega anka| publisher =Didakta | location = Radovljica | cobiss = 109325056}}
<h1>Žak!</h1>
 
Nad mesto se je spustilo dremavo ozračje petkovega popoldneva. Čeprav je bil šele začetek junija, je sonce pripekalo z vso močjo. »Kriza! Mater je vroče,« je zastokal Aljaž. »Gremo na bazen!« »Ni šans, nimam keša,« je odvrnil Nejc in si obrnil ščitnik kape na tilnik. Kaja je brata in prijatelja strogo pogledala, potem pa prezirljivo rekla: »Na Rožnik gremo, saj smo se zmenili! Sta prelena ali kaj? Greva pa sama, Žak!« Poklicala je skodranega mešanca k nogi in odločno odkorakala proti progi, ki je delila predmestje na dva dela. Fanta sta se spogledala in brez besed krenila za Kajo. »Kaj pa misli, da je? Šefica?« je siknil njen brat dvojček. »Samo ukazuje!« je pripomnil Nejc. Vendar sta se kmalu strinjala s Kajino odločitvijo, kajti na Rožniku je bilo v zavetju košatih dreves blagodejno sveže. Žak se je ves vesel podil za namišljenimi zajci, prijatelji pa so zložno napredovali proti vrhu hriba. »Glejta, po tej poti pa še nikoli nismo šli. Poskusimo danes!« je vzkliknila Kaja. »Razumem, generalica!« je Nejc stopil mirno in salutiral. V očeh se mu je prikazalo sonce.
Kaja se je zasmejala. Čeprav se je včasih jezila na fanta, ji Nejčevo poimenovanje ni bilo čisto zoprno. Kadar jo takole pogleda...
 
24

urejanj