Ivan Slavelj: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Vrstica 17:
Ivan Slavelj se je rodil v borni koči male slovenske vasi. Njegovi predniki so jo bili postavili iz lesa, pokrili jo s slamo ter oprli na skalnat rob, da bi ji dajal moči in stalnosti. Ob rojstvu našega Slavlja je bila koča še krepka, samo streha je že pešala ter primorala starega Slavlja, da ji je večkrat zlezel na rebri ter najbolj oslabela mesta zasul s pazderjem in drugim drobižem.
In ker je skalnati rob podpiral samo severno stran, staro poslopje se je pa nagibalo tudi proti zahodu, je posekal umni gospodar v svojem smrečju dvoje
Ti pa, dragi bravec, ki si vajen druzega sveta, ki nosiš obleko, katera morda ni veliko manj vredna, kakor vse Slavljevo posestvo in ki zakosiš opoldne več, kakor Slavelj in njegova družina ves teden; ti si lahko misliš, da ni pričakovala svila in mehka blazina mladega Slavlja, ko se je imel poroditi ter v leseni koči stopiti v to solzno dolino.
Mnogo smo se trudili, vendar le malosti poizvedeli o tej imenitni uri.
Viri nam pripovedujejo, da je Slaveljka še dva dni pred porodom kopala na njivi ter prinesla
za južino in večerjo še sama na glavi vode od sosedovega studenca. Potem pa, ko je legla,
vzame gospodar tudi gospodinjstvo v svoje roke in vestno opravlja kuho in kurjavo. Da bi si
pri vednem letanju ne trgal drazih podplatov, je sezul visokocevno obuvalo ter golonog v kratkih hlačah gospodinjil po svoji hiši. In ko je zagledal naš Ivan Slavelj beli dan, napolni se očetu s slastjo srce. Po prstih stopa iz izbe, in malo časa potem zapoje pod streho škoporeznica, ž njo pa se oglasi tudi oče Slavelj s pesmijo iz davno preteklih mladih dni.
Naši viri so ohranili iz istega večera še drug prigodek, kateri bode morda slabo zapisal ime očeta Slavlja v marsikatero deviško srce; ali jaz, vestni poročnik te resnične zgodbe, ne morem ga utajiti ter prikriti ga prihodnosti. Oče Slavelj zapali ogenj za večerjo ter izmiva in napolni
vsakovrstno lončeno posodo. Vzame iz stare vežne omare ječmenove kaše, moke in česar je sicer potreba. Ko pa pride do solnjaka, vidi, da je prazen. A kako narediti večerjo brez soli, ki je duša tečnemu jedilu? Stisne torej solnjak pod pazduho in urno šine proti vasi, katera je bila nekoliko streljajev od njegovega bivališča. Tu pri prodajavcu in vaškem gostilničarju se je pripetila pregreha.
Slavelj si nakupi soli, zraven si ukaže prinesti tudi polič dolenjskega vina ter ga izpije
na srečo svojemu novorojenemu sinu. Ali ker ni bil vajen vinskih moči, premagajo ga tako, da gre tisto noč brez večerje in nekoliko vinjen v listje, katero je bil nanosil k postelji svoje žene.
Za poznejšo pripovest se nam zdi potrebno, tu nekoliko o kraju govoriti, v katerem je prebivala
naša uborna rodbina. Vas Bobovec je nekje na Slovenskem, kakor smo omenili že poprej; ima nekaj čez štirideset hiš, dva premožna kmeta, cerkev, šolo in župnišče, v njem tri duhovne gospode. Skozi vas teče potok, pred njo se razprostira polje in ravnina, za njo pa se vzdiguje hribovje s smrečjem obrasteno. Kako četrt ure Bobovcu na strani stoji grad bobovških gospodov, in to poslopje ima mnogo pomena za našo povest. Izvedeli smo, da je oče Slavelj v svojih neoženjenih letih tu sem
hodil drva cepit in da je služila mati Slaveljka pri grajski gospé, predno se je preselila v revno
kočo revnega Slavlja. A l i vrnimo se zopet k povesti!
Naključilo se je bilo tako, da je naš junak šele drugo jutro bil sprejet v naročje svete cerkve. Ko pridejo domov iz božje veže in oče Slavelj ogleduje obličje svojemu rojencu, se mu je zdelo zdaj mirnejše, lepše in prijaznejše.
Pobožna in pri štiridesetih letih še neomožena samotarka Meta, ki je morala biti pri tacih
rojstvih, pritrdila je očetu, rekoč: {{pg|Glejte, na
malih bodete čudeže videli, kakor je zapisano
v evangeljskih bukvah.
Slavlju se odpro usta od samega začudenja
o toliki vednosti in odgovori ji ponižno: «Prav
| |||