Zgodbe: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Brez povzetka urejanja |
Brez povzetka urejanja |
||
Vrstica 12:
Še sama se ne spominjam dobro, kdaj se je vse skupaj začelo. Vem le to, da je bilo kar naenkrat vse drugače. Nenadna sprememba v meni, me je navdajala z grozo, a kaj ko nisem bila sama kriva. Ali je moja krivda, da so se v mojem življenju pojavile One?
Kje naj začnem? Ne vem natanko, ali je bilo pred enim mesecem, ali še prej, vendar se zato še vedno tako živo spominjam vsega.
Nekega dne sem kot ponavadi prišla iz šole in svojo torbo zalučala v najbolj oddaljen kot sobe. Nato sem se vrgla na posteljo in vzela v roke knjigo. Bila sem ravno prave volje in vedela sem, da se bom kaj hitro poglobila vanjo. Odprla sem jo in začela brati. Po prvem stavku sem počasi nadaljevala, a nekaj me je motilo. Misli so mi uhajale drugam in nisem se mogla zbrati. Nekaj nenavadnega je plavalo v tišini. Tujega. Neznanega. Zasmejala sem se. Zopet sem pustila, da mi je domišljija odšla po svoje in si začela domišljati nemogoče. Sama nad sabo sem bila presenečena in zmajevala z glavo, a kaj ko se še vedno nisem mogla znebiti tistega občutka, ki mi je govoril da ni vse, tako kot bi bilo treba.
In napočil je večer. Nebo je zagrnila črna zavesa in že so se začele pojavljati prve zvezde. Zaprla sem oči in čakala da zaspim. Namesto tega pa sem dobila čuden občutek, da nisem sama v sobi. Oblil me je mrzel hlad in nisem vedela, kaj je res in kaj si domišljam. Ali res ne ločim med realnostjo in sanjami? Oziroma med resničnim svetom in med mojo domišljijo? Takrat pa se je začelo. Ko sem že za hip pomislila, da bo sedaj vse v redu, je napadlo. Nič nisem videla. Začutila sem le, kako so bile vedno bliže. Bile so brez oblike in zdelo se je, da sploh niso resnične. Stegovale so svoje roke proti meni in grabile po mojem telesu. Začela sem se tresti in nisem vedela, kaj naj storim. Lahko bi poskušala zbežati, a vedela sem, da je to nemogoče. Vse kar sem lahko naredila je to, da sem se stisnila ob steno in trepetala, kdaj bo konec. Zahlipala sem in iz oči so mi privrele solze.
»Prosim…« sem zašepetala. »Pustite me…«
A niso nehale, ne. Postalo je le še huje. Čutila sem, kako so se plazile po mojem telesu in bile so že tako blizu, da... Praskale so proti mojem telesu in bolečine so bile neznosne. Še nikoli v življenju se nisem počutila tako. Bila sem ujeta. Zakričala bi, pa se mi je iz grla izvilo le slabotno sopenje.
»Ne morem več…«
Tisto sekundo sem res mislila, da bom umrla. V glavi mi je razbijalo in vso telo je drhtelo in se zvijalo od bolečine. Nočem. In takrat so odšle. V najhujšem trenutku so se umaknile. Preplavil me je val olajšanja. Vedela sem, da se to noč ne bodo več vrnile. Le kaj so bila ta nevidna bitja? Od kod so prišle? Zakaj ravno sedaj? Nisem jih mogla za vedno imenovati one. In tako sem jih poimenovala Sence.
Zaslišala sem brnenje budilke. Odprla sem oči in zamežikala v novo jutro. Hitro sem vstala in odšla k mizi. Ozrla sem se po sobi in šele takrat so me preplavili spomini te noči. Izbuljila sem oči in se poskušala prepričati, da so bile vse le sanje. Ali so bile? Sem imela sploh kakršenkoli dokaz? Pogledala sem se po telesu, da bi odkrila kakšen znak. A nič ni bilo. Niti praske. Vse kar sem imela je bil temen spomin.
Naslednjo noč so se zopet vrnile. Ko sem mislila že, da so bile vse to le sanje. In vsaka noč je bila strašnejša od druge. Vsak dan so prišle, ko je na nebu posvetila luna. Bala sem se noči in si želela, da sploh ne bi napočila. A je. In vedno bolj sem bila zmedena in se začela zapirati vase. Enkrat sta me starša nekaj vprašala, a bila sem tako odsotna, da ju nisem slišala. Morala sta priti do mene in me stresti. Spraševala sta me, kaj se dogaja z mano, a bila sem samo tiho. Spremembo v meni so opazili prav vsi, tudi sama. A kaj naj bi naredila, ko sem vedno imela v mislih njih, Sence. Najprej so bile tu le ponoči. A podnevi so bile trdno zasidrane v mojih mislih. In tudi ob dnevni svetlobi niso hotele oditi. Bila sem izgubljena za vedno.
Starši so me peljali k psihiatru. Znorela sem. Mislili so, da sem nora. A nobenemu nisem hotela povedati o svojih strahovih in razlog, zakaj sem postala drugačna. Tisti človek je silil vame in hotel, da mu povem vse. Planila sem v jok in začela kričati. Naj neha siliti vame. A ni nehal in tako sem mu povedala. Vse. Tiho me je poslušal in prikimaval z glavo. Zatem je stopil ven in mi rekel, naj ga počakam. Slišala sem, da se je pogovarjal z mojimi starši. In čez nekaj minut so vsi skupaj vstopili. Oče in mama sta svoj pogled vztrajno upirala v tla in nisem mogla doseči, da bi me pogledala v oči.
»Mhm,« je začel.
Pogledala sem človeka, ki sem mu pravkar zaupala vse svoje strahove in napeto čakala na njegove besede.
»Nisi prva, ki se ji je to zgodilo. Veliko ljudi je doživelo isto kot ti.«
Preplavil me je val presenečenja. Nisem bila edina? Zanimivo.
»Ljudje si iz neznanih razlogov začnete domišljati, da obstajajo bitja, ljudje, ki jih v resnici ni. In…«
»Kaj?!« sem zakričala. »Da si vse le domišljamo? Ni res!«
Pripravljena sem bila narediti vse, da jim dokažem, da so bile resnične. Nisem več vedela, kaj počenjam. Začela sem kričati nanje, kaj si domišljajo da so in podobno, da me obsojajo. Nekako so me uspeli brzdati in dali so mi neke tablete za pomiritev. Kmalu sem zaspala v trden spanec.
To je moja zgodba. In sedaj se nahajam tu. Redno hodim k psihiatru, ki se trudi zaman, da bi me prepričal, da Sence niso resnične. Ne bo me uspel prepričati. Jaz vem stvari, ki jih on ne. Strah me je le tega, da bo prepozno ugotovil, da imam prav. Sence so bile vedno bliže in vedela sem, da me bodo nekega dne ujele in popeljale v smrt. Vse je bilo le še vprašanje časa. In želela sem si, da bi bilo že mimo. Moje življenje je postalo brez smisla. In želela sem si le še konca…
| |||