Zgodbe: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Brez povzetka urejanja |
Brez povzetka urejanja |
||
Vrstica 55:
Pograbil je se svoj nahrbtnik, nato pa kakor hitro se je le dalo, odhitel na šolski avtobus, kjer so ga že vsi nestrpno pričakovali. Pozdravil jih je in odložil svoje stvari. Zdelo se je, da je vse
pripravljeno na odhod. In res. Avtobus se je prav kmalu odpeljal.
Vožnja je minila hitro in še preden so se zavedli, so že zacvilile zavore in ustavili so se. Vsi so se pognali proti izhodu in kmalu so stali zunaj in se živahno pogovarjali. Učitelji so jih mirili in kmalu so se skupaj približali zaledenelemu jezeru. Tadej je iz torbe izvlekel svoje črne drsalke in si jih nataknil na noge ter se hitro pognal za drugimi. Minila je že kakšna ura odkar so zaceli drsati in Tadej se je skupaj s prijatelji umaknil, da bi si malo odpočil.
»Ali greš?« mu je nekdo zaklical.
»Ah vi kar pojdite. Takoj pridem za vami. Samo še nekaj poiščem.«
Končno je našel kar je iskal in se že hotel pridružiti ostalim, ko mu je pogled obstal nekje drugje. Na robu drsališča je zagledal neko dekle, ki ga prej ni opazil. Zasanjano je zrlo v nebo. Imela je temne lase in bled obraz na katerem si lahko opazil ljubke pegice. Najbolj posebna stvar na njej pa so bile prav njene oči. Nikoli še ni videl podobnih. Bile so tako temne, da so bile že skoraj črne kot noč. Izžarevale so vse mogoče in vodile so nekam daleč proč, v drugi svet in skrivale najgloblje skrivnosti njenega srca. Spraševal se je, kako je mogoče, da je ni opazil že prej.
Tedaj pa so se njene oči zazrle naravnost v Tadejeve in zavedla se je tega, da jo je opazoval. Njena lica je oblila skoraj nevidna rdečica. Nekaj trenutkov sta se samo opazovala in nobeden od njiju ni naredil niti koraka, ali preusmeril pogleda. Nato je Tadej pogumno stopil proti njej. Ni bil živčen in samozavestno jo je ogovoril.
»Pozdravljena,« je začel, »Mislim, da se še ne poznava. Jaz sem Tadej.«
Dekle ga je nenavadno pogledalo in se šibko nasmehnilo.
»Živjo. Jaz sem Julija. Oprosti, ker te nisem takoj videla, a ravno sem nekaj …mhm… razmišljala.«
»Sem opazil,« se je hudomušno nasmehnil, »Greš drsat?«
Ponudil ji je roko in čakal na njen odziv. Ni se prav obotavljala. Hitro je položila svojo dlan na njegovo in naslednji hip sta že skupaj drsala po ledeni površini. Bila sta tiho, a zdelo se je, da besede niti niso bile potrebne. Tadej se je spraševal, o čem razmišlja Julija. Ni vedel natanko, kaj je prebudilo sploh njegovo zanimanje zanjo. Mogoče je bilo le to, da se mu je zdela drugačna in zanimiva.
Dolgo časa sta drsala, nato pa se utrujena sesedla na bližnjo klop. Zapletla sta se v pogovor, ki mu ni in ni bilo konca.
Julija je pograbila sneg in ga vrgla v zrak, kjer se je ta razpršil v drobcene snežinkice in nato padel nanju. Tadej se je zasmejal ter stekel nekaj korakov stran, da bi tam tudi on pograbil sneg. A nekako se mu je uspelo spotakniti in padel je na mehko snežno odejo. Julija je v smehu pritekla k njemu in se čudila, kako mu je to uspelo.
»Pomagaj mi vstati, prosim,« jo je prosil Tadej.
Zmajala je z glavo in mu ponudila roko. Sprejel jo je, a namesto, da bi vstal, jo je potegnil in tako je bila tudi ona zakopana v snegu. Zgroženo ga je pogledala in se odkotalila bliže in zalučala sneg proti njemu, medtem ko je on storil isto. Tako se je začela vojna med njima in na koncu sta oba obležala v snegu.
»Mislim, da morava počasi iti,« je žalostno rekla ona.
Tadej je prikimal in začela sta se približevati drugim.
»Na laseh imaš sneg,« je rekla Julija in mu ga dala dol.
Tadej pa se je zopet zazrl v njene iskrive oči in se počasi približal njenemu obrazu in jo poljubil. Ko se je odmaknil od nje, je obema na obrazu zaigral nasmešek in z roko v roki sta odšla po zasneženi poti…
Vrstica 63 ⟶ 99:
To, da sem drugačna, sem zares opazila šele pred kratkim. Že prej sem sanjala stvari, ki so se pozneje uresničile. Včasih je bilo zadosti, da sem se kar naenkrat zavedela nečesa. A šlo je za malenkostne dogodke, zato jim nisem posvečala večjega zanimanja do sedaj. Bilo je sredi pouka, ko se mi je za trenutek stemnilo pred očmi in sem zagledala eno svojih prijateljic, ki je padla po stopnicah. Bilo je tako živo, da sem mislila, da se je to dejansko zgodilo. Ko se mi je pred očmi zopet prikazala slika razreda, sem olajšano zavzdihnila. Ni mi bilo do tega, da bi bila še naprej tako odmaknjena. Sprva sem tisto prijateljico skrbno opazovala, kajti nisem želela, da se to dejansko zgodi. A nič takega se ni zgodilo, zato sem pozabila na nezaželen dogodek v moji glavi.
Bil je lep sončen dan, ko sem jo čakala pred hišo. Nasmejana je pomolila glavo skozi vrata in me zagledala. Hitro je pograbila svoj plašč in stekla po stopnicah. Na sredi se je ustavila in začela nekaj izvajati. Nikakor nisem mogla preprečiti tistega, kar se je imelo zgoditi. Zavrtela se je in medtem izgubila ravnotežje in padla po stopnicah. Zagledala sem prizor, ki sem ga
Videla že prej. Bil je čisto enak in natanko sem vedela, kaj bo.
»Ne!« sem zakričala in v trenutku sem bila pri njej. Njen obraz je bil bled in le še enkrat je odprla oči. Nato jih je od izčrpanosti zaprla. Medeja je prosila mimoidočega, naj pokliče pomoč, ta čas pa je ona sama ostala pri prijateljici. Držala jo je za roko in ji govorila vzpodbudne misli, čeprav ni bila prepričana, ali jo sploh sliši.
Kmalu je prišel rešilec in celo pot je bila ob njej. V bolnici so prevzeli nadzor nad njo zdravniki, Medeja pa se je nestrpno prestopala in čakala na kake novice.
»Vse bo v redu z njo,« je rekel zdravnik v beli halji. »Staknila je le lažji pretres
možganov in edino zdravilo, ki ji ga lahko damo, je počitek.«
Olajšano se je nasmehnila in sedla. Le kaj bi bilo, če bi se končalo drugače? Pa tudi njen privid ji ni dal miru. Vse je bilo preveč resnično, da bi bilo le naključje. In zgodilo se je tako velikokrat, da je že moralo biti nekaj na tem. Nekajkrat se je česa zavedla šele potem, ko se je to že zgodilo in spoznala, da je to nekje že prej videla. Očitno ji je bil ob rojstvu dan preroški dar, ki bi moral biti nekaj lepega, a zanjo je postal največja nočna mora in groza, ki jo je lahko bila doletela. Videla je tudi slabe stvari. In najhuje je bilo, da ni mogla preprečiti le-teh. Lahko je le mirno gledala in čakala, kdaj se bo zgodilo.
»Žan,« se je predstavil fant, ki ga je Medeja spoznala na neki zabavi.
Zdel se ji je simpatičen in v trenutku jo je očaral s svojo samozavestjo in s šalami. Zanimanje zanj je v njej vedno bolj raslo, zato je ostala v njegovi bližini. Ko sta bila sama, se mu je približala in ga poljubila na ustnice. Žan ji je vrnil poljub in ovil svoje roke okoli njenega pasu.
»Le kje si se skrivala prej, princeska?«
Medejine ustnice so izoblikovale skrivnosten nasmešek.
»Takoj se vrnem,« mu je zaklicala in odšla na stranišče. Ko se je vrnila, je videla, da v sobi poteka prava zmeda. Ljudje so stali okoli nekega mladega fanta, ki je sedel na tleh in objemal noge. Zdelo se je, da preživlja strašanske bolečine, a le od kod izvirajo? Medeja je zaprla oči in zagledala Žana, ki je ubogega fanta ubil. Ko jih je zopet odprla, se je zazrla naravnost v njegov obraz, ki se je čisto spremenil, sedaj je bil poln zlobe. V mislih je začutila močan udarec, ki je prihajal iz nekje drugje. Skušala se ni zmeniti za bolečine in mu poslala nekakšen val bolečine, ki ga je presenetil in zabolel hkrati. Medtem sta se Žan in Medeja umaknila na samo, saj nista imela želje, da bi ju kdo po nepotrebnem opazoval. Sama sta stala na ulici in edino živo bitje poleg njiju je bila mačka, ki je skočila iz smetnjaka. A nista se zmenila zanjo. Naslednji udarec je bil še močnejši in Medejo je butnilo ob zid. Od šoka jo je skoraj spodneslo, ampak uspela se je obdržati na nogah in mu vrnila z nečim, kar mu je očitno prišlo do živega, saj se je prijel za glavo in klecnil. Ni popustila prijema ter tako svojo moč le še stopnjevala.
»Aaa!« se je zaslišal krik, ki je prihajal iz njegovih ust.
Še zadnjic se mu je približala in ga poljubila. Resnično ji je bil všeč, a včasih spoznaš da nekdo ni pravi in se moraš umakniti, pa naj si še tako močno želiš, da se ne bi. Odrinila ga je in pustila, da je padel. In trenutek kasneje se je Žan razblinil v nič.
Medejino življenje je bilo vse prej kot lahko, kajti morala se je spopadati tudi s svojim darom. Ljubila ga je in hkrati sovražila. Prinesel ji je že toliko nepotrebne bolečine. Nobenemu ni nikoli povedala resnice o sebi, a želela si je, da bi lahko to storila. Prav nikoli pa ni izgubila upanja. In vedno je verjela vase...
Vrstica 74 ⟶ 136:
Tadeja je slonela na okenski polici in strmela ven v nebo. Počutila se je tako majhno, nepomembno. Saj je bila samo ena, ena izmed mnogih. A to ni natanko držalo, kajti za svoje bližnje je bila edinstvena in nenadomestljiva. Želela si je, da bi tudi nekdo drug prišel do tega spoznanja, nekdo ki ji je zadnje tedne pomenil preveč in jo zato naredil ranljivo.
»Kaj zopet razmišljaš?« jo je vprašala Sara. »Nič,« je odgovorila Tadeja in se izognila njenemu pogledu. »Ne laži mi. Vem da je nekaj.«
»Ni vredno besed,« je skomignila.
Nato je odhitela po stopnicah in že od daleč zagledala njega. Peter je hodil in tako nadaljeval svojo pot, nje pa še ni opazil. Po nekaj korakih sta se srečala in se pozdravila. In tisti majcen trenutek je Tadeji pomenil ogromno. Sekunda, ko so se njune oči srečale in dobile poseben žar, ji je pomenil tako veliko. Želela si je ustaviti čas, za vedno ostati ob njem, a kaj ko to ni bilo mogoče. Tako se je trudila pač čimveč časa preživeti ob njem in izkoristiti vsak možen trenutek. Pa še to ni prav uspevalo. Le kje sta bila že tista dva dneva, ki sta ju preživela skupaj in se je v njiju pojavila iskrica? Saj je vedela, da so bile samo sanje. Bilo je preveč lepo, da bi se nadaljevalo.
V roki je držala mobitel in se delala da nekaj tipka, a to je bila le krinka. V resnici so njeno glavo preplavljale čisto drugačne misli.
Nenadoma je začutila, da se ji je od zadaj nekdo približal in čutila njegov topel dih. Srce ji je začelo razbijati in obrnila se je. Njene sanje so razpadle na koščke, ko je videla, da tisto ni on. Včasih si želiš stvari tako močno, da jih hočeš verjeti že ob vsaki priložnosti in je vse le še vprašanje časa. In veliko laže verjameš v pozitivne stvari, kot pa sprejmeš negativne.
Tokrat je stal v bližini nekega dekleta, s katerim sta se navdušeno pogovarjala. Tadeja jo je poznala, saj je bila njena dobra prijateljica. Prepričevala se je, da med slednjo in Petrom ni bilo nič, in res ni bilo. A vseeno ji je domišljija zašla po svoje, tudi v slabo smer.
Ko se jima je približala, jo je le bežno oplazil z očmi. Skušala je ujeti njegov pogled, a kaj ko ji ni namenil niti sekunde. Zakaj? Zdelo se je, kot da jo ignorira in se ne zmeni zanjo. Po vsem tem kar sta imela … Želela si je odgovore na svoja vprašanja. Ali je zahtevala preveč?
Stekla je po hodniku. Ni vedela natanko kam bo prišla, le tekla je. In pot se je kmalu končala. Naslonila se je ob steno in počasi zdrsnila dol po njej in svoje roke zakopala v obraz. V očeh je začutila solze. Kako neumna se je zdela sama sebi. Kot bi se kaj takega zgodilo. In tako ali tako ni bil vreden ne nje, ne njenih solz. Postal je le eden izmed mnogih na katerega je morala pozabiti. Čeprav je bila prepričana, da bo tokrat drugače. A ni bilo in očitno ne bo nikoli.
Začutila je roko, ki jo je pobožala po laseh in nekdo se ji je približal. Ni niti pomislila, kdo bi to lahko bil, vedela je le, da trenutno ni razpoložena in da je nihče ne more potolažiti. Že je želela odriniti tisto osebo stran, ko se je zazrla v njegove zelenkaste oči.
»Ne bodi žalostna,« jo je prijel za roko.
Tadeja ni mogla izustiti niti besedice, zato je le molčala in celo večnost sta gledala eden drugega.
»Oprosti, neumen sem bil, da se nisem zavedal, kaj lahko imam. A sedaj sem to spoznal, in upam, da še ni prepozno,« je nežno rekel.
Odkimala je z glavo in mu pustila, da se ji je postopoma približal. Bil ji je vedno bliže, dokler je ni poljubil in takrat se ji je zdelo, da so se uresničile njene sanje. In res. Postale so resničnost…
Vrstica 83 ⟶ 172:
Pogledala sem ga naravnost v oči.
»Torej bi šla?«
Nasmehnila sem se in pokimala. Že dolgo sem pričakovala in na skrivaj upala, da me bo povabil ven in sedaj se je to uresničilo. Najraje bi skočila do neba, a nekako mi je uspelo ohraniti dostojanstvo dokler ni odšel. Všeč mi je bil že mesece, a šele sedaj se je zgodilo tisto, za kar sem se pred kratkim mislila, da je nemogoče.
Preostali del dneva sem le zasanjano zrla predse, medtem ko so se mi v glavi podile različne misli, vse povezane prav z njim. Spraševala sem se, kako mu uspe, da me že ves čas odkar ga poznam spravi v smeh in dobro voljo s tako malenkostnimi stvarmi. A zavedala sem se tudi tega, da lahko prav tako s temi drobci postavi moje življenje na glavo in ga močno zasuka - v negativnem smislu seveda.
Končno. Prišel je dan, ki sem ga že napeto pričakovala, a se ga tudi bala. Zbudila sem se že zelo zgodaj, kljub temu, da so bile počitnice. Odšla sem k umivalniku, si umila obraz in se zazrla v svojo podobo v ogledalu. Zaprla sem oči in odkorakala ven iz kopalnice. Zmogla bom, sem si rekla. Nisem si mogla pomagati, da se ne bi na široko zasmejala. Govorim, kot da bi šlo za ne vem kako pomembno in veliko stvar. Ampak saj ni čudno, da sem bila zaskrbljena. Zame je bil to pač ogromen dogodek, ki mi je tudi prav toliko pomenil.
Tekla sem proti kraju, kjer sva bila zmenjena. Kljub temu, da sem se začela pripravljati že veliko prej, sem se vseeno malce preveč zadržala in sedaj sem bila že pozna in na tem, da zamudim na svoj prvi zmenek. Kaj takega se lahko zgodi samo meni!
Že od daleč sem ga zagledala, kako je stal pod drevesom in me napeto čakal. Ko me je zagledal, so se mu zasvetlikale oči in pohitel je k meni ter mi v roke potisnil rdečo vrtnico. Navdušeno
sem jo sprejela ter si jo približala obrazu, da sem zavohala njen prijeten vonj. Večini ljudi bi se zdela vrtnica za prvi zmenek preveč osladna, a meni se je zdelo to romantično in popolno. Zdelo se je, da je to vedel in me že prvi dan prebral kot knjigo.
»Hvala,« sem rekla.
»Malenkost,« je skomignil in mi poklonil enega svojih najlepših nasmeškov.
Nato me je prijel za roko in skupaj sva odšla proti drsališču, kjer sva si na noge nataknila drsalke in pogumno zakorakala proti ledu. Na začetku me je malce zaneslo, zato sem se ga še močneje oprijela.
Hitro sem se privadila in tako sva kar letela po spolzki ledeni plošči. Nenadoma me je prijel še za drugo roko in skupaj sva se zavrtela. Pokrajina je kar drvela mimo naju. A tudi če ne bi, mislim da nisva imela časa, da bi si jo podrobneje ogledala. V tem trenutku je bila le ena stvar, ki me je prevzela. Zrla sva si v oči in nobeden ni odmaknil pogleda. Počutila sem se kot da letiva in svet okoli naju je izginil. Bila sva sama. Samo jaz in on. Nisem se bala, da bi me spustil, kajti njegove roke so se me močno oklepale in me niso hotele spustiti. Ne sedaj, ne pozneje. Nikoli. Tako kot on zame, sem tudi jaz obstajala samo zanj.
Fant je opazoval dekle pred sabo in opazil, da so se v njenih laseh nabrale drobcene snežinke, ki so se močno svetile v zadnjih sončnih žarkih. Njene oči so bile močno razprte in usmerjene vanj. Vedel je, da se tudi ona počuti podobno kot on. Vse je bilo tako čarobno. Drugače se z besedami tega ni dalo opisati. Modro nebo, ki so ga razsvetljevali zadnji sončni žarki, naletavanje drobcenih snežink, ki jih je veter odnašal naokrog in jih na koncu položil na zemljo, ter dve bitji, ki sta se združili v eno...
Čas zanju se je ustavil, medtem ko sta se še vedno vrtela. A kmalu sta pod nogami zopet začutila trdo ploskev in ustavila sta se. Pogledala sta gor, v nebo in opazovala zdaj zvezde, zdaj snežinke. Luna se je mogočno povzpela na sam vrh in ponovno zavzela svoj prestol.
Fant je umaknil lase, ki so ji padali na njen ljubek bled obraz in se ji počasi približal. Korak za korakom. Z vsako sekundo ji je bil bliže. Tudi ona se mu je približala in v naslednjem trenutku, so se njune ustnice dotaknile.
Poljubila sva se, nato se za sekundo malce odmaknila ter se spet približala. Ne more biti res, sem si govorila. A medtem še vedno trdno verjela, da je resnično. Hotela sem verjeti.
Ko sva se dokončno odmaknila, sva videla neko petletno deklico, ki naju je s svojimi ogromnimi očmi opazovala, njena usta pa so bila razprta v izrazu presenečenja.
Spogledala sva se in zarežala. Nato sem pokleknila k punčki.
»Pozdravljena. Kako ti je ime?«
Našobila se je ter spregovorila: »Nadja.«
Nato je utihnila in naju še naprej opazovala.
»Ali si ti njen princ?« ga je iznenada vprašala in se napeto zazrla vanj.
»Ne vem. Ali sem?« me je nagajivo pogledal.
»Mogoče,« sem odgovorila in že je hotel ugovarjati, ko sem še dodala, »zaenkrat vse kaže na to, da si.«
»Jaz bi tudi imela svojega princa,« je vzkliknila.
»Saj bo prišel, ne skrbi. Le še malce moraš počakati. Do takrat pa ti lahko posodim svojega.«
»Kar delila bi me,« se je delal užaljenega.
»Seveda,« sem lahkotno rekla.
Zasmejala sva se. Nato sva se poslovila od Nadje ter počasi odšla.
Hodila sva med visokimi drevesi, ki so stali v vrsti. Le kaj me je pritegnilo na njem, da se je zasidral v moje srce? Njegove oči, ki so imele nek poseben žar, nasmeh, ki me je vedno znova očaral in način, kako me je gledal. Opazoval me je z neko toploto in v njegovem pogledu je bila vsa njegova pozornost preusmerjena name. Iz njega pa si lahko razbral tudi občutke in čustva, ki jih je gojil do tebe. Veliko mi je pomenilo tudi to, da me je vedno znal nasmejati in lahko sva govorila o čisto vsem. Vse sem mu lahko zaupala.
Zunaj je vladal mrzel zimski hlad. A nisem ga čutila, saj se je toplota njegovega telesa širila skozme. Poleg tega pa je moje srce kar gorelo od ljubezni …
Odprem oči in se zazrem v ledeno ploskev. Na njej leži krvavo rdeča vrtnica, katere listi so že odpadli in sedaj ležijo ob njej. Daleč okoli nje ni ničesar kar bi ji delalo bližino.
Po licu mi spolzi hladna solza, v kateri so zajeti vsi občutki iz preteklosti in sanj. Začutim njeno težo in oddalji se od mojega obraza ter zaplava skozi zrak. Medtem okoli mene biva tišina, ki jo prekine šele zvok, ki se pojavi, ko solza udari ob tla...
Vrstica 97 ⟶ 241:
»Pojdi z menoj!« ji je zaklical.
Dekle ga je pogledalo. Prišla sta do prelomnice, kjer sta se morala odločiti o tem, kakšna bo njuna prihodnost. Negotovo je stopilo korak nazaj.
»Obljubim ti, da bo vse v redu. Skupaj sva lahko karkoli,« ji je prigovarjal.
Ko bi le bila ona tudi tako sigurna kot je bil on. Namesto tega pa ji je v glavi razbijalo od negotovosti. Bala se je. Njegova roka je še vedno čakala, da jo ona zgrabi. Prepričan je bil, da bo odšla z njim. Brez nje je bilo njegovo življenje brez smisla.
»Ne morem več dolgo čakati,« je rekel, »Prosim...«
Le še hipec in lahko je prepozno. Dekle se mu je počasi približalo in skušalo doseči njegovo roko. Bila je tako blizu, da je že lahko čutila toploto, ki je sevala iz nje. Potrebna je bila le še sekunda in kmalu bosta skupaj bosta za vedno. Hotela jo je pograbiti, ko se je umaknil. Bilo je prepozno.
»Prepozno je,« je zašepetal.
Medtem ko je odhajal, ga je dekle opazovalo s svojimi modrimi očmi. Obrni se, je kričala v sebi. Ampak ni se obrnil. Prosim, ne odhajaj, je prosila. A njene prošnje niso bile uslišane in za fantom, ki jo je očaral in stopil globoko v njeno srce, je ostal le še spomin.
Sedaj je to dekle stalo tu in živelo v meni. Veliko časa je že preteklo odkar sva se zadnjič videla. Kako vesela sem bila, ko se je kar od nikoder pojavil. Moje srce je poskočilo in v meni so se zbudili občutki, za katere sem milila, da so že davno pozabljeni. A očitno niso bili nikoli in so samo čakali, kdaj bodo prišli na plan.
Čeprav je bil malo drugačen, sem vedela, da je globoko v sebi še vedno isti fant, ki sem ga davno poznala. Pozdravila sem ga in mu namenila enega izmed svojih najlepših nasmehov. A on mi je le hladno odzdravil in me ošinil s pogledom. Po vsem tem, kar je bilo nekoč med nama, mi je namenil le to? Je bilo to res vse kar je ostalo od najine ljubezni?
S svojimi očmi sem pogledovala proti njemu in si želela nemogoče. A kaj, ko on se ni zmenil zame in tako sem le tiho stala ob njem in skušala prisluhniti drugim v pogovoru.
Ko sva le ostala sama, sem ga z bolečino v očeh pogledala: »Zakaj?«
Tajalo je nekaj trenutkov, da se je tudi on zazrl vame. Izvil se mi je krik presenečenja, ko sem spoznala, da so tudi v njem še vedno pretekli občutki in čustva. Ni se mogel zadržati in tako se mi je približal. Svoje močne roke je ovil okoli mojega pasu in me poljubil. Zopet sem bila ujeta v njegovem objemu. Še vedno sem ga ljubila. To sem mu hotela tudi povedati, a kaj ko so skozi zrak začele odmevati stopinje. Nekdo je prihajal. On se je umaknil stran od mene in kmalu sem zagledala drugo dekle, ki je prihitelo k njemu in ga strastno poljubilo. Minuto pred tem sem bila na njenem mestu še jaz. In tako močno je bolelo, ko sem ju sedaj videla skupaj.
»To je moja punca in skupaj sva že eno leto,« mi je povedal in pogled vztrajno upiral v tla.
Prisilila sem se, da sem se nasmehnila, nato pa stopila korak nazaj.
»Mislim da morava iti,« ji je rekel, »prideš?«
Pred očmi se mi je ponovno odvrtel dogodek izpred nekaj let, ko sem bila jaz tista, ki je odločala o tem, ali pojdem z njim. Takrat sem preveč oklevala in ravno to je bil razlog, da sem ga izgubila. V nasprotju z mano pa je sedaj ona takoj poiskala njegovo roko in skupaj sta se počasi začela oddaljevati od mene. Ko sem še sama hotela oditi, me je presenetil on. Še poslednjič se je ozrl nazaj in najine oči so se srečale. Žal mu je bilo za to, kar se je zgodilo. A bilo je prepozno, kajti mesto v njegovem srcu je zasedlo drugo dekle.
Vse kar je še ostalo od tega, kar sva imela nekoč, je moj spomin. In v njem bo ostal za vedno.
Vrstica 109 ⟶ 281:
»Počakaj,« sem se zasmejala in pohitela za njo.
Slišala sem le še njene korake, ki so se iz minute v minuto čedalje bolj oddaljevali. Planila sem okoli vogala in tisti trenutek sem se zaletela v nekoga. Pogledala sem, kdo je postal žrtev mojega divjanja in kmalu sem zagledala malce starejšega fanta, ki je umirjeno stal in se smehljal.
»Oprosti,« sem zardela.
Očitajoče me je pogledal, nato pa zamahnil z roko.
»Ni, panike,« je pomežiknil, »ni se zgodilo prvič, pa tudi zadnjič ne.«
Želela sem še kaj reči, saj mi je bil všeč, a preden sem odprla usta, je skrivnostni fant že izginil v množici. Nisem ga mogla več najti, zato sem odšla po svoje.
Razmišljala sem o dogodku, ki se je zgodil in upala, da nisem izpadla preveč neumno. Med odmori sem preiskala celo šolo, da bi ga našla, a kaj ko se je ugreznil v tla. Nisem se obremenjevala s tem. Škoda časa.
Zakaj se večina stvari zgodi ravno takrat, ko to najmanj pričakuješ? Pravzaprav je vedno tako. Ali si si kdaj že česa močno želel in se je uresničilo? Vam mogoče, a meni ne. Dogodki me vedno ujamejo popolnoma nepripravljeno in takrat poskušam pač reagirati situaciji primerno.
Že od daleč sem ga videla prihajati. Skušala sem ujeti njegov pogled, kar mi je uspelo in naslednji trenutek sva šla že mimo en drugega. Zdelo se je, da me je opazil in se mi prijetno nasmehnil. Sedma nebesa zame. Do konca dneva sem zadovoljno poskakovala naokoli in prav nič me ni moglo vreči iz tira.
Fantu se je ravno mudilo v učilnico, ko je neko dekle divje planilo vanj. Knjiga mu je zletela iz rok in zavil je z očmi. Zakaj ravno sedaj? Pobral je knjigo in si medtem na obraz zopet nadel nasmešek. Dekle se mu je opravičilo in zdelo se je, da ji je resnično nerodno. Ni želel biti preveč zloben, zato jo je pomiril, nato pa hitro kakor je le lahko odšel.
»Spet zamujaš,« ga je očitajoče pogledala profesorica.
Zaklel je in se tiho usedel v klop. Čez minuto je dobil listek od sošolca, ki ga je spraševal, kje se je obiral. Nakracal je: "Neko noro dekle se je zaletelo vame."
Nato mu ga je podal in prijatelj ga je razumevajoče pogledal.
Zaslišal se je šolski zvonec in fant je hitro zmetal stvari v torbo in se razgledal po razredu. Smuknil je do nekega dekleta in jo poskušal objeti. Ona se mu ni skušala izviti iz objema, ampak se je namesto tega le zahihitala.
Sam sebe je občudoval in razmišljal o položaju, ki se ga je pridobil v družbi. Čeprav ne bi tega nikoli na svetu nobenemu priznal, se je počutil pomembnega.
Hitel je po hodniku in se ponosno oziral naokoli. Ni opazil dekleta, ki ga je opazilo že od daleč in upala, da jo bo vsaj za trenutek pogledal. Zanj je bila nevidna in njegov pogled je šinil naravnost skoznjo.
Stal sem čisto pri miru in vso svojo pozornost usmerjal vanjo. Bila je ena izmed mojih najboljših prijateljic in tudi ona je čutila enako. Bila sva nerazdružljiva ter zaupala sva si vse mogoče in še veliko več.
»No, poglej jo,« sem jo posmehljivo pogledal.
Sedla je poleg mene in iz nje se je usula ploha besed. Povedala mi je vse, kar je bilo novega in vmes ponovila še nekaj stvari, ki mi jih je omenila že stokrat. A nisem je prekinil, pač pa jo z zanimanjem poslušal.
»Zaletela sem se v nekega čudovitega fanta,« je nazadnje še dodala.
Zavil sem z očmi in nisem se mogel zadržati, da ne bi planil v smeh. Ko je govorila o tem, nisi mogel ostati resen. A ob tem sem skušal tudi prikriti bolečino v meni, ki se je pojavila vedno, ko je govorila o kom, ki ji je bil všeč. Pretvarjal sem se, da mi je vseeno, a zaman.
»Kako pa kaj ti pa ljubezen?«
Zamislil sem se in se zazrl naravnost v njene temne oči. Kako rad bi ji povedal po resnici, a kaj ko vem, da potem ne bi bilo več enako. Vedel sem, da se ne zaveda, koliko mi pomeni. Še sam se skoraj nisem. Nekaj v njej me je vedno znova pritegnilo, da se ji nisem mogel upreti. Dan za dnem me je spravljala v dobro voljo in mi bila na voljo ves čas. Njene vranje črne lase je premetavala okoli in se ves čas šobila. V njenih očeh je bila kot vedno prisotna iskra, njene ustnice pa so se lesketale in so vedno oblikovale nasmeh.
»Nič ni,« sem tiho odgovoril in pogledal v tla.
Ni opazila moje zadrege.
»No, ti le glej, da si najdeš takšno, ki te bo vredna in te ne bo nikoli prizadela. Drugače bo imela opravka z mano.«
Prijela me je za roko in se naslonila name. Moje srce je začelo hitreje udarjati in rahlo sem priprl oči. Ko bi le čutila, kar čutim jaz. Trenutki z njo mi pomenijo nepredstavljivo veliko. A sprejel sem dejstvo, da me nikoli ne bo ljubila na tak način, kot jaz njo. Vedno bom na prvem mestu zanjo, a le kot prijatelj. Od nje nisem zahteval več. Sprijaznil sem se s tem in ji želel le srečo. Da bi si našla nekoga, ki bi jo cenil vsaj pol toliko, kot jo jaz.
| |||