Zgodbe: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Brez povzetka urejanja |
Brez povzetka urejanja |
||
Vrstica 694:
Ozirala sem se naokoli, a videla sem lahko le visoke zgradbe, ki so mi zastirale pogled. Na nek čuden način mi je bilo to všeč, kajti tako so dosegle, da je v zraku visela neka tančica skrivnosti, ki je prekrivala, kaj se skriva za veličastnimi stavbami. Edini način, da si to ugotovil, je tako bil ta, da si enostavno odšel pogledat.
Kmalu je napočil večer in za njo noč; vso okolico je skrivoma zajela tema, katera je pričarala nekakšno mirno vzdušje. Tako sem prvič v življenju videla, kakšen je Pariz ponoči.
Mestno vzdušje je izginjalo in množice ljudi, so se počasi porazgubile. Zdelo se mi je, da sem ostala sama samcata na ulicah, ki so se vlekle v neskončnost. Niti najmanj me ni bilo strah neznancev, ki so se vsake toliko časa pojavili in nato skrivnostno izginili. Počutila sem se varno kot še nikoli, kljub temu da sem bila samcata v tem velemestu, polnem kriminala, za katerega še sami prebivalci niso prav dobro vedeli.
Nisem pričakovala da bo mojo pozornost prevzel moški, ki se je naslanjal na star, kamnit zid. Tiho je požvižgaval in zdelo se je kot, da nekoga čaka. Bil je oblečen v temno opravo, okoli glave pa so mu padali svetli lasje. Ni me opazil; prav z ničemer ni pokazal, da je začutil mojo prisotnost. A tako sem si ga lahko vsaj še malo bolje ogledala, preden nadaljujem svojo pot.
Ni se mi zdel zanemarjen, ravno nasprotno. Bil je uglajen in s svojimi velikimi modrimi očmi je preiskoval oddaljen vogal hiše. Nisem verjela, da bi se sploh zdrznil, tudi če bi bila od njega oddaljena le centimeter.
Nisem se preveč obotavljala, pač pa hotela poizkusiti mojo novo teorijo. Tiho, kot sem le lahko, sem se mu približala in čez minuto sem s celim telesom lahko začutila njegovo bližino. Nisem vedela, ali ve, da sem tu, a čez hipec se je zdrznil. Sunkovito se je zavrtel proti meni in izza pasu potegnil velik srebrn nož, ki se je znašel preblizu mojega vratu.
V zraku je lebdela tišina, edino kar jo je kvarilo, je bilo moje divje dihanje ter razbijanje srca, ki je poznalo neznansko glasno. Prav vsak del mojega telesa se je tresel in poskušal pobegniti od roba rezila, prislonjenega na moj vrat.
»Kdo si? Kaj delaš tukaj?« je spregovoril z globokim glasom.
»Jaz..jaz.. Samo mi-mimo sem prišla, ni-nič drugega,« sem jecljaje rekla.
»Sem si kar mislil,« je ostro dejal in zavrtal vame s svojimi očmi, kot da bi pričakoval, da bo izvedel kaj novega, kaj kar bi mu prikrivala.
Mojo glavo je pritisnil ob zid in moje telo je prejelo ploho udarcev. Povlekel me je za sabo in niti sanjalo se mi ni, kam me pelje. Vrtelo se mi je in pokrajina pred mojimi očmi je postajala vedno bolj zamegljena. Poskušala sem se prisiliti, da sem ostala pri zavesti in upala na rešitev. Kričati nisem mogla, od mojega telesa je slednje zahtevalo preveč napora. A tudi drugače ne bi, saj nisem želela tvegati svojega življenja. Tako sem se kar naenkrat znašla v divjem boju za obstanek, ki ga ni bilo konca.
Kar naenkrat je zavil desno in prispela sva do neke že na pol podrte zgradbe. Porinil me je skozi vrata in trudnih nog sem se opotekla.
»Kaj želiš od mene?« se je iz mojega grla izvil tih krik.
Približal se mi je in začutila sem njegovo sapo na mojem obrazu. Upirala sem se, a z lahkoto me je uspel zadržati. Njegova hladna roka je spolzela po mojem licu in za trenutek, ne več, me ni bilo strah.
»Če mi boš poskušala uiti, te bom ubil. Nikoli mi ne boš ušla, nikoli. Sledil ti bom povsod, kjerkoli se boš skrila, te bom našel.«
Lahno me je poljubil na lice in odšel. Takrat sem spolzela po steni navzdol in se od izčrpanosti sesedla. Vedela sem, da nimam veliko časa, zato sem le za sekundo zaprla oči in si tako privoščila vsaj navidezno pomiritev.
Odplazila sem se do vrat in jih tiho odprla. Zaslišalo se je škripanje, a zunaj ni bilo nikogar, zato sem hitro kot miš, smuknila ven. Nisem vedela, kje se nahajam, zato sem samo začela teči. Nisem vedela, kam me vodi pot; a to v tem trenutku ni bilo važno, le da sem čim bolj daleč stran od skrivnostnega moškega.
Ni minilo veliko časa, ko sem za sabo zaslišala stopinje, ki so mi neslišno sledile. Bala sem se pogledati nazaj, kajti vedela sem, koga bom zagledala. Vso svojo moč sem poskusila preusmeriti v tek, ne da bi se zmenila za strašanske bolečine.
A naslednji hip je bil zame usoden, saj se je pred mano kar naenkrat znašla ovira, ki je sploh nisem videla in tako sem se spotaknila in padla naprej. Pod mano se je znašel pločnik, na katerem ni ležalo nič uporabnega; vsaj ne takega, ki bi mi lahko pomagalo.
Ulična svetilka mi je omogočila, da sem na tleh zagledala senco. Zagledala sem le prihajajočo silhueto in nisem bila prepričana, kdo je.
»Si v redu?« sem zaslišala glas nad sabo.
Bil je drugačen od tistega prej, a kaj ko mi je le zmedeno odzvanjal v glavi, zatorej nisem bila popolnoma prepričana. Pobrala sem se in tako sem bila zopet na nogah. Postava se mi je približala in želim si, da bi takrat lahko razločila njegov obraz, a ga nisem. Nisem vedela, kaj naj storim, kdo je on in tako sem ga z vso močjo odrinila stran, da je padel po tleh. Nisem se obotavljala, pač pa stekla naprej. Ko bi le vedela, kam tečem, a kaj ko nisem vedela. Ne vem niti, h komu naj se zatečem, kdo bi mi lahko pomagal ob tej uri. Bila sem popolnoma izgubljena.
Tako sem bila zatopljena v svoje misli, da nisem opazila moškega, ki se je znašel pred mano. Zaletela sem se vanj in le stežka sem uspela ostati na nogah. On je, mi je misel šinila skozi glavo. Spoznala sem, da je bil tisto prej, nekdo drug; po vsej verjetnosti le nekdo, ki mi je želel pomagati.
»Povedal sem, kaj se bo zgodilo, če boš zbežala,« je zašepetal na moje uho.
Slišala sem ga le delno, kajti moje oči so obstale na njegovem nožu, ki mu je še vedno ležal za pasom. Sunkovito sem ga zgrabila z roko in ga zabodla naravnost v hrbet. Videla sem, kako je zasopel, a nisem se pustila motiti. Sijoč predmet, sedaj poln krvi, sem potegnila ven, a kaj ko sem ga čez minuto zopet zapičila v njegovo drhteče telo. Nato sem se umaknila in ga opazovala, kako se je trudno zgrudil na tla, medtem ko so njegove okončine obmirovale.
»Konec je,« se mi je iz grla izvil vzklik olajšanja.
Vrstica 724 ⟶ 749:
Naslanjala sem se na temno steno in kmalu so k meni pristopili moji prijatelji in zatopili smo se v pogovor. Nisem opazila, kdaj se nam je pridružila temna postava, ki je tiho stala in se sklanjala nad vsemi. Šele takrat, ko je spregovoril, so moje oči zavrtale vanj in nisem mogla prikriti drobca navdušenja, ki me je spreletelo ob njem.
»Fabian,« si tiho, a odločno rekel in mi podal roko. Ob tem sem ujela tvoj pogled in v tvojih očeh sem opazila iskro, ki se je izgubila v njihovi globini. Tudi sama sem ti brez premisleka segla v dlan in se nasmehnila. Pogovor je stekel naprej in samozavestno sem se vmešala v debato in se skušala vedno znova dokazati pred tvojimi očmi.
Kasneje ko si brez besed odšel, sem strmela za tabo in splavala nad oblake in opazila sem, da me ostali začudeno opazujejo, kajti utihnila sem in ostala brez besed.
Odšla sem na streho in se usedla na njen skrajni rob. Večini ljudi bi se moje početje zdelo nevarno in nespametno, a kaj ko se nisem preveč ozirala na druge. Medtem ko sem opazovala svet, ki je drvel mimo mene, sem začutila navzočnost neke druge osebe. Hitro sem se obrnila nazaj in zagledala tebe, kako si stopal proti meni in naslednji hip sedel poleg. Takrat so besede še kar drvele ven iz mene in po nekaj minutah se mi je zdelo, da te poznam že celo večnost. Mogoče zato, ker sva si bila tako zelo podobna, in sem v tebi videla odsev sebe. In ko sva tako sedela in so besede kar letele iz naju, sem se zavedla, da te bom nekega dne morala zapustiti. V vsakem poznanstvu pride trenutek, ko se oddaljiš od človeka, kar je neizogibno. Zavedla sem se, da si mi ti že tako blizu in bom z vsakim dnem teže prenesla, ko boš nekoč odšel. Bala sem se te spustiti blizu, a kaj ko sem se tokrat odločila vztrajati.
Včasih me straši že sama misel, da imam vedno prav. Tisti dan, ko si prisedel, je bil vrhunec najinega prijateljstva. Tako kratko, a mi je vseeno toliko pomenilo.
Nikogar pred tabo nisem gledala na tak način, kot sem sedaj tebe. Bilo je tako očitno in moral bi biti slep, da ne bi opazil. Na mojo žalost je bilo trenutkov, ko si imel to priložnost videti čedalje manj. Besede so s časom izpuhtele in nisem več vedela kdo si. Minilo je že toliko časa, da bi lahko postal kdorkoli, a sama sem kljub temu še vedno čutila potrebo po tvoji bližini. Zato sem jo vedno znova iskala, a kaj ko je bilo to le brezupno iskanje.
Spremenila sva se in postala tujca. Naslednjič ko sem stala poleg tebe, so izginile vse moje misli, ki so poprej drvele naokoli in nisem vedela, kaj ti naj rečem. Ali je za to kriva daljava ki se je v tem času spletla med nama, ali pa le to, da se moja čustva do tebe še vedno niso spremenila. Mogoče je bil slednji razlog – ne vem.
Sčasoma sem spoznala, da si postal del mojega življenja že zato, ker si bil zasidran v mojih mislih, pa čeprav mi nisi delal bližine in mi stal ob strani. Zavedla sem se, da kot mi moja družina že od nekdaj pomeni ogromno, samo zaradi tega ker vem da se v nas preliva ista kri, sem vedela da mi boš večno nekaj pomenil. Že zato ker si bil prvi, ki je v meni vzbudil čustva, ki jih ni še nihče poprej.
Ko se ti uresničijo sanje, želje, za katere bi dal prej vse, lahko postane celotna stvar še težja. Kajti laže se sprijazniš izgubo z nečesa, kar nikoli ni bilo tvoje, kot pa da izgubiš nekaj, kar je bilo v tvojih rokah, v tvojem srcu, pa si temu pustil oditi. Tako se je zgodilo tudi meni.
Ne vem kaj mi je bilo. Vsega sem imela dosti in želela sem se soočiti z resnico, kakršnakoli že bo, zato sem odšla naravnost do tebe. Mislim, da je že sam moj prihod napovedal moj govor, ki je malo kasneje prišel iz mojih ust. Hvaležna sem ti bila že zato, ker si tiho poslušal in me nisi prekinjal. Ko sem končala, si še nekaj minut tiho stal, nato pa počasi spregovoril.
»Pravzaprav mi je do tebe že nekaj časa. A nisem si upal storiti prvega koraka, kajti zadnje čase sva izgubila tisti stik, ki sva ga imela nekoč. Tako mi ni preostalo drugega kot da počakam in vidim kaj se bo zgodilo. No, in ravno danes si bila ti tista, ki si stopila do mene in mi povedala…«
Zgodilo se je. Vedela sem, da bo napočil ta čas in sedaj je tu, pred mano. Sanje lahko postanejo resničnost, a le če verjameš in vztrajaš v nemogočem. To sem izkusila na lastni koži, zato lahko nemoteno govorim o stvareh, ki se nekaterim zdijo nemogoče.
»Rad te imam,« si izrekel nekega večera, ko sva ležala pod širino neba, ki se je razprostiralo pred nama.
Nihče mi še nikoli ni tega rekel in nisem prepričana, če si se zavedal, koliko so mi pomenile te besede.
Dal si mi spoznati, okusiti stvari, ki jih nikoli nisem poznala. Nisem verjela, da so te stvari sploh resnične in ljudi, ki so verjeli vanje, sem obsodila, da preveč sanjajo in s planjav gledajo na svet. A s tabo sem sama postala ista, kot oni – sanjač.
Cvet odpade, zvezda ugasne in dan se prevesi v noč. Izgine vse, kar je nekoč obstajalo in v zraku je čutiti le grenak veter, ki opominja na napake, ki sem jih storila.
Nikoli nisem pozabila. Celo hvaležna sem bila zate in če bi lahko zasukala čas nazaj, dogodkov ne bi spreminjala. Vem, da ti v tem času, ko si bil ob meni, zame ni bilo vseeno, vedela sem da bi midva lahko trajala večno. A usoda je bila tista, ki je preprečila vse, kar bi lahko še doživela. En napačen korak te je že pripeljal v pogubo, iz katere ne moreš pobegniti. Zakaj ne? Ta pot je konec vsega in prav vsi se bomo nekoč odpravili po njej. Verjamem, da se bova takrat, ko bo napočil moj čas znova lahko videla in takrat nadoknadila vse zamujeno. Mogoče nama nikoli ni bilo usojeno in bi se v primeru, da bi bil še vedno živ, vse kar sva imela kmalu končalo. Kaj če je usoda to hotela preprečiti in vse končati, še preden bi vse obžalovala?
Sedim na strehi, kjer sem te prvič resnično spoznala. Razmišljam o preteklosti, o stvareh ki so se zgodile. Zadnja misel, ki me spreleti je polna mojih občutkov.
Nikoli te ne bom pozabila…
Vrstica 735 ⟶ 796:
Sprašujem se zakaj je moje življenje polno ponavljajočih dogodkov, ki se vsi po vrsti nesrečno končajo. Segam po svetlobi in ko že mislim, da začutim njeno toploto, me neznana roka ponovno potegne v temo od koder ni rešitve. Zato sem sklenila odločitev, ki je ne bom nikoli prelomila. Že prevečkrat sem bila polna bolečine in tako ne morem več nadaljevati – ne tu, ne sedaj. Nikomur ne bom več pustila, da mi pride blizu, da me prizadene in razočara, kot si me ti. Bil si eden in edini, ki sem ti pustila tako blizu, a to je bila napaka. Napaka, ki me bo zaznamovala za celo življenje.
»V ljubezni in vojni je vse dovoljeno,« sem odločno rekla in ga pogledala v obraz, pričakujoč njegov odziv.
Nasmehnil se je in me lahno poljubil na lice.
Ne vem, več zakaj se vsega tega sploh še spominjam, če ni bilo resnično. Mislila sem, da med nama obstaja nekaj, kar v resnici nikoli ni. A kaj ko je bilo pretežko, da bi takrat to razumela in spregledala. Oh, le zakaj nam v življenju pot prekrižajo stvari, ki so pretežke, da bi jih storili?
»Nekaj ti moram povedati…«
Besede so mi odzvanjale v moji glavi znova in znova. Končno se bo zgodilo – trenutek, ki sem ga čakala že vse življenje. Nisem čakala na srečo, na denar, slavo in podobno. Vse življenje sem čakala le nate in sedaj stopaš proti meni. Končno.
»Ne veš, kako vesel sem, da si moja prijateljica,« je veselo rekel, medtem ko se je meni sesul celoten svet.
»Kaja?« je izrekel moje ime, ko je videl moj presenečen odziv.
»Oh, ali res ne vidiš, kar je očitno? Ali si res tako slep, da nisi opazil?«
»O čem govoriš,« me je zmedeno pogledoval, »ne razumem...«
Približala sem se mu in le še centimeter sva bila oddaljena. V njegovih očeh sem opazila zmedo, ki sem jo takoj izkoristila tako, da sem ga v naslednjem hipu poljubila. Vedela sem, kaj se bo zgodilo, in res. Naslednji trenutek se je presenečen odmaknil in se začel oddaljevati. Vedela sem, kaj mu leži na duši – toliko sem ga že poznala – da sem prepoznala konec, ko je končno le napočil...
Vse je mogoče in s tem tudi to, da si končno le zapustil moje srce. A to mi je uspelo na zadnji način, ki bi si ga želela. Luknja v mojem srcu ni ostala dolgo nezapolnjena, kajti takoj za tabo je vstopil nekdo drug. Novi ti. Boljši ti.
»Rad te imam,« so bile besede, ki bi mi morale pomeniti cel svet.
A bile so brez pomena, pomenile so bi toliko kot nič. Nisem si jih vzela k srcu, nisem jim verjela. Vedela sem to, da so le ena izmed moških spletk, ki jim ponavadi ženska nasede, naslednji hip pa že osamljena in polna bolečine leži v sobi. Vem, kako je to, kajti tudi sama sem nekoč dopustila, da se je to zgodilo. In za nič na svetu ne bom ponovila iste napake...
Ponovno sem se spraševala vprašanje za vprašanjem, a kaj ko so bila ta drugačna od predhodnih. V glavi sem si napletla zgodbo in njen odraz bi moral biti viden tudi v resničnem življenju. A kaj ko si za razliko od moje izkušnje v preteklosti, ti ostal v mojem življenju. Po tolikem času si me spremljal na vsakem mojem koraku in razkrila sem ti skoraj vse delčke sebe. O meni si vedel stvari, za katere še sama nisem vedela. In ob vsakem tvojem dotiku, je moje telo vztrepetalo in vsak trenutek, ko sem se zavedla, da sem prekršila mejo in si prišel preveč blizu, sem si želela, da bi izginil. In vedno znova sem te zavračala, vsak dan znova sem ti rekla NE, a ti si kljub temu ostal. Ostal si tudi takrat, ko ni bilo nikogar več. Bil si jaz in jaz sem bila ti. Nisem več zmogla, tako kot nisi več zmogel tudi ti... Oba sva vedela, da je napočil dan, ko bodo izrečene usodne besede, ki jih že toliko časa skrivava v sebi. Dejanja naju bodo pripeljala do stvari, ki si jih še v sanjah ne bi mogla predstavljati.
Bila sva sama v mraku noči in samo mesec je ostal in nama delal družbo v zgodbi brez konca. Čutila sva sapo mrzlih vetrov, ki so se poigravali z najinimi telesi, kot z lutkama v človeških rokah. A kaj ko nisva opazila nič od tega, kajti na svetu sva ostala le še midva in pokrajina je skupaj z vsem drugim izginila.
»Ne morem več,« je rekel in me prižel ob svoje telo.
»Težko je, ko me vsak dan odrivaš proč od sebe, ko bi ti rad pomagal. Pomeniš mi vse in smisel življenja je ob tebi izginil. Ti si postala moj smisel.«
Nisem se mu mogla upreti. Strast, ki je toliko časa počivala v meni je prišla na dan in poljube, ki si mi jih lepil na moje telo, sem ti vračala z isto strastjo in ljubeznijo. Skupaj sva postala celota in ves čas, ko sem se spraševala, kaj mi manjka, si bil v resnici to ti. Moj manjkajoči del, delček ki mi je manjkal, da bi prišla do popolnosti.
»Oh, Kaja,« je zasopel.
Spomin je bil tisti, ki je postal krivec, da se je vse skupaj končalo tako hitro, kot se je tudi začelo. Spomnila sem se na njega, ki me je prizadel mnogo let nazaj. Bil je že pozabljen, a v teh trenutkih se je v meni prebudil in me opozarjal na napako, ki sem jo bila storila. Le da bo tokrat le še huje in bi vsak naslednji gib pokončal mene samo.
»Ne!« sem se uprla in se izvila iz njegovega objema.
»Kam greš? Pridi nazaj,« je ukazovalno rekel.
Prizvok v njegovem glasu je olajšal mojo odločitev, da sem se mu ponovno umaknila. A on je še vedno hodil proti meni in vedela sem, da je moj sklep vse prej kot sprejel. Nisem vedela več, kaj naj storim, da bo nehal. Pripravil me je do obupa – v meni se je prebudil strah, da bi se ponovilo isto. Tako sem iz žepa izvlekla nož in nisem bila prepričana, če ga je opazil. Vse se je zgodilo tako hitro, da še sama nisem vedela, kdaj. Vem le to, da je v naslednjem poskusu namesto na moj objem, naletel na hladno sivkasto bodalo, ki se je zapičilo vanj. Krvavo rdeča kri je pritekla iz njegovega telesa in ne vem, če sem dojela, kaj se je v resnici zgodilo. Stopila sem korak ali dva proti njemu in ob tem nisem mogla spregledati njegovih oči, v katerih je vladalo razočaranje.
Z zadnjimi močmi in življenjem, ki ga je obdržal v sebi je še tiho rekel: »Vedi, da te ljubim. Prosim, pusti blizu tistemu, ki te bo resnično ljubil. Ne zavrni ga, kajti to bi bil največji greh. Prosim...«
Na sredi stavka so njegove ustnice otrpnile in življenje je zapustilo njegovo telo. Rdeča kri je stekla po zelenkasti travi, ki je tako v hipu izgubila svojo barvo.
»Lagal si. Oh, prav zares si lagal. Rekel si da boš za vedno ob meni, a sedaj si me zapustil. Zakaj?« sem si s pridihom jeze v glasu rekla, medtem ko je prva solza v tišini padla na njegovo ležeče telo...
Vrstica 766 ⟶ 855:
Zakaj se mi zdi, da se vse bolj približujeva robu? Medtem ko se približujeva skrajnosti, imam občutek, da sem ti tudi jaz vse bliže. A kaj, če te ne dosežem pred prepadom, kaj bo potem? Mogoče bi se morala ukvarjati s to mislijo, a sama sem jo odrinila na stran. Tokrat ne bo prepozno. Stegnem roko proti tebi in vem, da želiš tudi ti približati svojo, kljub začetnemu nezaupanju. V tem času postane okolica čedalje bolj temna in šele sedaj vem, da me je strah. Skušam ga odriniti, a kaj ko se je zasidral v meni in tam bo ostal, dokler ne bova na varnem. Možnost za to se z vsakim trenutkom veča, po drugi strani pa hlapi. Tokrat je konec tako blizu, da ga že začutim, ne samo vidim. Takrat me preseneti in razveseli, ko naslednji hip že stojim poleg tebe in se te trdno oklepam. Vedela sem, pomislim. A to storim prehitro in zdrsnem, tako da trdna tla pod mano kar naenkrat izginejo. Zadnji hip začutim tvojo roko, ki me vleče iz globine, a nisem več prepričana če boš vzdržal, če si tega sploh še želiš. Zaslišim šepet, ki prihaja iz tvojih ust.
»Nikoli te ne bom izpustil, nikoli.« S temi besedami mi povrneš upanje, a kaj ko sledečo tišino preplavi glas neke druge osebe. Ti pa se obrneš, ob tem pa spustiš mojo roko, ki si se je še malo prej tako močno oklepal. Morala bi vedeti, da bo za vedno ostala v tvojem življenju; nikoli ni zares odšla. »Ali si v redu?« me je predramil glas iz zasanjanosti.
Moj svet je zamenjal pravi in tema, ki je še prej lebdela povsod okoli mene, je izginila. Ozrla sem se na levo, da bi videla, kdo me je rešil in opazila tebe. Očitno si me na koncu le vseeno rešil, sem z nasmeškom pomislila. Okoli mene so se pojavili prijatelji, ki jih ne bi zamenjala za nič na svetu in pridružila sem se pogovoru, ki je v trenutku bolj zaživel. Pridobila sem si pozornost, ki sem jo hotela in skušala ujeti tvoj pogled, ki je bil poprej usmerjen samo na eno osebo. In to nisem bila jaz. Dosegla sem svoje in se čim manj očitno vedno znova obračala proti tebi. Hotela sem vedeti, če opaziš. Hotela sem vedeti, na kakšen način me ti gledaš. Ali se v tebi kljub dolgoletne ljubezni vseeno poraja dvom zaradi mene? Ali kdaj sploh pomisliš, kako bi bilo, če bi bila na njenem mestu jaz..
Zgrozila sem se ko sem se zavedla svojih misli, a kaj ko jih kar naenkrat nisem več mogla nadzorovati.
Odšla sem do drevesa in se naslonila nanj. Vprašala sem se, ali bo kdo prišel za mano in tokrat mi res ni bilo treba prav dolgo čakati. Približala se mi je ona, tista ki sem jo spoštovala tako kot nikogar, a hkrati prav tista, ki sem ji zavidala. Nisem bila ljubosumna nanjo, ali kaj podobnega – zavidala sem ji tisto kar ima. Tudi sama sem si želela tega. Tako dolgo, tako močno. Ali se sploh zaveda kaj ima?
»Ali je kaj narobe?« je vprašala s tihim glasom.
Pogledala sem jo v oči in si zaželela, da bi ji lahko povedala resnico. Resnico o tem, kaj se mi zadnje čase mota po glavi in ji razkrila svoje grešne misli. Že sem odprla usta, a kaj ko skoznje ni prišla niti beseda. Nisem mogla, preveč težko je bilo. Preveč bi bolelo – tako mene, kot tudi njo. Pogledala sem čez njeno ramo in zagledala njega, ki naju je že nekaj časa opazoval. Ko sem znova pogledala njo, me je postalo sram in tiho odkimala, češ da sem si zaželela le malo samote, nič drugega. Vem, da mi ni verjela, a kaj ko ni imela moči, da bi kaj storila.
»Ali se imaš lepo?« me je vprašala.
»Ja, eden najlepših dni v tem letu. Definitivno!« sem navdušeno pokimala. »In ti? Ti je všeč?«
Pogledala me je, kot da bi jo vprašala nekaj nezaslišanega, nato pa spregovorila.
»Še vprašaš. Tako sem vesela, da imam tukaj vas in mojega Jana. Te dni me razume, bolj kot kdajkoli prej. Le kaj bi brez njega?«
Medtem si se očitno naveličal čakanja in prišel si do naju. Lahno te je poljubila in vrnil si ji poljub.
»Greš?« je vprašal poln pričakovanja, mene pa še opazil ni.
Za njegove oči sem bila nevidna, vsaj dokler je bila v bližini ona.
Presenetila ga je: »Pravzaprav moram še nekam iti. Ne bo mi vzelo veliko časa, čeprav lahko ti že sedaj povem, da ne bom takoj nazaj. Pravzaprav bo trajalo nekaj časa.«
Razočarano se je poslovil.
»Ta čas pa lahko delaš družbo Evi,« je še zaklicala in pogledala proti meni.
Oh, le zakaj mi zaupa? Sedaj mi je še teže, sem razmišljala. A kmalu sem se morala nehati spraševati vsa ta vprašanja, kajti prišel si bliže in tako upošteval njeno željo. Sedla sva kar na travo, en poleg drugega, čeprav so bila tla vlažna, a kot da je bilo kateremu mar za to.
»Za vedno bi ostala tu,« sem rekla.
Sprva si pomislil, da namigujem na ta trenutek s teboj in se zdrznil. A takoj za tem si ugotovil, da mislim na ta kraj na splošno in se pomiril. Če priznam me je zabavalo, da si pomislil na kaj takega.
»Tudi jaz. Končno čista svoboda brez kakršnihkoli motečih dejavnikov.«
»Na koga namiguješ?«
»Na vse, razen vas ki ste tukaj.«
Zasmejala sem se: »Jaz pa sem se že ustrašila, da namiguješ name.«
Igrivo sem ga pogledala in počakala na njegov odgovor.
»Mogoče sem mislil tudi nate, le da ti tega nisem hotel povedati,« mi je vrnil, me zlobno pogledal in ob tem zadrževal smeh.
»Takoj prekliči besede,« sem v igri zahtevala in se mu približala z obrazom.
»Če misliš, da bom to storil me ne poznaš prav dobro.«
»Kaj res tako misliš?«
»Mislim samo, da tebe bolj poznam, kot ti mene,« je prepričljivo rekel in začutila sem njegovo sapo blizu mojega obraza.
»Če to drži, mi pa povej, kaj bom naredila sedaj.«
Nisi poznal odgovora in tako si me pogledal globoko v oči iščoč odgovor. Najina obraza sta bila že tako blizu, najine oči pa še vedno uprte v drugega. Še bolj sem se ti približala in meja med nama je izginila. Dala sem ti sekundo prednosti, da se umakneš če želiš, vendar si storil ravno nasprotno. Zadnji korak si storil ti in tvoje ustnice so se staknile z mojimi. Poljub se kar ni in ni hotel končati - zdelo se je, da bo s koncem le-tega konec tudi naju. Kot, da bi potem za vedno izginila in se ne bi mogla nikoli več vrniti. Najini telesi sta se prepletli in čutila sem utrip najinih podivjanih src, ki sta se zavedali, da počneva nekaj prepovedanega. Vesela sem bila, da sem se motila. Ko je bila poljuba konec, sem obvisela v tvojem objemu, nezmožna dejanj ali razmišljanja. Zavedala sem se le tebe in tvoje bližine.
»Vidiš, da te dobro poznam,« si mi zašepetal na uho.
Pričakovala sem, da bo vse to trajalo le trenutek, nato pa se porušilo. A vesela sem bila, da sem se motila, kajti ta trenutek sem si že od nekdaj želela in ga vedno znova videla v sanjah. A dejansko nikoli nisem niti pomislila, da se bo vse zares uresničilo. Vedno sem odnehala že pri sanjarjenju, sedaj pa sem spoznala, da bi morala narediti korak več.
»Toliko mi pomeniš…«
Odmev mojih besed, ki pa je kmalu izginil v temi. Videla sem, da si tudi ti želel nekaj reči in željno sem pričakovala, kaj boš rekel. To bodo odločilne besede, ki sem jih pričakovala že od začetka.
»Tudi..«
Utihnil si, ko si zaslišal hrup, ki se je kar naenkrat pojavil in oddaljil si se od mene. Še vedno si me držal za roko, vendar se tega nisi več zavedal. Opazil si njo, ki se je vrnila iz svojega skrivnostnega pohoda in odhitela k tebi.
»Sta uživala?« se je zasmejala.
Začutila sem občutek krivde in začutila sem, da tebi ni dosti laže. Še preden se ti je vrgla v objem, si se zavedel moje roke v svoji, česar ona na srečo ni opazila. Še zadnjič si me pogledal.
»Ne izpusti me,« sem zašepetala, čeprav nisem bila prepričana, če si me slišal.
Samo še en dotik in bila sva ločena, izpustil si me. Zatem pa ti je že v objem padla ona in objel si jo tako močno, kot mene nisi nikoli.
| |||