Wikivir

Ivan Slavelj: Razlika med redakcijama

Pregledujte zgodovino interaktivno
← Starejše urejanjeNovejše urejanje →
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
VizualnoVikibesedilo
Plamencek (pogovor | prispevki)
231 urejanj
Plamencek (pogovor | prispevki)
231 urejanj
Vrstica 72:
== Pripoveduje se, kako srečo je Ivan Slavelj doživel krstnega dné ==
 
Ko je bila Meta malega Slavlja povila v plenice, položi ga v novo zibel in naredi mu križ čez čelo in usta. Potem reče: {{pg|Molitve je treba, molitve!}}
 
plenice, položi ga v novo zibel in naredi mu
{{pg|Ta je prava, Meta, prav govoriš, Meta!}} odgovori oče Slavelj, ali kaj pravimo {{pg|odgovori}}? – zavpije oče Slavelj; zakaj prišlo mu je iz dna srca.
križ čez čelo in usta. Potem reče: «Molitve je
 
treba, molitve!»
{{pg|Oče, Vi ste bogudopadljivi}}, pravi Meta. {{pg|Bog Vam pa je dal tudi prelep dar}} (in ozre
- «Ta je prava, Meta, prav govoriš, Meta!*
se na spečega našega junaka). {{pg|Ali z darom pridejo tudi dolžnosti}}, pristavi, {{pg|da ga vzredite duhovsko, kakor se pridiguje na prižnici, da ga na koncu sveta naš blagonosnik ne obsodi in da ga ne zagledamo med kozli in med črnimi!}}
odgovori oče Slavelj, ali kaj pravimo «odgovori*?
 
— zavpije oče Slavelj; zakaj prišlo mu je
{{pg|Da ga ne zagledamo med kozli!}} godrnja oče Anton ter si podpre čelo, težko čelo.
iz dna srca.
 
«Oče, V i ste bogudopadljivi», pravi Meta.
{{pg|Da ga ne zagledamo!}} reče Meta, potem pa se nagne k očetu Slavlju in pošepeta: {{pg|Ali
«Bog Vam pa je dal tudi prelep dar» (in ozre
da se ne zgodi, imam gotovo pripomoč.}}
se na spečega našega junaka). «Ali z darom
 
pridejo tudi dolžnosti*, pristavi, «da ga vzredite
{{pg|Gotovo pripomoč, praviš?}} in oče Anton povzdigne radosten oči. Meta pa privleče na dan obdelano molitveno knjigo in jo odpre na mestu, kjer so ležali v nji stari naočniki.
duhovsko, kakor se pridiguje na prižnici,
 
da ga na koncu sveta naš blagonosnik ne obsodi
{{pg|Tu je}}, pravi s prepričanjem. Oboroži nos in prične brati: »Molitvica in pobožni vzdihljaji
in da ga ne zagledamo med kozli in med
nad novorojenim otrokom!«
črnimi!»
 
«Da ga ne zagledamo med kozli!* godrnja
Počasi bere in navede vse dobrote, katere so sveti oče papež Silvester za to molitvico in za te vzdihljaje podarili, »ako se zmolijo z vrednim duhom, ter se moli deset ,Češčena si
oče Anton ter si podpre čelo, težko čelo.
Marija' in ravno toliko ,Čast bodi', ako se človek izpove in prejme kruh božji.«
«Da ga ne zagledamo!* reče Meta, potem
 
pa se nagne k očetu Slavlju in pošepeta: «Ali
Oče Slavelj vzdihne strmeč o tolikem blagoslovu. Meta pa moli ter konča tako: {{pg|In ti sveti križ in sveti les in sveti žeblji in sulica presveta in vse svete svetinje, vpijte na glas,
da se ne zgodi, imam gotovo pripomoč.*
da gledajo nebesa na ta novi ud udov svetecerkve z največim dopadajenjem.}}
«Gotovo pripomoč, praviš?* in oče Anton
 
povzdigne radosten oči. Meta pa privleče na
{{pg|Zdaj pa še zarotenje}}, reče in povzdigne glas: {{pg|In ti ,cercerelus' pogini, ,cercerelus'}}
dan obdelano molitveno knjigo in jo odpre na
 
mestu, kjer so ležali v nji stari naočniki.
Tako se konča ta prekrepka molitvica, polna cvetoče pobožnosti in najlepšega duha, kakor jih je več med narodom slovenskim.
«Tu je», pravi s prepričanjem. Oboroži nos
 
in prične brati: «Molitvica in pobožni vzdihljaji
Oče Anton pa se je čutil novopokrepčanega, zavoljo čudodelnih vzdihljajev radostnega.
nad novorojenim otrokom!*
 
Počasi bere in navede vse dobrote, katere
Meta pa odloži naočnike z zgrbančenega nosa, položi jih med vele liste pobožnih bukev
so sveti oče papež Silvester za to molitvico
in za te vzdihljaje podarili, «ako se zmolijo z
vrednim duhom, ter se moli deset ,Ceščena si
Marija' in ravno toliko ,Cast bodi', ako se človek
izpove in prejme kruh božji.*
Oče Slavelj vzdihne strmeč o tolikem blagoslovu.
Meta pa moli ter konča tako: «In ti
sveti križ in sveti les in sveti žeblji in sulica
presveta in vse svete svetinje, vpijte na glas,
da gledajo nebesa na ta novi ud udov svete
cerkve z največim dopadajenjem.*
«Zdaj pa še zarotenje*, reče in povzdigne
glas: «In ti ,cercerelus' pogini, ,cercerelus'U
Tako se konča ta prekrepka molitvica,
polna cvetoče pobožnosti in najlepšega duha,
kakor jih je več med narodom slovenskim.
Oče Anton pa se je čutil novopokrepčanega,
zavoljo čudodelnih vzdihljajev radostnega.
Meta pa odloži naočnike z zgrbančenega
nosa, položi jih med vele liste pobožnih bukev
ter se pripravlja na odhod.
 
«Je!» reče oče Slavelj, «ka-li meniš že iti?»
{{pg|Jè!}} reče oče Slavelj, {{pg|ka-li meniš že iti?}}
«Bom pa šla*, odgovori ter v resnici odide.
 
* Prav dobro si mi storila*, vpije oče Anton
{{pg|Bom pa šla}}, odgovori ter v resnici odide.
za njo iz hvaležnega srca, «pa še kaj pridi!*
 
Tako se je pričelo življenje našemu junaku,
{{pg|Prav dobro si mi storila}}, vpije oče Anton za njo iz hvaležnega srca, {{pg|pa še kaj pridi!}}
in potem je živel brezskrbno do istega časa, kateri
 
Tako se je pričelo življenje našemu junaku, in potem je živel brezskrbno do istega časa, kateri
se zamori brez škode v šoli.
 
Tisto jutro se oče Slavelj obleče praznično,
Tisto jutro se oče Slavelj obleče praznično, mati pa umije prihodnjega učenjaka z mlačno
vodo, razčeše mu lase ter daje mu dobrih naukov na novo pot.
 
naukov na novo pot.
Popoldne pa je Slavljev Janezek z okorno svojo roko poskušal začrtati prve črke.
 
svojo roko poskušal začrtati prve črke.
== Izve se, s čim se peča bobovški gospod učitelj ==
— 9 —
 
I I I .
Izve se, s čim se peča bobovški gospod učitelj.
V polnem cvetju se je šopirila pomlad,
vse je bilo radostno, tiče v logu in ribe v vodi.
Pridobljeno iz »https://sl.wikisource.org/wiki/Ivan_Slavelj«