Ivan Slavelj: Razlika med redakcijama

dodanih 62 zlogov ,  pred 12 leti
Samo bobovški gospod učitelj Štefan Deska je bil nekako zamišljen, ko je o sončnem vzhodu oprtil košek dobrega gnoja, da ga ponese še pred šolskim pričetkom na mesto, kjer naj bi njegove dobrodejne moči pokrepčale onemoglo rušo.
 
{{pg|Slabo se mi godi!}} pravi bobovški učitelj žalostno ter počasi odide na hribovje za Bobovcem,
kjer mu je bila oddeljena za užitek njivica, peščena in suhotna.
žalostno ter počasi odide na hribovje za Bobovcem,
 
kjer mu je bila oddeljena za užitek njivica,
Ko dospe do višine, od koder se vidi v dolu Bobovec, odpočije ter tužno zre na spečo
peščena in suhotna.
Ko dospe do višine, od koder se vidi v
dolu Bobovec, odpočije ter tužno zre na spečo
vas pod sabo.
 
«Tam je Tinkar, vse še v pokoju — ni
{{pg|Tam je Tinkar, vse še v pokoju – ni mi še oddal zadnje bire izterjam! In tu doli
CudejČudej, tudi še vse spi za libero še ni plačal – in tam Kisel, v miru še vse – deček njegov
mi ni še prinesel za drva; moram danes povprašati, kako da ne. Slabo se mi godi!}}
— in tam Kisel, v miru še vse — deček njegov
 
mi ni še prinesel za drva; moram danes povprašati,
In godrnjaje stopa dalje in dospe do svoje lasti, kjer se oprosti težkega bremena. Z olajšano dušo se vrača potem ter vrže z nekako zadovoljno gracijoznostjo slabopleteni košek čez učena ramena. Sum novega življenja je prebudil menda tudi pri Deski učiteljsko stran trpeče duše, zakaj s slastjo govori sam s sabo:
kako da ne. Slabo se mi godi!»
 
In godrnjaje stopa dalje in dospe do svoje
{{pg|Pri Porekarju že dim – včeraj zopet metal kamenje po farovškem Tetirju – tri gorke po
lasti, kjer se oprosti težkega bremena.
prstih; pri Kosmu se oglaša živina – slabo vedenje v cerkvi – danes malo pokore; pri Kočarju že žagajo drva – zopet ni znala pri župniku šest resnic – naj kleči!}}
Z olajšano dušo se vrača potem ter vrže
 
z nekako zadovoljno gracijoznostjo slabopleteni
In tako prehodi gospod magister ves Bobovec ter pripravlja bliskove mlademu zarodu njegovemu, mnogoobetajoči mladini.
košek čez učena ramena. Sum novega življenja
 
IO
Ko je osemkrat udarilo kladivo na bron bobovškega zvona, vzame učitelj Deska izza kota znamenje svoje oblasti – dolgo leskovko, obleče dolgopeto haljo ter stopa počasi proti mestu dobrodejnega svojega delovanja. Srenjski očetje so bili najeli v ta namen sobo v vaški usnjariji ter z redko daroljubnostjo poklicali muze in gracije v kraj, kjer so vladale poprej erinije smrdljivega čresla in sirovih kož.
je prebudil menda tudi pri Deski učiteljsko stran
 
trpeče duše, zakaj s slastjo govori sam s sabo:
Pred strojarijo je že zbrana kopica vedoželjne mladine. Vpije, kriči, prepira se in pretepa.
«Pri Porekarju že dim — včeraj zopet metal
 
kamenje po farovškem Tetirju — tri gorke po
Povedali smo že poprej, da je tekel skozi Bobovec potok in ob njegovem obrežju je stala bobovška usnjarija in šola. Gospod Deska je moral torej vselej, kadar je hotel v svoje svetišče, čez mal mostiček, kjer je stala navadno druga četica njegovih učencev ter zrla mirno v dalje hitečo vodo.
prstih; pri Kosmu se oglaša živina — slabo vedenje
 
v cerkvi — danes malo pokore; pri K o čarju
Ali komaj zapazijo otroci Desko z domačo kapico na osiveli glavi in s čudodelno leskovko pod pazduho, uderό se v šolsko poslopje.
že žagajo drva — zopet ni znala pri
 
župniku šest resnic — naj kleči!»
Učitelj Deska pa koraka počasi mimo cerkve, mimo župnišča in vrta njegovega. Pri cerkvenih
In tako prehodi gospod magister ves Bobovec
vratih opravi poklon in pred župniščem pogladi dvorskega psa Tetirja; potem pa stopa dalje, čez mostiček, dokler ga ne sprejme strojarija v svoje smrdljivo krilo.
ter pripravlja bliskove mlademu zarodu
 
njegovemu, mnogoobetajoči mladini.
Prične se pouk. Najpoprej se moli, potem pa zapoje leskovka svojo pesem in šele, ko je
Ko je osemkrat udarilo kladivo na bron
pretepel navdušeni Deska polovico svojih učencev, prične poučevati. Kadar pa udari težko
bobovškega zvona, vzame učitelj Deska izza
pričakovana ura enajsta, zaklene gospod učitelj dvorano bobovške akademije ter izpusti na dom
kota znamenje svoje oblasti — dolgo leskovko,
obleče dolgopeto haljo ter stopa počasi proti
mestu dobrodejnega svojega delovanja. Srenj ski
očetje so bili najeli v ta namen sobo v vaški
usnjariji ter z redko daroljubnostjo poklicali
muze in gracije v kraj, kjer so vladale poprej
erinije smrdljivega čresla in sirovih kož.
Pred strojarijo je že zbrana kopica vedoželjne
mladine. Vpije, kriči, prepira se in pretepa.
Povedali smo že poprej, da je tekel skozi
Bobovec potok in ob njegovem obrežju je stala
bobovška usnjarija in šola. Gospod Deska je
moral torej vselej, kadar je hotel v svoje svetišče,
čez mal mostiček, kjer je stala navadno
druga četica njegovih učencev ter zrla mirno
v dalje hitečo vodo.
— II —
Ali komaj zapazijo otroci Desko z domačo
kapico na osiveli glavi in s čudodelno leskovko
pod pazduho, udero se v šolsko poslopje.
Učitelj Deska pa koraka počasi mimo cerkve,
mimo župnišča in vrta njegovega. Pri cerkvenih
vratih opravi poklon in pred župniščem
pogladi dvorskega psa Tetirja; potem pa stopa
dalje, čez mostiček, dokler ga ne sprejme strojarija
v svoje smrdljivo krilo.
Prične se pouk. Najpoprej se moli, potem
pa zapoje leskovka svojo pesem in šele, ko je
pretepel navdušeni Deska polovico svojih učencev,
prične poučevati. Kadar pa udari težko
pričakovana ura enajsta, zaklene gospod učitelj
dvorano bobovške akademije ter izpusti na dom
mladoletno druhal.
 
Ko potihne hrum, stopa tudi Deska zmerno
Ko potihne hrum, stopa tudi Deska zmerno in učeno po stopnicah navzdol. V veži je stala
strojarica ter globoko vzdihovala in prenašala in prekladala posodo na ognjišču.
 
in prekladala posodo na ognjišču.
«{{pg|Ali bode južina?*}} vpraša učitelj in skoraj milo mu je, ko se spomni tu pri plapolečem
plamenu in pri polnih loncih mrtvega svojega ognjišča.
milo mu je, ko se spomni tu pri plapolečem
 
plamenu in pri polnih loncih mrtvega svojega
ognjišča.
Žena pritrdi zamolklo.
«{{pg|Kaj? . . . Žalost ?»}} začudi se Deska.
 
«Bolezen čez noč . . . Ančika bo umrla, o
{{pg|Bolezen čez noč ... Ančika bo umrla, o Bog!»}} ihti se ostrašena mati.
 
»Mirnost, le mirnost, ta je tolažba!« reče
{{pg|Mirnost, le mirnost, ta je tolažba!}} reče Deska. «{{pg|Ali ste že kaj poskušali?*}}
 
«Ne vemo ničesar, take bolezni še ni bilo
{{pg|Ne vemo ničesar, take bolezni še ni bilo v hiši!}}
v hiši!»
 
«Torej poglejmo, kaj je.» In z veliko zavestjo
{{pg|Torej poglejmo, kaj je.}} In z veliko zavestjo stopa za ubogo materjo. Tu moramo
povedati, da je Štefan Deska po Bobovcu slovel tudi za spretnega zdravnika.
 
tudi za spretnega zdravnika.
«{{pg|Vroče j iji je, pravite?*}}
 
«Vsa je v potu, nič več me ne pozna.*
{{pg|Vsa je v potu, nič več me ne pozna.}}
«Mati», in gospod Deska obstane ter s
 
čudno učenostjo obrne pogled na objokano
{{pg|Mati}}, in gospod Deska obstane ter s čudno učenostjo obrne pogled na objokano
ženo, «mati, poslušajte moje besede, te sem
ženo, {{pg|mati, poslušajte moje besede, te sem bral v starih visokoučenih bukvah, v taistih so
vsi zdravilni plodovi popisani, povedane vse dobrodejne koreninice, vsi močni sadeži in vse
rastline in vsa mogočna zdravila in vsa krepka doktorstva.}}
dobrodejne koreninice, vsi močni sadeži in vse
 
rastline in vsa mogočna zdravila in vsa krepka
Strojarica strmi in sklepa roke. Deska pa se je obradostil, videč vtisek svoje besede.
doktorstva.*
 
Stroj arica strmi in sklepa roke. Deska pa
{{pg|Ni je bolezni, katera bi ne imela nasprotnika v oni imenitni knjigi}}, pravi, {{pg|ki je, seve, v visoki nemščini pisana. Tudi je tam pisano o učeni astronomiji in prečudnem zvezdogledstvu
se je obradostil, videč vtisek svoje besede.
in o moči, katero imajo zvezde in luna do nas. Samo proti vročini ni posebnega zapisano.}}
«Ni je bolezni, katera bi ne imela nasprotnika
 
v oni imenitni knjigi*, pravi, «ki je, seve,
{{pg|Tedaj ni nič gotovega?}} ustraši se ženica.
v visoki nemščini pisana. Tudi je tam pisano
 
o učeni astronomiji in prečudnem zvezdogledstvu
{{pg|Tega bi ne trdil}}, pravi učiteljski zdravnik, {{pg|tega ne trdim. Temveč prišel sem do prepričanja
in o moči, katero imajo zvezde in luna
po dolgih premišljevanjih, mati, po težavnih primerah, mati, da je vročinam najhujša nasprotnica voda.}} — «Voda, voda, Vam pravim»,
do nas. Samo proti vročini ni posebnega zapisano.*
«Tedaj ni nič gotovega?* ustraši se ženica.
«Tega bi ne trdil«, pravi učiteljski zdravnik,
«tega ne trdim. Temveč prišel sem do prepričanja
po dolgih premišljevanjih, mati, po težavnih
primerah, mati, da je vročinam najhujša
— 13 —
nasprotnica voda.* — «Voda, voda, Vam pravim»,
govori z navdušenjem. «Ta dobrodejna moča,
katera nam goni mlinska kolesa in z zelenjem
231

urejanj