Ivan Slavelj: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Vrstica 123:
Samo bobovški gospod učitelj Štefan Deska je bil nekako zamišljen, ko je o sončnem vzhodu oprtil košek dobrega gnoja, da ga ponese še pred šolskim pričetkom na mesto, kjer naj bi njegove dobrodejne moči pokrepčale onemoglo rušo.
{{pg|Slabo se mi godi!}} pravi bobovški učitelj žalostno ter počasi odide na hribovje za Bobovcem,
kjer mu je bila oddeljena za užitek njivica, peščena in suhotna.
Ko dospe do višine, od koder se vidi v dolu Bobovec, odpočije ter tužno zre na spečo
vas pod sabo.
{{pg|Tam je Tinkar, vse še v pokoju – ni mi še oddal zadnje bire
mi ni še prinesel za drva; moram danes povprašati, kako da ne. Slabo se mi godi!}}
In godrnjaje stopa dalje in dospe do svoje lasti, kjer se oprosti težkega bremena. Z olajšano dušo se vrača potem ter vrže z nekako zadovoljno gracijoznostjo slabopleteni košek čez učena ramena. Sum novega življenja je prebudil menda tudi pri Deski učiteljsko stran trpeče duše, zakaj s slastjo govori sam s sabo:
{{pg|Pri Porekarju že dim – včeraj zopet metal kamenje po farovškem Tetirju – tri gorke po
prstih; pri Kosmu se oglaša živina – slabo vedenje v cerkvi – danes malo pokore; pri Kočarju že žagajo drva – zopet ni znala pri župniku šest resnic – naj kleči!}}
In tako prehodi gospod magister ves Bobovec ter pripravlja bliskove mlademu zarodu njegovemu, mnogoobetajoči mladini.
Ko je osemkrat udarilo kladivo na bron bobovškega zvona, vzame učitelj Deska izza kota znamenje svoje oblasti – dolgo leskovko, obleče dolgopeto haljo ter stopa počasi proti mestu dobrodejnega svojega delovanja. Srenjski očetje so bili najeli v ta namen sobo v vaški usnjariji ter z redko daroljubnostjo poklicali muze in gracije v kraj, kjer so vladale poprej erinije smrdljivega čresla in sirovih kož.
Pred strojarijo je že zbrana kopica vedoželjne mladine. Vpije, kriči, prepira se in pretepa.
Povedali smo že poprej, da je tekel skozi Bobovec potok in ob njegovem obrežju je stala bobovška usnjarija in šola. Gospod Deska je moral torej vselej, kadar je hotel v svoje svetišče, čez mal mostiček, kjer je stala navadno druga četica njegovih učencev ter zrla mirno v dalje hitečo vodo.
Ali komaj zapazijo otroci Desko z domačo kapico na osiveli glavi in s čudodelno leskovko pod pazduho, uderό se v šolsko poslopje.
Učitelj Deska pa koraka počasi mimo cerkve, mimo župnišča in vrta njegovega. Pri cerkvenih
vratih opravi poklon in pred župniščem pogladi dvorskega psa Tetirja; potem pa stopa dalje, čez mostiček, dokler ga ne sprejme strojarija v svoje smrdljivo krilo.
Prične se pouk. Najpoprej se moli, potem pa zapoje leskovka svojo pesem in šele, ko je
pretepel navdušeni Deska polovico svojih učencev, prične poučevati. Kadar pa udari težko
pričakovana ura enajsta, zaklene gospod učitelj dvorano bobovške akademije ter izpusti na dom
mladoletno druhal.
Ko potihne hrum, stopa tudi Deska zmerno in učeno po stopnicah navzdol. V veži je stala
strojarica ter globoko vzdihovala in prenašala in prekladala posodo na ognjišču.
plamenu in pri polnih loncih mrtvega svojega ognjišča.
Žena pritrdi zamolklo.
{{pg|Bolezen čez noč ... Ančika bo umrla, o Bog!
{{pg|Mirnost, le mirnost, ta je tolažba!}} reče Deska.
{{pg|Ne vemo ničesar, take bolezni še ni bilo v hiši!}}
{{pg|Torej poglejmo, kaj je.}} In z veliko zavestjo stopa za ubogo materjo. Tu moramo
povedati, da je Štefan Deska po Bobovcu slovel tudi za spretnega zdravnika.
{{pg|Vsa je v potu, nič več me ne pozna.}}
{{pg|Mati}}, in gospod Deska obstane ter s čudno učenostjo obrne pogled na objokano
ženo, {{pg|mati, poslušajte moje besede, te sem bral v starih visokoučenih bukvah, v taistih so
vsi zdravilni plodovi popisani, povedane vse dobrodejne koreninice, vsi močni sadeži in vse
rastline in vsa mogočna zdravila in vsa krepka doktorstva.}}
Strojarica strmi in sklepa roke. Deska pa se je obradostil, videč vtisek svoje besede.
{{pg|Ni je bolezni, katera bi ne imela nasprotnika v oni imenitni knjigi}}, pravi, {{pg|ki je, seve, v visoki nemščini pisana. Tudi je tam pisano o učeni astronomiji in prečudnem zvezdogledstvu
in o moči, katero imajo zvezde in luna do nas. Samo proti vročini ni posebnega zapisano.}}
{{pg|Tedaj ni nič gotovega?}} ustraši se ženica.
{{pg|Tega bi ne trdil}}, pravi učiteljski zdravnik, {{pg|tega ne trdim. Temveč prišel sem do prepričanja
po dolgih premišljevanjih, mati, po težavnih primerah, mati, da je vročinam najhujša nasprotnica voda.}} — «Voda, voda, Vam pravim»,
govori z navdušenjem. «Ta dobrodejna moča,
katera nam goni mlinska kolesa in z zelenjem
| |||