Bogovec Jernej: Razlika med redakcijama

dodanih 262.005 zlogov ,  pred 10 leti
brez povzetka urejanja
| vir= [http://www.dlib.si/v2/StreamFile.aspx?URN=URN:NBN:SI:doc-KWSEZ4WU&id=a17699be-684b-464b-8a23-2e597b8083fe&type=PDF]
}}
 
D O M I N S V E T LETNIK 36. V LJUBLJANI 20. JANUARJA 1923. ŠTEVILKA 1.
 
Bila so črna leta. Bila je lakota. Bila
I je kuga. Bila je vojska. Bil je Turek.
Bila je jeza »stare pravde« in žalost
»ubogega Konrada«. Bila so znamenja na
zemlji in na nebesih. Znamenje na nebesih
je bil zmaj, ki se je bil izkotil ob palici svetega
Jakoba in je krono imel z desetimi
zvezdami in še z enajsto, ki je bila razodeti
enajsti rog. Znamenje na zemlji ni bilo
manj pomenljivo: tele z oslovsko glavo
in ženskimi prsi. Eekli so in verjeli, da
je izpolnjenje Danielovih maosim, prilika
gnusnobe, blodnje in malikovstva v
Rimu s krono v tri gube. Še druga znamenja
so bile bolezni. Bolezen bolne sle
je bila, moška polt, ki je imela sestro v
hotljivosti oslov in pastuhov. Bolezen iz
hotljivosti je bila umazana rana, ki je
imela nazivov od zatona na vzhod: hispanijska,
galijska, napoljska in še veselih
imen iz obešenjaške šale in vinske robatosti
svetega Grobijana: ženski post, pereča
ljubezen, vneta nedolžnost, hudičev
kres in umazano spočetje. Bolezni primeren
je bil lek: emplastrum, quod fit ex
medulla cervi in qua coquuntur vermes
terrae cum modico croco et vino sublimato
— sublimatno vino, žafran in lajnasta
mast kuhanih zemeljskih glist. Še
druge bolezni so bile: bolezen nezmernih
v pijači — podgrom in bolezen nezmernih
v misli — melanholija. Bolni so bili vsi:
bogovci in vidci iz Knjige, beani v beanijah,
bakalavreji, magistri, textuales in
locales, Erazem v učeni oholosti, Urh v
divji strasti, Martin , v jezi besede. Iz
Pisma so bili srditi in učeni in iz Ezopa
so snažili z besedo in snago svojo knjigo.
Wittemberški l a b o d je pel o j a g -
n j e t u , ki je premagalo z m a j a,
»peklenske krote krak«, in vzelo vso krivino
sveta nase in odrešilo od žlahte do
žlahte. L a b o d ni bil prvi bogovec, a
je bil srečnejši kot češka g o s , katero
so pekli na grmadi. Pel je kakor s l a v e c ,
a z znamenjem ni potrdil in je verjel, da
ga dati noče. Zato pa je bilo žalostnim,
ki so hoteli imeti znamenje, a so ga morali
utrpeti, kakor je pisano, da se lačnemu
sanja, da je, in se zbudi in je prazna duša
njegova in se žejnemu sanja, da pije, in
se zbudi in je žalostno njegovo srce . . .
Razsvečujoča luč svetu bolnih v udih, v
volji mesa in duha je bila moč iz besed,
ki so jih imeli vidci in bogovci. Bogovci
so sami trpeli iz Pisma in iz strašnih snag
in slik v lesu, iz gnusnob in grozot oznanjenih
v Izaiji, Danielu, Ecehielu in
Janezu, iz strahu duhovin, hudiča in
enajstega rogu, ki je bil zadnji v Rimu
in Antikrist z zaduštvom in svečenjem in
z novimi menihi in ki le ni bil zadnji in
je na moči pribival in ni hotelo biti konec
preskušnjam in ni bil še red, da vstane
sodeč na mavri in bo meč iz njegovih ust
razpihal ljubeje babelske hčere, poluverce
in razločenike kakor pirjevico in smotlako
. . .
Takrat so igrali gojenci »novih menihov«
v Ljubljani pred Tomažem, devetim ljubljanskim
škofom igro o Savlu in Davidu.
Davidovi vojaki so peli pesem »letečega
leva«, pesem vzhajajočih kraljevih praporov:
Vexilla regis prodeunt. Trudno
so odpevali Savlovi »orožnikk s pogrebno
pesmijo evangeljske srenje: »In Fried
und Freud zieh ich dahin.« Savla je
glumil supremist Adam Wassermannov,
čigar oče je bil še nedavno evangeljski
kantor in učitelj v Kranju, preden se je
bil uslužbil papežnikom.
»Koga oponaša?« je vprašal škof Tomaž.
»Jerneja Knaflja na Brdu,« je odgovoril
jezusovec, regens et concionator Miklavž
Koprivec.
»Njegov red je blizu,« je prikimal vladika.
»Blizu,« je jeknil menih, ne da bi trenil
z glavo ali zgibnil z rokami, katere je bil
sklenil v rokave; »vzrastla mu je Estera.«
»Saj ji je Judita ime,« je menil škof.
Menih je nemo prikimal, čez trenotek pa
je dejal:
»Sina so mu šolali deželani, da bi mu za
naslednika vstal in orožnika. Pa ga ne
bo učakal.«
»Ali mu je umrl?« je vprašal škof.
C
sBsassa
»Mladi Knafelj je že tretji mesec gojenec
našega reda v Gradci,« je odgovoril jezusovec.
Škof je živahno planil:
»Kako je vendar to mogoče?«
»Deus permisit,« je odvrnil mirno menih.
»Ad majorem Sui gloriam.«
»Fiat, fiat, amen, amen!« je zarajal škof.
Veder je odšel od igre. Celo dopoldansko
nevoljo je bil pozabil, ko je moral beležiti
o stiškem opatu v svoj dnevnik: »Aeger
et Podagricus. Nec ad finem missae perduravit.
« Po večerji je pozvonil tajniku
in mu narekoval pismo. Pismo je naslovil
Juditi Strmolski, mladi baronici na
Brdu . . .
DUHOVINA.
1.
Poznojesenskega popoldne v letu tisoč
in šeststotem je bil prispel prileten
popotni človek z Brda med pristave mesta
Kranja. Bil je tako zelo utonil sam vase,
da ni opazil kamena, ki mu je ležal na poti
v spotiko. Kakor podsekano drevo je padel
na obraz. Ko je vstal z mokrotnih tal, je
pogledal z nagonsko radovednostjo po kamenu
in šel z blodnim nasmehom za besedami,
ki so bile vklesane v kamen, in je
videl, da so ime in geslo raz vrata njegove
hiše v Kranju, katero so mu bili cesarski
prepovedali, zapečatili in naprodaj zapisali.
Kamen nad vrati so izbili in vrgli
pred mestno obzidje. Kmetica z Britofa je
pobrala kamenato pločo, da bi si pozimi
noge grela v postelji. Ko pa je videla
pisano, se je ustrašila in pustila ležati
kamen med pristavami.
Bridko, kakor da govori težke uroke, je
bral popotni samega sebe raz kamen:
„§ie $ctettl Šhufffl fvtfbkant,
Mfyn ©terflj ftetl) in ®otte§ §anbt!"
Predikant Jernej, za Gašperjem Eakovcem
drugi bogovec v Kranju, je globoko
zasopel kakor človek, ki spi. Nato si je šel
z roko mimo čela, ki je bilo samo vase
pogreznjeno kakor pri človeku s pomešano
pametjo in je tonulo v bolni in
blodni mrak oči. Bil mu je obraz iz
očeta in matere in dedov in še iz bolezni,
ki so jih trpeli: iz lakote, sušice, davice,
bodilja in kostenice. Bile so gube ubite
2 tlačanske očetne upornosti. Bile so črte
žalostnega materinega telesa: neutešena
sla in žalostna kri, ki je bila spočela v
strahu in nasilno, preden se je zavedela,
da je blagoslov spočetja v blaženstvu vihrajoče
krvi in vzhičene želje. Komaj
vidno so se risali možu v skrajnih kotih
gorenje ustnice redki umazano svetli brki,
bolno skodrana je senčila skromna brada
obbradek in čeljusti. Bilo je lice človeka,
ki se mu ni bil drob razvil, bilo je zrcalo
duše, ki je strašno in venomer trpela iz
besed prerokov in razodetja, ki je hrepenela
v širino razgleda in ni mogla preko
ene misli, ene žalosti, ki jo je kakor prekleto
Mrtvo morje zalijala, težila in dušila.
bridka iz dneva v dan, iz pijanega večera
in motnega dremca v bolečino strezavega
jutra in morečega dnevnega opravka.
Bilo je lice, da si bral ž njega vso prošlost
bogovčevo: brazgotine otroških iger, trnja
in kamenja, ko je lezel za borovnicami,
jagodami, lešniki in gobami, bral si žalost
šole in lakote ob knjigi in oljenici; zmrzlino
prstov, ki mu je ostala izza šolskega
kalefaktorstva in cestnega kantorstva;
bral si prvo telesno žalost nedozorele sle,
drugo neusopljenega nagona in še preobilje
sholarske pijače in bakalaverske
šale; bral si prebujenje v mesu in duhu,
prvi verski upor in zadnji boj in obzir
pred razločenstvom; bral si kratko veselje
poročne postelje, prvi krst, prvo bolečino
ob mrtvem otroku, prvo vdovištvo po ženi,
ki je ni mogel preboleti, prvo duhovino
ob drugi ženi, ki mu je bila prešuštna in
je blagroval njeno smrt; bral si prvo
veselje v sreči evangeljske službe in prvo
nadlogo preganjanja in strahu pred vozo,
prvo razočaranje v Kranju, Karlovcu in
Ljubljani, v srenji, ki mu ni hotela biti
pridna, prvo starost in osamelost na Brdu
in prvo hudičevo misel, da raste nekje
drevo, kjer bi ob visel na samem; bral si
prvi obup, da ni znamenja, prvo pijačo
iz obupa, ker ni znamenja, drugo iz pijače,
tretjo; bral si prvo še nejasno bolestno
slo iz pijače: nagon jezne živali, ki jo poja
hudič; zavreči se, ubiti se v nečedni hotljivosti
in tako maščevati se lepi, neposlušni
poluverki babelski z lastnim
ponižanjem v lajnu lotriškega sadla.
Predikant se je sklonil po kamen in ga
dolgo držal v rokah pred seboj kakor list
pergamena. Potem mu je bolno zadrhtelo
v gostih gubah kraj oci. Kamen je padel
rezko iz njegovih dlani in se prelomil na
tleh. Trpek nasmeh je vzvalovil mrzlično
hladnost bogovčevega lica. Z besedo človeka,
ki besedo iz vina sanja in se joče,
je zamrmral:
»Hie Bartl! Nečimurnost moja mlada.
Norska je pamet mladih let!« Z jezno
naglico je stopil po poti naprej. Mirneje,
manj bridko je čuvstvoval:
»Norska je tista pamet, a sladko je bloditi
mlademu človeku. Dobro je v duši in
pokojno je v srcu. Ni žalosti v udih, ni
bolezni v mislih. Če je bolnost, je kakor
bežen tresljaj mrzlice, veselje pa je kakor
trata v cvetju: skozenj brodiš, rosa oblija
noge in pesem in ženo imaš.«
Vstale so besede vanj, ki jih že davno ni
več čuvstvoval: »O! Nichts Lieberes auf
Erden, denn Frauenlieb wem's kann
werden!« Kakor že tolikrat v svoji osamelosti
in tegobi je utonil v motnem hrepenenju
po davno minulem.
»O! Nichts Lieberes auf Erden, denn
Frauenlieb wem's kann werden,« je ponovil
in zaječal od ganotja.
»Vse je minulo,« je občutil. »Utrpel sem
vso sladost življenja. Samotno je moje
ležišče. Tisto telo, ki mi je služilo v sli, je
sprhnelo in le mrzla duhovina vstaja v
mojega življenja večer.«
Šel je in je še tonul v mislih na pokojno.
Potem pa je, kakor da ga duši, bruhnil
predse trpko, v onemogli želji:
»Agnes, du mein viellieb weylant Gemahel!
« — Vstopil je bil v mesto, da sam
ni vedel kdaj, in je šel, da sam ni vedel
kam. Po srednji ulici je šel, tesno ob hišah
in se vedno zopet pripogibal pod nizkimi
nadzidki. Ko pa je stal pred farno cerkvijo,
je obstal nenadoma in zastrmel
blodno okoli sebe. V vratih sosedne hiše
je stal mlad človek, ga zagledal, spoznal
in se zelo začudil. Strmel je nekaj hipov
neverjetno v predikanta. Potem pa se je
zganil, snel dijaško pokrivalo in se poklonil.
Predikant ga ni opazil. Še vedno je topo
in blodno strmel v zaprte cerkvene duri.
In glej, tisti hip jih je nekdo od znotraj
odprl.
Mladi človek v sosednih vratih se je približal
predikantu in pozdravil s prosečim
3 klicem:
»Here Meister!«
In še ga ni opazil predikant. Eezko je bil
sklonil život kakor za skok. Vstopil je v
cerkev. Mladec je strmel z odprtimi usti
za njim. Potem je stopil s trdo žalostjo v
bledem licu nazaj ob hišo nasproti cerkvi
in ni odmaknil pogleda od cerkvenih vrat.
Potem se je strelovito zasukal in vstopil
v hišo. Vrnil se je skoro trenotno z nenavadno
težkim dijaškim mečem ob strani.
Desnica je nemirno tipala ob ročaju, bledo
lice pa je bila zalila mlada kri in v očeh
se je vžigalo oprezujoče navzgor in navzdol
po ulici. Ko se je nekoliko pomiril,
se je nasmehnil bridko in zamrmral:
»Here Meister, vahre wohl. Erasmus vigilat.
« Bil je Žige Wassermanna mlajši sin,
Knafljev najvernejši orožnik v mestu . . .
Predikant Knafelj je premotril mrak
hladne cerkve in ni našel, da bi bil
kdo v njej, in je ugibal, kdo neki mu je
odprl. Še vedno bolj nagonsko nego zavedno
je stopil k stopnicam, ki so držale
v stolp, in je našel tudi tam odprto. Vedra
misel se je vnela v njem in je občutil:
»Kakor da je vedel, da pridem, in kakor
da se mu je kakor meni razodelo, da bom
prišel, in naj čaka in odpre, je odprl in ga
ne poznam.«
Zavedel se je nagiba, ki ga je bil dvignil
s samote na Brdu na pot v prepovedano
mu mesto in mu vodil nogo na stopnice
v zvonove. Po mrakotnih lestvah se je
živahno pel navzgor in se besedno spominjal
klica iz sanj.
»Saj ni imelo obličja, a po glasu sem jo
spoznal svojo duhovino in je rekla, naj
grem in bom znamenje imel in bo vstalo
med zarjo in mrakom noči.«
In še se je spominjal:
>: Zbudil sem se iz sna in sem oči odprl in
glej! Spal sem z glavo na knjigi in je bilo
odprto v Ecehielu na dvanajstem poglavju
in sem bral, da poslej nobeno videnje ne
bo več prazno.«
Zasopel se je oddahnil v temi sredi lestva
in ponovil ukaz iz sanj in na glas:
»Pojdi v višavo pod zvonove in boš znamenje
imel in bo vstalo med zarjo in
mrakom noči!«
»Kakšno znamenje bom imel! Kaj bo
vstalo?« je spraševal nezaupno sam v sebi.
Tedaj je leglo svetlo od zgoraj in je slišal
škripanje tečajev pri pokrovu na lini v
zvonove in je zopet verjel, da mu nekdo
čudežno odpira. Tajnostna groza mu je
zagomazela v život. Krčevito se je oprijel
držaja in segal z nogo in roko v lestvo
navzgor in sunil v svetlobo pod zvonovi,
ki so težki viseli nad njim in je v največjem
nihal jezik in mu brnel klobuk, ki ga je
bil nekdo zganil. Predikant se je ogledal.
Bil je sam. Groza mu je znova zagomazela
po hrbtu in se je nezaupljivo ozrl v stolp,
odkoder je bil prilezel. In se je šele sedaj
obudilo v njegov spomin tisto grozno, ki
se je bilo dogodilo tam doli v temi na
tretji lestvi. Evangeljski hlapčič je bil
pred dvajsetimi leti prilezel cerkveniku
Peru podrezovat vrvi in jih je podrezal.
Ko pa je hotel nazaj, se mu je hudič popačil
iz zvonov in je otroče telebnilo v
globel. Tisti nesrečni hlapčič je bil predikantov
lastni prvorojenčič.
»V skušnjavah nas ne pusti in od zlega
nas reši!« je zamrmral nesrečni oče in se
začudil:
»Kako da nisem mislil na tisto? Ali bi bil
prešel, da sem mislil?«
Iz vere, da ne bi bil prešel mesta, kjer je
še vedno temna krvava pega pričala o
smrti njegovega sina, se je zopet usopil v
trdno vero, da mu je težavo poti vzel duh,
ki ga je bil pozval na pot: .
»Znamenje boš imel in bo vstalo med zarjo
in mrakom noči!«
Stopil je k lini in zaprosil:
»Gospod, pozval si me. Glej, čakam.
Razodej!«
In je šel z očmi na jug in vzhod čez polje,
ki je tam ležalo sredi med gasnočim dnem
in daljnim mrakom. Hrepeneče se je nagnil
polju naproti skozi lino. Wassermannov
Erazem doli na ulici ga je opazil
in vzkliknil: >
»Gospod Jezus! V zvonove je šel. Kdo ga
umej?«
Predikant pa je iskal v polje, da so se mu
oči orosile in omeglile, in ni našel. In je
iskal v drugo smer, v zeleno goro pred
seboj, ki je bila mesto prekrila s svojo
senco, k škofljim v Loki, kjer je vedel za
sovražnika Wurtznerja, na Smlednik mimo
nečednega pastirja Jurija Otave do Cerk-
Ijan, kjer je bil papežniški Haumann izpodrinil
evangeljskega Krištofa Schwaba.
Iz solnca v čad in mrak se je pogrezala
široka ravan s svojimi polji, močadami
in lesovi pod zelenomodrim, mrzlim nebesom,
kamor je bil iz sivine na vzhodu vstal
polni mesec. Sijajno je gorela zemlja pod
planinami, predgorje nad ravnjo: Krvavec,
strmolski breg, Kopa, Štepanja gora
in Mojzesov vrh, Viševek, Drenik, Potoška
gora, Mehka dolina, Hudičev boršt
in Veliki les. Vijolična zarja je šla mimo
zemlje Podgorcev in Zaborščanov, senarjev
brdskih in drvarjev velesovskih: Sveta
Katarina v lesu, Sveta Sobota v lesu, Beli
log in Zalog pod cretjem, močvirja pod
Golnikom in Ve vodni boršt. Tostran je
bilo solnce že zatonilo, savski bregovi so
ležali v mrču in čadu pastirskih ognjev
in vzduhu vode. Samo polje proti jugu je
bilo kakor širok hrbet pol v luči pojemajoče
zvezde, pol v hladu vzhoda, odkoder
je rosila noč.
Lepota razgleda je zbrisala za nekaj časa
spomin najbližjega čuvstva iz predikantovih
misli. Slovesno občutje se ga je polastilo
in mu je bilo iz Pisma, kakor da je
prerok in vidi daleč z gore Tal-Abiba,
kamor ga je bil vzdignil Gospod. In iz
preroka je vzrastla čudno sveta jeza vanj
in je mislil krčevito z besedo in snago
svojih knjig:
»Nesrečna zemlja, negodna, ki te norijo
s svečenjem in zaduštvom farčiči in novi
menihi, malikovski poluverci, papeževi
sledniki, seme hudičevo, ki stražo streže
Antikristu. Kdaj vstane tvoj red, tvojim
zapeljavcem sodeč? Čuj, kaj mi je velel
Gospod. Roke naj sklenem in z nogo naj
udarim ob tla in zakličem joj! radi vseh
gnusob Izraelove hiše. Eoke sklepam in
z nogo bijem zaradi tebe, Krištof Treiber,
neukretni blodež, lakomni stražar norskega
Tomaža Ljubljančana, ki je erbič
zblode, zlobote in zločesti krgave, krivine
in oholnosti. Z nogo bijem, objestni ti
telec, hlapčič zlodejev, ki si prišel v mojo
srenjo za prascem Mercino in oslom Lathomusom
in si zadnji papežnik na pridižnici
v Kranju, zadnji nenavidljivec lajavi, ki
ni hotel roditi za moj glas, za duh gospodnji,
ki mi je bil kakor vidcem in bogovcem.
«
Erazem Wassermannov pod cerkvijo je s
hrepenečo gorečnostjo gledal v višino. In
mu je prišlo, da bi predikanta opozoril
nase, in je zapel:
„2lu§ ttefer %lot fdjtet ttf) §u $)tr,
§erre ®ott, erljor tnetn Žhtfen!"
Predikantu je omahnil pogled nad mesto,
ki se je bilo vzviličilo v tri ulice od
špitalskih vrat do stolpa nad Dolom, ki
je vsako leto bruhal črne jate vran na
mestno ozidje in na stolpe mestnih cerkva
svetega Kocijana, svetega Boštjana, roženvenške
Matere in špitalske kapele.
Stisnjeno v ozidje na živi skali je živelo
mesto iz polja in pristav, iz petaka, ki ga
je plačeval tovornik v Lahe, iz cehov, ki
so živeli svojo topo vsakdanjost iz dedov
\ dede, iz vina, ki ga je bilo v mestu več
ko vode, iz besniških drva, iz rib v Kokri
in Savi, iz sejmov svetega Marka in
četrtkov v mesecu, ki so poznali tržiško
usnje korduvan, šenčurske odeje, nakelske
volnene jopice, loško platno, jeseniško
železo, lonce iz Kovorja, krzno in kože od
Kokre, smolo in gobo iz lesov na Jelovci,
kostanj Podgorcev, poljanske konjarje,
ajdo in med v satovju, lan in sir in vitre
in jazbečje sadlo, terijak in mitridat,
album nigrum za zaprte dojence, oglejski
žafran, avgsburgški parhent, muzansko
steklo, adiantum za mlade norske ljudi,
pilule »sine quibus esse nolo« za stare
device, nože, orožje, bičevnike in še nemški
letak o davno pozabljenih turških
vpadih, ki niso bili nič manj grozni mimo
5 novih in zadnjih,
Predikant je premotril strehe pod seboj
kakor so se vezale v treh pramenih iz
severa na jug. Mrmral je ali z ljubeznijo
ali s srdom, kakor že je bila ali hiša evangeljskega
meščana ali dom papežnikov:
»Vzdajem vam dober večer, vi moji verni
orožniki. Vam pa vzdajem hudiča, ogenj
in lajno, ki ne rodite za besedo čiste
resnice.« Šel je za drago strmih streh in
jih je vedel po vrsti: »Martin Kunstl moj,
Tone Oven Treiberjev, Janez Zamujen
moj, Jurij Porenta Treiberjev, Heinricher
moj, Strauss, Mernhardt, Stockzahndt
moji, Urh Sparer, Klemen Rasa Treiberjeva;
vdova Kristančeva moja, Omersa,
Smrkovec, Haertl, Štempihar, Janežič,
Bogat, Treiber jevi, seme papežniško . . .«
Kakor da sočuvstvuje z besedo predikantovo,
se je razvnela pesem iz nižine v
bridko molitev:
»Ne daj, Oče, naš ljubi Bog,
da bi od nas se vzel tvoj uk.
Zateri Turka, papeža,
kir zašpotujo Jezusa.«
Pesem je zanesla predikantovo uho in je
opazil mladca, ki je pel. Potem pa je privezala
pozornost njegovega duha streha
edine evangeljske hiše med dvajsetimi
papežniškimi na savski strani mesta.
Vstala je žalost vanj, bridkost spominov
za pokojnim tastom in žalost nad njimi,
ki mu niso več sličili v gorečnosti in veri
in ljubezni do čiste evangeljske besede.
Zopet se je zavedel v svoj smoter in klic
iz sanj in je vrgel glavo v smer proti polju
na jugu. Rahel vonj zarje je ležal vse čez
mimo samotnih brez do daljne koče koncem
polj, ki je tiho razpadala, odkar je
bila umrla v njej stara ženica veščica,
kateri so še v grobu z glogovim kolcem
prebodli telo. Predikantu je planilo v
licu. Prav ob koči je bil vzrastel jezdec v
polje med zarjo večera in mrak noči. V
bogovcu je oživelo kakor spoznanje iz
višav in je zaklical uverjen, da je vstalo
in je jezdec njegov sin, njegov daljni
orožnik iz Nemcev, Tifernov štipendist.
»Tebe mi je napovedalo, moj sin, moj
Gedeon,« je mrmral; »jašeš, jašeš.« Stegnil
je roke predse, daljnemu v pozdrav.
Iz globeli se je oglasila nova pesem, bridke
jša: rn
»Tam pri teh vodah Babilon
smo žalostno sedeli...«
KRALJ FRANC: TRENTARSKI ŠTUDENT II.
Ni je cul, ni posluhnil.
Koj nato pa je zato sunilo jezno in uporno,
izziva je hripavo in zelo glasno:
»V Kranji je zdaj en papežnik,
tega hudiča učenik,
Treiber je njegovo ime,
pravo hudičevo seme,«
Bila je morda jezna očetova beseda iz
veže, ki je še podpihala mlado hlapčičevo
gorečnost. Bila je morda zasmehljiva
opazka Erazmovega brata, ki je bil za
nekaj dni prišel iz ljubljanskih šol domov
in si baš likal obleko, ker ga je bil domači
župnik povabil na večerjo. Morda je bila
celo hudomušna opomba in pomilujoč nasmeh
sosedove hčerke, Erazmove vrstnice,
žive Snedčeve Agate, ki je gorela za
mladim in ni hotel norski mladec roditi
za njeno prijateljstvo.
»Treiber je njegovo ime,
pravo hudičevo seme,«
je ponovil Wassermannov bojevito, strastno,
a se umiril, ko je videl, da je mož v
6 zvonovih pogledal z bridkim nasmehom
nanj. Predikant pa je sam zase zamrmral
pomilovalno:
»Mlada, vroča kri! Če bi ji dana bila
vztrajnost, vernost in moč!«
Tedaj pa je segel v njegovo besedo neki
neznan glas.
»Ščene razločensko, hlapce negodno!« je
bilo slišati preprosto, kratko. Predikant
je zagledal v lini ob sebi človeka, ki ga
ni poznal. Bil je tridesetleten mož in se
je zaupljivo obrnil k bogovcu in dejal:
»Lej, kakšno šibo si je spletel stari Wassermann.
Sam ga je učil peti pesem, katere
mu zdaj odučiti ne more, telcu hotljivemu
za licem bogovčeve na Brdu.«
Predikant je pozabil na jezdeca v polju;
lice se mu je zmračilo in je vprašal:
»Kaj misliš? Katere bogovčeve?«
»Poznam je ne,« je odvrnil oni preprosto,
»moj oče Pero mi je pravil, kakor so mu
babe povedale, ki hodijo v grad prat.
Hudič jo -je obsedel, so rekle, ji vzel
dekelstvo in upalil polt, da nori za moškimi
in je neki taka, bi rekel moj oče,
da je celo očeta strah in sram in jo
zapira, lutrovec norski Jernej.«
Prezirljivo in rezko se je obrnil predikant
vstran in pogledal v smer proti polju,
kjer je gasnila zadnja zarja. Še je tam
brodil jezdec sredi med dnem in nočjo, a
ni se zdelo, da bi se bil približal. Predikant
je trenotno pozabil soseda ob sebi.
Njegova ljubezen je trpela v daljo:
»Izza hiše vedomcev si vstal v polje. Ali
nisi moj sin? Davno je red, da se mi vrneš.
Kam jahaš? Ne bližaš se. Ali ne znaš poti
več? Noč te bo zajela, da ne bom razločil
tvojega lica, ko prijahaš. Ali si sploh ali
pa si le slepilo iz nenavidnega?«
»Svojca oprezuješ,« se je zopet oglasil
zaupno dobrodušni mladi mož ob predikantu.
In še je govoril in se začudil:
»To bi pa le rad vedel, kdo ti je odprl sem
gori. Po steni, bi rekel moj oče Pero,
menda nisi priplezal kakor martinček. Pa
saj nisem radoveden, a moja služba je zdaj
takale, moja služba po očetu, ki je naduho
dobil in je star, da boš vedel in mi zameril
ne boš.«
Bridkost pikre pomilovalnosti je obrobila
bogovcu ustnice. Iz občutja neljube soseščine
je namenoma prijazno pokimal
Wassermannovemu mladcu v nižavo.
Njegov sosed v zvoneh je videl in se mu
je obraz glupo podaljšal. Nato pa mu je
vzrastla v lice užaljena zavednost in slovesna
odločnost. »Kaj si mu prijatelj,
razločencu?« je vprašal. Predikant se je
živahno okrenil in mu mrko pogledal v
lice. Ni takoj imel besede. Ko pa jo je
našel, je sunil odkrito: »Ti sam si razločenec!
«
»Lažeš se,« je odvrnil oni. »Novi cerkovnik
sem po očetu Mihi, ki je zaradi lutrovcev
v naduho prišel. Toliko so mu negodni
podrezovali vrvi.«
Ker ni umel predikantove besede, je še
živahneje prepričeval:
»Še na misel mi ni prišlo nikoli, da bi bil
za njimi bezljal. Kako neki? Petnajst let
sem služil škofljim v Gornjem gradu in bi
jim še. Ti me nikar ne psuj!«
Predikant je zopet nemo strmel preko
polja na jugu. Zarja je bila ugasnila, a
jezdec ni bil bliže. Za bogovčevimi pogledi
grede je doumel cerkovnik:
»Pa ne da čakaš onegale tam? Star si, bi
rekel moj oče, in slabo razločiš. Jaz sem
mlajši pa vidim. Sence ne meče več, spoznam
pa le, da jase proti škofljim v Loki
in ne na Kranj.«
Eezko se je tedaj odtrgal predikant od
polja med nočjo in dnem. V lice mu je
bila stopila blodna napetost. Gibal je z
ustnicami, a besede ni izrekel. Iz nižine se
je zopet oglasil Wassermannov. Pa ni bila
več molitev, bila je pesem mlade, zaljubljene,
žalostne krvi:
„%6) Sieb lafj btcljg erjmrmen,
bafs idj fo elenb Mit
unb ftfjleufj miti) in beitt tone."
Bogovec se je zdramil in zdrznil. Stopil je
za korak bliže k cerkovniku in rekel:
»Ali ga slišiš? Si rekel, da nori za bogovčevo
hčerjo?«
»Tako sem povedal, kakor mi je povedal
oče,« je odvrnil cerkovnik. »Nori. Pa
dekle je obsedeno.«
»Moja hči ni obsedena!« je vzkliknil ostro
bogovec.
»Tvoja hči? Bogovčeva, sem rekel,« je
zijal cerkovnik. Nato pa se mu je zasvitalo:
»Kaj, ti da si?«
»Sem,« je odvrnil jasno predikant in
pomeril onemu lice in postavo. Čudna
7 moč je bila vzrastla vanj. A tudi cerkovniku
je zaigrala mirna službena odločnost
v očeh in je rekel sirovo odkrito:
»Saj se ne bi čudil, če te je hudič dvignil
\ zvonove, bi rekel moj oče. Njemu ste
jih rezali, meni jih ne boste, vrvi, pravim
jaz. In če se mi koj ne spraviš dol, bom
sam skrbel.«
Zadrhtelo mu je v rokah, s katerimi se je
bil oprl v zvon, da je zamolklo zabrnel.
Predikant je nemo utonil pred njim na
lestve v stolp.
»Saj mi je resnico povedal, norski stražar
Treiberjev,« je mrmral. »Hudič je bil, ki
me je vzdignil v zvonove iz duhovine, ki
je nisem imel, nenavidni, lajavi, trikrat
lažni, hudič, hudič, hudič.«
Cerkvenec je zvonil. Težko je padal glas
nad ceste in ulice in strehe mesta, ki je
tonulo v mraku. Cerkvenec je pridržal
zvon. Jeknil je še parkrat v zadnje njegove
besede:
»Zdaj in ob naši smrtni uri.«
»Amen!« je odgovorilo z nad zvonov in
pred cerkovnika je zdrknil človek in se
postavil z glupim nasmehom obenj.
> Norski Čatuljica,« je vzkliknil cerkovnik,
»ti torej si odprl lutrovcu v zvonove!
Tako služiš in strežeš!«
Stegnil je roko, da bi pograbil onemu v
skuštrane in sršeče lase. In oni mu je
glavo naproti priklonil, kakor da se sam
zaveda, da je zaslužil kazni. Bil je nizek
zarastel človek bolj otroku podoben nego
tridesetletnemu možu.
Zapitemu kovaču pod mestom se je bil
rodil. Očeta so mu ubili v nedeljskem pretepu
na farovški loki, mater mu je božja
oblast vrgla v Savo, ko je prala, sam je
padel iz zdiča pri peči, kamor so ga bili
položili, ko so devali očeta na mrliški oder,
in se pokvečil. Potem je rastel in stradal.
Mestni otroci so mu s kamenom izbili levo
oko. Desni uhelj mu je odtrgal pek, kateremu
je bil zmaknil hlebček kruha, bridko
ga je bil oklal pes, ko je lezel spat v pristavo
pred mestom. Za kos kruha so ga
poslali evangeljski otroci v stolp farne
cerkve, kjer jim je bil besni cerkovnik
Pero nastavil skopec, ker so mu hodili
pod zvonove podrezovat vrvi. Kes je zašel
v železje. A od tedaj se je prevrglo v
njegovem življenju. Cerkovnik ga je polmrtvega
vzel v hišo in skrbel zanj." Samo
eno krivico mu je še storil, ko se je bil
KRALJ FRANC: TRENTARSKI ŠTUDENT I.
pošalil z njegovo bedno in nakaženo postavo,
da je prava čatuljica. Ime se je
otroka prijelo in ko je dorastel, že sam ni
več vedel, da je njegovo pravo ime Tilen.
> Zakaj si mu odprl, povej, zakaj?« je*strahoval
mladi cerkovnik pohlevnega reveža.
»Bal sem se ga,« je odvrnil Tilen.
»Bal?« se je začudil cerkovnik in se z
zadoščenjem pomeril z onim.
»Jaz se treh takih ne ustrašim,« je menil
in pozabil svoje stanovske strogosti.
>Pojdiva,« je velel nato. »Pa da mi kaj
takega ne storiš več. Za to te ni redil
moj oče in priporočil še meni. Če ješ moj
kruh, ga zasluži ali pa si preberi.«
Tiho je utonil Tilen pred cerkovnikom v
stolp. Godrnjaje je sledil gospodar. Ob
tretji lestvi v temi pa je obstal in dejal
sam zase:
»Tu menda je priletel ob steno tisti nesrečni
hlapčič. Pasji oče, lutrovski! Ali
se mu ni obrnilo srce, ko je plezal tu
mimo! Ubogi otrok. Nad očeta naj pride
njegova kri in če je res videl, da se mu
je hudič popačil znad zvonov, preden je
padel —«
Sredi besede se mu je čudno posvitalo v
glavi in je vzkliknil:
»Čatuljica! Odkdaj laziš nad zvonove!«
Tilen pod cerkovnikom je obstal in ni
odgovoril.
»Molčiš,« je menil cerkovnik, »pa ti zdaj
jaz povem, kako je to. Bojiš se lutrovca
z Brda. Saj se ga lahko. Sina si mu ubil.«
»Sam je padel,« je zaprosil Tilen.
»Padel je,« je rekel cerkovnik, »pa zakaj.
Poslušaj me. Tebe je zagledal nad zvonovi
in morda si se mu celo popačil, kaj?«
»Rezal je vrvi,« se je opravičil nedorasli.
Cerkovnik ni odgovoril. V svoji preprosti
glavi je domislil:
»Pri spovedi bom povedal, kar vem. Duhovni
naj razloči, kako je, ne moja kmetiška
glava.«
Na glas pa je velel Tilnu:
»Nad zvonove ne lazi več!« —
Zaprl je cerkev in šel k župniku Treiberju,
da bi mu povedal, kako je našel predikanta
v zvoneh. Našel je župnika v družbi
s človekom, ki je bil pravkar prijezdil od
Kamnika čez Šenčur v polju med zarjo
\ečera in mrakom noči. Bil je mladi
Harrer, čigar družina je bila še nedavno
Knafljeva. Mladi Harrer je bil prijahal
v službi škofa Hrena in izročil župniku
zaupno škofije pismo. Župnik Treiber je
bral podpis:
»Thomas, episcopus, commissarius caesareus
in evangelicos.«
Posluhnil je cerkovnikovemu poročilu.
Nato je menil, kakor da pomiluje:
> Aeger mente et corpore. Profuga! Non
perdurabit!« (Dalje.)
ZEMLJA.
TONE SELIŠKAR.
Kakor posesana volkulja
se je zleknila zemlja v jeseni.
Z železom so ji parali prša,
njena obilna in mlečna,
vsi njeni nešteti otroci;
z železnimi ostmi so ji odpirali prša
njena obilna in radodarna
in kmetici so na obrazu ležali
in so jokali
v smehu
kakor otroci.
Sedaj leži mati in spi. Počiva.
Po sneženih poljih romam in me je strah
mrliča z živim plodom v telesu.
Strah me je,
mati,
Tvojega ploda me je strah, o, ti ne veš
kako
me je strah! —
O, mati,
zakaj, glej!
Čez leto dni, ko boš rodila,
ko boš razgalila svoje telo in boš
dojila,
bodo preklinjali tvoj plod in tvoje
telo
Tvoji najvernejši otroci,
ki bodo samo kaplje lizali —
in bodo pljuvali na Tvoj plod in
Tvoje telo
vsi tisti, ki se bodo mleka napili
in bodo v pijanosti
nad nami,
med muziko bičev in škorpijonov,
cancan plesali. . .
O, strah me je.
Pokleknil sem:
O, mati,
kaj je tako že od vekomaj?
Od vzhoda sem je zavalovalo po zemlji.
To je bil njen vzdih.
Na tla sem se vrgel pričakovanja poln
in sem prisluhnil —
Mati govori.
Vzpel sem se kvišku in sem
zdirjal preko sneženega polja
rjoveč:
Ni od vekomaj,
ni od vekomaj,
ni od vekomaj!
Zagnal sem se v ljudi in sem jim
klical besede:
Ho, ljudje —
ho, vi vsi,
za menoj, za menoj,
saj ni od vekomaj,
9 saj ni od vekomaj!
O M I N SV E T LETNIK 36. V LJUBLJANI 20. FEBRUARJA 1923. ŠTEVILKA 2.
BOŽIDAR JAKAC: MUZIKANTI.
BOGOVEC JERNEJ.
Dh IVAN PREGELJ.
3. Bogovec je omahnil truden iz cerkve v
j mrak. Wassermannov se je utrgal
za njim. Topa bridkost in težka trudnost
je vezala bogovcu misli na telo. Obšel
je cerkev mimo katoliške šole, grobov in
hiše brdskega barona Nikolaja, ki je bil
njegov kolator in zaščitnik, in je stal v
ozki ulici med tesnimi stanovanji, kjer so
gospodinje druga drugi videle v lonec in
posteljo. Prepir sosedov je napolnil vso
ulico, vonji siromašnih ognjišč so plali
na ozko gaz kakor potoki nečedne vode
ob nalivu. Mrčes se je sprehajal iz vrat v
vrata. Odkar se je bila vera pomešala, je
bilo zrastlo strašno v ljudi. Psovali so se
iz okna v okno, kleli, sovražili. Predikant
je vedel in je stotič znova trpel:
»Kaj si mi prepustil, Gašpar Rakovec,
prvi orožnik besede čiste v Kranju? Lajave
pse in lajno. Nikoli nista imela slabše
srenje prasec Mercina in norski Steinmetz.
«
Iz žalosti je posluhnil. Nekje iz teme je
prosilo na ulico:
»Oča, Sin, Duh, nebeški kralj! Tvoje ime
sveti se, čez nas da boš sam kraljeval,
Tvoja volja izidi se . . .«
»Moji so in molijo,« je bolno čuvstvoval
bogovec in se mu je hotelo zdeti, da je
glas spoznal. In šel je mimo in je videl:
»Gospod Bog! Saj je res ona molila, naša
stara Tereza, ki je stražo stregla moji
rajni pridrugi v otročjih krčih.«
Obrnil se je, da bi šel nazaj, a je dvomil:
»Tereza ni. Čez devetdeset let bi štela.
Kako bi še znala peti.«
Spomin na rajno pridrugo, ki je bil
bogovcu ugasnil v zvoneh, se je vzbudil
nanovo. Strašna bolest po davni ga je
obšla. Mrmral je: »Agnes, du mein viellieb
weylant Gemahel!«
Stopil je gnan od hrepenenja hitreje in
vzšel na trg pred špitalsko cerkvijo in se
obrnil mimo krčme na levo v ulico, kjer
mu je stala hiša. Iz krčme je udarjala
pesem, ki jo je poznal:
„D ®utt\ bu biel fdjnBbeS ®U\)bt,
(Łin groger ©djalf ber bttf) mttreit..."
»Moji,« je mislil mimo svoje poti in svojega
hrepenenja bogovec, »moji, učitelj
Dachs, Mernhardt, Stockzahndt in Schlagen.
« Hotelo mu je vzrasti kakor veselje
v srce. Pa je videl ob vratih človeka, ki
je bruhal, in je vstalo zopet zoprno vanj:
»Tvoj erbič sem, Gašper Rakovec. Lajave
pse imam in lajno.«
Nad drago streh je bil vzšel mesec. Bogovec
je stal pred svojo hišo. V bledi luči
neba je živelo troje oken. Bila so mrzla.
Hiša je bila mrtva. Prevzet od čudnega
ganotja je obstal predikant. Oko mu je
33 obviselo v praznini vrh vrat, odkoder so
bili izbili njegov imenski kamen. Ko je
moral iz mesta, je bil potegnil kljuko iz
vrat in jo nosil verno s seboj. Zdaj jo je
otipal, izvlekel in potisnil v ključavnico.
Odprl je v zatohlo in plesnivo vežo. Žalostna
golazen se je razpršila po prostoru.
V somraku noči in mesečine je šel in odprl
v sobo na desni. Tu je v svojih srečnejših
dneh bral in pisal. Osušen tintnik je še
visel na žeblju ob oknu. Krpa papirja je
bledela na podu. Predikant ni vstopil.
Zaprl je vrata in šel naprej in dotipal do
lestve v gornji prostor. Vzpel se je kvišku.
Bil je v sobi svoje prve poročne sreče.
Mesec je bil napolnil sobo in se polil po
tleh prav do tam, kjer mu je nekoč stala
zakonska postelja. Še je bila vidna lisa,
dokoder je segalo ležišče, in nad liso je
bil žebelj. Na žeblju je še visel suh cvetni
vršiček, davni in zadnji njegov krizmanek,
kakor ga je bila previsoko pripela
botra možu in ženi. Predikant je pobožno
in hlastno snel vejico in si jo pritisnil na
ustnice.
»Agnes, du mein viellieb weylandt Gemahel!
«
Do bolečine jasno je vstala vanj slika
davne sreče. Zaživelo je predenj sladko
dete iz očeta gorečnika, sodnika Janeza
Junauerja. Videl je njeno tiho pokornost,
njeno skromno dekelstvo, preden jo je
bil zasnubil. Potem je videl, kako je
gorela v njegovi vihrajoči volji, zorela
iz trpkosti udov v sladko mehkoto materinstva,
kako je trpela voljno skrivnostno
slo nakaženega otročniškega telesa, kako
je rodila v trgajoči se bolečini, kako je
uživala, ko je dojila, kako je hrepenela od
hlapčiča v plenah k možu in od moževe
strani k hlapčiču. Pa je bila botra tako
visoko pripela krizmanek.
»Agnes, du mein viellieb Gemahel!«
V strašni jasnosti je vstalo v predikanta
in je občutil, kakor da se je zgodilo tisto
uro. Ponoči od dneva svetega Janeza v
dan nedolžnih otrok je bilo. Legla je bila
tik pod krizmanek. Dete ob njej je krililo
z ročicami in segalo kvišku in ni doseglo
vejice na žeblju. Težko je vzdehnila žena.
»Here mein Gemahel!« Obraz ji je rdel od
sramu, solze so ji zalile oči. Potem je
zakoprnelo iž nje: »Ne maram dekelstva!
Snemi krizmanek. Previsoko visi.«
»Previsoko visi,« je ponovil predikant iz
sanj. Tiho je prehajala mesečina preko tal.
Iz zatohle plesnivosti je dehnilo po davni
sreči. Sanjajočemu je vzigralo v mozeg in
glavo in se mu zvrtelo. Zdrknil je na
koleno:
»Agnes, Agnes!«
Dvignil je glavo in zastrmel. Ali se je bilo
iz mesečine stkalo ali je bil sen? V nejasni
polutemi je stalo nizko, sladko bitje, se
nagibalo v luč, njegovim rokam nasproti
in koprnelo, kakor da se sramuje in mora
prositi:
»Here mein Gemahel. Umrla bom v
dekelstvu. Težko je. Ne morem več nositi.
Snemi krizmanek, snemi krizmanek!«
Bogovec je zaječal, planil in razširil roke
po prikazni. Zajel je v prazno; glava mu
je trpko zadela ob steno, brezmejna slabost
mu je zavezala misli, padel je na obraz.
Ko se je vzdramil, mu je pot zalival čelo.
Mesečina v sobi je bila prešla; šum golazni
se je znova budil. Bogovec se je dvignil,
si obrisal potno čelo in trpel:
»Prazno vidim. Hudič me baja z namišljenim,
z duhovino, da bi mi znamenje
dala, pa je ni.«
Dvignil je roko kakor v odroke in rekel:
x Sladka si, pa nisi prava. Ugasni, ugasni,
nenavidni duh, krgavi, v mlamolu tamnic!«
Z ustudeno krvjo in poltjo se je opotekel
po lestvi navzdol v vežo in iz veže na
ulico. Mladi Wassermannov, ki se je bil
usadil ob vrata za stražo, je plaho odstopil.
Komaj je prepoznal bogovčevo
spremenjeno lice.
»Here Meister,« je zaklical, »ali si bolan!
Nasloni se name, popeljem te. Ali pa
hočeš, da pokljukam pri Schlagnu.«
Predikant mu je strmel nemo in topo v
obraz. Potem pa se je z vsem svojim
34 telesom naslonil na mladeničevo ramo in
sta šla. Pred Šchlaginovo kremo je zopet
vprašal Wassermannov:
»Ali nočeš, da pokljukam?«
Predikant je telesno oživel. Ni pa odgovoril.
Stopil je odločno proti špitalskim
vratom in prešel. Wassermannov je šel
za njim . . .
# # #
Bila sta v mrzlem molku kranjskih pristav.
Blatna tla so bila zamrznila in gruda
se je lomila pod njiju nogama. Meglena
mesečina je plala nad ravnino; stopala
sta iz luči v senco in iz sence v luč, predikant
naprej, mladenič z mečem tri korake
za njim. Ob zadnji pristavi je sunil v
i a jež čuvajni pes. Predikant je krenil po
sredi polj proti Prevaljam. Ostra je šla
senca na njegovi levici in je šel, kakor
da gre sam. Šele ko se je zadel Wassermannov
z mečem ob mejni kamen kraj
ozare, se je bogovec prebudil, obstal, se
okrenil in se začudil osorno:
»Kaj hodiš za menoj?«
»Stražo ti strežem, gospod,« je odvrnil
mladenič, »noč je samotna, dovoli mi, da
te smem spremljati.«
Predikant je nemo krenil naprej po poti.
Ko pa je šel dvajset korakov, je rekel, ne
da bi se ozrl:
»Vrni se!«
Mladenič ni odgovoril in se ni vrnil. In
spet sta šla za streljaj. Tedaj se je predikant
sunkoma okrenil in zaklical nestrpno:
»Ali me nisi slišal, da se vrni?«
Mladenič je zaprosil:
»Zakaj nočeš, gospod, da bi ti stražo
stregel? Zato sem vzel meč s seboj.«
Predikant je mrmral zaničljivo:
»Tvoj meč mi ne bo priden, kadar bi
kmetje vstali s cepci. Vrni se k očetu.«
»Here Meister,« je znova prosil mladec.
»Ne imenuj mi očeta. Sam trpim radi
njegove nezvestobe. Jaz pa sem tvoj do
smrti.«
»Peter je nosil meč, pa je le zatajil,« je
dejal bridko bogovec. Nato pa mu je
živčno vzrastla nevolja in je udaril sirovo
v mlado zanesenost Wassermannovega:
»Ali naj te kakor ščene potepeno odženem,
norska ti kri, ki ti jo je hudič upalil za
nesrečnim telesom moje hčere? Pojdi,
kakor velim in če si veren. Tebe ne, drugega
sem menil najti iz duhovine nocoj,
ki mi je lagala.«
»Gospod, prej v slabosti si se naslonil
name,« je prosil mladenič. In čez trenutek
je dejal:
»Gospodične Gertrude mi ne opočitaj.
Papežniki molijo Marijo; ne morem živeti
brez tiste ljubezni. Naj sanjam o Gertrudi,
naj! O, saj ni sladko, saj je bridko, bridkejše
iz dneva v dan.«
Bleda mesečina je bila v mladeničevem
lepem in bolno zanesenem obličju, ki je
bilo videti čudno potegnjeno, kakor lačno.
Nekaj toplega usmiljenja je občutil bogovec,
a ni našel iz svoje bolesti mehkejše
besede.
»Ce si moj, mi stražo streži po besedi,
kakor velim,« je rekel. »Vrni se. Ni mi
do tvojega meča!«
Že bridkeje je nadaljeval:
»In ne hodi, kamor ni poti, in ne ljubi,
kar je vzel hudič. Gertruda je obsedena.
Pojdi.«
»Here Meister, vahre wohl,« je vzkliknil
mladenič in se obrnil sunkovito. Predikant
je šel svojo pot. Ko je stopil v
somrak logov na Prevaljah, je slišal iz
daljave žalostno Wassermannovo pesem:
»Es ist ein Schnee gefallen
und ist es doch nicht Zeit...«
Utonil je v temi loga in iskal z nogami,
da se ne bi spotaknil ob koreninah, ki
so bile pograbile preko steze. V borovju
in smrečevju nad njim je suvala mrzla
sapa od planin. V njegovem desnem sencu
se je zbudila trgajoča se bolečina in se
je trpko oglašal očitek v njem:
»Norski starec! Za prazno duhovino si
lezel v zvonove, da boš zdaj bolest imel
iz vetra do jutra vso noč.«
Občutil je živo željo po močni pijači, da
bi upijanila in usopila.
»Vina!« je zaklical hripavo in je vstala
vanj kakor groza ob misli, koliko mu je
še hoditi, preden bo doma na Brdu. Iz
bolečine, da bi jo s hitro stopnjo usopil,
je stopil hitreje. V bledem svitu se je
odprlo pred njim polje. Prešel je potok
čez brv in bil v polju. Telesna bolest je
bila trenutno splahnila, oglasila se je
bolest duha. Daleč ob sivem in motnem
robu gozdov je zabledelo čez polje; bili
35 so zidovi gradu na Brdu, dva gola četvero-
3*
kotna stoipa na desni in levi gluhega in
mrzlega sijaja bele zgradbe, ki je v mesec
mežikala z malimi okni. V oknu levega
stolpa je gorela luč. Predikant se je budil
v občutje okolice, ki jo je videl, v neugodnost
sitne poti čez zamrlo polje in
kmetskega znamenja sredi polj, ki se ga
je čudno nagonsko izogibal, in še v občutje
okna, ki mu je bilo posejalo nekaj luči
v svetlo noč.
»Gertruda, nesrečnica,« je vzrastlo vanj
ob misli na hčer, ki je bivala v gradu in
trpela. Pred sedmimi meseci jo je bil iz
pomladi hudič vrgel skrivaj na nočne
ceste med potepence brez vesti . . .
Predikant je videl v spominu, kakor da
se je prav tisto uro zgodilo. Blaznila je iz
vročnice in sle in ni bilo leka, da bi ji bil
usopil duha. In je on knjigo vzel in pel
iž nje:
»Daj me ko pečat na svoje srce, pečat
na roko svojo. Močna kakor smrt je ljubezen,
zvesta kakor grob je ljubezen.
Ljubezen je ogenj. Vse vode sveta je ne
pogase.«
In je videl v spominu, kako je kakor ob
odročni besedi plahnila njena čudna sla
in se je ulegalo njeno ubito dekelstvo in
je tiho in pokojno zaspala kakor za reda
otroških iger.
»Gertruda, moja in moje duhovine nesrečna
hči,« je zadrhtelo v njem in ni
videl, da je bil prešel mimo kmetskega
znamenja, ki se ga je sicer čudno nagonsko
bal. Potem je zopet mislil na mladca,
ki ga je bil odgnal, in se mu je skoraj
smilil:
»Ali ne ve, kako ji je? Zakaj nori za njo?
Ali je še sam obseden in bi bil moral tudi
njemu usopiti polt, kakor sem jo njej?«
Cim bliže je bil Brdu, tem živeje je občutil
slabost svojih udov. Bridko je rastlo v
kretnje njegovih nog iz pesmi:
»Močna kakor smrt je ljubezen, zvesta
kakor grob je ljubezen. Ljubezen je
ogenj. Vse vode sveta je ne pogase.«
Pa je mislil in spraševal:
»Ali pa je ljubezen, kar je? Ali ni le sila
in sla iz nenavidljivca, ki nas v prepad
in mlamol jase, nesrečno jezno žival?«
Ves je utonil v novem občutju.
»Jezna žival. Neznani jahač jo podi in
poja, da ne pride, kamor bi rada, da ne
more, kamor sama ve. Hie Baertl! Jezna
žival. Pojali so te,*oolkar si vstal iz želje
po čisti resnični besedi iz Gašparja Bakovca
v kranjsko srenjo, pojali so te in
si kakor lisjak, ki ga gonijo psi. Trpiš iz
papežniških, trpiš iz okornosti svojih
lastnih ljudi, bridek kruh ješ in bridkejše
vino piješ. Lepo starost v svojih si sanjal,
pa imaš komaj še zoprn kot pri Abdiji,
ki ni več goreč. In še to uro in še si
jezna žival in si vstal za duhovino, ki ni
iz Boga.«
Še je čuvstvoval:
»Bridek je moj kruh in trdo je moje
ležišče. Kako dolgo še in bom utrpel še
zadnjega, svojega Abdijo?«
Razgrel se je do težkega očitanja v misli
na svojega zaščitnika in gostitelja na
Brdu, gospoda Nikolaja, in mrmral:
>: Saj nisi več Abdija. Saj si samo še
smešen localis in me rediš, da se, ko si
vina in žene sit, pomeriš z menoj in te
moram iz vljudnosti hvaliti, da si vešč
textualis. S Treiberjem papežnikom v
Kranju bi prav tisto veselje imel in si
ga morda že želiš. Saj veš, da je bolj
bukovski kakor Jernej in tudi vljudnejši
in prijetnejši. Nima mojih sršečih obrvi,
nima žalosti v obrazu, ki je iz nenavidnega
in iz biča nevidnega, ki me poja. Težek
sem ti, pa si ti meni še težji, Abdija,
smešni localis.«
Zavist in sovraštvo je rastlo predikantu
v dušo:
»Tvoj oče Adam, pač. Bil je zvest orožnik.
Ti si že spadel in če še nisi, saj boš. Ne
taji! Poznam textualisa, ki je močnejši
od tebe in ti je gorečnost usopil. Ne iz
pisma kakor jaz, iz sadla belega, iz telesa
ženskega, iz igravosti norskega lotrištva,
ko ti stražo streže pri vinu in knjigi in
tvojo težko sapo prenaša, kakor bi dišavo
pila, in ji vse veruješ, da ti je pridruga
in pokorna, pa si sam njen poslušni hlapec
in norski ljube j.«
Grebel je bolno v svojo bridkost iz dneva
v dan, v svoje razmerje do grajskih,
barona in njegove soproge, katero bi bil
ljubil, pa jo je moral kleti iz sluten j , ki
so bile vzrastle vanj, in je verjel, da je
že spadla in da zadušništvo in svečenstvo
papežniških podpira, za maše plačuje in
možu svojemu v sli vernost ubija, voljo
in misli omrežuje in se še njemu samemu
36 zahrbtno posmehuje.
BOŽIDAR JAKAC: MATI.
»Saj ni Judita, saj je Jezabela,« je verjel
o baronovi soprogi in domislil:
»Hčere da ne bi imel in če bi bolna ne
bila, prah bi otepel s svojih nog pa bi šel.
Tako pa moram služiti in trpeti, kakor
da sem jaz tisti in nisem samo usta in
jezik, da besedo večnega pričam in iz njegovega
duha govorim, ki me je izbral.«
Iz slabosti telesa in trudnosti je bil
omahnil s poti v oranje in se je spotaknil
v razorih, da je težko padel z obličjem
v zmrzlo grudo. Ko je vstal, je čutil vroče
kaplje na licu in je otipal, da se je
okrvavel.
»Hie Baertl!« je čuvstvoval bolno, »jezna
žival. Celo brez pijanega vina padam
kakor polni.«
Iz prejšnje bolesti pa je občutil:
»Moj Abdija pa počiva in uživa in mu
streže lepa Jezabela, da bi mu še zadnjo
iskro ljubezni usopila iz novih menihov,
ki so ji erbiča oznanili, da bo glupi
localis še mirnejši. Jezabela, prekleta.«
»Antikrista da bi že spočela!« je mrmral
in stopil v grad. Lajež psov se je budil
izza poslopja. Temni hodniki in ozke
stopnice so mu vzele misel, jezo in bridkost.
Strahotno utrujen je omahnil v svoj
stan pred staro strežkinjo, ki mu je hitela
postreči z večerjo.
»Ali vina nimaš?« je vprašal hripavo in
je postavila predenj posodo s pijačo, da je
nagnil in pil bolestno. V duhu je še enkrat
preživel vso trudnost, odkar se je bil
dvignil v Kranj, da bi mu vstalo med
zarjo in mrakom noči. Bolečina v senceh
se je začela spet buditi, a je otrpnila iz
moči pijače, ki mu je zvezala misli in ude
v topo, prijetno onemoglost. Iz knjige, ki
je ležala odprta pred njim, je vzrastlo novo
gledanje vanj. Bila je zoprna snaga; evangeljske
matere so se spotikale nad njo in
je to vedel in topo gledal. Bil je tam
Pinehas. Platno od šotora je bil odkril in
je s sulico prebodel moža in ženo, ki sta
ležala v sli.
»Jezabela in Abdija,« je motno sovražil
in jima želel moža iz ljudstev po imenu
Pinehas. Iz vina, ki ga je prevzelo, se je
zasmejal in dvignil oči. Ko je videl staro
strežkinjo, je rekel trdo:
»Pojdi.«
Odstopila je. V suhih, gostih gubah kraj
ust je drhtelo starki. Želela je povedati
besedo, pa je ni našla. Bogovec je ostal
sam. Zopet je segel po vinu in pil. In ko je
še pil, je utonil v motno pijanost in trudnost.
Ko se je vzdramil, je zaslutil, da je
bila sveča globoko dogorela. Od zunaj
nekje je udarila blodna pesem na njegovo
»Im rotem Klee, im Grras
unser beider Bette was.«
»Lotriško sadlo, konjarska Mreta,« je uganil
bogovec. »Pozno je. Pijano so jo vrgli
iz hlevov.«
Bridko do studa je občutil in skoraj zavidal:
»Lotrica je prase. Prav nič ne ve za smrt
v sadlu svojem. Sladko je tonuti v lajnu.«
Vstati je hotela vanj slika lepe, bridke
žene, ki mu je kakor duhovina rastla; pa
ni vstala. Ko je še enkrat zajel od vina,
mu je težko padla glava na knjigo in je
spal. V spanje mu je rastlo iz strašne
snage v knjigi: Pinehas je bil s kopjem
prebol moža in ženo v sli. Ženska je glavo
dvignila in okrenila in glej, bilo je njeno
lice, lice njegove duhovine, kakor se je
bila vtelesila v blodno kri njegove nesrečne
hčere . . .
»Gott bis mir gnadig,« se je dramil predikant
v budnost. Medlo se je svetlikalo v
oknih, mrzlo je velo po prostoru. Nekdo je
trkal na vrata, plaho, nestrpno:
3 7 »Here Meister, Here Meister!«
Fredikant se je dvignil:
»Kdo je? Kaj hoče?«
»Gertruda umira,« je odgovorilo od zunaj.
Čudno motno je sunilo bogovcu skozi
osrčje: bila je pesem blodniške Mrete, bila
je snaga iz pisma, ki je snažila smrt moža
in žene v sli, bila je laž iz duhovine, ki ga
je bila pozvala v zvonove.
»Hie Baertl,« je vzrastlo odločno v polža
vednost bogovčevo in je vrata odprl.
Stara strežnica je ujela rob njegove obleke
in ga vedla tiho po temnih hodnikih.
Potem je odprla pred njim v nizek in dremoten
stan njegove hčere. Ko je šel
bogovec za njo, je vstajalo bridko in
strašno iz pesmi v njegov spomin:
»Daj me ko pečat na svoje srce, pečat na
roko svojo. Močna kakor smrt je ljubezen,
zvesta kakor grob je ljubezen. Ljubezen
je ogenj. Vse vode sveta je ne pogase . . .«
Stal je sredi prostora, ki je bil poln nečedne
vlage in vonja po lojenki. Par
grajskih dekel je odstopilo in je zagledal
v belem razmetanem perilu na ležišču
trudni obraz svoje hčere. Saj je bil svež,
kakor da je spala vso noč in se umila; le
oči so bile utonile v strašno senco in bolest,
da je bila podobna postarni ženi. Trepet je
rastel iz njenega telesa, da je drgetala
postelja in ves prostor. Predikant je pristopil
in položil bolnici roko na glavo:
> Gertruda, kaj je s teboj?«
Bolnica ni odgovorila. Vanj je vzrastlo
sočutno in bridko in ji je hotel bolest
usopiti in strašne krče, ki so jo stresali,
da je drgetal ves prostor:
»Močna kakor smrt je ljubezen, zvesta
kakor grob je ljubezen. Ljubezen je ogenj.
Vse vode sveta je ne pogase . . .«
»Otrok je mrtev,« je šepetnila neka ženska
ob njem in je doumel:
»Otročniška je. V sedmem mesecu. Iz tiste
žalosti je dotrpela, ko jo je nenavidni vrgel
nečednim potepencem na cesti.«
»Gertruda, moja hči,« je zabolelo iž njega
in se je nagnil nad njen obraz in je slišal
šum njenih zob, ko so ji mrzlični krči
gnali čeljusti.
Hotela je tožiti, prositi in plakati, a so
besede pol zastrte mrl° na ustnicah.
Na okno je vstajal dan. Trenotno je ugasnil
drget bolne ženske. Smrtna tišina je
zavezala vse roke in vse misli. Sredi tišine
je zarezalo v neskončno bolest, nenadno
prebujeno v strašni žeji po dnevu in življenju:
»Pomagajte! Tečem, tečem, tečem!«
Potem je utihnilo. Ena med ženskami je
začela tiho jokati.
Ko je hotelo solnce vziti, je bila deklica
umrla. Sredi med zarjo dne in mrakom
noči. . .
Predikant je razgrnil perilo kraj postelje
ob nogah mrtve hčere. Droben, posinel,
strahotno spačen otroški obraz je pogledal
vanj, da je krčevito vrgel perilo čezenj.
Streslo ga je v dno duše:
»Carnalis saeculi proles diabolica!«
Potem pa se je bogovec kakor predramil
in je oživel prečudno, kakor da se je po
dolgem oddahnil. »Duhovina je minula,«
je verjel. Ni čutil ne žalosti ne groze,
mirno, skoro vsakdanje, a sovražno je
mislil in občutil o mladi brdski gospe:
»Jezabela, Judita Strmolska! Kadar vse
to izveš, me boš s hinjenimi solzami v
obraz pomilovala. Jaz pa ti rečem, Jezabela,
da boš grše in strahotneje rodila.
Njegovo ime bo Antikrist.«
Ko je zapustil mrtvo hčer, je mislil mirno
in spraševal:
> Duhovina je minula. Gertruda spi. Kam
pojdem z Brda?«
4.
Tisto uro se je bil zbudil Erazem Wassermannov
in je videl, da je dan. Iz sosedne
sobe je slišal očetov in bratov pogovor.
Adam Wassermannov je pripovedoval
očetu, kako ljubeznivo ga je bil
sprejel župnik Krištof Treiber, kako ga
je pogostil in obdaril z denarjem in še
s knjigo velikega Erazma: Purgatio adversus
epistolam non sobriam Martini
Lutheri. Na glas je bral iz knjige in se
smejal. Wassermannov lutrovski sin je z
zobmi škripal. Ko pa se je spomnil svoje
žalostne poti ponoči, mu je postalo še
bridkejše. Že je občutil, da se mora porogati
s pesmijo o papežniku v Kranju, pa
je naglo posluhnil. Kaj je pripovedoval
brat? O nekakih komisarjih, o Harrerju,
škofljem orožniku, ki bo kmetiško vojsko
zbral proti evangeljskim, o Knaflju, o
njegovem sinu. Erazem je zadržal sapo,
da bi vse čul.
»Že pred meseci se mu je imel vrniti,« je
O O pripovedoval Adam. »Sam regens nam je
BOŽIDAR JAKAC: V MENZI.
povedal. V Gradci ga je božja previdnost
vrgla kakor Savla sredi poti. V hudi vročnici
so ga našli na cesti, pa prav po naključji
je prišel našim očetom v hišo, da
so g-a stregli v bolezni. Pa kakor našemu
svetlemu vladiki gospodu gospodu Tomažu
. . .«
»Apostolus vere christianus,« je menil
oče, »umel bo tem laže mojo zmoto.«
»Da, kakor škofu se mu je zgodilo,« je
nadaljeval Adam, »iz tegobe je bral in še
Lombarda so mu dali, pa je videl in verjel
in prosil, da bi smel ostati v samostanu.«
»Porro tracta. Ali so ga vzeli?«
»Vzeli,« je dopovedal sin in umolknil.
»Če se ni le potuhnil,« je menil oče in
pristavil. »Tomaž sem. Škofiji pa,« je
nadaljeval, »in tvoji novi menihi, to se
pravi tvoji častiti očetje redniki,« se je
popravil, »so dokaj rahloverni. Sicut vixit
ita morixit, sem bral, lisjak ne sleče svoje
sle in kdor za križ ni maral za živih dni,
bo tudi umrl ko živina. Sine lux et crux.«
Sin se je vedro nasmejal:
»Za Erazma našega bo vaša latinščina
dobra, le vtepite mu jo v glavo.«
»Vtepel mu bom kaj hujšega,« je menil
oče in povprašal sina. »Ali ga je častiti
gospod župnik kaj omenil?«
»Nič,« je odvrnil sin.
»Ob službo bom zaradi negodnega,« je
nadaljeval oče. Sin je pripovedoval, da je
župnik omenil, da hoče še enkrat poskusiti
s predikantom na Brdu zlepa.
»Pusti naj ga. Ali se mu smili!« je pripomnil
oče nezadovoljno. »V vozo z razločenikom
in njegovimi. Knjige sem jim
pisal. Z nehvaležnostjo so mi plačali.«
»Glej,« se je vnemalo v strašno nevoljo v
Erazmu, ki je prisluškoval, »glej ga. Ne
vele zastonj, da je traditor vernejši od
vernih. Meni pa brani, da bi svojim
stregel stražo.«
Oblekel se je naglo in stopil med onadva
in dejal rezko in prezirljivo:
»V vozo z razločenikom, sta rekla. Čujta
še mene. Zares, v vozo sodita, v peklensko,
in jo bosta še doživela.«
»Zdaj ga naučite svoje latinščine,« je
menil vedro brat Adam proti očetu, ki je
bil brez moči obsedel v stolu in so mu
solze napolnile oči. Proseče je dvignil
roke k upornemu sinu in zaprosil:
»Preklet si, saj vidim. Pa daj, še eno
naredi. Tu sem, na mestu me ubij, da se
bo vsaj videlo, kakšnega sina sem imel.
Ubij me, ubij!«
»Ne vpijte,« se je pomirjal sin, »ves
norski ste.«
Zaničljivo se je obrnil od očeta k bratu
in vprašal:
»Ali je res, kar si pravil o Knafljevemf«
»Pojdi v Gradec, prepričal se boš, ali je
res, če ga poznaš,« je odvrnil brat.
Erazem je nemo iskal po sobi z očmi,
potem je prav tako vzel pokrivalo in
stopil na ulico. V cerkvenih vratih nasproti
je stal Tilen Čatuljica. Ves obraz
mu je gorel od sreče. V sanjah je imel
svoje videnje. Roženvenška Mati božja
je bila stopila z oltarja. Njena svilna
krila so šumela, zlato nakitje je brnelo
na njej. Pa je prišla k Tilnu in rekla
sladko, dobrohotno, da mu bo dala vso
slast nebeškega veselja, če ji bo pridno
služil, na otroka malega Jezusa popazil,
ko bo sama morala na daljno rajžo na
turško mejo tolažit in krepit uboge, zapuščene
kristjane. V Tilna se je jemala
strašna pesem veselja. Nobene pesmi ni
znal, da bi svojo radost zapel. Če bi bil
mogel, bi bil morda pel s pesmijo predikantovo:
»Močna kakor smrt je ljubezen, zvesta
kakor grob je ljubezen. Ljubezen je ogenj.
Vse vode sveta je ne pogase.«
Tilen je verjel, da bo služil verno; že je
hotel v roženvenško cerkev, da svojo zvestobo
sporoči nebeški Gospe v svilnih
krilih in zlatem nakitju. Pa ga je prestregel
mladi cerkovnik Pero, da bo moral
39 z župnikovim pismom na Brdo. Župnik
Treiber je bil v rani uri napisal predikantu
Knaflju pismo, kakor ga je bil
premislil zvečer.
Erazem Wassermannov pa je stal še
vedno neodločeno pred vrati očetne hiše.
Tedaj je začutil, da se ga je nekdo dotaknil
za prste na desni roki, in je videl
Snedčevo Agato z vedrim, samo rahlo
užaljenim licem ob sebi in je rekla vpraševaje:
s Pozno si se vrnil k očetu. Ali imaš
drugje ljubico?«
»Imam jo,« je rekel trpko, »saj veš zanjo.«
»Na Brdu, Gertrudo?«
»Kaj si sitna, če veš.«
Vzdihnila je in ujela z roko vse prste
njegove desnice in rekla:
»Nocoj je umrla.«
Stresel se je in pogledal prestrašeno dekletu
v obraz.
»V gornjem koncu mesta so se menili,«
je govorila deklica, »ne misli, da te hočem
žaliti.«
Mirno je stal, ganotje ga je bilo prevzelo,
da ni mislil nego začudeno, neverjetno:
»Kako je mogla umreti? Ali ni bila nič
bolna? Ali jo je bolno zapustil sinoči oče?
Ali pa je vedel, pa me je še od umirajoče
napodil domov?«
»Ali res nič ne veš? Kaj nisi bil pri njej?«
je vprašala Agata.
»Nisem vedel,« je odvrnil.
»Ali ne pojdeš k njej? Kropit?« je vprašala.
:Ne vem,« je menil trudno in se obrnil,
da pojde po mestu navzgor. Deklica ga
je potegnila čudno živahno med vrata in
dejala toplo:
»Svoj čas, ko sva bila še manjša, si rad
vzel, če sem prinesla kruha.«
»Pusti me,« je odvrnil nevoljno, »kaj mi
hočeš?«
»Na,« je zašepetala in mu potisnila zlat
cekin med prste. »Pojdi, pij vrč vina na
žalost, ugasnila bo.« In še je menila: »Pa
tudi lačen si, brez večerje si legel in
zajtrka ti niso dali. Pojdi, pij in jej.« In
še ljubezni ve je je menila: »Vsaj malo
dober mi bodi. Briga mene, komu stražo
strežeš, jaz ti ne očitam nič. Samo dober
mi bodi.«
»Kako?« je vprašal.
»Tako,« je odvrnila srečno, »Saj si že.
Saj si vzel denar,«
Preden se je ovedel, ga je bila pustila
samega . . .
Ljubezen je ogenj. Vse vode sveta je ne
pogase . . . Komaj k r i . . .
* # #
Bogovec pa je tisto uro odprl v knjigo in
mu je bilo v razodetje in moč, ko je bral
v Ecehijelu:
»Sin človekov! Vzel ti bom veselje oči
nenadno. Ti pa ne plakaj in ne vekaj in
ne toči solza. Na tihem žaluj, pogrebščine
ne napravljaj.«
V predikantu se je začelo kakor tajati.
Krčevito je ponovil:
»Ne bom plakal, ne vekal, ne točil solza.«
Pa se mu je posili vzelo v osrčje, da je
jezno segel po vinu in zajel na solze in
krč. Potem se je rahlo omočen raznežil
in šel in našel knjigo, kamor je pisal
rojstva in smrti svojih dragih. Našel je
in bral:
„20. lugnftt 1579. ge^oten unb bon mir ge=
tmtfet (Sertrub s$grte§ &naeff(^unaueriu.'/
»Krizmanek,« je čudno zabolelo bogovca
in je skoro verjel, da je hudo prišlo nad
njo, ker je bila spočeta, preden je bil
njen starejši brat dosegel vejico nad ležiščem.
»Norska pamet kmetiških lotric leze vame,
« se je pokaral bogovec, vzel tinto in
pero in zapisal kratko:
„30. ^obem5rt§ gejtotftert, nad) @d)merfe unb
©c^madj §u ®ott eiugegaugeu. šBaettl $naffŁ,
^rabifmtt."
Zopet je moral govoriti iz Ecehijela in se
krepiti:
»©te »aertl! SRei« ©terflj ftet!) in ®otte§
foattbt. Ne bom plakal, ne bom vekal, ne
bom točil solza.«
Spravil je knjigo in vstal iz sobe. Šel je
po hodniku in našel prostor rajne hčere
prazen. Bolj uganil je, da leži v molilnici,
in je šel v pritličje in vstopil v somrak
mrzlega in mračnega oboka. Temen križ
brez telesa je rastel na stranski steni;
sredi med redkimi klopmi, tam, odkoder
je sicer sam učil in obhajal, je stal nizek
oder. Na njem je ležal mrlič. Težka
voščenka je gorela ob vzglavju. Desna
roka je bila mrtvi upognjena. Položili so
ji bili vanjo otroka. Predikant je premotril
voščeno lice svoje hčere, potem je
4 0 zganil prt, Droben, prav tako voščen in
miren kakor materin je ležal obraz otrokov,
da se je v predikantu zbudilo vedro,
a nezaupno:
»Ali je bil? Saj ni bil hudič!«
Odstopil je v temo, v skrajni kot in sedel
in hotel ljubiti na samem, ob mrtvi in
sanjah, ki so vstajale po sili. Glavo je
položil med dlani in je trpel in vendar
čutil toplo zadoščenje:
»Vsem rojenim je smrt. Pa taki časi so
prišli nad žene, da v porodih mro. Duši
jih Antikrist. Pomenijo ga. Prišel bo.«
In se je živo spomnil vseh mrtvih mater,
ki jih je bil doživel, in se mu je v bridkosti
in bolni nenavidnosti budilo o brdski
gospe:
»Saj je tudi spočela. Ali bo prenesla in
prestala!«
Sredi misli ga je vzdramil šum rahlih
stopinj in je videl, da je stopila brdska v
molilnico. Drugarica je bila ž njo. Zasopli
ste bili. čutil je njiju vihrajočo sapo.
»Ali ste skrivaj ušle?« je pomislil bogovec
in se je za trenutek hotela obuditi v njem
nekakšna hvaležnost. Pa jo je stara bridkost
prevpila. In se je dvignil, da bi ju
odgnal s trdo besedo. Pa je videl: Grajska
se je nagnila nad mrtvo lice, kakor da ga
hoče poljubiti. Bleda luč voščenke ji je
tisti čas prečudno oblila obraz, vrat in
bledo polt. Bogovcu se je v srcu razpralo.
Strahotno ga je presunilo. Ali ni vedel do
tiste ure, da je lepa? Saj ni bila sicer.
Zdaj je bila; razodela se je bila, s svojo
žensko slabostjo, z ljubeznijo do družice,
ki je bila žena, kakor ona sama in mlada.
Predikant je občutil, da je bil ugasnil
popolnoma oholi, hladni prezir njenih oči,
rezki in zasmehljivi mraz njenih usten.
Gledal jo je prvič brez koprene, zavedel se
bolesti, ki mu je bila doslej, ko je klel in
vendar slutil, da bi mogel moliti.
»Uboga, uboga,« jo je čul šepetati. Potem
je videl, kako je kakor prej on sam segla
po prtu, ki je zakrival dete. Vzkliknila je
prestrašeno. Drugarica je rekla mirno:
»Pa kaj niste vedeli, da je na porodu
umrla?«
Predikant je videl, da ji drhte ustnice in
da je strahotno prebledela. Potem jo je
slišal zaklicati:
»Katarina, roko! Meni je slabo!«
Komaj se je zavedel, kdaj sta bile izginile.
V njegovi duši je ležal njen obraz in vrat
in polt. Kakor mrzla roka mu je nekaj
stisnilo glavo krog senc in je mrmral:
»Ali jo sovražim ali jo ljubim?«
Dvignil se je iz svetišča. Nič ni videl
hčere; trpel je sam vase in molil in klel:
»Jezabela, prekleta! Lepa si!« — — —
Ko je bil sam v svoji sobi, je pokljukalo
in je vstopil grajski vratar s pismom, ki
ga je prinesel Tilen od kranjskega župnika.
Predikant je bral in ni umel in je
še bral in se suho in kratko zasmejal:
»Ali sem norski? Kaj pišeš, telec?«
Obudilo se mu je v spomin iz prejšnjega
leta, ko je bil mestjanu Heinricherju
krstil otroka in so sedeli krstni gostje za
mizo in se je zdajci dvignil živi in neporedni
učitelj Janez Dachs in zaklical
v vinske, da jih je z učenikom baš trinajst,
in je težke ljudi do bridke resnosti razburil,
ko je vprašal, kteri je neki Judež
med njimi.
Predikant je iz spomina začuvstvoval:
»Saj je bila morda res zadnja večerja.«
In še je mislil: »Pa Judež. Kako da ne
bi bil mogel sedeti med njimi. Kaj, če je
bil Judež učenik sam?«
Nasmehnil se je bridko:
»Ne, telec Treiber, učenik ne bo izdajal.
Zaradi tebe ne bo!«
Potem pa je videl bogovec zopet živo
pred seboj sladko obličje in vrat in bridko
polt in je zahropel: »Jezabela, hočem,
moram te sovražiti!«
Drugi dan so pokopali Gertrudo na pokopališču
na Suhi. Samo to so dovolili
bogovcu, da je po končanem katoliškem
obredu pomolil zanjo še po svoje. Odgovarjal
je njegovim prošnjam Erazem
Wassermannov. Ko pa je stopil predikant
z grobišča, je zastonj iskal za mladeničem,
ki se mu je bil odtegnil. Težila ga je vest
o bogovčevem sinu, pa ni vedel, ali bi jo
očetu razodel ali utajil. Tudi je bila ostala
še trpkost v njem po večeru, ko ga je bil
učenik odpodil, pa še bridkost ljubezni, ki
je pesmi iskala in našla eno samo:
»Es ist ein Schnee gefallen
und ist es doch nicht Zeit. ..«
Grajska gospa Judita je bila resno zbolela
in so poslali brzega sla po lečnika v
Ljubljano. Predikant Knafelj je bil popolnoma
pozabil, kar je še nedavno verjel, da
41 se bo po hčerini smrti preselil z Brda . . .
»Hie Baertl! Jezna žival. Kdo je, ki njo
poja? Ali je iz Boga ali je iz hudiča, nenavidljivega
v mlamolu temnic?« . . .
V nočeh brez spanja se je noč za nočjo
proti jutru oglašala bogovcu pesem nemarne
lotrice grajskih konjarjev Mrete.
Bila je zoprna pesem, zoprnejša od nje
same:
»Im rotem Klee, im Gras
unser beicler Bette was ...«
RAJSKA PTICA.
DEBELJAK TINE.
Po raskavi koži tipljem gube stoletne,
starec.
Mrzlo segam s prsteno dlanjo
v nagubana lica.
Težko telo mi razpada kot v solncu
ilovnata prst:
bosih nog ne ločim od zemlje.
O, da ne čutil bi teže telesa,
da bi pretkala v pojočo meglico
jo srebrna pesem
ptice iz raja! . . .
Na veji črvivi — na roki oveli —
rajska ptica čeblja . . . čeblja . . .:
Z roko prsteno gladiš mi perje, starec.
Božaj me, božaj, da ti meso strhleni —
tedaj bom zapela s srebrnim
kljunčkom . . .
O, ptica, zapoj mi s srebrnim
kljunčkom —
in pal bom na zemljo prsteno
s težkim telesom razpadajočim
in te bom molil. . . molil. . .
v začudenju
tisočletnem . . .
V ALBUM.
FRANCE VODNIK.
Studencem ljubezni nastavi Svoje duše
kelih,
ki večnosveži šume od zvezdnih blestečih
dalj:
v dlaneh zacvete Ti kot roža in lil bo žar
svetal
na vse strani iz Tvojih rok kot mesečina
belih!
OBRAZI.
CIRIL JEGLIČ.
NAŠA POLONICA. Pravijo, da je malce prismojena, pa ni.
Včasih je res prežganka, ki nam jo
pripravi, za spoznanje onegava —
ampak ona je že na Dunaju kuhala baronom
in grofom, e! in ne prežganke, ki je
itak nič prida ni in se rada prismodi.
Polonica zna, kar zna, in ima dobro srce
in hudo kri, in če ji porečeš: »Jaz bi prosil
še makaronce od gdč. Polonce!« ji tako
dobro de ter ji lička zarde, in obrazek
vroči, še zmerom cvetoči, se ti preljubeznivo
nasmeje: »Oh, seveda, moj dragi
gospod, ste lačni, kajne? Makaronce Vam
bom dala in jurčke v omaki in malo čežance,
če hočete, jabolčne čežance, in še
kos potičke, prekrasne potičke Vam bom
prinesla, gospodine moj!« Oh! In je vsa v
ognju in vsa gori za časten napredek
svoje družine. Ona je namreč naša kuharica.
»Veste,« se opraviči, »saj bi Vam vse
dala, še svoje srce, ampak naša milostna
gospa so škrti in skopi, da bi Vam še
ščepca ne privoščili. Jojmene, toda tiho,
da ne izvedo, kaj sem rekla! Oh, sirotke
moje, vse bi Vam dala, kar imam, vse,
vse!« Takšna je ta naša Polonica. Duša,
da bi jo angelci odnesli v nebo, če bi se
mi ne smilili Bogu in Polonici.
Pa nam je snoči, ko je bila Miklavževa
nedelja in smo še sedeli v obednici poleg
kuhinje, prifrfral vaški učitelj Gržin
oznanit veselo novico.
»Prr, frr, purmančki moji,« nas je kavsnil,
»hitite, tecite, jaz bom parkelj, juju! Vsi
so že zbrani pri Zagoršku, godba gasilnega
društva že muzicira in Miklavž paradira
in v angelčka smo oblekli Štorenkovo
Meto! Ali nič ne veste, krokodili"? Auf,
biks, hihite, tecite!«
Brž so zleteli grajska spletična Fini, kočijaž
Gregec in mojškrca Tinka in —
ježešmarija! — je zasrbelo še starega
Vavričko, in begne Uršula, brhka devica,
za njo z gromsko strelo pristav Ferk in še
dekla Micka je priletela iz kuhinje. »Ana,
Katra, spodrec! Kje pa so, kje pa so?«
»Krokodil, ali nič ne slišiš! K Zagoršku!
Juju, jaz bom parkelj, Micka!«
Prestrašila se je Polonica in ponev je
zazvenela po tleh. »Kam bežite, za božjo
GOLGOTA.
JOŽE POGAČNIK.
V mraku,
ko so se luči pretrgale,
so pred oltarje vstopili se mašniki
s plašči rdečimi —
plašči rdečimi
kakor kotanje
strdeče se rdeče krvi pod križem na Golgoti,
jo j :
petero oltarjev — petero Gospodovih ran
in pod njimi petero krvavih kotanj
in nad njimi
mrtvaški obrazi povzdignjenih hostij,
joj
Jaz, ki sem stregel pri maši, sem pal na obraz,
zagrebel od groze se v plašča vezenje,
oprl roke na zemljo —
in moje roke in obraz
so se oškropile z rdečo krvjo
in sem vpil in sem Mu govoril tako:
»0, ki si bil moje vstajenje,
le še daj, še! O daj, da stojim,
o Goel moj prestrašni!
O, ki si bil moje vstajenje!«
Vpil sem kot rjove sredi puščave omagani lev,
k Bogu sem vpil, jaz upornik in hlapec njegov,
in kakor Mojzes na gori —
naravnost govoril sem z Njim,
Križanim svojim,
joj!
BOGOVEC JERNEJ.
DS: IVAN PREGELJ.
ENAJSTI ROG.
1.
Sredi polja pred Brdom je bilo znamenje.
Razpelo otročnic so mu rekli.
Kmet Špan z Mlake ga je bil postavil
za spomin, da mu je tam žena povila
otroka, sama sredi noči, in je mati živela
in je živelo dete. Daleč je svetilo s križa
belo telo, v solncu poldne in v mesečinah
noči, še v svitu zvezd. S Suhe, z Britofa,
z Mlake in še z Brda so se ozirale otročnice
v krčih za belim telesom. In če je
legla megla, da niso videle, so trpele dvakrat.
Tiste, ki niso pogledovale, so trpele
t r i k r a t . . . Bogovec Jernej je sovražil
razpelo. Bilo mu je poluverstvo, norsko
s\ečenje. Tudi baronica Judita je bila
pred petimi meseci pokleknila pod križ.
Bogovec jo je videl. Od tedaj je sovražil
les poluverskih otročnic dvakrat. . .
# # #
Šum grajskih poslov v poznem jutru je
prebudil bogovca iz spanja. Vstal je in
molil:
„§ote $utt meim ftim t)tm metjrter flctge, 35e=
§uete metjrt lefrett fur hem graufamen feimbe,
^eruitge midj fur ber famluug ber šBoefeu
fur bern fjauffeu ber 95beltr)eter roelcrje jre
gungeu fdjerffen Jute eim fdjtoert, bte mit jfjren
gifftigeu tuorteu gielen Jute mit Łfet)Ien . .•."
Trpka bogovčeva prošnja ni bila bolest
iz duše. Bila je le navada iz vsakdanjih
jutranjih pobožnosti. Zakaj dobro, predobro
mu je bilo. Sanje so mu ležale v
duši in misli in molitvi, kakor so sanje
v prošnjah otrok in žena in še mladca v
šestem najstem letu.
Norska je pamet šestega najstega leta. A
lepo je bloditi in blazniti mlademu. Če
je bolečina, je komaj iz prve v zadnjo
prošnjo Gospodnje molitve. Veselje pa je
kakor trata. Tu brodiš, tam brodiš v
cvetju. Rosa zalija noge, petje imaš in
solnce se smeje in žena s sladkimi očmi
vabi, v a b i . ..
Bogovcu je bilo tesno med stenami. Vstal
je pred grad. Tlačan z Britofa je oral na
njivi. Zemlja se je bila vdala v eni sami
noči, v eni sami sanji z juga in solnca.
Bogovec je globoko zajel s pljuči v jutro.
Omamilo ga je, da je zaječal:
»Gott bis mir gnedig! Saj je pomlad!«
Ni mogel verjeti, še je dvomil:
»Iz norskega nenavidnega je to solnce v
tednih pred božičem. Iz nenavidnega je
veselje v starosti. Jutri bodo snegovi
polje zalili, sanja bo ugasnila. Judita
sladka bo bridka. Klel jo bom: Jezabela!«
Mrmral je besede nevolje in dvoma. Pa
jih ni občutil, kakor ni prej otipal bolesti,
katero je pel v psalmu. Šel je ob grajskih
zidovih in našel pomladnih cvetov. Vstalo
mu je iz prvih spominov, ko ni še nič imel
in ljubil samo prvi rumeni cvet izpod
snegov. Ustnice so se mu hotele ukrožiti
v sladkost in poljub in pesem:
»Nichts Lieberes auf Erden . . .«
Bogovec je bil obšel grad in grajske hleve
in je bil v logu sredi jelk in smrek nad
ribnikom, ki jih je zrcalil. Iz glinastega
dna so vzhajali mehurji na mrzlo površje.
Iz spominov nejasne mlade otroške groze
ob vodah, iz bolne zdanje žalosti, ljubezni,
sle in srda je vzrastlo bogovcu v motno
hotenje:
»Vzdajem ti dobro jutro, Judita. Če pa si
Jezabela, preden zmagaš, tu ven da pogledaš
s svojim hladnim obličjem, s svojo
mrtvo poltjo in mi kri ustudiš, da te videti
ne bom mogel, mrhovina, hrana ribam in
rakom.«
Živo je občutil, kakor da vidi v resnici:
iz dna, pokrito z vodnimi mehurji, je vstajalo
in vzhajalo mrtvo materinsko telo,
duhovina z neznanim obličjem. Bogovec
je zamižal, se odtrgal od vode in trpel:
»Zakaj sovražim! Žena je. Kakor druge
ima moža. Njen red bo prišel, da bo dojila.
Preden bo dojila, pa bo trpela grozo in
krče. Zdaj pa je bridka iz otročništva.
Zakaj ji vzdajem Antikrista?«
Iz sanj zadnje noči, ko mu je bila kakor
sestra blizu in dobra, ga je prosilo mehkega
usmiljenja. Iz vedenja, da je poluverska,
pa je hotelo, naj kolne. Hrepenel
je blagosloviti, pa je klel. Hotel je kleti,
pa je blagoslavljaje trpel. Prve jutranje
ure veselje je bila preglušila bridkost
druge. Vedel je, kako je iz nenavidnega
veselje v starosti, sanja in pomlad.
Vrnil se je proti gradu. Šel je s sklonjeno
glavo, tonul je vase.
»Pax tecum,« ga je vzdramil pozdrav od
blizu, da je dvignil glavo. Nekak redovniški
človek je stal pred njim. Siva brada,
ki mu je nekam mrtvo ležala na raševini,
ga je pričala, vesele in razposajene oči
nad zabuhlimi lici so ga tajile. Izraz
njegove besede je bil prisiljen:
»Volesne, optimissime thesaurum! Indulgentiarum
porto portans abundantiam
reliquiarumque sanctissimarum in saeeula.
Eyn schon stuck vom lincken horn
Mosi, zwo federn vom hevligen geyst,
drey flammen vom pusch auff dem berge
Sinai . . .«
Bogovec se je ozrl mrko na nadležnega in
mu okrenil ledja.
»Memento salutis,« je klical menih, »klin
iz Jakopove palice, solze spokornice Magdalene,
nohet svete Afre proti nadležnosti
krvi. Maranata, Deus, deus meus! Nič!
Pa vsaj kaj Bombastovega, pillulas, emplastrum,
terijak, mitridat!«
BOŽIDAR JAKAC: CITAJOCI.
»Weiche, grober Narr,« je zaklical bogovec.
Ni se ozrl. Takrat se je redovnik
zasmejal:
»Here Baertl, bogovec! Srečo tovarištva
nebeškega zametuješ.« Bogovec se je ozrl
in spoznal človeka, ki je snel brado.
»Norski Johannes Dachs,« je rekel resno,
»ali smo v pustih!«
»Papežniki bi se stepli za moje moči,« je
odvrnil vedro učitelj evangeljskih mestjanov
v Kranji in stegnil roko v pozdrav.
Bogovec pa je gledal še vedno mrko. Učitelj
je dejal zgovorno:
»Pa menda vendar ne dvomiš, da sem še
stari! Ali naj ti zapojem, kako sodim! O
Kutt, du viel schnodes Klevdt. Kaj hočeš.
Tak red je zdaj, da se z norsko šalo prebiješ,
kjer bi se z mečem ne mogel. Le
veruj 69 mi, vse se je že zgodilo. Ti sam se
boš morda še prav kmalu pa prav tako
tajil pod raševino. Antikristovci so močni.
Cesarski komisarji so v deželi in imajo
kmetsko vojsko. Zdaj pojde zares.«
»Hie Baertl!« je jeknil bogovec. »Meyn
sterkh steth in Gottes handt«
»In Gottes handt,« je prikimal Dachs.
»Res je in tudi jaz živim iz besede duha.
Pa kar sem kranjskih hlapčičev šolo na
klin obesil in lazim po svetu okoli, vidim
in vem, kakor nisem vedel prej. Z besedo
iz duha še lajavega psa ne odpodiš več.«
Zaupno je brbral še več:
»Tudi s knjigo ne vem več, kako je. Bereš
in vidiš. Pa ko se ozreš ob sebi, kje neki
vidiš, da je takisto, kakor je pisano? Zato
pa sodim, da tisto v razodenju ni bilo
tako, kakor mi beremo.«
»Kaj ni bilo tako?« je osupnil strogo
bogovec.
V Ljubljani sem bil pri pridigi novega
meniha Miklavža,« je pravil učitelj. »Kaj
ueniš, da se mu ni podalo, ko je nas
lepel, da blodimo in blaznimo. Slišal bi,
pritrdil bi. Pa prav z besedo Primoževo
m Jurijevo nas je. Zato sem rekel: norski
smo, papežniški in mi.«
>Spadel si,« je vzkliknil temno bogovec.
Učitelja ni popustila dobra volja in je
govoril:
>To je, da vohunim po župniščih kakor
volk v ovčjem kožuhu in nesem celo pismo
tvojega starega zavidljivca Wurtznerja v
Loki pred Dvor. Pa spadel? Pa Johannes
Dachs? Sem prestar, Here Baertl, da bi
bil Judež, ki jih bo, da jih seštel ne boš.«
»Po kaj si prišel?« je rekel mračno bogovec.
»Vse izveš, ko bo red,« je odgovoril učitelj.
»Pa si mi lajal, da sem dvanajsti. Zato ti
povem, kako je ž njim. Takole reci, kakor
papežniki v litanijah: sancte Mernhard,
sancte Stockzahndt, sancte Schlagen, hudič
jih vzemi, sveta Jamnik in Glaser, prosim
\aju, pojdita že. Ti in drugi bodo tvoji
dvanajsti.«
»Glumec,« je menil pomilovalno bogovec
in se obrnil, da bi šel.
»Here Baertl!« je zaklical tedaj resno
učitelj, »povedati ti moram, da je red
blizu. Danes ali jutri bova morala od tu.«
Knafelj je obstal.
»V Karlovcu boš našel zavetje,« je rekel
učitelj, »do kamor ne seže moč komisarjev.
Vse sem preskrbel. Preseliš se in bo. Tudi
novec za pot so mi dali. In če ti v Karlovcu
ne bo všeč, vem pot naprej v Hrvate.
Zrinski so naši.«
»Stopiva v grad,« je odvrnil kratko bogovec.
# # #
Bogovec je natočil gostu od svojega vina
in rekel:
»Zakaj jih lajaš, da želujo spasti? Pred
tremi tedni so mi zapeljali to vino v klet.
Hudo je nad njimi, ovčarja so udarili in
ovce so same.«
»In se bodo razkropile,« je dodal pikro
učitelj. Potem je pripovedoval:
»So se že. Za svečenje in zaduštvo nosijo
menihom. Prav nič jim ni treba komisarjev
in cesarskih. Le poznati jih je
treba, mestjane iz Kranja. Lakomija pa
oholnost od Dola do špitalskih vrat. Trgovec,
ki za blagom grebe, nima duha. Kako
bo zvest? A moder je in pretkan, veternjak,
plašč po sapi.«
Živahno je kretal z roko, suval suhotno
predse:
»Prijazen ti hinijo, Jernej. Pa jim ne
verjemi. Vina, si rekel, so ti poslali.
Menda ga niso utrpeli prehudo. Vedo,
da so ga zadnjikrat. Pa veruj, da niso
nalili ne najboljšega ne preveč. Pa še
drugače hinijo. Da si mudljiv učenik, so
rekli. Kadi bi, da bi sodil, kako so goreči,
in bi se videlo, kakor da niso oni, kakor
da si spadel ti. Pa reci še, da jih lajam.«
»Lajaš jih,« je vzdihnil bogovec. »Resnično
je, da sem bil mudljiv.« Razvnel se
je v zaupno besedo o sebi. Iz vina in
veselja ob prvem gostu po dolgi zapuščenosti
se mu je odprlo srce in je pripovedoval
o Savlovi tegobi svojih samotnih
ur, o bridkosti iz hčere, ki mu je umrla,
in sina, ki se mu ni vrnil. Dachs se je
ugriznil v ustnice, da bi mu ne ušlo, kar
je vedel od Wassermannovega. Bogovec
je še tožil o duhovinah in nenavidnosti
sanj in otročniškega razpela, o žalosti
zoprnega gostaštva pri nečimernem baronu,
ki mu je zmislil ponižujočo nadležnost
z »uro pisma in modrosti božje«.
Pil je hlastno in izpovedal o baronici.
Zdaj je zajel spoštljivo z besedo o Juditi,
zdaj trpko z imenom Jezabele. Učitelj ga
7 0 je v sebi pomiloval:
TONE KRALJ: TRPLJENJE ODREŠENIKOVO.
»Kako si mehak. Slabši si od ščenca, ki
ti stražo streže. Ne ti njej, papežnica je
tebi upalila polt.«
Bogovee se je trenotno predramil iz
tožbe in tegobe v moč in željo. Verjel je,
da hoče biti goreč, neutrudljiv, glasen
vabeč k božji besedi, učenik iz katekizma
v ponedeljek, iz Matevža v sredo, iz Janeza
v soboto. Še »ure pisma« ni več
občutil bridko. Učitelj pa ga ni bil vesel
in je vedel:
»Jernej! Tlapiš se. Iz vina je ta tvoja
moč in ne iz Boga. Preden bo ura minila,
boš spet v tegobi.«
Bogovee je živel:
»Za znamenje, Johannes, za pravo znamenje
si mi vstal. Spal sem, zdaj pak sem
se zbudil. Naj pridejo bojci, naj želuje
porobiti dušo Jezabela. Hie Baertl. Oživil
bom veselje prejšnje službe v gradu in
mestu.«
»Pripravi se za pot,« je rekel hladno
učitelj.
»Ostanem do konca,« je verjel bogovee.
Še v šalo se je hotel razvneti:
»Ali se ne boš ženil ?«
»Hudič vzemi vdovo!«
»Kristančevo, kajne? Kako da si ji zakon
obljubil?«
»Pijan sem bil. Pa ti? Judito kolneš? Ali
ti je polt upalila kakor tvoj mladi orožnik
Snedčevi?«
»Ne zaupam vanj. Njegov oče je prvi
spadel.«
»Mladec ne bo.«
(Jčitelj se je dvignil, da bi šel. Bogovee
je rekel vedro:
»Povej jim v Kranju, da bom storil svojo
dolžnost do konca.«
»Do konca.«
»Dolžnost pa še več.«
»Zato, ker je red Antikristov.«
»Zato, ker je sodeč na mavri blizu.«
»Glumiva,« je vedel učitelj. Na glas pa je
bajil z bogovcem:
»Sodeč na mavri. Meč iz njegovih ustnic
bo razpihal zoprnike kakor smotlako in
pirjevico.«
»Poluverce in malikovce.«
»Tvoj Abdija bo goreč, ne samo nadležen
localis.«
»Verujem.«
»Če Judite ljubil ne boš.«
»Klel bom Jezabelo.«
# # #
Bogovee se je poslovil od učitelja. Kakor
pomlad, ki je bila usopila zmrzal v zemlji
in ledini, se je bilo razmehčalo v njem.
Iz usopljene duše je molil:
„3)ie gerecf)tert toerben fict) be§ §(Ł9i9^ fretoett
bnb cmff jtt tratoen, $nb alle f)er^en toerben
ftd) beg rlniemen..."
Molitev se mu je utrgala na ustnicah. V
solnčni luči pred njim na grajskem vrtu
je sinilo lice baronice Judite.
»Gott bis mir gnedig,« je vzdihnil bogovee
m stisnil ustnice, na katere mu je vstajala
sladkost:
»Nichts Lieberes auf Erden . . .«
Zamrmral je temno besedo iz svoje žalosti:
»Jezabela prekleta! Utoni v svojem sadlu,
ki stražo strežeš norski pameti novih
menihov. Utoni v mlamolu temnic, ki mi
dušo porobiti želuješ s svojim poltom,
lotrica, babelske hčere snažna snaga. Iz
tesla otrocnic, ki ga moliš, naj se ti rodi
sin, da bo ime njegovo trikrat prekleto in
mu porečem, ko bo slaborečil krgavi: Ti
si, zadnji, Antikrist, amen, amen, fiat,
fiat!«
Tako je klel z usti, v srcu je blagoslavljal:
»Judita, Judita, Judita.«
Johannes Dachs se je vračal od Dvora in
se vinski razgrel v sholarsko objestnost.
Sredi sela je zavriskal in zapel:
»O Kutt, du viel sehnodes Kleidt. . .«
71 Pobožna žena je slišala in tožila:
»Da bi vsaj lutrovski bil, pa ni. Žegne
ima, pa uka in poje kakor potepenei.
Konec sveta ni daleč.«
Učitelj Dachs pa je bil samega sebe vesel:
»Kdo pa še streže svojim zveste je kakor
jaz?«
Začel je razmišljati bogovca, katerega je
bil pustil, in je vedel:
»To je, da morda res ne pojde z Brda do
konca. Pa ne bo ostal iz moči. Iz slabosti
bo obsedel kakor serci.«
Bridko je sodil bogovcu s pomilovalno
besedo:
»Senex amator ....«
# # #
Večerna zarja je padla v bogovčev trpki
obraz, v delo njegovega popoldne, na
pismo in katekizem, na Spangenberga in
še na silno besedo Martinovo. Ob Martinu
pa je stal vrč vina, da je ude grel in dušo
tolažil, če je hotelo proti duhu vstati vanjo
iz nenavidnega in iz mesa, ki v njem
tone ves svet. . .
»Carnalis saeculi proles,« je občutil bogovec.
»Ali bo beseda kos porobljenju duš
iz porodnega greha? Ali je sploh duh v
besedi! Človeška je in vabi prav tako v
slo kakor bi morala klicati k življenju . . .«
Bogovec je odprl v knjigo krščanskih
resnic, v žalost desetih božjih zapovedi, v
sladkost Gospodnjih prošnja, v jasnost
apostolske vere in še v tajnost sakramentov,
ki so trije: krst, pokora in večerja v
kruhu in vinu. Iz slednje strani so se
oglašali spomini davno prešlega. Otrok je
trpel iz postave, ki ji ni videl duše, mladec
je trpel iz prošnja Gospodnje molitve, ki
mu ni hotela biti pristna, mož je trpel iz
spoznanja, da je vse greh mimo postave,
prošnje in sakramenta in je ni rešitve
duši nad mlamolom nego v spoznanju,
da je vse v enem in eno v vsem, ki je vera.
Bogovec je mislil svojo srenjo. Otroke je
mislil prve. To so orna tla, mlada zemlja
brez plevela. Usejal si seme in je pognalo.
Vse razumejo otroci. Vse verujejo. Potem
so žene. Žejne so dobre, čiste in sladke
blagovesti, vzprejmejo hvaležno, ohranijo.
Zato ker morajo, ker ljubijo. Iz ljubezni
so našle opravičenje. Pa so še moški. Povej
jim. Non moechaberis! Čujejo, a ne rodijo
za klic. Ali nimajo vere, ali nimajo ljubezni?
Ne bodo opravičeni. Suni, bogovec,
suni s silo. Udari jih, kakor vola udariš,
da bo bolelo: tat je, prasci, psi!
Bogovec je segel po vrču, da bi ude ogrelo
in žalost vzelo iz duše. Ni vzelo. Nestrpno
je šel bogovec za drugim poslom, za
delom v sredo in soboto. Listal je v Matevžu,
v Janezu.
»Matthaeus . . . aiet)! e§ ja gumal et)tt fetjner
©uangelift ift . . . J o h a n n e s . . . toiltf)er gu=
mol getoaltigltd) beti glaubett letet,« je vedel
iz učenika Martina.
Zatopil se je odločno v berilo in se mu je
danilo:
»Glej, kakor ljubezen moža in ljubezen
žene! Meč in pesem, človek in duh. Spolnjenje
postave, kakor je pisano, da bosta
mož in žena ena duša v dveh telesih.
Matevž, Janez! Iz ene vere pričata, pa
sta dva jezika.«
Spoznanje, ki je hotelo svetlo vstati, je
trenotno ugasnilo. Obnemoglo so prhutale
misli za duhom in so imele samo še
besedo. Prekleta beseda, pirjevica brez
zrna! Komaj tista posveti, ki je trpka in
iz mesa: tat je, prasci, psi. Ko golči o
duhu, je mrtva in medla, ne boža, ne
bode, ne budi.
»Carnalis saeculi et verbum,« je dočuvstvoval
bogovec.
»Kako bom učil, če sam nimam jezika?
Kako bodo duha imeli, če tudi sprejmejo
besedo? Moj Bog! Dachs ni rekel norski.
Norski smo mi in papežniki. Beseda nam
je Bog.«
Bogovec je trdo zaprl knjigo, potegnil
predse vrč in pil in tonul v tegobi. Samega
sebe in svoje početje je pomiloval
in občutil:
»Ali hočeš prisiliti, da ti bo videnje?
Tisto boš videl, kar je v tebi. Duhovino
in še Judito, ki blazni v sanji in bedni
uri. Norska so bogovanja iz pijače.«
Dolgo je motno strmel predse v prazno.
Ko je stegnil roko, jo je zopet zgibal po
knjigi, katero je bil prej zaprl. Saj je
slutil in se mu je res odprlo po motni
želji o lažnih v besedi:
»To govori Gospod norskim bogovcem,
ki za svojim duhom hodijo in lažejo, da
vidijo. Moja roka bo nad njimi in svoj
srd bom zlil nad nje, ki so ljudstvo zapeljali,
rekoč: mir, mir in ni bilo miru.«
»Ni bilo miru,« je iz sebe verjel bogovec
in mu je bilo zopet jasnejše.
»Dachs je vendar norski. Za svojim duhom
hodi in govori, kar biti ne more.
Kako naj blodimo mi in papežniki? Vedno
je blodil en sam. Papežniški so, ki hodijo
za svojim duhom. Naš duh je iz knjige,
ki je čisti vir. Iz vira je črpal Martin, iz
kalnega zajemajo norski. Ne bom zajel
iz kalnega, ne bom hodil za svojim
duhom.«
»Za duhom iz premodrega bom šel,« je
mrmral in bral v Martinu. In kakor iz
duha in ne iz besede mu je bilo dobro in
je umel in mogel ponoviti:
»Hie Baertl! Kaj hočete, novi menihi?
Voluntas hominis, scilicet noluntas. Z
besedo ne boste porobili duha. Z vašo
besedo tepem vaše norstvo. Vos affirmatis
liberum arbitrium. Zakaj zahtevate
od Martina, da dokaže z znamenjem?
Affirmantium sunt signa non negantium.
Pustite hromo kljuse, naj leži v lajnu in
prahu. Mrtvo žabo oživite, da bomo videli:
surge in nomine liberi et nata. Ni treba.
Pišče, ki se je izleglo, ubijte v imenu
svoje moči.«
Bil je svoje besede vesel in je še vedreje
občutil:
»Vino pijem, pa nisem pijan. Beseda
blodačev je brez vina pijana. Kako so
rekli? Bom li vedel povedati! Da prosjak
ima, da slepi vidi, da je človeška volja
svobodna. Vem. Ima, komur so dali; vidi,
kdor je oči odprl; hodil bi človek, če bi
bil od Boga sprejel. Pa niso dali, ni oči
odprl, ni prejel od Boga in norski menihi
so brez duha, ker ga nimajo iz Pavla, da
bi vedeli: si insederit Deus, vult et vadit
quo vult Deus, si insederit Satan, vult et
vadit, quo vult Satan.«
Zarja nebes je bila ugasnila, žalostni somrak
je zagrnil bogovcu berilo. Motno je
vstala preden j bolest učenika Martina:
»Jezna žival. Saj je resnica. Stokrat sem
doživel, iz duha občutim. A bridko je in
vprašujem: kdo je, ki poja? Pijem in vem,
da bom spal. Verujem, ljubim, a ne vem
nikoli, ali bom videl opravičenje. Kaj
nosim v sebi? Kdo bo povedal? Pogubljenje
in opravičenje, golče menihi. Martinus,
modri učenik, zakaj ti molčiš? Ali
pogubljenje? Ali život?«
Znova je pil bogovec. Pa mu je bilo v
temi, kakor da pije iz kalnega in se mu
je zagabilo. Vstal je in užgal lojenko ob
ognju v kaminu. Ko se je zopet nagnil
nad knjigo, se mu je strahotno odprlo v
strašno snago moža in žene v sli in bojca
Pinehasa, ki je bil nad njima zavihtel
orožje.
»Vult et vadit quo vult Satan,« je
jeknil besno bogovec. »Klel sem duhovino.
Nalašč mi jo obuja nenavidni.«
Planil je živo ob mizi in zamahoval z
roko, kakor da se bori z nevidnim. Klical
je bridko:
»Obujaj, norski Nenavidni, jasi veliki
Krgavi. Meniš, da boli. Smejem se. Hie
Baertl! Prav zato bom odprl v zaprto, v
spomine. Naj živi duhovina, naj živi!«
Burno je stopil k težki skrinji in vrgel
sunkoma pokrov kvišku in zajel. Dvignil
je in je bilo dijaško orožje, lahek meč z
napisom v jeklu: solus cum šolo. Vrgel je
po tleh. Dvignil je še in so bile knjige
mlade šole, Donatus, Melanchthon, Neandrove
favele, šegavi Ciceron. Še je zajel
in je bil pas njegove prve žene. »Agnes,
viellieb!« Bilo je svilno krilo njegove
druge žene, ki mu je bila prigrustna v
prešuštni polti. »Janua publicaU Bila je
ena edina igrača njegovih otrok: denarnica
krščanskih resnic z zlatim in srebrnim
novcem močne vere in zveste ljubezni.
In iz zlatega novca je bral bogovec:
„%n etjne§ etinigen funbe firtb jte alte funber
bnb berbam^t toorben. (ŁŁjrtftu§ aber tft fitr
bnjer junb geftorben bnb fur bnfer gerecf)^
tttfetjt aufferftanben."
In iz srebrnega novca je bral bogovec:
„2Sen ber fjerr Itebet, ben guedjtiget er. (Łr
fteupt aber etjnen igličen fon ben er auf*
ntjm^t."
Bogovcu se je storilo milo. Težka solza
mu je skalila oko. Pozabil je sebe in svoje
tegobe, tonul v davnem, sladkem. Zunaj
ob grajskih zidovih in vogalih se je bila
oglasila vetrna sapa. Mrzlo je dahnilo
v prostoru. V kaminu je bil ugasnil ogenj.
Iz mrtvega gorišča je šumela sapa nemirne
noči, kakor da nevidni toži in
plaka. Težka dremavica je zaprla bogovcu
oči. Neznanih grl glasovi so bili
na njegov posluh, govorili kakor v glumi,
brez zveze, brez duha, prazne besede:
»Volesne veniarum thesaurum?«
»Nichts Lieberes auf Erden . . .«
»Et si insederit Satan, vult et vadit quo
7 5 vult Satan.«
>:Er steupt aber eynen iglichen son den
er aufnvmpt.«
Iz nejasnega je vstajalo bogovcu videnje
in je videl, da visi nad mračno vodo. In
je zdaj iz mračnega zrcala vzplavalo bledo,
mrtvo lice utopljenke. Šum nevidnih kril
je udaril kakor glas vetrov v gozdovih
bogovcu na uho in je razumel besedo:
»Jašem, jašem, jašem.«
Mrtvo lice na valeh se je spačilo v strahoten
smeh, oči so se odprle, zvabile
mrzlo v mlamol. Bogovec je občutil, da
tone. Streslo ga je. Slika je ugasnila.
Spregledal je. Ob spominih je bil zdrknil
na tla. Lojenka je dogorevala. Bogovcu
je vzrastla molitev na ustnice. Legel je in
se odel. V motne sanje mu je rastlo drugo
videnje in je bilo belo telo na razpelu
otročnic in je svetilo daleč. In pod križem
je klečala žena in je roke stegovala navzgor.
Na sklonjeno glavo pa je kapljalo
s križa, od rok, od nog in še od srčne
strani. Takrat je žena glavo dvignila.
Bogovec je videl, ljubil, blagoslovil:
»Judita, Judita, Judita!«
VIGIUJE.
ANTON VODNIK.
Tako tesno mi je med dušami,
ki jih ne vidim,
sestra.
Med nami nikdar se ne sklenejo
v svetlem molku
roke sanj.
In je pesem kakor romar,
ki na okna trka,
da bi stopil v luč . . .
in je kakor plaha roka,
ki odgrinja zastor tih,
da bi našla tvoj smehljaj,
o sestra.
Na mojem čelu tvoja roka:
— smrt je bela kakor maj . . .
*
Oh, kako te vidim, sestra!
Nežnosti presvetlo bol trpim,
nato se sklonem in ihtim . . .
Jaz sem najmanjši izmed bratov,
sestra.
Bleda kakor od molka in sanj
si se iz dalje nasmehnila:
Dragi, zvoni . . .
Bolest je svetel mesec vrh noči.
#
Moja slutnja je v tempelj molitve šla,
da bi te našla.
Ne vidiš me, sestra?
Šel s teboj sem kot bolest v sanje.
Njih soj je daljina,
kjer si klečala
kakor da jokaš,
zamaknjenka sinja!
Kot tvoja stopinja
je daljna in lepa moja bol:
ne smem s teboj,
o sestra?
#
Tvoj glas je bil trepet zvonov,
o sestra:
— Kot med sinjimi meglicami
med angeli sem šla . . .
Iz njih je lilo vame trepetanje
in nisem vedela: tako boli
ali molitev ali kesanje . . .
Tako svetlo in bridko.
Hiteč sem ob tebi za svoje blestenje
zbala —
ah, dragi, ne! — ni name senca pala
od tvojih rok . . .
Ali me vidiš? Zakaj ihtiš?
Skozi angelov daljine
sem kot zvezdo iz sinjine
tvojo bol nosila . . .
in ti jokaš, ker blestiš? —
Tvoj glas je bil trepet zvonov,
o sestra,
7 4 ljubljena sestra!
D O M I N S V E T LETNIK 36. V LJUBLJANI 20. APRILA 1923. ŠTEVILKA 4.
BOGOVEC JERNEJ.
Dh IVAN PREGELJ.
2.
Sapa, ki se je bila zbudila ponoči, je
rastla v vihar. Šum lesov za Brdom
je plal kakor morje. Odkod se prelija
nevidni val? Kam pljuska? Kakor dih iz
ust zadnjega sodca na mavri, bridek meč.
Vse zoprnike bo razpihal kakor smo tlako
. in pirjevico . . . Bogovec je posluhnil v
šumoto: vsi podi in stropi v grajskem poslopju
so stokali; pokalo je v tramov ju in
težki opravi, kakor za pomladnih noči, ko
vzhaja mladi sok v trto, jelšo in vrbo.
Medla dnevna luč je lizala v okno. Bogovec
je vstal. Takrat je vstopila stara
strežnica, ki je netila v gradu ogenj. Ob
bezgovi palici, ki ji je služila za oporo in
pihalnik, je šla, pokleknila z žerjavico
pred kamin in netila. Molče jo je opazoval
bogovec. Srce se mu je hotelo ogreti za
prijazno besedo, pa je ni našel. Ko je spregovoril,
je rekel trdo in bridko:
»Saj ne bo gorelo. Kaj kuriš! Samo kadilo
se bo.«
Ženica je dvignila glavo in pogledala
osuplo na bogovca. Vprašala je krepko,
domače:
»Kaj si dejal?«
»Da gorelo ne bo, ker vije sapa.«
Ni odgovorila. Pihalnik je prinesla na
ustnice in pihala v žerjavico pod polena.
Medel plamenček je obliznil v les. Vonj
smolnatega netiva je napolnil prostor.
Naložila je novega lesa in se dvignila in
stala pred bogovcem. Vse gubasto je bilo
njeno lice. Oči pa so bile jasne in mlade
in ob ustnicah so se ji gube nabirale
kakor v rožo in poljub. Pa to ji je ostalo
od netenja in pihalnika. Od prve jeseni do
zadnje pomladi vsak dan dve uri po polnoči
je vstajala, da je ogenj gorel v vsem
gradu.
»Stara si,« je dejal mehkeje bogovec.
»Kako da te pojajo za delom? Ali nimajo
mlajših?«
Ženici se je zopet obudila osuplost v oči.
Očitajoče je pogledala bogovca.
»Petdeset let netim,« je rekla, »zakaj bi
mlajšo najemali?«
Bogovec se je bolno nasmehnil in čuvstvoval:
»Glej, kaj je njena sreča! Sreča njena je,
da ogenj neti in se ljubosumno boji zanjo.
Ogenj bi ji vzeli, da bi mlajša netila. Tisto
uro bi zbolela. Nič več ne bi vedela, čemu
živeti. Zdaj ve, čemu. Pa so in imajo duha
in ne vedo; in trpijo iz žalosti, da jih vse
življenje jase in poja neznani. Zakaj mi
ni kakor njej?«
Ženica je odšla. Šum njene palice, njenega
pihalnika, je tolkel s hodnika. Bogovec pa
97 je še mislil in trpel:
»Daj, sliči ji, bogovec! Vzemi žerjavice iz
žive in čiste besede, razpihaj jo, da bo
ogenj in se bodo duše ogrele ob njem. Ne
gori ti? Nerodni človek! Ali nimaš pihalnika?
Pihalnika, ki ti bo tudi za palico,
da se opreš nanjo? Dimi se ti? Iz sape
nenavidnega? Leugest, Baertl, leugest!
Dimi se ti kakor Kajnu oltar in Savlu
žrtva, in Dachs je prav povedal in očital,
da si mudljiv.«
V žalost in tegobo je utonil. Sreča njegove
davne vesele evangeljske službe je vstala
vanj kakor spomin: Bil je goreči baron
Adam. Okrutno šalo je vedel. Papežniškim
poslom in tlačanom je stregel v
petek in soboto s svinjino, da niso jedli.
Svojim pa je bil vrstnik in prijatelj. Odpustil
je lenobo pri delu, mudljivosti pri
božji besedi ni prenesel. Kakor je bil predpisal
Martin, je imel v gradu v ponedeljek
in torek krščanski nauk, v sredo branje iz
Matevža in v soboto iz Janeza, v četrtek
besedo po pismih apostolov in v petek
preroke in razodenje o koncu sveta. V
nedeljo je bil pri skupni službi in molitvi
s srenjo iz Kranja, katero je za pot gostil
z vinom, s polnim vrčem za vsaka usta.
Baron Adam je umrl. Sin Nikolaj ne pozna
več okrutne šale s svinjino. Mlada
žena Judita mu je usopila duha. Pustil je,
da je nauk omrazil poslom v ponedeljek in
torek in še branje. Komaj še trpi srenjo iz
Kranja pri božji službi v nedeljo. Baron
Nikolaj ni goreč. Moder je iz pisma, nečimern
localis. Nima očetove okrutne šale,
VENO PILON: PRI DELU. 98
ima šalo pismarjev in samo za enega. »Uro
biblije in modrosti božje« je zmislil. Da
se vsaj malo odškoduje za gostoljubje, ki
mu je nadležno, da si prijazen služi lepe
žene, ki skrivaj stražo streže debeljaku
Tomažu in novim menihom — Jezabela . ..
»Daj, sliči ženi z netivom,« je planil bogovec
trudno, »izpolni besedo, ki si jo dal
Dachsu, da boš storil svojo dolžnost do
konca. Sliči ženici v ljubezni dela, če
moreš. Sklici svoje in jih uči, sej, kakor
si sinoči hotel, in da so otroci prvi, orna
ledina, in žene žejne dobre besede in le
možje okorni, da čutijo komaj bič. Jezabela
jim je pri Abdiji odprosila nadležnost
nauka in branja. In le ure biblije in
modrosti ni odprosila. Zato ker ve, da mi
je bridka in nadležna, glupost iz mrtve
črke od desetih do poldne vsak četrtek.«
Med bogovčevo besedo je vstopil stražar
z zajtrkom. Ko je položil posodje na mizo,
je odstopil za korak in rekel uradno:
»Gospod baron in gospa vabita k uri
modrosti.«
»Za torek?« je vzkliknil bogovec.
»Za zamude zadnjih tednov,« je odvrnil
kratko sluga.
»Pridem,« je dejal nevljudno bogovec. V
stražarjevem licu je videl prikrito zloradost.
Sluga se je poklonil in šel. Bogovec
je sunil jed od sebe, vzel vrč in šel
sam po vina, ki ga je imel od mestjanov v
Kranji. Potem je sedel in odprl v knjigo.
Še je kipelo v njem, ni vedel, kaj bere.
Zajel je iz vrča, globoko. Trpko je umel:
»Podvojil mi bo nadležnost. Iz Jezabele
ima, glupec. Morda sam niti ne sluti,
čemu. Ne sluti, da koplje nenavidna, kakor
je iz novih menihov učena. Stražo ji
streže za prijazen, ki želuje, da bi ji zoprni
bogovec že šel iz grada, prekleta.« Bogovec
je skrčil prste v pesti in udaril ob mizo:
»Ne boš, papežnica! Hie Baertl! Starec je,
a v knjigi je močan. Boj hočeš, imej ga!«
Sredi jeze je osupnil in se prijel za glavo
in zastokal:
»Herre Jesus, in jaz sem jo skoraj blagoslovil;
Judito, Jezabelo prekleto!«
Nato je bral iz knjige, pil in bil nestrpen:
»Pridi že, stražar Abdijev, pripravljen
sem!«
Sluga je vedel bogovca v grajsko kemenato.
Drug stražar je v prostoru primikal
težke stole k mizi in zajemal s police knjig
na podstavke. Težka, duha uspavajoča
toplota je polnila prostor. Trpek vonj je
dihal v ozračju: vonj močnega in starega
vina. V kaminu je prijetno prasketalo.
Troje oken je svetilo v mogočno sliko.
Slika je pripovedovala o Samsonu pri
Dalili. Mož je spal zavodnici v krilu. Z
roko je vabila bojce, ki so se bližali s
svetlimi potami in lanci. Sluga, ki je bil
privedel bogovca, je šel skozi vrata na
desni. Koj nato jih je zopet odprl. Baron,
baronica in njena družabnica so vstopili.
Sluga, ki je bil knjig zajel s police, se je
usadil pred knjigo konkordance, da bi
stražo stregel v besedi in uri pisma in
modrosti božje.
Baron se je živahno približal bogovcu in
se mu poklonil. Bogovec je videl njegov
obraz. Bilo je zdravo, rdeče in sveže obrito
lice s skrbno prirezano brado. Košat klobuk
je senčil čelo. Široko, okorno je sinilo
pred bogovcem, ko je baron snel pokrivalo.
Okoli vratu si je bil obesil čez kamelotni
jopič težko zlato verigo, prsti na
roci so mu tonuli v draguljih. Snežni
našivi perila so se mu gubili ob krepkem
vratu in v zapestju izpod rokavov. Tesno
ob njegovi levici je stala baronica. Odkar
jo je bogovec videl zadnjič od blizu, se je
bila močno spremenila. Obličje ji je bilo
bledo, trdo, oči so bile trudne, nemirne;
nejasna pega ji je bila omadežila ustnice.
Bogovec je vedel, da trpi iz otroka pod
srcem. Samo obraz je videl; mimo vse
njene druge zunanjosti je zastrmel v njeno
družico, ki je stala ob njej: mlada, skoraj
še otroška polnica z velikimi, radovednimi
očmi in trpkimi ustnicami, plaha,
nerodna. Bogovec je občutil v čudni zloradosti:
»Družabnice menjuje. Ve, da je nakažena.
Ne zaupa možu. O, saj ti privoščim. Trpi,
Jezabela, trpi! Iz tebe mi je nadležnost te
ure.«
Poklonil se je in pozdravil:
»Gnad vnd fride ynn Christo.«
»Vnserem Herrn vnd Hevlande,« je odzdravil
baron in prosil za oproščenje, če
je morda nadležen s svojo uro. Za sveti
božični čas pa se je vendar treba zbrati
v duhu.
»In zamujeno popraviti,« je pripomnil
bogovec in omenil tudi nauk in službo za
grajske posle.
Baron je prikimal. A kakor da ni slišal,
je pripovedoval, da se bo preselil za božič
s svojo drago ženo v Kranj. Dotedaj bi
pa želel, če je mogoče, da bi se sestajali
trikrat, v torek, četrtek in petek.
»Zakaj ne kar vsak dan, Jezabela,« je
občutil bridko bogovec, »vsak dan iz zore
v mrak in še v mraku polnoči.« Poklonil
se je baronu.
»Vem za svojo dolžnost, prejasni.«
Pogledal je izzivalno baronici v oči in
osupnil. Zakaj je strmela prepadeno v soproga?
Ali ni bila' misel potrojene nadležnosti
iz nje? Bogovcu se je zgenilo
toplo v srcu:
»Judita? Ali nisi Jezabela?«
Žena je opazila bogovčev pogled; zatrepetalo
ji je trpko ob ustnicah, obrvi so se
ji zgibale nad oči. Bogovca je zazeblo:
»Še je stara, nisem ji po licu. Oholnost
norska. Prav je, da mi je Abdija nadležen.
Ker je tudi njej, zato bom laže prenesel.
»In Gottes Namen, začnimo,« je dejal
baron. Odmaknil je dvorljivo stol na svoji
levi in prijel ženo za roko. Medlo se je
nasmehnila in sedla. Baron se je hladno
ozrl po slugi ob konkordanci. Baroničina
drugarica se je vstopila svoji gospe na
levo. Baron je sedel in se poklonil proti
ženi in vprašal:
»Ali niste želeli, da razpravljajmo latinsko?
«
Zopet je baronici obrobil bridek smeh
ustnice.
»Vaša volja, moja želja,« je dahnila. »Ali
ne veste tega, gospod moj soprog?«
»Vem, najdražja,« je odvrnil in ji stisnil
roko. Potem mu je vzrastlo lice v glupo
slovesnost nečimermega humanista.
»O čem, prejasni?« je vprašal bogovec
naglo, da bi skril pomilovanje, ki ga je
slutil v potezah svojih ustnic.
»De primo ac novissimo,« je dejal slovesno
baron.
Bogovec ni umel in je nemirno zastrmel
predse v sliko na steni. Bojci so vstajali
nad Samsona. Svetilo se je orožje v njihovih
rokah. Dalila je vabila z roko.
Pa ne, da se baron norčuje? Iz Primoža,
prvega iz Jerneja, zadnjega?
»De primo ac novissimo,« je ponovil
baron. Bogovcu je legla težka rdečica v
lice. Plaho je strmela vanj baroničina
9 9 drugarica; baronica Judita je gledala
7*
predse v naročje. Bogovcu je trenotno
odleglo.
»De primo,« je rekel. »Prejasni želi, da
navedem o Bogu!«
Baron je prikimal. Bogovec je rekel:
»Dicit Dominus Deus: Ego sum alfa et
ornega, principium et finis . ...<<
»Apocalvpsis Joannis,« je pritrdil baron.
». . . qui est, qui erat et qui venturus est,«
je nadaljeval bogovec.
»In capite primo,« je tolmačil baron.
». . . omnipotens,« je zaključil bogovec,
»versus septimus vel octavus.«
»Octavus!« je vzkliknil baron. Sluga je
razgrnil v konkordanco in potrdil:
»Octavus.«
Baron je z zadoščenjem prikimal.
»Unus bonus,« je dejal bogovec.
»Secundum Matthaeum,« je vedel baron.
»Rex regum, Dominus dominantium, solus
habens immortalitatem et lucem inhabitans
inaccessibilem . . .«
»Secundum Paulum in secundo ad Timotheum
. . .«
»In primo.«
Sluga je potrdil:
»In primo.«
Baron je skomignil z ramo proti baronici
in začel je navajati sam:
»Deum nemo vidit umquam: unigenitus
filius, qui est in sinu patris, ipse enarravit.
«
»Secundum Joannem,« je zdaj vedel bogovec.
»Pa še po Matevžu,« je pripomnil baron
in hitel navajati:
»Pot, resnica in življenje . . .«
»Janez.«
»Nebo napolnjuje in zemljo . . .«
»Jeremija.«
»In tertio Regum.«
»Jeremija.«
Sluga je odločil, da v Jeremiji in knjigi
kraljev. Baron je navedel manj izrazito:
»Vse, kar živi, živi iz Boga in je z Bogom
pomerjeno, kakor da ni.«
Bogovcu je odreklo.
»Izaija,« je povedal baron. Bogovcu je
znova zalila rdečica obraz. Ljutost se je
vnemala vanj. S slike, kjer se je svetilo
orožje filistejskih bojcev, so mu begale
oči v plahi in osupli obraz baroničine
drugarice. Slej ko prej je baronica povezala
oči. Bogovca je zabolelo:
»Ne hini brezbrižnosti, poluverka. Preden
si vstopila, ti je glupi razodel, kaj bo
vprašal. Saj je še stražarju, da odpira
kakor bi čaral. Vsaj hini ne, če glumiš.
Prigrustnejša si.«
V svoji boli in iz jeze, ki mu je rastla
v oči in žile, je sunil: »Nune de novissimo!
«
Pogledal je baronu v lice in spoznal, da
se ni bil pripravil za pogovor v tej smdri.
Zato je tem živahneje začel, navajati.
»Izaija, Ecehijel, Danijel, Marko, Janez
in Pavel. V drugem Tesaloničanom. V
drugem Timoteju. V drugem Petrovem.
V prvem Janezovem. V razodetju, trinajst,
štirinajst.«
Baronu so se jezile obrvi.
»De Deo omnipotenti, factore?« je vprašal.
»De novissimo,« je rekel bogovec, »čigar
znamenje je enajsti rog.«
Baron je neprisiljeno zazeval in prikimal.
Baronica je dvignila svoje bledo obličje.
Že je navajal baron:
»Mulier . . . circumdata purpura . . . habens
poculum . . . et in fronte eius nomen
seriptum: Mvsterium.«
»Babvlon magna,« je nadaljeval bogovec,
»mater fornicationum et abominationum
terrae . . .«
»Cecidit, magna cecidit,« je kakor pri
papežniški božji službi zapel v baronu
znova prebujeni localis. Bogovec je udaril
kakor za pečat:
»Rim s papežem, svečenjem in zaduštvom
. . . Antikrist.«
Saj sam ni vedel, kako se je bilo vzelo
vanj, bridko do besnosti, in je moral žalostiti
in je žalil. Baronici je trenotno
zadrgetalo ob ustnicah. Nagnila se je k
baronu. Silila se je, da bi se samo rahlo
porogljivo nasmehnila, a se ji je trdo lice
spačilo:
»Iz Martina,« je rekla proti strežniku s
konkordanco, »iz bogovca, ki ga ni v
knjigi.«
Kakor se starši začudi nad otrokom, ki
je zinil sredi med pogovor odraslih modro
mimo svojih let, tako je osupnil baron ob
ženini besedi. Prikimal je. Hvaležno je
nagnila glavo in rekla:
»Ali ne bom nadležna?«
»Nisem apostol,« je odvrnil vedro soprog,
»da bi karal: taceat mulier. Govorite. Kaj
1 0 0 ste hoteli vprašati?«
Baronica je globoko dihnila. Nekaj bolne
rdečice ji je obrobilo lice. Pogledala je
trpko s stisnjenimi obrvmi v bogovčev
obraz:
»Toliko čujemo o Antikristu,« je rekla,
»dajte, povejte že, kteri je vendar pravi
zadnji. Ali je bil prvi za Martinovega
hlapčevstva ali je Klemen, ki še nosi
krono? Pavel, Pij, Marcel, Gregor? Prvi,
tretji, deveti ali štirinajsti?«
»Vsi,« je jeknil bogovec hripavo. »Vsi so
iz enega kraljestva.«
Čudna žalost je rastla vanj. Na tešče
použito vino je burilo njegovo kri. Obraz
papežniške otročnice mu je bil prigrusten.
Mimo duše mu je šlo, kakor je videl ženo
klečati pred razpelom otročnic. In še iz
žalosti in sle, kakor se mu je spovračala
v blodnost sanj, je trpel.
»Zdaj, Jezabela,« je občutil, »zdaj bom
videl, kakšna je v tebi moč iz novih menihov
in kolika si iz krvi in Eve, ki je
prva grešila. Bom videl, kolika je vera
žensk v moje bogovanje, ko sem norski.
Za nadležnost te ure in še treh, ki so mi
iz tebe nenavidne.«
Plaho je strmelo vanj dvoje otroško za
čudenih oči. Bila je baroničina drugarica.
Bogovec ni hotel videti. Hotel je videti
Dalilo, kakor je bila bojca Samsona uspavala
in na odici ujela.
»Vsi so iz enega kraljestva,« je ponovil.
Prečudno kakor glumcu mu je bilo in je
govoril ponarejeno tožeče dobrohotno:
»Iz krone so v tri gube. Pravega pa še
ni. A njegov red se je približal. Iz otročnice
te ure se bo rodil.«
In kakor da mu je težko govoriti, a da je
res videl in trdno veruje, je hinil, bogoval:
»Imel sem videnje — ali iz nenavidnega,
kdo bi razločil? — in je bila žena pokleknila
pod razpelo otročnic, da bi sinu spočela.
O, da ni nikoli prosila! I z t i s te
ž e n e bo v z š e l. .«
101
V težek molk je jeknila bogovčeva beseda.
Prezirljivo se je obudilo v baronovem licu.
Baronici pa so posinele ustnice. Njeno
obilno otrocniško telo je omahovalo na
stolu, ustnice so lovile sapo. Iz strašne
tesnosti je zaklicala:
»Here, meyn Gemahel. Ich sterbe.«
Onesveščeno jo je ujela drugarica v roke.
Baron in sluga sta planila. Bogovec si je
vrgel roko čez oči, da ne bi videl. Omahnil
je iz kemenate na hodnik in mrmral ubito:
»Ali si spet zmagala, ti sladka v svoji
nemoči? Jezabela? Judita? Prekleta, blagoslovljena!
«
Žalost jezne živali je vstala v bogovca in ni
ugasnila ves dan do mraka in ni zaspala
vso noč . . .
# # #
Viharji so bili ugasnili ob mraku. Noč je
bila gluha. Težko je ležalo nebo nad zemljo,
brez zvezda. Grajski psi so tulili v
strupeni mraz mrakov. Oglašali so se jim
psi z Britofa in Suhe. Ali so duhovine
slutili, ki vstajajo v grozo in greh in še
za znamenje? Ali so bili budni zaradi
volkov, ki so bili vzšli od koroške strani
v gozdove, za nov strah ljudem, še za eno
znamenje, da je red blizu in konec sveta?
Bogovec je trpel ob knjigi in v samoti.
Ali je res ni moči v vinu, da bi ogrelo,
duhovino prevpilo in lajave pse? Zakaj ni
veselja v knjigi, da bi razodela, kakor mu
je stokrat za mladih norskih let?
Bogovec je še odprl in bral:
»Hvalimo naše očake in slovite kroto v
njihovih rodovinah. Veliko slovečega je
storil Gospod od začetka nad njimi . . .«
»Henoh, Noe, Abraham,« je štel bogovec
v motni otopelosti vina in žalosti. »Mojzes,
Aron, Pinehas . . .«
Tesnoba je spadla z duše, oči so videle,
kakor so želele. Samota sobe se je razklenila
in je bil prostor kakor kraljevski
hram, visok v zvezde, širok in dolg v
solnce in jutro. Ob dolgi mizi so sedeli
nešteti, slovesni, resni, sveti, tovarištvo
nebeško vseh bogovcev in orožnikov čiste
besede. Spregovoril je prvi iz čisla in je
rekel:
»Hvali, neplodna, Gospoda! Več boš otrok
rodila kakor žena, ki ima moža.«
»Izaija, sin Amozov, strašno zgovorni,
bogovec šestdesetih let,« je vedel predikant
ves vdan, kakor da mu je vernih
srenjo blagoslovil. »Vzdajem čast imenu
tvojemu. Tvoja leta, moja leta.«
Že se je oglasil drugi:
»Strašno se godi v deželi. Bogovci oznanjajo
laži in farji jim ploskajo in mojemu
ljudstvu je všeč . . .«
»Resnico golčiš, sin Helkijev,« je pritrjeval
bogovec. »Za bridko besedo so te
pojali in kamenjali. Jeremija, daj še meni
od svoje besede, da bo kakor meč in bo
njena jeza razpihala zoprnike.«
Začudeno, trpko in ne voljno se je oglasil
tretji:
»Kako se morejo lagati: Gospod govori,
ko vendar jaz nisem govoril!«
Bogovec je vedel:
»Videč močni, Buzitov, s trdim čelom in
okorno voljo! Veruj mi, da sem goreče
iskal, kako bi ti bolj sličil.«
Posluhnil je ves poln veselega tovarištva
v prečudno pesem treh drugih in jih je
ločil in poznal: mirnega Moškega, ki ni
znal ne laži ne hinenja, še iz najgloblje
ljubezni nobene besede preobilne; močnega
Temnega, ki se mu je čelo gubilo
v bridkosti misli; sladkega Nedolžnega,
serca z glasom in ognjem polnice, preden
je spoznala moža. Spregovoril je prvi,
Hebrejec, človek:
»Resnico bom povedal: Verujte! Gori porečete:
vzdigni se in vrzi se v morje, in se
bo vzdignila in vrgla v morje.«
Rekel je drugi, rimski mestjan, veliki
Popotni:
»Iz vere v vero! Kakor je pisano, da pravični
živi iz vere.«
Ogrel se je tretji, bogoslovec, videč vseh
vid cev:
»Tisti so, ki so prišli iz velikih nadlog
in so svoja oblačila oprali v krvi Jagnjeta
. . .«
Šum nevidnih kril je pel v prostoru; neznan
vihar v nepoznanih lesovih. Bogovec
je tonul v gladkem in nemem pričakovanju
neizgovorjenega hrepenenja:
»Sodeč večni na mavri! Ali še ni red, ali
še ni?«
Iz pričakovanja ga je vzbudil nov glas, da
je oči odprl in je videl in je bila navadna
človeška kemenata s težko mizo, težkimi
stoli in težkim neprozornim steklom v
oknih. Krog mize so sedeli resni, trpki;
suhi in debeljaki, bradači in golci. Ob
vsakem je bila knjiga odprta in ob knjigi
križ in vsem so gibale desnice s pisalom,
kakor da režejo v les in se snažijo s snago
Jagnjeta, ki je premagalo zmaja: Primož,
Jurij, Adam, Gašpar, Boštjan in Peter.
Trdo je stegnil roko Primož in rekel:
»Papeževi sledniki, novi menihi, seme
hudičevo, slovenski pišejo.«
»Dvorezen meč smo nabrusili,« je zapel
zateglo Boštjan. Jurij se je živčno vznevoljil:
»Kar je hlapčiču v plenah meč, to je telcu
beseda iz duha.«
Adam pa je vzdihnil ponižno, vdano:
»Iz bukovskega so kroto modri.«
»Eno samo vedo,« je ugovarjal trdo Gašpar,
»compelle intrare.«
Peter Kupljenik, sosed Gašparja Eakovca,
se je kakor pijani lahkomiselno zasmejal:
»Z usti in besedo bomo obljubili, pa bo.«
Kakor na nevidno znamenje so klonile
trudne glave, kakor v skrit, pridušen jok.
»Prijatelji, drugovi moji,« je trpel bogovec.
»Skupaj ostanimo.«
Kakor onim drugim je tudi njemu klonila
glava in kakor oni je govoril z njimi in
za njimi:
»Militantes habent...
. . . reges et caesareos...
. . . titulo ecclesiae incantantos ...«
»Memor esto mulieris . ..
. . . ebriae de sanguine sanctorum . ..
. . . in cujus fronte scriptum: Mvsterium.«
Strašna tesnost je stisnila bogovcu srce.
Ihtel je sam vase. Tedaj pa se je vzbudila
obenj pesem, tiho, tožno, zategnjeno:
»Minila je že strašna noč,
iz teme je postala luc ...«
Prebila se je v tujo besedo in dopela:
»Wir danken dir, du hochstes Gut,
daB du uns die Nacht hast behut.«
Bogovec je dvignil obraz in zastrmel. Ob
mizi so sedeli novi ljudje, gorečniki iz
njegove srenje: baron Adam z okrutno
šalo svinjine, sodnik Junauer, ki je prestal
turn in vozo, debeljak Krištof Schwab, ki
je bil cerkljansko župnijo izgubil, pisar
Andrej Solnce, mestjani Banko, Piber,
Zemljak.
»Orožniki moji verni,« je zahrepenel bogovec
in občutil težko, da ne razume, kako
more to biti, da so še vedno za isto mizo,
kjer so bili davno sedli in se dvigali s
težkimi vrči in mu vzdajali srečo v novem
stanu, baron — starešina, sodnik — tast,
vsi drugi — svatbeni gostje . . .
Strašno je vzrastlo spoznanje v bogovca.
Planil je ob družbi in zaklical sirovo:
»Pijanci! Vstanite že. Agnes ist todt.« . . .
# # #
Od grajskih hlevov se je budil petelinji
klic. Lajavi psi so spali. Bogovec se je
dramil. Medel, neznan svit mu je polnil
stan. V mehkem dremotnem polusnu je šel
za opravkom svojega novega dne, kakor
je bil po grajskem vratarju naročil poslom
v gradu, da se zberejo v molilnici. Vstalo
je iz katekizma predenj in je s prečudno
slastjo videl kakor v sliki: Iz daljne neznane
samote in pustote je rastla visoka
gora. Oblaki so ji zakrivali vrh, gromovi
so pljuskali ob njo in užigali strele. Kakor
pod strašno streho je stal prav pod gromovi
samoten človek in trepetal. Iz gromov
je pisalo v kamenite table. Sunkoma,
strašno je grabilo in se je kamen vdajal
kakor vosek: enkrat, dvakrat, trikrat in
še četrtič, petič, šestič, sedmič, osmič,
devetič, desetič . . .
Nizko pod gromovi, v solncu in sopari
poludne pa se je svetilo zlato tele na
oltarju in blodna svatovščina je vrela ob
znamenju. Ko je duh pisal v kamen, je
meso streglo sli, darovalo Baalu in tonulo
v lajnu . . .
»Pinehas, kje si?«
Bogovec se je trudno zganil. Nepojmljivo
tuja, grozna je bila slika. Kdo bi gledal?
Kdo bi umel? Kdo prenesel? Bog govori,
a meso streže sli in tone v lajnu. . . Ali je
res vse to tako tuje? Ali ni v vsakem človeku
in še v svetcu prav tako iz dneva
v dan? Kako je pisano? 2>t) fott nid)t be^
gern beineš ne^tften toeib§! Kako se oglaša
iz krvi: „%lid)t% Łtebere§ ctuf ©rben . . ."
Bogovec je zastokal:
»Vnd fiire mich nicht ynn versuchunge!«
Kakor za sladko tolažbo je vstala nova
slika in je bila gora, odeta v dan in solnce
in cvetje. Nepreštete množice so bile posedle
ob holmu, v senco oljk in trt. Na
gori je sedel človek. Ni pisal v kamen. Ni
grmel, skoraj prosil je, sladki vabeč in
vodeč:
»Ko pa molite, nikar veliko ne govorite
kakor malikovci . . .«
»Gospod, učenik,« se je vnemal bogovec.
»Sam si sodil, kdo so poluverci. Zaduštvo
imajo, svečenje. Osem ur so dolgi za pridigo
na veliki petek. Jaz pa sem, kakor
sam hočeš, in molim in učim, kakor si
rekel, naj rečem: Oča naš, kir si na nebesih
. . .«
Čudno bledo je sinilo jutro v bogovčevo
molitev in je vstal in je šele zdaj vedel,
da je svetloba, ki je ni bil vajen, iz
snega.
Oblekel se je naglo in šel v grajsko molilnico.
Našel je zaprta vrata in prostor
prazen. Sedel je v stol za grajske in čakal.
Čakal je dolgo. Samo enkrat so zaškrtale
duri. Dvignil je glavo. Ženska z nizko
zagrnjenim licem je stala v dremotnem
kotu. Bolna jeza je obšla bogovca.
»Vzemi in podneti, bogovec,« je občutil iz
starke, ki je v gradu ogenj netila, »vzemi
od žerjavice, ki je ni. Čemu si še tu?
Jezabela je zmagala, še lajave pse bo pregovorila
novim menihom in svečenju.«
Potem pa je vprašal edino, ki je bila
prišla k nauku:
»Ali veruješ?«
»Verujem,« je dahnila ženska plaho, komaj
slišno.
»Povej na glas, kakor veš,« je zahteval
trpko. Ni odgovorila.
»Ich gleube . . .,« je pomagal in je govorila
za njim.
»V Boga Očeta, stvarnika.«
»In Sina njegovega, ki je zame umrl in
me odrešil.«
»In v svetega Duha, ki me je posvetil.«
Umolknil je za trenotek. Nato je vprašal
bridko:
»Zakaj se kriješ? Kdo si? Ne bom te karal,
da si nevešča. Vsaj prišla si, da se naučiš.
Razodej se!«
Žena je spustila ruto. Bogovec se je osuplo
zganil.
»Lotrica, grajskih konjarjev obnožnja,« je
zamrmral bridko. Žena pa je zdrknila na
kolena in začela jokati. V bogovca se
je vzelo prečudno, nepojmljivo. Bilo je
gnusno in mu je hotelo vzrasti v jezno
psovko; bilo je še dobro, iz čudnega usmiljenja.
Saj ni hotel učiti, a je govoril,
kakor da boguje najvernejšim, najvrednejšim,
vsem tistim, ki so mu bili ponoči
v snu vstali za veselje, veliki bogovci in
sveti učeniki, prijatelji njegovi in pokojni
orožniki. Govoril je iz živega občutja
svojega prvega jutra v medlem snežnem
odsvitu o gori, katero so bili gromovi prekrili
in je iz tema pisala roka v kamen
kakor v vosek, govoril je, o gori v solncu
in sencah oljk, kjer je sedel sladki vabeč
in vodeč in učil moliti: Oča naš, kir si na
nebesih . . .
V grajskih hodnikih so posli posluhnili za
bogovčevim glasom. Vratar se je čudil:
»Ali praznim stenam uči?«
Žena pred bogovcem pa je venomer klečala,
poslušala, verjela . . .
»Ponovi, če zdaj znaš,« je velel bogovec.
»Ich gleube!«
»V Boga Očeta . . .«
». . . in Sina . . .«
». . . in svetega Duha . . .«
Bogovec se je dvignil iz molilnice. Zoprno
ga je zabolel vonj nemarnega lotriškega
telesa. Trpko je občutil iz učenika Martina:
»Sadlo prašičje! Srečno je v lajnu, ne ve
za smrt.«
Žena se je dvignila za njim in zabredla z
Brda v sneg proti gozdovom. Sneg ji je
močil krila. A bredla je vse vedreje, zajemala
v žamete in vzšla pred žalostno
kolibo pod polji na Beli. Ko je bredla v
zadnji del poti, se je oglasila v čudno
pesem:
»Ich gleube, gleube, gleube ...«
Do tistih mal je pela drugače:
»Im roten Klee, im griinen Gras,
wo unser beider Bette was ...«
# # #
Bogovec je strmel iz svoje samote čez
polje. Iz snegov je rastla ena sama senca:
razpelo otročnic. Potni človek se je bil izgubil
preden j , norski Tilen Čatuljica iz
Kranja, ki je stražo stregel nebeški gospe.
Stal je pod križem in je videl, da je sneg
iz vetra obmetel ves lik ubogega mrtvega
telesa. Tilen se je povzpel na križ in otepel
sneženi ovoj in zdrknil vesel na tla in
govoril:
»Kaj ni zdaj boljše? Takole skrbim za
Te, kolikor morem in kakor sem obljubil
Tvoji svetli materi v roženvenški cerkvi.
Ne pozabi ji povedati, ko se vrne s Turškega.
«
Nato je brodil Tilen vse prek polj, da bi
gaz našel. Našel je in prišel srečno pred
Dvor k sveti Katarini. Sredi snegov je bil
prinesel župniku resno posvarilo, ker je
bil dovolil predikantu Knaflju blagosloviti
hčerin grob na S u h i . ..
Bogovec pa je dvomil:
»Ali imajo srečo, ki žive iz duha?«
Ni doumel, ni vedel, da je sreča iz pridige
na gori v solncu in oljkah, pa še za ženico,
ki ogenj neti, pa še za obnožnjo, ki sneg
brede, in še v preprostem, ki stražo streže
žlahtni gospe roženvenški...
D O M I LETNIK 36. V LJUBLJANI
SAŠA ŠANTEL: GOSPA SINJSKA.
BOGOVEC JERNEJ.
D*; IVAN PREGELJ.
3.
Nedeljsko adventno jutro. V bridki
mraz grajske molil niče je jeknil
bogovčev glas:
„3d) tottf bcn fjerre loben alle ge^t."
Srenja vernikov iz Kranja je odpela:
„®et)n lob fol tjmerbar tjim metjnem muube
fetjn."
Bila je težko slovesna pesem v mrkem
lidijskem zvoku. Ob vsaki novi prošnji
je tavala nekam proti višavi in se razvezala
nepričakovano v svetlo kadenco,
kakor da duša nepotolažena še in še
dvomi, kliče na pomoč, ihti. Vstajala je
kakor vpij iz mlamola in globokega vodnjaka.
Nič ni hinila ušesu. Otroci in žene
bi je ne bili mogli peti, razvnela pa ni
uiti mož, ki so breme nosili in krivdo
N S V E T 20. MAJA 1923. ŠTEVILKA 5.
lakomije, požreštva in prijazni do obnoženj..
.
Bogovec je posluhnil v petje. Kranjski
mestjani so peli po nemško iz Martina,
njihov brdski patron pa je molil po bukovsko.
Bogovca je zabolelo in je spraševal
v sebi:
»Nečimerni! Z besedo papežniških poješ
za Jezabelino prijazen. Prav nič ti ni
bilo treba prigovarjati, takoj si privolil
in se razkazuješ pred mojimi in menoj,
norski Abdija! Pa ti rečem, da ni nebeško
tovarištvo za osle in gosi.«
»Non creavit Deus coelum pro anseribus,
« je zapel nehote v nemški psalm in
se zmedel in pozabil še bolj: predenj je
vstala slika slabotne otročniške žene. Strahotno
sladka je ležala brez moči in življenja
svoji drugarici v rokah . . .
„$rtb fure mtcl) rticijt fcjiiji betjuctjunge!" je
zahrepenel bogovec in se ovedel.
Pesem srenje je ugasnila. Bogovec je vstal
in se obrnil k ljudem. Tudi to, da se je
obračal proti srenji, ko je molil, je bil
sprejel iz učenika Martina in še iz Primoža
in še iz prednika v Kranju Gašparja
Rakovca. Ne trikrat kakor papežniški,
samo enkrat je klical:
»Kyrie Elevson, Christe Elevson, Kyrie
Elevson.«
Nato je molil k Bogu, močnemu varilni
vseh onih, ki verujo vanj, naj svojo prijazen
izkaže in misli razsveči, da bodo
vsi verni le-to hoteli, kar je iz volje božje
in v čast Gospoda Jezusa Kristusa, nedolžnega
Jagnjeta, ki je vse grehe sveta prikrilo
in odrešilo od žlahte do žlahte . . .
»Amen!« je odgovorila srenja.
Bogovec je bral iz Pavla v prvem pismu
Korinčanom na četrtem poglavju od prve
do pete vrste. Potem je odprl v blagovest
in bral iz Janeza o sinu Caharijevem, ki
je z vodo krstil in oznanil, in se je vse
tisto zgodilo ob Jordanu, »zu Betharaba
ienftt beg 3orban§ ba 3of)anne3 teuffet«.
1 2 9 Srenja je pela:
> Nu bitten wir deti heyligeu Geist. . .«
Ko je pesem utihnila, je vzel bogovec
Spangenberga, da bi razložil. Hreščeče
mu je jel trgati berilo kašelj iz srenje.
Prenehal je brati, dokler se ni šum usopil.
Samo ena pljuča so hropla venomer glasno
iz naduhe.
Bogovec je vedel:
»Prvo talno vreme ga bo vrglo v bodilj.
Težak je, debeljak in pijanec. Ne bo prenesel.
«
Dobral je iz postile in pel s srenjo Gospodnje
prošnje. Potem je poklical k pokori.
Odvezoval je, iz najglobljega spoznanja
pa mu je hotelo posili obsojati, ko je te
svoje verne primeril z gorečniki, ki so mu
bili nedavno vstali v sanjah. In kakor na
svoji zadnji poti v Kranj, je trpel:
»Kakšno erbščino si mi zapustil, Gašper
Rakovec? Ti da so orožniki čiste besede
iz duha? Ne bom jim sodil za hofartnost
in glupo oholnost, za okornost norskega
želovanja, za lakomijo, za pijanost in prijazen
do obnoženj. Kako pak morejo biti
dediči in erbiči božje dobrote, ker so moji
le iz mesa in zaradi mestjanskih novcev,
katere hote upravljati, in ne iz duha, ki
oživlja, da se človeku ne spolzne in ne išče
prijazni škofljih v Ljubljani z zaduštvom
in srečenjem. Herre Gott, ti jih sodi po
čislu in vagi.«
Odvezal je in pozval:
»Obudimo vero!«
Obudili so vero v pesmi »Wir gleuben
ali an eynen Gott. . .«
On pa je vzel kruh in kelih in povzdignil.
Cerkev je pela:
SAŠA ŠANTEL: S POLJA.
»Jesaia dem Propheten das geschach, das
er ym geyst den herrn sitzen sach . . .«
Zadnji v vrsti so peli, prvi so pristopali
in jih je obhajal iz kruha in kelihov. Ko
pa so pristopili zadnji, so peli prvi. Potem
je molil zahvalo in blagoslovil. Strupeno
mrzlo je bilo v prostoru. Neugasljivo hropenje
nadušljevega se je budilo v oboke.
Vonj vina iz kelihov je ugasnil. Trudno
je odpevala srenja,.ko je molil:
»Der herr segene dich vnd behiite dich.«
»Der herr erleuchte seyn angesicht vbir
dyr vnd sey dyr gnedig.«
»Der herr gebe dyr frid . . .«
# # #
Premražen, truden in nestrpen, da sam ni
vedel zakaj, je hodil bogovec po svojem
stanu. Pijača iz jutra ga je bila ubila. Ko
so bili mestjani odšli, je bil namreč zajel
še iz svojega. Iz prve motnosti je požele!
prijateljskega pogovora in se je jadil nad
Dachsom, da ga ni:
»Nikoli ga ni, kadar bi ga rad. Da vohuni!
Norstvo! Poznam lahkega človeka.
Na Dolenjskem je spet. Po zidanicah prezimuje.
Tam mu je prijetno. V Kranji je
tegoba ob oholnih, slabo vino, pa morda
še nadležna Kristančeva vdova, kateri je
obljubil, da jo bo vzel.«
Bridko se je nasmehnil:
»Hudo možu, ki je vdovi obljubil zakon.«
Zopet je premišljal učitelja, vzporedil sebe
obenj in našel:
»Srečni Johannes. Tegoba življenja mu
ni sojena. Gre, kamor ga je volja, nič ne
ve za žalost mrtve samote. Nikoli ni bil
star in ne bo, Wassermannov ščenec bo
prej. Meni pa ni, da bi vstal in šel. Vsake
stopnje me je strah. Tonem proti volji v
nenavidnem sosedstvu in prigrustni dobroti
norskega Abdije in krgave Jezabele,
ne morem vziti in iti. Kdo me bo dvignil,
ko bo red, da bom moral odtod? Kako
je to v meni? Kako je v učitelju? Ali
trpiva iz enega istega z dvema duhovinama:
z nemirno in z mrtvo, s tegobno v
meni in lotriško v njem? Volo et vado
quo volunt. . . Deus an Satan? Moj Bog!
Saj niti hoteti ne morem iz sebe, niti
hodim ne več!«
In še bridkeje se je zavedel:
»Ne ljubim, ne črtim. Ali še živim? Ali
1 3 0 je to življenje, da čakam in čakam iz nejasnega
in negotovega, kar ne pride, in
da iz trpljenja umišljam sam duhovine
in lazim za njimi, kakor sem v zvonove
zlezel sinu naproti.«
Misel na sina ga je vzdramila v novo
občutje. Znova je trpel iz živčne nepočakanosti:
»Hlapčič nesporedni. Ali ti je kakor mojemu
dvanajstemu kakšna Snedčeva upalila
polt, da si pozabil vrniti se in si še v
pismu lagal?«
Razgrel se je bridko:
»Ščenec, upal jena polt! Pazi se mi. Sladka
je sla iz lotric, a rani. Bolan se boš vrnil.
Brezovo olje dobiš mesto obliža iz sublimatnega
vina in glist, nečedni, hlapčič
mesenega sveta.«
Bogovec je pil na novo bolest in jezo.
Potem je listal v knjigi, da bi tegobo ure
ubil in še bridkega spoznanja, da mu še
misli poja nenavidni jahač, mocerol mračni
iz mlamola temnic. Kakor solnce, ki
sine trenotno skozi lino v temno vozo,
je šlo bliskovito mimo duše: Prijazna
cerkev na griču. Nedeljsko pomladnje
jutro. Petje ptičev in romarjev. Med
romarji tiha sosedova Majda s svetlimi,
dolgimi kitami. Petnajstleten hlapčič, dijaček,
bi prah poljubil, kamor je stopila,
a se sramuje celo oči dvigniti k njej in
išče samoto lesu in joče . . .
Temnejši je mrak in knjiga se odpira,
kakor da ni pisal Duh, kakor da je pačil
hudič iz zla in lotriškega malikovstva.
Trpke lesene snage so tolmačile besedo o
strašnem, prigrustnem:
Kača je govorila z drevesa. Žena je verjela
in vzela iz sle in dala še možu. Ob
izgnanima je polzela zavodna smotlaka v
puščavo, nema, polna hinjenja in strupovita.
Kajnu je prišepnila, da je ubil
brata. Iz Kajna so velikani, bojci, seme
prekleto do konca dni. Umrli so v potopu.
Ali je ž njimi umrlo zlo? Ali ni bil Noe
iz pijanega vina prašičji? Ali ni grešil
sin nad njim? In oče je preklel sina in
seme njegovo. Bilo je lotrištvo Sodome
in je utonilo v ognju. A Lotovi hčeri ste
živeli in hoteli zaroda. Pinehas, kje si?
Sramuj se, nenavidljivka v Abrahamovem
šatoru, Saraja! Obupaj, Hagara v pesku
pustinj! Zakaj si se bila prevzela? Kje je
Duh v Jakobu, ki je prevaral brata, kje
je v Labanu, da je za Eahelo podtaknil 1 31
kozavo Lio? Bratje so nenavidni, najmlajšega
izmed sebe so prodali za robstvo . . .
Sihem je skrunil Dino. Nedolžni so umrli
pod maščevalci, ko je bila bolečina udov
najhujša. Galaad mori Efrajma ob Jordanu,
brata upornega, ki sika besedo »šibolet
«. Jahela je Sisari žebelj potisnila v
sence, strašna je žalost levitove žene v
Gabai. Iz robstva je vzel Mojzes svoje
ljudstvo, z godrnjanjem so vračali. Na
gori je pisal Gospod vojnih čet postavo
in so stregli teletu, grešili in trpeli strašno
kazen. Umrl je Nadah, poginil Abiju.
Smrt človeka, ki je v soboto drva nabiral:
kamenjali so ga. Umrli so Kore, Datan
in Albiron. Ogenj je požrl dve sto in petdeset
mož, ker so grešili s kadilom, štirinajst
tisoč mož je leglo poklanih, ker so
godrnjali. Pa še nadloga kač. Pa še poboj
Benjaminovih, pa še sedemdesetkratni
bratovlji mor Abimelekov. Žalost Savlova.
Prešuštvo Davidovo. Kletev Samejeva.
Bridkost oskrunjene Tamare. Smrt lepega
Absalona. Malikovstvo Salomonovo. Eazval
kraljestva, silovanje in silniki, poluverstvo,
Jeroboam, Jezabela, pojanje bogovcev,
razdejanje templja, babilonsko
porobljenje . . .
»Kadar bo red in treba, da bi za tolažbo
bral,« je trpel bogovec, »kje bom odprl?
Ali bom mogel učiti: veruj! Vult et vadit,
quo vult Deus?«
Kakor v »uri biblije in modrosti« je v
prstih čutil, kje bi mogel odpreti, a mu
ni dalo; in je moral dobrati o drugem
babilonskem porobljenju, o silovanju zadnjega,
ki je enajsti rog. Vsa pričanja o
njem so oživela v bogovcu, da je iz sebe
iskal in spraševal:
»Iz katerega rodu? Ali more vstati iz
človeške žene? Iz Kajnovih? Iz bojcev,
skrunilcev, od vse večnosti prekletih? Od
hudiča spočet v človeško ženo? Kako more
to biti? Ali je tudi kača iz mlamola vsemogočna?
In da bo začet kakor Sin iz
Duha v materi Mariji? Christ — Gegenchrist,
Eesnica — Laž, Bog — Baal?«
»Baal!« je ponovil bogovec in je umel in
se karal:
»Žene, ki bi Baala rodila, ni. Zakaj si,
norski, otročnico plašil z njim? Norska je
žena, ki veruje. Ti, bogovec, pa si kakor
hlapčič krgavi. Ščenca si imel. Samo enkrat
je v igri zagrabil prehudo, pa si ga
SAŠA ŠANTEL: PRIPOVEDKA O BABI.
utopil, da si potem mrhovino objokaval.
Tako si storil tudi otročnici, papežnici,
bogovee iz duha, oholno, norsko hlapce.«
Mehko sočutje do baronice Judite se je
obudilo v bogovca in je trenotno in nestrpno
zaželel, da bi že bila ura biblije
in bi za bridkost vrnil z veselo vestjo. Z
veselo vestjo! Papežnici? Pa s katero?
Segel je po knjigi, ki jo je poznal, da
je papežniška, norska, polna svečenja in
praznih prič. Bral je prečudno o sinu, ki
se je bil rodil iz sestre bratu in sta ga v
morje vrgla in ga je ribič v zibeli potegnil
na breg in odgojil, da je zrastel, snubil
lastno mater, spoznal in šel in se sredi
morja na skalo prikoval in trpel, dokler
mu ni mah obrastel telesa. Potem ga je
angel božji odpel in vzel v Rim, da so mu
krono v tri gube položili na glavo in ga
imenovali Gregorja . . .
»Norska favela,« je vzkliknil bogovee.
»Basni mojega učenika Martina so verjetnejše.
«
Trpko je pripomnil:
»A bridke kakor strahote v Knjigi. . .«
S Suhe je zazvonilo poldan. Na bogovčeva
vrata je nekdo pokljukal.
»Odpri!« je zaklical bogovee. Vstopil je
Wassermannov Erazem.
»Moj dvanajsti,« se je dvignil bogovee;
»in Snedčeva potnica mu je upalila polt.«
»Kaj hočeš?« je vprašal rezko.
»Službo sem zamudil,« je dejal trpko mladec.
Bogovee je menil, da govori o jutranji
molitvi, in je odvrnil:
»Nisem papežniški, da bi silil vstopiti.
Volentium salus non coactorum. Ne bom
sodil, da sam ne bom sojen.«
Mladec je dejal mirno:
»Prišel sem z novicami o Luki Knaflju.«
Bogovee je planil. Hripavo je vprašal:
»O mojem sinu? Kaj veš o njem?«
Mladi je rekel:
»Že nekaj tednov vem. Pa sem molčal.
Zato sem rekel, da sem stražo zamudil.
Bridko je, kar vem.«
»Reci,« je velel bogovee, »moj sin je
umrl.«
Trudno je zmajal mladi z glavo:
»Luka Knafelj je pri novih menihih v
aemškem Gradci.«
Ledeno se je prevleki o bogovcu lice. Strast
mu je spačila oči:
»Leugest, Schelm!« je vzkliknil. »Za mojo
jezno besedo si me prišel blaznit. Pojdi,
ščenec, upaljena polt, poberi se k Snedčevi!
«
»Here Meister,« je rekel mirno Wassermannov,
»ali hočeš, da na evangelij prisežem?
Ne psuj me. Že tri mesece in več
je Luka Knafelj v Gradci!«
Pripovedoval je, kakor je slišal od brata.
Bogovee je nemo poslušal. Potem je vprašal
kakor ljubljanski škof pri igri o Savlu
in Davidu:
»Kako se je moglo to zgoditi?«
»Ne vem,« je odvrnil Erazem in potegnil
svoj težki meč više ob sebi. »Zato sem
prišel,« je nadaljeval; »Snedčeva mi je
dala novcev. Pojdem na pot in bom videl
in izprašal. V štirinajstih dneh se vrnem.«
Zmedeno je iskal bogovee v mladčevo lice.
Trpel je, še je dvomil in vprašal:
»Ali res nisi dvanajsti?«
Mladec je prebledel. Ustnice so mu zatrepetale.
A ni besede ni rekel, samo
okrenil se je in šel proti vratom. Ko je
prijel za kljuko, je zaklical bogovee:
»Stoj!«
Erazem je obstal. Bogovee se mu je približal
in dejal:
»Ali je čudež, da sem trpek? Kdo naj ume,
- kar si zvedel: predikantov sin, pa novi
menih! Ali se je kdaj prigodilo podobno?«
»Tomažu ljubljanskemu se je prigodilo,«
1 3 2 je odvrnil hladno Erazem.
»In ti, ali mi res še hočeš stražo streči?«
je vprašal mehkeje bogovec.
»Do smrti,« je odvrnil mladec.
Dolgo sta molčala. Potem je spregovoril
Erazem:
»Samo nekaj bi še prosil, preden grem na
pot. Samo drobno vrvico ali krpico z Gertrudine
obleke.«
»Ne budi duhovine!« je zamrmral bogovec
osuplo. Mladenič je rekel:
»Saj je ne budim. Le zato prosim, da bom
sam imel mir pred njo.«
Mehko je pela njegova beseda. V bogovca
je rasti o ganotje. Polglasno je mrmral:
»Ljubezen . . . zvesta ko grob, trda ko
pekel, . . . ogenj . . . Vse vode sveta ga ne
pogase . . .«
Nemo se je okrenil in stopil k skrinji, ki
mu je krila spomine. Odprl je in zajel in
ponudil mladcu:
»Vzemi!«
Bila je sveta igrača pokojne Gertrude,
»denarnica krščanskih resnic«. Mladenič
je vzel in si prinesel na ustnice. Potem se
je sklonil po bogovčevo roko in jo poljubil.
Živo je privzdignil težki meč ob
sebi in zaklical:
»Fahre wohl, Here Meister. Videl me boš,
ko se vrnem iz Gradca.« Preden se je bogovec
ovedel, je že mladi zaprl za seboj
vrata. Sočutno je gledal bogovec za njim,
pomiloval in blagroval:
»Mlada kri, norska, blazni in blodi,
srečna.«
Veliko ganotje ga je obšlo in je roke razširil
in hrepenel:
»In če bom sina izgubil, preklet naj bo,
dvanajsti! Ti pa se mi vrni in blagoslovil
te bom: moj edini, moj pravi, moj Gedeon,
blagoslovljen!«
Znova mu je pokljukalo na vrata . . .
Mlada, nizka, sladko polna ženska je vstopila.
Bogovec je prebledel in omahnil in
strmel. Potem je zaječal, vprašal:
»Agnes? Mein viellieb Gemahel?«
L
Erazem Wassermannov je bil stopil v
temne grajske stopnice. Na ustih je
imel pobožno igračo pokojne bogovčeve
hčere. Sredi svoje ljubezni je odrevenel.
Živa, vonjiva in sladka je stala v somraku
pred njim potnica njegovih sanj.
»Gertrud, viellieb!«
SAŠA ŠANTEL: KURENT.
Medel smehljaj je dahnil ženski čez ustnice.
Mehko je spregovorila in vprašala:
»Gnad und frid in Christo. Guter! Kje
je bogovec?«
Mladenič je pokazal na vrata, odkoder je
bil prišel.
»Ei, ja, Guter,« je rekla, pokimala z glavo
in šla. Mladi je strmel za njo in jecljal:
»Gertrud, Gertrud, Gertrud!«
Utonila je v bogovčev stan. Wassermannov
je slišal, kako je zaklical predikant.
Vrnil se je pred vrata in poslušal trepetajoč.
Spomin pokojne bogovčeve hčere
je bil izpustil na tla. Kaj je rodil za nedolžno
igračo mrzle duhovine v grobu!
Gertruda je živela; bila je lepa, mlada,
prijazna. »Gnad und frid in Christo,
Guter!« Mladec si je roko pritisnil na
srce:
»Gertrud viellieb!«
Potem je posluhnil in je spoznal, da govori
bogovec.
»Juta torej? Hči logarja Gregorja iz Kokre?
Kdaj pa je umrl tvoj oče, Juta!«
»Juta?« se je zdrznil mladec pred vrati.
Juta je govorila:
»Pred tremi leti. Ali ne veste več? Saj ste
morali čez goro priti, ker so kmetje pred
Dvorom zastražili pot.«
»Spomnim se,« je dejal bogovec. »Pa
reci, kdo ti je zdaj zbolel? Tvoj mož, tvoj
ženin?«
»Moj brat,« je odvrnila in pripovedovala,
da mu je neprevidnemu ranjena
planinska koza presekala z nogo drob.
Bogovec je vzdihnil:
»Ubogi človek! Strašno mora trpeti. Ali
je za smrt?«
»Zato sem hitela,« je rekla Juta, »da bi
prišli čim prej.«
»Takoj, Juta,« je odvrnil bogovec. Wassermannov
je poznal njegov glas in ga ni
poznal. Kakor iz pijače so mu vstajale
misli:
»Gertruda je umrla, a Juta živi. O, Juta!
Zakaj je sladka tvoja beseda, Meister?
Ali ji za prijazen hiniš? Vstani, bogovec!
Na pot! Njen brat umira, a jaz bi zanjo
umrl.«
Notri je govoril bogovec:
»Zdaj se te spomnim, Juta. A kroto si
zrastla in ko si vstopila, sem mislil, da
je neka druga.«
»Gertruda, kajne?« je vprašala. Erazem
pred vrati je krotil z roko svoje nemirno
srce. #* - ~~^ ':'
»Agnes,« je odvrnil bolno bogovec. Potem
je dodal: »Pa je minulo, Juta. Duhovina
je nema. Pustiva jo, naj spi, naj ima mir.«
»Naj spi, naj ima mir,« je ponovil mladec
pred vrati. Bogovec pa je zaklical:
»V božjem imenu, Juta, pojdiva na pot!«
Erazem pred vrati je odstopil in pohodil
pobožno igračo mrtve duhovine v mrzlem
grobu na Suhi. Ni vedel. Bogovec in deklica
sta stopila iz stanu na stopnice.
Bogovec je zagledal mladega in ostrmel:
»Kaj si še tu?« se je začudil nejevoljno.
»Hitro stražo mi strežeš. Iz Gradca si se
vrnil.«
»Gospod,« je odvrnil Erazem, »storil bom,
kakor sem obljubil. Prej pa dovoli, da te
spremim z gospodično.«
»Ne maram,« je rekel odločno bogovec.
»Pomisli na snegove,« je ugovarjal mladec,
»visoki so. Bredel bom in delal pot.«
»Res je, snegovi so visoki,« je rekla Juta
in vzdihnila.
»Ali ti je všeč, da gre z nama?« je vprašal
bogovec.
»Zelo je prijazen,« je odvrnila.
Mladcu se je vse osrčje vnelo in je občutil:
»Juta, ko boš trudna, da ne boš več mogla
hoditi, kakor mati dete te ponesem. In če
te bo zeblo, z vsem svojim srcem te bom
grel, in če boš hotela in boš rekla: pojdi 1 34
in umri zame! Glej, vstal bom pri priči,
pojdem in umrem.«
»In Gottes namen,« je zamrmral bogovec.
»Hlapčič, hodi pred menoj.«
# # #
Šli so po ozki gazi. Večkrat so morali
celo bresti v celo: Erazem prvi, Juta za
njim in zadnji bogovec. Iz mirnega, v
gaz uravnanega koraka je blodila mladcu
noga, da je stopal iz uhojenega v mehko.
Ni se oziral. Včasih pa je čudno presenečeno
obstal: zaslišal jje zasoplost Jutinih
pljuč, zaslutil vejanje njene sape na svojem
tilniku. Strašno je ljubil. Jemalo se
mu je v mislih, nikoli še tako: nadležen
mu je bil bogovec, starec krgavi, ki se je
za sladko lakomil.
»Spoditi me je kanil,« je trpel mladec.
»Odkod starcu pravica?« Bridko se je
karal za nezvestobo proti gospodu, kateremu
je stražo stregel: »Ne greši! To je
tvoje, da bodi zvest. Dolga in težka bo
pot v Gradec, pa pojdeš, kakor si obljubil.
Potem se vrneš. In Juta bo videla, kako
si veren.«
Izpustil je meč, da je rezal globoko brazdo
v snegu ob gazi. Zasopli so minili predgorje
in stopili v klance pod čemšeniškimi
strminami. Mladec je hrepenel:
»Lazovi s plazovi. Da bi se zdramili in
usuli. Kopal bi preko njih in jo prenesel
na rokah, sladko, sladko!«
Težka in negotova pot je utrujala iz koraka
v korak. Nizko med gore se je bilo
spustilo nebo. Že je naletavalo iz megle.
Erazem se je ozrl po deklici in bogovcu.
Pešala sta, daleč za njim sta bila zastala.
Počakal je in dejal:
»Če bi za krčmo vedel, bi vstopil. Denar
imam, hiše pa ni.«
Deklica je povedala, da je za drugim
ovinkom hiša. Stara žena kuha močno
pijačo iz planinskih rož.
»Počili bomo,« je odvrnil mladec.
Bogovec je hodil nem. Oprezoval je deklico
pred seboj in je bridko mislil:
»Pred tremi leti. Takrat je bila še vsa
otrok. Kdaj je tako zrastla pa tako vzšla
v polnost otročnic. Saj je rekla, da nima
moža. Pa ji je telo kakor nesrečno materinstvo
moje rajne hčere. In kako je
trudna! Res je hodila, pa saj je mlada in
ta trudnost ji ni s pota in dekelstva in si
je nadležnejša, nego sem si jaz, ki sem
star . . .«
Začel je spraševati. Ali sta imela z bratom
učenika, da bi ju bil učil iz svetih resnic!
Nista imela, je povedala, a brala sta iz
knjige, ki jo je bil brat prinesel s Koroškega.
Ali ju sosedje zavidajo, ker drugače
verujeta? Sama zase sta živela z
bratom. Tudi ko je ponesrečil, se je sam
privlekel nizko nad kočo, da ga je cula,
ko je klical na pomoč.
Skozi sneženi nalet je pogledala nizka,
okajena streha.
»Tam?« je pokazal Erazem z roko. Deklica
je prikimala. Mladec je sunil v sajasta
vrata in so vstopili kakor v dupljo. Nekje
iz teme je spraševalo in se jadilo:
»Kdo ste? Zaprite vrata. Kostenico imam
v sklepih. Zaprite, norski potni.«
Takrat je spregovorila Juta z besedo, ki
je Erazem ni umel, in je podobno odgovorilo
iz teme in dima. Potem je posvetila
tleča trska v mrak. Upognjena ženica je
stala pred došlimi. Za nekaj trenutkov je
sinil medel plamenček na nizkem ognjišču
v ozadju in so pristopili. Nezaupno je
oprezovala ženica. V starem obličju so
tonule mrzle oči globoko v glavi. Vse ob
očeh so ležale temne pege kakor od udarcev.
Zopet je govorila Juta.
»Sedite in se ogrejte,« je rekla tedaj
starka. Iz teme nekje je zajela vode v
lonec in pristavila k ognju, ki je živo
vzplamenel. Juta je pripovedovala o njej,
kako trpi iz strašne udnice, ki ji je vse
ude skrivila, a se zna s svojim varivom
zdraviti in pomaga še drugim. Starka se
je dokaj ročno sukala ob ognju in gibala
neprestano z ustnicami. Po nikomer ni
pogledala. Bogovec in Erazem sta se bila
primaknila k ognju,* J u t a ni marala. Krila
se je v senci. Erazem je iskal njenega
sladkega obličja v odsvitu ognja. Za trenutek
ga je našel in prav tesno ob obličju
stare žene. Starka je bila presunljivo zapičila
deklici svoj pogled v lice, da je
deklica sunila nazaj v temo in prinesla
roko nad oči.
»Veščica, ne ureci ji,« se je zganil mladec.
Bogovec se je trudno nasmehnil in je
vedel:
»Ženskih oči se boji. Iz prepovedanega
je spočela . . .«
Temno besedo je rekla žena. Juta je odmajala
z glavo. V loncu je zakipelo, neznan
vonj je napolnil prostor in prevpil
okus po dimu in sajah. Starka je zajela
in ponudila Juti, ki je pokazala na bogovca.
Okusil je in pil. Zopet je zajela
žena in ponudila Erazmu. Pokazal je na
Juto, prosil z očmi:
»Pij pred menoj, da bom ustnice imel,
kjer si pila.«
Deklica je pila. Mladcu je vrelo v osrčju.
Ko je zopet zajela žena, je vzel in našel,
kje bi pil. Nikoli ni pil slajšega pitja. Vse
telo je pogrelo trenutno. Skoraj sovražno
in zavidno je gledala starka. Ali ni rada
nudila? Wassermannov je segel po novec
in ga ji dal. Zamrmrala je prijazneje in
zajela še enkrat in ponudila mladcu. Odklonil
je. Bogovec pa je pil. Potem je
vprašal trdo:
»Iz česa variš ta sok? Iz Galena, Bombasta?
Iz hudiča?«
»Zdravje ni iz hudiča,« je odvrnila jasno
in umljivo ženica. Wassermannov je segel
po drug novec in rekel:
»Gospod, pijača je krepka. Naj nam zajme
še za pot.« Starka je nemo znova zajela
iz teme v lonec in varila. Bogovec je bil
vedrejši in je govoril sam zase:
»Za pot. . . prav. Tudi za žalost bi pil in
tegobo in četudi je iz hudiča . . .«
»Z Jutinih sladkih ustnic,« je verjel mladec.
Potem pa je videl, da Juta trpi in je
nestrpna, in je rekel bogovcu:
»Gospod, treba bo iti.«
»Za pot naj nam zajme,« je odvrnil bogovec,
»pa vstanemo. Ne bo škodilo ni
ranjenemu, če bo pil od tega.«
Juta je hvaležno prikimala.
Žena je dovarila in nalivala v potno posodo.
Ko je nalila, je rekla:
»Pijte, dokler je vroče. Ce pa omrzne,
prevrite.«
Zopet je pogledala po Juti, zamrmrala
neumljivo in je Juta zopet zmajala z
glavo. Potem so stopili zopet na pot, v
sneg, ki se je bil zgostil in je iz njega
rastel že prvi mrak. Iz nejasne globeli jim
je šumela voda, venomer, živa, neugnana
kakor kri v mladem telesu, ki ne počije
ne v sanjah ne v pesmi, še v sli ne. V
sanje in pesem Wassermannovega Erazma
je segel bogovčev glas. O čem golči
1 3 5 norski starec? Prav gotovo. Srce odkriva
mlademu dekletu, toži o tegobi svoje starosti,
o nenavidnosti Jezabele na Brdu,
kateri je za strah oznanil Antikrista.
Antikrist? Kateri bo! Iz brata in sestre
se je rodil. Gregor je njegovo ime. Sin iz
ljubezni med bratom in sestro. Favela!
če bi zadnjega mogla roditi žena. A papežniški
verujo. Naj ga imajo. Prav res!
Iz brata in sestre in Gregor bo njegovo
ime . . .
Trpko je občutil mladec:
»Zares mu je zajela veščica iz hudiča.
Kaj blazni in blodi mojo svetlo deklico?
Nikoli ni videla in ne bo vedela norstva.
On pa blebeče iz bedastega sholarstva, pa
meni, da je prijeten. Norski, norski, norski
si, Here Meister!«
Minili so uro pota. Trudnejši so bili kakor
preden so počili. Bredli so v sveže, v nejasno
in temotno. Živo je hrepenel mladenič:
»Juta, besedo reci! Vzel te bom na roke
in te ponesem. Na svojem srcu te bom
grel.«
Bogovec pa je trpel:
»Zakaj moram bridko misliti, da nisi več
dekliška! Glej, brat bo umrl in jaz bi bil
rekel: Juta, pridi k meni, vsaj za hčer, če
me nočeš vdovca za moža.«
Erazem je obstal in se ozrl. Iz mračne
sivine mu je omahovala deklica nasproti
in ni videla in se je zadela vanj in vzkliknila.
On pa je stegnil roko in dejal:
»Gospodična, kakšna pot.«
»Ni več daleč,« je dahnila zasoplo in se
pognala ob mladem. Šum vode, ki je bil
nizko v globeli ugasnil, se je jače obudil.
Pot se je spuščala. Takrat je zabredla
deklica vstran in je mladenič zaklical.
Ozrla se je in rekla:
>Tu je pot.«
Šlo je po bregu navzdol k vodi, strmo,
spolzko.
»Roko mi dajte,« je prosil mladec. Odvrnila
je, da je vajena, in že je bila na
brvi, ki se je pela čez vodo. Teman tolmun
je hropel pod brvjo, brez dna. Mlada noč
in naletavajoči sneg sta kalila vodo. Pot
se je dvignila v breg. Deklica je bila vso
trudnost otresla s sebe in zajela krčevito
v pot. Od zadaj je pozval bogovec. Erazem
je obstal. Bogovec ni vedel poti in mladec
se je vrnil in ga spremil do vode in čez
nevarno brv. Potem sta iskala v breg za
sledovi Jutinih nog in sta našla majhno
planino pod kočo. Bogovec se je zgrudil
ječe v sneg. Mladec mu je stregel, v srcu
pa je bil vesel:
»Truden je, a bo še trudnejši, ko se mu
razbole noge. Jutri ne pojde odtod in
pojutrnjem tudi še ne pojde in če snegovi
zapadejo, ne pojde ves teden.«
Saj ni želel trudnosti in težave starcu,
želel je le, da bi bil pod eno streho z Juto
vse noči do zadnje, do smrtne . . .
Ponudil je bogovcu piti, kar je bil vzel s
seboj. Potem je bogovec vstopil. Mladec
je ostal pred hišo. Slišal je slovesno bogovčevo
besedo:
»Der herr erleuchte seyn angesicht vbir
dyr vnd sev dyr ghedig. Der herr hebe
seyn angesicht auf dich vnd gebe dyr
frid . . .«
Takrat je udaril strahoten krik iz koče
in vstopil je še Erazem . . .
# * #
Iz višin je šumel vihar in zajemal strahotno
in sunkovito v dolino, da je ječalo
tramovje v koči. Erazem je bedel ob ognju
in pazil, da je gorelo. Bogovec je bil legel
in je spal omočen iz pijače in poti. Juta
je sedela v mali sobi ob bratu, ki je blaznil,
se zavedal in trgal v motne krike iz bolečine
in krčev. Besede strašne ljubezni so
rosile deklici iz ust. Erazem si je ušesa
mašil, da jih ne bi čul, in jokal na glas.
Potem pa je zopet napeto poslušal skozi
šum vetrov, ki so s snegom tepli v lesene
stene in streho. Še bratu v smrtnih krčih
je zavidal ženo . . .
»Juta!«
»Guter!«
»Kje si? Ne vidim te.«
»Pri tebi sedim, Guter. Ali ti je odleglo?«
»Hudič je v rani!« . . .
Znova je sunil veter. Bogovec je spregovoril
v sanjah. Brat in sestra sta umolknila.
Erazem je popil še zadnjo kapljo iz
planinskih rož, ki jo je bil bogovec pustil.
Ni dišalo. Juta ni bila omočila ustnic.
Takrat pa je stala ob ognju. Mladec je
sunil kvišku.
»Zaspal je in omedlel,« je rekla tiho in
iskala z očmi in ni našla. Sesedla se je na
ognjišče. Ogenj je ostro očrtal njeno polno
telo. Mladenič pa je bil slep in je le gorel:
»Juta, Juta!«
7
Takrat je vprašala in pokazala na spečega
bogovca: •••*;
»Kaj je pravil o Antikristu! Ali je res!«
»O . . .zadnjem!« se je zmedel mladec in
zajeeal. »Ne vem. Pravijo, da je res.«
»Pa veruješ!«
»Verujem.«
Molčala je. Potem je vzdihnila:
»Gregor bo njegovo ime.«
»Strahote so na svetu,« se je silil mladec
v zgovornost, »pa je zato tudi božja moč
vsepričujoča, daje pesem in solnce in še
solzo. Noben las ne spolzne z glave brez
njegove volje.«
»Kar je namenjeno, to bo,« je vzdihnila
deklica. Iz sobe je zaječal ranjenec. Sunila
je iz svoje trudnosti. Veter je preglušil
zamolkle ranjenčeve klice. Erazem
je poslušal za besedami brata in sestre.
»Tisti nož mi daj,« je rekel ranjeni. ?
»Zakaj, Guter!« je vprašala sestra.
»Da bom videl, kako da nisem sunil dovolj
globoko.«
Šum njenih korakov je dahnil v molk.
Nato je rekel ranjeni:
»Prekleto orodje. Upognil se je. In zato
umiram!«
Škripal je z zobmi.
»Guter, Guter, Guter!« je prosila sestra.
»Saj ne bom potrpel,« se je prelijala ranjenemu
beseda v besno odločnost, da je
Erazma premrazilo do kosti. Nikoli še ni
bil pogledal temu nesrečnemu^ človeku v
obraz. Zdaj se je dvignil iz čudne sle k
vratom, da bi ga videl. Obstal je in slišal.
Toplo, iz čudne, čudne žalosti je spregovoril
umirajoči:
»Juta! Gregor naj mu bo ime.«
»Guter!« je vzkliknila pridušeno -deklica.
»Zakaj govorita iz bogovčeve favele!« je
iskal Erazem začudeno.
»Gregor, kakor najin oče,« je ponovil ranjeni.
Deklica je ihtela. Erazem je videl,
da si je bila pokrila obraz z rokami. Strahotno
je sunil veter v kočo. Erazem je
strmel v sobo s široko razprtimi očmi.
Strašno je bil stisnil ranjenec čeljusti.
Beli zobje so sinili kakor zveri. S tresočo
se roko je iskal in dvignil nož. Neumljivo
besedo je šepetnil. Deklici se je telo še
huje zvilo, na glas je zajokala v roke.
Njen brat pa je takrat naglo šinil z roko
pod vrat. Nekaj strašnega, temnega se
mu je urilo čez belo polt, čudno grgrajoč 137
glas se je utrgal v prostor. Erazem je
zavpil. Deklica je dvignila glavo. Mladi
logar si je bil pretrgal bolečino in prerezal
v r a t . ..
Erazem je omahnil ob ognju. Kakor bogovca
se ga je prijela trenotno brezmejna
slabost. Notri ob mrtvem bratu je sedela
Juta in je hotela biti sama, strašno mirna,
strašno bridka, norska v neumorni besedi:
»Guter, Guter, Guter . . .«
Toplo se je ušopilo v mladcu iz bridkega.
V zadnje ure noči je zasnul iz solza . . .
Potem pa je odprl oči iz čudne groze in
gledal in ni vedel, ali sanja ali bedi. Od
brata k hišnim vratom je begala Juta,
ihtela, majala z glavo, omahovala in govorila
venomer eno, venomer blazno:
»Gregor zadnji, Gregor zadnji. . .«
In zopet se je prijela za glavo, zibala z
njo, trpela.
»Kakor moja uboga rajna mati tri ure
pred smrtjo,« je občutil Erazem v dremotni
svoji nemoči, pol beden, pol ubit
od spanca in žalosti, »kakor moja rajna
sestrica ves dan, vso noč, preden je ugasnila.
«
Mladenič je v strašnem usmiljenju sunil
kvišku in stegnil roke po deklici. Presunljivo
je zavpita, se sunkoma okrenila
in planila skozi vrata v snežene žamete
in prvi medli jutranji svit. Erazem je
iskal za njo in klical:
»Juta, sladka, čista, edina!«
Vzšel je na rob planinice in videl podse.
Doli na brvi se je bila pobrala iz snegov.
Obvisela je na ozkem mostu nad vodo.
Počepnila je, obesila noge nad globel.
Samo z eno roko se je držala.
»Juta! Usmiljenje!« je zavpil mladec in
drsel nizdol. Videla je, zamahnila z roko
in ugasnila v mlamol .'. .
# # #
Bogovčeva roka je ležala mladcu na ramenu.
Strmela sta v tolmun, v strupeno
zeleno vodo: iz dna je vzhajalo mrzlo,
mrtvo obličje nesrečne Jute in vstalo na
vrh. Mladec je planil, da skoči v vodo.
Bogovec mu je stisnil krepkeje za rame
in dejal zamolklo:
»Pusti duhovino!«
Mladec se ga je otresal. Voda je dvignila
utopljenko in jo potegnila izpod brvi v
plitvine. Erazem se je iztrgal bogovcu,
dospel do vode, zabredel in potegnil nesrečno
telo na breg.
»Nenavidni te poja,« je spregovoril ob
njem bogovec, »da noriš za telesi, ki jih
je vzel hudič.«
»Leugest, Meister, leugest,« je jokal Erazem
in spraševal v mrtvo lice:
»Zakaj, Juta, zakaj?«
»Nič ne vidi,« je mislil sočutno in pomilovaje
bogovec; toplo, kot še nikoli se mu
je vnelo za norsko mlado kri in je rekel:
»Če si jo ljubil, stražo ji streži. Hotela je,
da ji skopi ješ grob.«
Odvedel je mladega nazaj v kočo k mrtvemu
logarju.
Šele iz mrtve je imel norski mladec svojo
srečo: smel je spati pod Jutino streho do
zadnje noči, smel jo je nesti na svojih
rokah . . .
* # #
Skozi žamete od Kokre v polje pred Dvorom
sta bredla dva trudna človeka. Mladega
je metal v sneg težki meč, starega
je zanašala knjiga, katero je bil vzel iz
Jutinega doma. Ženica, ki je ob poti varila
močno pijačo, ju je videla in čakala, da
potrkata. In sta potrkala in sedela ob
ognju in bila kakor pijana iz zelišč. Rekel
je stari:
»Hudič jase . . .«
Rekel je mladi:
»Le to bi rad umel, čemu je govorila o
Gregorju . . .«
Stari je osupnil in se zamislil. Potem je
rekel hripavo: »Stal sem ob ribniku za
Brdom. Že takrat sem videl, kako je
vzšla iz voda. Namenjeno ji je bilo.«
In kakor iz navade v pismo, je razgrnil
v knjigo, strmel, bral na glas in rekel:
»Saj sem rekel, da ji je bilo namenjeno.
Glej, iz knjige je verjela.«
»Kaj je njena knjiga?« je planil živo
mladi. Stari je rekel kratko:
»Kal vin.«
# # #
Snedčeva Agata je vsa zadrgetala od
sreče. Zagledala je nenadno Erazma. Ko
je stopila bliže, je videla, da je bil upadel
in celo osivel. Zajokala je, spraševala.
Da ni bil v Gradci? Da sta z bogovcem
pozabila na gojenca novih menihov? Kod
je hodil?
Stražo je stregel. Čemu sprašuje.
Ali je Gertrudin grob obžaloval?
Ni odgovoril in je tožila:
> Objokuj ga. Njene vrvice nosi, kolikor
hočeš, a še mene imej vsaj malo rad, vsaj
malo rad!«
Zopet je molčal. Ona je solze obrisala in
rekla trpko:
»Saj že vem, kaj bom storila.« Pokazala
je v zvonove farne cerkve svetega Kocijana
in šepetala:
»Tja gor bom zlezla in skočila dol. Ko
bom v grobu, me boš morda rajši imel.«
»Ne kliči duhovin,« je rekel mladec resno.
»Ali jih je več?« se je začudila.
»Dve ste,« je odvrnil, »in druga je bridke
jša!«
> Gertruda?«
»Juta.«
»Juta?« je trpela deklica iz nove nenavidnosti.
»Juta,« je govoril mladenič; »če pa boš
v knjigi kraljev brala, boš našla še drugo
ime. Tamara, ji boš rekla.«
»Tamara?« je majala deklica z glavo.
»Nič ne veš, papežnica,« je rekel pomilovalno.
»Uči me!« je zagorela deklica. »Tvoja
vera, moja vera . . .«
Silna moč je ljubezen. Še glas vesti, prevpije,
še klic zveličanja . . .
VIGILIJE.
ANTON VODNIK.
Tako svetlo je v meni
od Tvoje besede.
Kot ona —
ni tiha nobena zvezda.
Prav nad njeno dušo se sklonim,
da ne preslišim,
odkod je prišla, da je sanja
in tako lepe, žalostne oči ima,
da ob njej poklekne angel srca
in prečudno skrivnost pozna,
da so daljine in je še druga bridkost
nad bridkostjo krvi.
Od Tvoje besede, o Čista -
v srcu me luč boli.
138
D O M I LETNIK 36. V LJUBLJANI
BOŽIDAR JAKAC: STARKA.
BOGOVEC JERNEJ.
DS: IVAN PREGELJ.
III. KRIZMANEK.
1.
Primož Treiber, župnik pri cerkvi svetega
Kocijana v Kranju, je zaključeval
letne cerkvene račune in urejal
beležke o svojem pastirstvu. Imel je že
določenega naslednika v Janezu Frideriku
Klemenu. Med svojimi zapiski je našel
župnik papirje, ki niso bili njegovi. Bral 1 61
N S V E T 20. JUNIJA 1923. ŠTEVILKA 6.
je in videl, da je pisal njegov davni
prednik Matija Mercina. Treiber je bral:
»Pisano je: mulieres et vinum apostare
faciunt sanctos. Non sum sanctus, še v
petek nisem svet. A toliko me je vendar
še v mojem žalostnem mesu in v moji
nesrečni laški krvi — Ti meni, Gospod
Bog, pomagaj, quia non vivo quod doceo,
— da me hudič ne bo premotil. Spadel
ne bom. Ne bom! Pa če me tudi lutrovski
bogovci lajajo in v pesmi pojejo, da sem
seme hudičevo, in sem res preprost in še
tega ne vem razložiti ex patribus svojim
garjevim ovcam, ali je iz hudiča krizmanek
ali iz božje volje. Spadel pa ne bom.
Scripsi. Fiat. Amen.«
Pod Mercinov izliv je bila zapisala pisanja
bolj vešča roka bukovski distih:
Si tacuisses... Zares, kiklopska je tvoja nevednost
!
Norskih bab modrost krizmanek bil je in bo.
Podpisal pa se je bil Matije Mercine učeni
naslednik, župnik Frančišek Stevnmetz —
Lapicida — Lathomus — Carniopolitanus
— Doctus.
»Nečimurnik!« je vzdihnil župnik Treiber
in sodil. In za prehitro sodbo je sodil sebi:
»Vsi spadamo v mesu in napuhu.«
Nepotolažen je legel, da bi spal.
# # #
Baronu Nikolaju pa je bil zmotil nečimurno
veselje biblične ure stražar, ki je
bil vstopil v grajsko kemenato povedat,
da je prišel sel z važnimi poročili. Baron
se je dvignil. Bogovec se je poklonil, da
bi šel. Takrat je rekla baronica Judita:
»Tet viel schon bitten!«
Bogovec je osupnil:
»Od kdaj sem ji po licu! Brez prič hoče
biti z menoj?«
Norsko upanje se je obudilo vanj:
»Žalost iz Kokre me je ubila in postarala.
Pa še za sinu mojega so ji povedali.
Smilim se ji, kakor se ji je moja Gertruda.
Odpustila je, da sem ji iz bolečine slaborečil
zadnjega.«
Do bridkosti živo je občutil: »Žena, dobra
si. Blagoslovljena bodi, Judita!«
Baronica je rekla kratko:
»Te nadležne ure nisem jaz kriva.«
»Vem,« je dejal bogovec. »Saj ste katoliška.
«
»Sem,« je potrdila in se vznevoljila, kakor
da jo moti njegova beseda. »Zato, ker mi
je duh iz Martina prigrusten.«
Bogovec je zmedeno iskal v njene lepe
bridke ustnice, da je govorila še burneje
in bolestne je:
»Duh iz Martina, hudičev. Saj je pisal
sramotno o ženi in možu in še tretjem
med njima.«
»To je pisalo meso,« je vzrastel bogovec.
»Hujše stoji sedemkrat in sedem v pismu.
Ali je zato že iz hudiča*?«
»Iz hudiča je Vaš Antikrist, ki mi ga
vzdajate,« je planilo iz žene. V očeh ji je
zagorelo sivo. Bogovec je trpel, trepetal.
Skoraj jecljal je.
>Tudi jaz . . . gospa . . . iz mesa sem klel.
Nisem vedel, kaj delam. Blagoslavljam...«
Nozdrvi so ji igrale. Zadrževano je kriknila
in se zdrznila. Kakor v molitvi je
sklenil bogovec roke:
»Gospa Judita, sveto je Vaše dekelstvo . ..
blagoslavljam . . .« Žena je dvignila poveljujoče
roko, kakor da ga podi. Strahotno
je bila pobledela. Ustnice so ji
hlastale za besedo. Ko so jo našle, so jo
šepetale, a strašno jasno:
»Kolnite me!«
BOŽIDAR JAKAC: MOST.
»Kolnite,« se je nato razvezala v sikajoco
zgovornost. »Boli, a ne ponižuje in maže.
Saj so duhovine, Mreta v hlevih in dekle
v Kokri. Nanje mislite. Mene ljubiti Vam
prepovem. Gnusni ste.«
Bogovcu je motno udarilo ob sence. Prijel
se je oberoč za rob mize in hlastal za sapo.
Žena se mu je nagnila izzivaje čez mizo v
obraz in rekla prezirljivo:
»Bogovec, ki se z duhom baha, pa tak,
da trpi zaradi tuje žene. Fej!«
Bogovcu je zahroplo iz prsi. Glava se mu
je sklonila kakor pod udarcem. Strašno
mu je zarezalo v živčevje iz tilnika. Omotilo
ga je bilo, ko je dahnil vanj vonj njene
sape. Zamižal je bil. Ko je spet spregledal
in se zavedel v jezno moštvo, je zastrmel
v praznino. Baronica se je bila oddaljila.
»Faex Satanae,« se je razvezal bogovec
v hripav krik, ki je jeknil od sten in slike,
ki je kazala Dalilo in filistejske orožnike.
Do solz besno je stresel za težko mizo:
»Faex, faex, janua puhlica, fossa novissima
. . .«
Takrat je vstopil baron s pismi.
»Kaj golči?« se je spraševal bogovec, ko
je baron tarnal, da so jobske vesti in ne
ve kam ne kaj. Sklicujejo se na bruško
pacifikacijo, na odloke in prepovedi in
prepovedujejo zadnjič in poslednjič molilnico
na Brdu meščanom iz Kranja.
Sredi besede je baron utihnil in vzkliknil:
»Molčite?«
Obličje mu je bilo trenotno zardelo v
nevolji. Silil se je mirno govoriti:
»Ne hvalim se. A morda ne veste, da sem
imel že celo zaradi Vas samih velike sitnosti.
«
Bogovec je slej ko prej topo molčal.
> Sitnosti,« je vzkliknil baron. »Z lažjo, da
ste mi samo prelektor, sem vztrajal. Kot
predikanta bi Vas bil moral zdavnaj odsloviti.
«
>To uro ne bom več nadležen,« se je
vzdramil bogovec. Baron je bil trenotno
mirnejši in vljuden.
»Ne zato. Ali me niste umelif Meščanski
ne smejo več na Brdo.«
>Pa jim prepovejte, svetli,« je menil ledeno
bogovec.
Baron je bil znova nevoljen.
»Jaz jim morem molilnico zapreti, prepovedati
jim je ne morem. To je posel
drugih.«
>• Ali moj, presvetli?« je vprašal začudeno
predikant.
»Moj Bog,« se je tedaj razvnel baron odkrito
in naravnost. »Kako ste počasnih
misli. Ali ne vidite, da bi pomenila moja
prepoved očitno pohujšanje? Kolator nas
je izdal, bi verjeli in te odgovornosti ne
morem prevzeti.«
»Pa boste vendar zaprli molilnico,« je
grajal bogovec.
»Prepovedali kranjskim jo boste Vi,« se
je branil baron. »Toliko hvaležnosti se
smem nadejati.«
»Smete se,« je umel bogovec in čuvstvoval:
»Smešni Abdija, hoče ostati na
videz junak, pa ne vidi, da je norsko
hlapce nečimurno. Naj bo, Abdija. Dobiš,
kar hočeš. Pa takoj še ne. Strpel se boš,
nadležni localis, strpel, smešni igrač.«
Tako je mislil in čutil in molčal. Vprašujoče
je čakal baron.
»Sporočili boste torej v Kranj . . .,« je
začel nato kakor narekovati. Bogovec je
zmajal z glavo in rekel:
»Storil bom tako, da boste zadovoljni z
menoj.«
»Kaj boste storili?« je bil baron nemiren.
x Samo še enkrat bodo kranjski Vaši gosti,
poslej nič več,« je odvrnil bogovec. Oni
mu je iskal nevoljno v lice. Ko ni našel,
je rekel prisiljeno zadovoljno:
»Zanesem se.«
»Samo še enkrat,« je čuvstvoval bogovec,
ko je bil sam v svoji sobi. »Tako bom
bral iz besede, da bodo pljuvali, ko izidejo,
pa ne name, nate, Abdija, in te bodo vsi
videli, da si bil najvišji in najgrši in bodo
iz gnusa nad teboj bolj goreči kakor kdaj
koli prej.«
Hotel je, a ni videl ni besede, s katero bi
storil, kakor je hotel. Zajemal je iz vina,
a še ni videl, odpiral je v knjigo, a je
govorila dobro. Še snaga in še tista o ženi
in možu v sli ni hotela biti pridna.
Trenotno je ugasnil v njegovih mislih
baron in je vstala vanj slika baronice.
Znova je bolestno zadrgetalo v njegovih
živcih. Planil je rezko ob mizi in udaril
trpko s pestjo na les:
»Duha imaš, papežnica! Strašno si videla.
A lagala se nisi.«
In začel se je smejati brez volje, kakor
speči, kakor zmedenci . . .
* * * _.—
Nekaj dni pozneje je videl bogovec, da se
grajska selita v hišo, ki sta jo imela v
Kranju za cerkvijo. Veliki orožnik čiste
evangeljske besede Primož je pred davnim
prenočil tam. Bogovec je trpel, da bo odslej
sedal ljubljanski Tomaž za isto mizo
in legal v isto posteljo. Tegoba dne je
rastla bogovcu iz samote, strašne so mu
bile oči. Vino ni hotelo omotiti. Veselje
ni vzšlo. Pa je bil vendar red, da pride
novorojeni božji hlapčič, ki je prinesel
zemlji mir. Mir? Lažejo se, da je mir, in*
ni miru. V bogovčevo žalost je rastla
strahotna sla: nekje sredi gluhih lesov je
drevo z vejami. Tam bi človek ob visel in
dotrpel in mir imel. Ne vran izpod neba
ne žival iz jazve ga ne bi našla. Tako je
vabila slika iz sle. Pa je še ena tesnila
srce: visi človek in se mu je drob razlil.
Potoglavo se je opotekla naga dušica iz
telesa. Nenavidni črni iz mlamola z močerolskimi
očmi je roke razširil, da bi jo
ujel, in je plaha zakoprnela nazaj v lajnasto
osrčje.
Bogovec je odprl okno v dremotno jutro.
Nenavadna južna sapa je bila vzela sneg.
Težko mokrotno, kakor za zgodnjih jesenskih
ur je ležalo nad zemljo. Ostra bolečina
je zatrepetala bogovcu iz grla v
pljuča. Obudila mu je spomin nadušljivega
mestjana.
»Mokro vreme. Iz njega je bodilj. Debeljak
je iz pijače. Iz te vlage bo legel in ne bo
več vstal.«
Skoraj privoščil je:
»Pa lezi in ne vstani več.«
Strmel je čez polje. Umazano je ležalo
do gozdov za Prevaljeni. Samo razpelo
otročnic je bledo sevalo sredi vlage in
umazanosti.
Izza grajskega poslopja je stopila bosa
ženska. Zavita je bila v nemarne mokre
cunje. Globoko do gležnjev ji je tonila
noga, ko je šla v oranju in se sklanjala
za preperelo in zmrzlo repo, ki so jo bili
pustili v zemlji. Bogovec je spoznal obnožnjo
grajskih konjarjev in je zaklical:
»Sram jih bodi, tvoje ljubeje, da te stradati
puste.«
Žena je dvignila glavo. Glupo se je stidila.
»Pridi gor,« je velel bogovec, »dam ti
kruha.«
Žena je izpustila nabrani sadež iz krila in
si brisala roke. Stopila je bliže pred grad.
11*
»Pridi gor!« je ponovil bogovec. Odvrnila
je, da je ne bodo pustili.
»Saj so te v molilnico,« je odgovoril in
je šla. Vzel je kruha in ostanke svoje
SAŠA ŠANTEL.
večerje in položil na mizo. V obrabljen
vrč je natočil še vina h kruhu in čakal.
Ko je dolgo ni bilo, je nemirno odprl
vrata. Stala je pred njim. Ni si upala
vTstopiti sama. Ko je bila v sobi, mu je
trenotno prevzel vse vzdušje zoprni vonj
njenih mokrih in parečih se cunj. Odstopil
je, čim dalje je mogel, in rekel trdo:
»Jej pa pij!«
Žena je stopila k mizi — in jedla stoje,
Iz kril, ki jih ji je bila napojila rosa, se
je voda nabirala ob njenih nogah. Lahna
obleka ji je vlažno ležala na bohotnih
ramenih, da je v bogovca rastla bolest
njenega nemarnega telesa. Občutil je
zoprno:
> Pravo prase, a srečno. Uživa in ne ve,
da je smrt.«
Trdo je vprašal:
»Čigava si?«
Zastrmela je glupo.
»Kdo je tvoja mati?« je vprašal jasneje.
Zmedla se je. S polnimi usti je skušala
povedati:
>: Marjeta kakor jaz. V Kranju je služila.
Dala me je v rejo.«
Bogovec je sovražil:
»Baronica Jezabela! Za tvojo oholnost
tole ženo tu bi ti pokazal za priliko in
znamenje prave babelske hčere. Po štirih
kakor prase naj bi hodila pred teboj, da
bi te vprašal: kdo so, ki so razločeni? Po
delih jih sodi, stoji zapisano. Glej, ne vem, l o4
ali ni bolj tvojim podobna nego mojim,
ali je iz mojega Heinricherja ali tvojega
Mer čine.«
Zopet je pogledal na ženo in se umiril
v bridkem usmiljenju. Sebe je karal za
gnus, ki je plal iz žene.
»Zakaj sem ji bridek? Kaj more za to, da
živi iz prasca in sle.«
Vprašal je trpko:
»Zakaj te tvoji ljubeji puste stradati? Ali
si zbolela?«
»Ne maram jih več,« je odvrnila in mu
poskušala pogledati v obraz. Pa ni mogla
in je še topleje občutil:
»Saj ni nesramna, le glupa je. Kakor ščene
je plaha. Človeškega pogleda ne prenese.«
Motril jo je in videl njene ozeble in gnojne
roke, vse bedno siromaštvo njenih kril in
cunj.
»Kako si nemarna,« je rekel »še obleči se
ne znaš. Ali boš gola okoli hodila? Ali
nimaš rok, da bi si zaslužila?«
»Nikjer me ne marajo,« je odgovorila.
»Poslom sem nadležna.«
»Kaj posli najemajo?«
»Branijo gospodarjem, češ, da sem nora,«
je povedala. »Saj sem menda res.«
»Nisi, če veš, da si,« je odvrnil in velel:
»Pij!«
Pila je. Bogovec je stopil k skrinji, kjer
je hranil obleko in spomine svojih dveh
žen in otrok. Segel je na dno in izvlekel
svileno krilo svoje druge žene. Za poroko
jo je nosila. Zdaj jo je vrgel na mizo pred
nemarno in rekel:
»Tvoje rasti in pameti je bila. Obleci.
Če je bila nekaj bolj čedna, ne boj se.
Skromna si, omazala se ne boš.«
Ženi so se oči od začudenja razširile. Obraz
se ji je spačil na jok. Z drhtečo roko je šla
po dragem blagu. Jecljaje je spraševala:
»Gospod, zakaj —«
»Preobleči se,« je rekel bogovec in se
obrnil v stran. Slišal je plahutniti njene
mokre cunje na tla. Potem se je ozrl za
njenim glasnim ihtenjem. Ležala mu je
ob nogah in vpraševala:
»S čim bom plačala?«
Umel je njeno lotriško hvaležnost in
vzkliknil jezno:
»Vstani! Nisem tvoj ljubej, da bi plačila
iskal.«
Žena je vstala, strmela in trepetala. Bogovec
se je umiril ob njeni gluposti in
nerodnosti. Ganotje se ga je polaščalo, ko
jo je videl v novem odelu hofartne mestjanke.
Vedel je kakor prej, da je prav
tiste rasti in se ni omazala, dasi je bila
eednejša ona daljna, prigrustna.
»Kje pa nočuješ, odkar ne hodiš več v
hleve?« je vprašal čez čas.
»Doma,« je oživela in pripovedovala o
poti z Brda mimo ribnika in po močadi
navzgor do treh brez, od brez čez brdo in
po košenini navprek pod Belo.
Videl je pot, ki jo je risala. Občutil jo
je kakor skrivnostno doživetje. Še skrivnostneje
je čutil, da mu je žena zoprna in
prijetna; trpel je:
»Gertrudo sladko sem utrpel. Strašno sem
izgubil. Prase v svili mi je dal nenavidni
jahač, da bi mi žalost usopila.«
Nov gnus mu je zagrabil v živce in je
velel trdo:
»Poberi zdaj cape in pojdi.«
Šla je. Še ji je vzdajal, naj pride po
kruha, ko bo lačna. Ko je bila odšla,
je ugasnil gnus v njem in je spet polnilo
val:
»Ščene. Človeških oči ne prenese. Po kruh
je ne bo, preveč se boji. Pa saj bi ga ji tudi
dajati ne imel. Danes še, jutri ve Abdija.«
Obšla ga je stara blodna tegoba. In še
iz vremena mu je ležalo na razboljenih
živcih. Vino se mu je gabilo, knjiga s
snago žene in moža v zadnji sli je rastla
strašno vanj. Potem je strastno odgrnil
po veliki nečisti Babilonki in se razvnel
\" strašno besedo:
»Svinja z Bele, vzdajem ti mir. Tebi pa
vzdajem lajno in smrad, Judita Strmolska.
«
Žena z Bele je bila prešla grajsko vežo.
Vratar je pozabil suniti z nogo za njo, ko
jo je videl v novi obleki. Tem bridkeje je
sodil bogovcu:
»Lutrovec, svinje jemlje v grad.«
Pred uro je prinesel sel pismo za bogovca.
Vratar ga je bil spravil. Zdaj se je domislil,
da bi ga oddal. Pa se je spomnil
svojega sina, ki sta mu ga grajska šolala
v Ljubljani. Deček je bil prišel na počitnice.
Na vrtu je nastavljal ptičem. Oče ga
je poklical.
»Praviš, da že znaš bukovski. Daj, hlapčič,
pokaži, če je res. Tole pismo preberi.«
Hlapčič se je bridko prestrašil. List mu je
drhtel v roki,
»Ne bereš, ne veš?« je videl oče.
> Berem po tiho,« je ginil deček.
»Pa razumeš?«
Deček je trpel. Potem se mu je zjasnilo v
licu in je povedal:
>0 Luki Knaflju pišejo . . .«
»Da se bo vrnil?«
»Da pride domov,« je ugibal in verjel
začetnik.
»Daj sem,« je stegnil oče roko po pismu.
»Tega veselja za božič naj nima.«
»Oče,« je tedaj vzkliknil deček, »saj ni
pisano, da se vrne. Pisano je, da je umrl.«
Vratar je živahno planil.
»Lej ga, bukovskega. Dobro si prebral.
Nesi, hlapčič, nesi ubogemu očetu žalostno
pismo. Potrkaj na vrata in lepo
pozdravi, da vzdaješ mir, pa povej: Pismo
od gospoda sina, gospod bogovec; piše, da
je umrl.«
»Pismo od gospoda sina; piše, da je umrl.«
Ali ne morda tudi iz bodilja?
Iz bodilja . . .
2.
»"T) earens et contionator, leugest, leugest,«
I V se je krčilo bogovcu očetno srce. A
verjel je vendar, da je Luka Knafelj umrl,
da je lepo umrl, da so ga s poslednjim
oljem mazilili, zaduštvo opravili za njim,
njegov grob blagoslovili in še njegovo
zadnjo željo spolnili, pisali očetu in sporočili,
kakor je želel in povedal: »Oče!
Umiram. Strašno mi je hudo po Tebi. Oče!
1 6 5 Pri zveličanju moje uboge rajne matere
Te rotim, da spreglej. Strašno je spasti.
Strašno je pasti v roke živemu Bogu. Oče!
Spadel si, spadel s i . . .«
»Eegens et contionator, leugest, leugest,«
je trpel oče in vendar moral verjeti pismu,
da je za zadnjih poletnih dni vstopil v
nemški Gradec mlad človek, napil se po
dolgi poti, nočeval z razbrzdanimi drugovi
in pijan oskrunil Marijino znamenje.
Kmetje so ga videli in ga natepli. Polmrtvega
in mrzličnega je pobral stražar
novih menihov in ga prinesel v kolegij.
»Pred postavo nadvojvodovih smo ga
skrili,« je pisal novi menih, da bi ga ne
zaprli in sodili, zakaj smilil se nam je
mladec, ki ni hudoben, le zapeljan. Nismo
smeli pisati, da živi. Tajili smo ga. Sam
je spoznal našo dobro misel in jo hvalil.
Ko je malo okreval, je prosil knjig. Dali
smo mu njegovih . . .«
>;Leugest, novi menih, leugest,« je besnel
bogovec. Ni verjel. A še je bral:
»Ni jih bral. Po neskončni božji dobroti
se je zgodilo, da jih je vzel in vrgel v
ogenj in so vsi sveti očetje videli in rekli:
amen.«
»Vzel bom in vsi sveti očetje bodo videli
in rekli: amen!« je zahropel bogovec in
vrgel pismo med goreča polena. Potem je
ubito omahnil za mizo in pil iz vrča do
strašne bolnosti.
»Kje je vrv? Kje je drevo? Obesil se bo
človek in bo visel nad grobom kakor krizmanek
nad posteljo. Nihče ga ne bo snel
v gluhoti. Drob se mu razspe in potoglava
dušica bo izstopila v mraz in temnice
pred nenavidnega, pred močerola,
pred jahača, ki je pojal brez nehanja,
prekleti, trikrat krgavi iz ure spočetja
do zanke pasu . . .«
Bogovec je vstal. Iz pijače mu je vzrastla
žalost obupancev v blodno željo: ubiti se,
umreti. A ne na veji. V lajnu in hotljivosti
pri nečedni obnožnji pod kopjem
jeznega Pinehasa . . .
Bogovec je vstal na pot, da bi šel mimo
ribnika po močadi do treh brez, od brez
čez breg v košenine pod Belo. Zablodil je
v gozd in noč, ki ga je prehitela; noč
mu je vzela pot. Do jutra je blodil v
temi. Lajavi psi in nedeljski zvon od
Suhe so mu proti jutru povedali domov.
Od Kranja so prihajali evangeljski. Bogovec
se je ovedel, da mu je vstopiti v
molilnico in jo zapreti, kakor je želel
baron Nikolaj.
# * #
Pesem srenje je prosila:
»Gott Vater, Son vnd hevlger Geyst,
Eyn wahrer Gott du bist vnd heyst!
Gib hiilf vnd Trost ynn yeder Not,
Hilf vns zum leben aus dem Tod.«
Pesem srenje je ugasnila in le šum nahodnih
pljuč prehlajenega in nadušljivega
mestjana je trgal v molk. Takrat je
spregovoril bogovec.
»Brez števenja potov sem kroto modro
govoril in učil in blaznil, da vam govorim
iz duha. Pa nisem vedel, da golčim iz
mesa. Šele to zadnjo uro so mi spadle
luskine z oči, da vidim in zares bogujem
iz duha. Vzdajem vam besedo iz duha.«
Beseda se mu je utrgala, misel je utonila.
Ni vedel, kako bi žalil. Le svojo lastno
bolečino je imel. Kakor kralju mu je bilo,
ki so mu znamenja molčala in ni Bog
maral ni za dim ovnov in kri bikov in
molitve bogovcev.
» V toge me je dal Bog, v kamenje in tolčo
nameril mi pot. Kroto težka je roka njegova.
Poja v temnice, ne da ni videti ni
vedeti. Zakaj? Ali nisem imel vere, da bo
moje nebeško tovarištvo iz besede čiste,
vojnice in varišice od žlahte do žlahte, iz
besede, ki se ne bo razšla in bo razsvečevala
ves voljni svet? Kaj mi je iz vere?
Kregulju peklenskemu so podrastle kreljuti,
pažlji so hudiču podrastli za rop.
Sovražim, nenavidnim, ne meni, je dal, da
so jim pribivale sile in so me pojali v
vršo in mrežo kakor ribo polzečo. Bojcem,
ne pak meni, je dal, da so me vezali s
potami in lanci, da so me lovili s pretežno
besedo, prinaredni, da umorijo život in
porobijo s svečenjem.«
Težko je vzdihnilo iz srenje. Kak,or kovaški
meh je gnalo nadušljivega. Bogovec
je tožil bridke je.
»Ljubil sem pismo kakor mati pod krizmankom
hlapčiča prvenčiča v plenah. Pel
sem iz njega za reda jutranjega zora in
prvih gostožerčičev. Bral sem pokončanje
ženi na zveri s sedmimi glavami, bral
sem red veliki lotrici in obnožnji vseh
kraljev sveta od žlahte do žlahte. Bral
sem smrt babelski hčeri, ker je slaborečila
Gospodnje ime, zlobila se, želovala
po silovanju, polna hinenja in hudobe,
smradna v požrešnosti goltunje, mati razločenikov,
poluvercev, požrehov in požrtnikov
v lajnu in smradnem sadlu, velika
Babvlon, Mvsterium . . .Ljubil sem goreče
in vedeče pismo in besedo. Beseda se je
lagala, pismo mi ni bilo pridno. Babelska
hči je živa, kroto močna, močerol peklenski
zija iz mlamola temnic. Zaobstonj je
umrlo Jagnje, zavman so s snago snažili,
da je vzšlo zmagovito nad mrtvo kačo,
nad nenavidnega, ki je Abadon. Štejmo!
Ali so en sam? Ali so šibki? Pavel, Pij,
Marcel, Gregor, Sikst, Klemen . . . Moj pa
I je en sam in je iz mesa blaznil, da ni
opprobrium tretji ob ženi in možu in da
ni abominandae abominationis v možu,
ki ima ženo in skrito obnožnjo. Norski
Martine! Zaradi njega je spadla, ko je
brala. Zmagala je žena. Judita ji je ime
in vse ljudstvo je klicalo: amen . . .«
Zagonetno je zašumelo v srenji. Nadušljivi
je bil s strašno voljo ukrotil trenotno
svoja pljuča. Topleje je plala bogovcu
beseda. Opojil se je bil sam iz sebe v
bridek psalm.
»Z molitvijo sem kljukal na vrata Gospodnja:
zakaj si moč in silo dal zlodeju?
Zakaj bojcem in blodačem in blodežem
rast? Pasjak gad ji si otroval name, velikega
farja robljenike in erbiče si umnožil,
da so podščukovali in drastili name, ki sem
bil truden rabotne reči. Pa še sem kljukal,
ali si slišal moj vpij? Zakaj si dal pribivati
nenavidljivcem, nekazanim, da bi
prenorili in obnoreli še eno in še zadnje
srce v zadnjem orožniku resnice in čiste
besede, še eno srce, ki ni bilo zatepeno in
okorno? Kje je Tvoja prijazen in milost?
Ali mi nisi obljubil po postavi, po bogovcih
in vidcih, po Jezaji in Ecehijelu,
po Pinehasu in kazni, po razodevenju in
videnju bogoslovnega evangelista, da boš
žalost srca usopil, da boš sodeč na božji
mavri prišel, maščavec po čislu in vagi
za vse, kar si dal na počak, in da bo jeza
Tvojih ust razpihala zoprnike kakor pirjevico
in smotlako. Zakaj si mi še Abdijo
dal, da sem ga moral utrpeti?«
Jasneje je šumelo v srenji. Morda se je
mestjanom svitalo, odkod čudna bogovčeva
beseda. On sam se je jedva zavedal.
V čisto osebno žalost je bila prešla njegova
beseda.
»Nisem bil ljube j zblažn jenih poti, za
basni in marnje zmamnega sveta sem bil
gluh. Hotel sem biti glasen vabeč k božji
besedi, videči in vedeči vodeč, trezev vina
pijanega in imenja in blaga, sovraž lakomiji,
hofarti in hotljivosti. Nisem praznoval
niti sem bil praznovit, vpij veselja
mi je bil prigrusten. Pa kaj imam? Luskine
in pirjevico. Zrno in strok pa sem
utrpel. Lasje so mi podsiveli in opolznili
z glave, duhovine vstajajo vame za strah.
Starosti tegoba mi je ustudila kri in ogenj
srca. Znamenja ne vem, komaj kleti še
znam.«
Iskal je v ljudi za človekom, ki je hropel
iz naduhe. Nato je planil neumljivo, nevoljno:
»Kaj hodite, da vam dam? Ali naj vzdajem
mir, ki ga ni? Nenavidni je in poja od
rojstva do groba. Njega molite in njegove.
Debeljaki so iz mesa in bukovski iz duha
in bogujejo mir. Verujte jim; meso jih
priča, sadlo jih trdi. Za njihov glas rodi
Gospod, za prošnje, ki svetce imenujejo.
Rodi za čast Katarine in Gregorja v prid
šolarjem, kovačem za čast Lojevo, vojščakom
za čast orožnika Jurija, gobavcem
za čast Roka s križem na čelu in lotricam
za čast lotrice Afre.«
Razgrnil je roke predse in se rogal:
»Sprejmite! Vzdajem vam blagoslov za
bolest v trebuhu: pomagal bo sveti Erazem.
Vzdajem za krče vaših otročnic,
žena in dekel: babičila jim bo sveta
Marjeta. Vzdajem za francosko rano: pomagala
bosta Britius in Ciriacus cum
emplastro . . .«
Nadušljivi je zahropel, kakor da so mu
vrat prerezali.
»Vzdajem,« je gnalo bogovca, »krizmanek,
vražo in zaduštvo za bolest telesa in duše:
pomagal bo novi menih Koprivec. Pa je
še močnejši. Pojdite in verujte: pomagal
bo sveti komisarius Tomaž . . .«
»Leugest, Here, leugest,« je vzkliknil v
srenji Erazem Wassermannov. Učitelj
Dachs je rekel vedro:
»Baertl, dein Lehr was grob.«
Bogovcu se je zameglilo pred očmi. Glava
mu je klonila v roke. Strašna telesna
slabost ga je obšla. Moten šum mu je
polnil glavo. Čudno trpko se mu je oglasilo
v misli:
»Ali me je prizadelo? Ali je smrt?«
Dvignil je obraz. Prav nič ni vedel, kje je.
Trenotno pa ga je obšlo prečudno ganotje.
Solze so mu navrele v oči. Jokal je kakor
žene in otroci. . .
- # # #
Ko je vzšel iz molilnice, je sunil Dachs k
njemu in dejal:
»Hudiča povej, ki te je obsedel. Orožnik
Erazem z mečem ga bo posekal. Glej ga,
kako mu je! Ali mu je bilo treba še
te žalosti, ki je ne prenese in ne veruje,
da si blaznil iz straže, katero strežeš brdskemu
localisu. Daj, reci in potrdi.«
»Baron me bo vesel,« je odvrnil bogovec.
»Zdi se mi, da jih ne bo več.«
»Norski si,« je menil učitelj. »Ne bo
jih. Pa zato, ker vedo, kako je z ukazi.
Vernejši pa so vendar od učenika in molilnico
hočejo imeti do konca. V kovačiji
na Glaserjevi pristavi. Zdaj veš. In če
jim ti ne boš bral, jim bom jaz.«
Bogovec ni odgovoril.
»Ali sploh veš, kaj si govoril?« je vprašal
učitelj. »Daj, reci, ali si trezev? Strašno
si bolan v lice.«
Bogovec je še vedno topo strmel predse.
Potem je dvignil glavo, videl Erazma in
velel Dachsu:
»Reci mu, da je norski. Povsod vlači svoj
meč. čemu neki mu bo?«
»Gospodov apostol je bil star, pa ga je
nosil,« je odvrnil Wassermannov. »Zakaj
ga ne bi mlad orožnik?«
Bolno je zadrhtelo bogovcu ob ustnicah.
Kakor sam zase je rekel:
»Norska mlada kri. Oskrunjala bi znamenja
papežniških; da bi ga kmetje s
cepci pobili kakor psa.«
»Ce padem, padem pod mečem,« je odvrnil
mladec.
Bogovcu se je razlilo dobrohotno ganotje
čez lice. Dolgo je strmel v mladega, nato
je rekel:
»Iz Kokre mi je bližji.«
Stegnil je roko proti Wassermannovemu:
»Daj roko. Pa če ti je v srečo in če je od
krizmanka tako v tebi, služi mi. Iz polja
v zarji obljubljeni ne bo prišel.«
Rdečica je zalila Wassermannovemu obraz.
»Here Meister,« — je zaklical zanosno —
»vahre wohl. Erasmus vigilat.«
»Norstvo,« je vzkliknil učitelj.« Kaj glumita?
Vrč vina na to jalovo božjo službo
danes bi teknil bolje. Tudi nisem brez
lepih novic. Baertl, bodi gostoljuben.«
Bogovec se je ozrl po njem in dejal mimo
njegovih besed:
»Umej. Krizmanek sem rekel. Ime hudiča
pa je bukovsko —«
»Zares blazni,« je zaklical učitelj skrbno.
Bogovec je zmajal z glavo in rekel:
»Krizmanek. To je močni iz roda v rod.
Nikoli ni bil silnejši. Spiritus saeculi mu
je ime.«
Nato se je zdrznil in dejal vsakdanje:
»Prav si hotel, Johannes. Stopimo, zajeli
bomo iz vrča. Iz vrča je pozabljenje. Pijmo
na žalost!«
Prikimal je učitelju in Erazmu:
»Na žalost zaradi sina, ki mi je umrl.«
GODBA NA POTAPLJAJOČI
SE LADJI.
MIRAN JARC.
I.
Ne ozri se več v večerno zarjo,
pod drevesom ne pošto j ,
če sreča te žival, se skrij . . .
Kam?! Kam?!
Kje je še prostor zate
o, človek,
od vseh stvari preklet!
II.
Na veji ptiček ziblje se in kliče,
in kliče svoje solnčne brate . . .
od obzorja do obzorja so razpeta
barvna zrcala: v njih se ogledava
oblak in gora . . . gozd . . . Nebo in zemlja
smehljata se v blesteči vseradosti.
Sredi planjave stoji človek — edinec:
telo — trhlo drevo — osušil ga je glad,
okostenele roke, vpijoče na vzhod in zapad,
oči kričijo pod nebo
vsemu vesoljstvu strašno vest:
Človek umira
zapuščen, osamel...
Kje si, kje si, Bog,
o Bog!?«
Na veji ptiček ziblje se in kliče
in kliče svoje solnčne brate . . .
1 6 8 od obzorja do obzorja vse žari, vse žari . ..
NANDE VIDMAR: KALOBJE.
BOGOVEC JERNEJ.
m IVAN PREGELJ.
O. Bil je dan pred božičnim praznikom.
| Bogovec ni vedel. Topo je bil vstal
iz gradu in zašel nagonsko h grajskemu
ribniku. Zelena in kalna je ležala
voda. Južno vreme je bilo vzelo zmrzal,
da je le še motno v vodah, tako kakor
rja na jeklu, ki se je ustudilo. Komaj
zlato izide čisto iz ognja. Duša človeška
ne vzide iz trpljenja.
Ali je res vstajalo iz motnega zrcala, ali
pa je le bogovec želel, da bi vstalo in bi
bilo mrtvo otročniško telo t Streslo ga je
skrivnostno.
»Juta! Saj ti je bilo zares namenjeno.
Videl sem, preden sem te poznal. Vem tudi
sebe, preden sem dočakal. Strašno jase
nepoznani. On obeša krizmanek, on koplje
grob, on jemlje pot. Iz njega je bodilj, iz
njega je potop, iz njega je zanka vrvi . ..«
N S V E T SEPTEMBRA 1923. ŠTEVILKA 7.
Bogovec je zablodil mimo ribnika po
močadi. Videl je izhojeno pot in našel
breze. Iskal je v breg in stransko močad
in je imel pred seboj razpalo kočo, dom
blodne Mrete.
> Kam in zakaj?« se je ovedel in sramoval.
»Pred svinjak sem vzšel.« Stal je
v nizkih borovcih. V oči ga je zaščemelo
od luči, ki mu je planila z višin čez brda.
V strašnem pokoju so rastle snežene gore
pred njim v jasno nebo. Solnce iz popoldne
je ležalo brez vse sence v čereh.
Zemlja se je zidala pred njim v čudno
priliko: v sedmem letu zagori v otroški
duši koprnenje v višave in se trenotno
umiri ob materini besedi in otroški igrači.
V šestnajstem letu zastoče iz prsi v novo
višino in pade rezko v hladno senco, prvo
slo iz krvi, prvo žalost iz porodnega
greha. In potem hodi duša in se pne v
višave, sega v luč in pada nazaj in obvisi
šestdesetletna sredi med lučjo in mrazovi,
med kregulji nebes in zmaji dupelj. Kdo
je, ki je tam priplezal do vrha? Kaj je
zvedel, ko je bil gori? Ali ni želel nazaj
v senco, odkoder je vzšel, ali vendar ni
preklinjal ure, ko se je rodil?«
Misel se je utrgala bogovcu. Iz koče je
stopila ženska s posodo vode in se začela
umivati. V solncu je sinila polt.
»Za praznik se perejo,« je mrmral bogovec;
»čemu se umiva ta?« Izza molčečih
lesov so se zbudili glasovi zvonov. Tedaj
je vedel:
»Resnično, še prase se pere za praznik.«
še je gledal za ženo, pa mu je postalo
zoprno in se je okrenil rezko.
>Obnožnja! če bom utonil, v takile sli
ne bom.«
Šel je po poti, koder je bil prišel. Zvonovi
so šli ž njim. Vedno več jih je bilo. Iz
njih se je budila venomer ena sama beseda
vanj:
»Krizmanek, krizmanek, krizmanek . ..«
Iz nemarne žene, katero je videl, pa še iz
misli, da je blizu ura, ko se bo rodilo
1 9 3 božje dete, je utonil v motno iskanje.
> Praznik dekelstva in rojstva. Norska
beseda! Kje je dekelstvo? Kdo ga zmišlja?
Najbolj nečedni. Prase v lajnu, blodeži s
svečenjem, orglami in plaščem. Obnožnjo
sem oblekel v svilo. Ali sem lajno umil?
Lažete se, blodeži s svečenjem. Mkoli ni
bilo dekelstva v mesu. Ne silujte duše, naj
veruje, česar ni. Ne obljubljajte plačila,
ki ga ni. Ne kličite: mir, mir in ga ni
miru. Sla je iz očeta v sina, iz materine
posteljice v hčer, osten hudičev, ki zbada
do groba, jeza porodnega greha do sodbe
nepoznane, kakor je zavman vedenje v
mesu, vse znanje v človeku. Blodeži kralja
s krono v tri gube, trikrat grdega silnika!
Ne bogujte o sreči, ne skrivajte lajna pod
svilo, ne obešajte proti volji duha norstva
iz krizmanka nad posteljo rojstev, ne
častite rojenega, čigar besedo ste zblaznili.
To je vaše, da ga križajte, križajte!«
Hlad gozdov je objel bogovca. Daleč je
ugasnil zadnji zvon . . .
# # *
Truden in žalosten in nepotolažen se je
vrnil predikant na Brdo. Ko je stopil iz
gozdov, je stal v zarji zahajajočega solnca.
Zlato se je bilo razlilo v sivo senco polj
in gozdov. Kakor izrezano je šlo daleč
robovje zemlje od Jelovce mimo Ljubnika
nad škofljimi v Loki in Grmade do sivih
jasnin za Krimom. Daleč od dolenjskega
vzhoda je vstajala koprenasta in mrzla
sivina. Prvi mrzli dih večera se je budil
iz lesov v polje, bridka tegoba se je
jemala nad zemljo in le nebo je še živelo
v solncu in sijaju. In vendar je od blizu
in daleč govorilo iz neznanih in čudno
svobodnih človeških glasov veselo, praznično,
polno hrepenenja. Iz strašnih davnin
je hotelo oživeti v bogovca in se je
branil in se ni mogel ubraniti. Oglašalo
se je po sili, kakor zatajeno domotožje:
»Eno dete je rojeno, oj rojeno . . .«
Vstopil je v grad in odprl v zadnjem svitu
gasnočega dne v knjigo. Odprlo se mu je
kakor iz duha, kakor za razodenje in je
bral:
x Ko se na nočnem ležišču mudim s svojim
duhom, me s sanjami strašiš in po prikaznih
z grozo pretresaš. Moja moč ni
trdost tolče in moje meso ni bron. Zato bi
mi bilo bolje, da se nisem rodil. Obupal
sem, ker prazni so moji dnevi . . .«
V bogovca se je prečudno obudilo:
»Prazni . . . Ali ni ničesar, da bi izpolnilo?
Kako da mi ni deset let in več v bridkosti
pregovorilo, kakor mi je zdaj? O moj Bog!
Saj je vendar tako dobro vedeti, da je že
bil človek, da je hodil, kakor hodim jaz,
da je trpel, da je uro svojega rojstva klel,
da je obupal in vendar živel. . .«
Od Kranja se je zbudil znova zvon. Zakaj
ni spregovoril v nadlego kot prej? Bogovec
je čutil, kakor da mu spada bolečina
iz razboljenih misli.
»Prazni dnevi življenja. Nekaj mora imeti
človek, da ne obupa. Mir ali pa boj, ljubezen
ali pa srd, Boga ali pa malikovstvo,
vero ali pa svečenje. Potolažen mora biti
in hoče. Otrok po svoje na materinem
krilu, mož po svoje ob pridrugi v ljubezni
mesa, vdovec brez žene in otrok ob vinu,
ob prijatelju, ob spominih.«
Še jasneje je videl bogovec:
»Ubiti moram tegobo svoje duše. Strašno
sem tlačanil mislim iz nenavidnega in
duhovinam iz nečednega. Zajmi, duh, iz
vrela, ki je bil usahnil in je spet zažuborel!
Gospod, potolaži s svojo besedo
moj samotni božični večer!«
Bogovec je bral globlje v zgodbe pobožnega
Husita. In mimo berila so vstajali
spomini, bridki in sladki, vstajala je
sladka trudnost, mehka žalost, solza . ..
In še zdrava žeja po vinu . . .
Prišel je stražar brdskega barona in vzdramil
bogovca. Položil je daril od grajskih NANDE VIDMAR: FABRIKE. 194
na mizo ob knjigo in izročil pismo. Bogovec
ga je razgrnil in bral:
»V imenu Gospoda Jezusa Kristusa, ki
se je za vse ljudi na svet rodil, vzdajeta
mir in prijazen nebes zakonska Nikolaj in
Judita.«
Saj bogovec ni hotel verjeti, a ogrelo se
mu je vendar vse .osrčje in je bil hvaležen.
»Gospodu Nikolaju in gospe Juditi, božični
mir in prijazen nebes.«
Vsa zemlja je bila pesem zvonov, nebo je
cvetelo v zvezdah. Bogovec je vzdihnil:
»Saj se ne lažejo, ki pravijo, da je mir.
Gospod, ne bom obupal, ne bom visel.«
Bogovec je hodil po svoji celici poln
sladke nepočakanosti in žalosti. Kakor
otrok, ki hrepeni in joče po materi, a je
mati blizu. Pa mu le ni dovolj blizu . . .
# # #
Bakle, ki so se vnemale od Suhe in Britofa,
so povedale bogovcu, kako močni so
zopet papežniki. Dvajset let niso več vstajali
k polnočnemu svečenju zaradi nadležnosti,
ki so jih imeli od evangeljskih.
Zdaj se jih niso več bali.
Kaplja pelina je hotela kaniti v bogovčevo
veselje. Pa se je premagal in je le
pomiloval:
»Močno vino je svečenje. Zato so močni,
ker ga imajo. Ali je prav storil Martin,
da ga je preklel? Ali ni bil celo nič iz
žene in matere, iz otrok in igre? Ni prav
storil, da je zavrgel prijetno.«
Čudna sla je vstala v bogovca. Vstal bi in
šel za baklami, za glasom zvona. Vstopil
bi v kranjsko mesto in cerkev. Zakaj
Martin ni storil prav. Po nepotrebnem je
zavrgel prijetnost.
Odprl je hodnik iz svojega samotišča. Pozabljeni
vonj kadila in oljke mu je vstal v
čutnice. Druga kaplja pelina je kanila v
veselje njegovega svetega večera. Bolno
je občutil:
»Gospod baron Adam, rajni gorečnik!
Dobro je, da ležiš v smrti. V tvoji hiši
kadijo in kropijo kakor v veži ljubljanskega
Tomaža. Gospod Adam, gorečnik s
šalo slanine in mesa za petek in soboto,
spi mirno! Tvoj red je prešel. Slej ko prej
bo post, bo kadilo, bo zaduštvo in svečenje.
«
Tudi ljudje iz gradu so bili prižgali bakle
na pot. Bogovec se je trudno nasmejal:
Pojdem še sam in vem, da bom videl.
Moj učeni Abdija bo navzoč pri Treiberjevi
pesmi.«
Vstal je na pot in šel samcat skozi temo
za daljnim svitom bakel in težkim klicem
zvona. V tišini noči in sosedstvu zvezdnatega
neba se je zopet usopil v mehko in
mirno žalost. Prešel je razpelo otročnic,
ne da ga je videl. Ob samotni, pomejniški
koči grede, je čul težki kašelj starega
človeka. Zbudil se je v bridko skrb, ki
mu je skrivnostno rastla iz neslutenega
in nepoznanega:
»Bodilj.«
Še je mislil:
»Stotera je smrt. Mojim je iz bodilja. Oče,
mati, tast^in Agnes in še zadnji sin. Ali
je tudi meni sojena?«
Dospel je do mesta in vstopil v cerkev,
kjer je stražo stregel svojemu Bogu Primož
Treiber. S kora mu je pel Žiga.
Wassermann, pred oltarjem ga je služil
Wassermannov katoliški hlapčič Adam.
Wassermannov evangeljski mladec je
ležal z učiteljem Dachsom za mizo pri
Schlagnovem vinu in v tegobi.
Bogovec je posluhnil v petje. Ni bilo zoprno.
Moral je tehtati: »Naša pesem, papežniška
pesem. Še v pesmi si nismo
bratje. Ušesom hini pesem razločenikov,
duši ni zdrava. Duh ne razume besed, ki
so lepe, sliši jih samo uho. Naša pesem
pa se ne laže, govori iz srca in duha.
Bridka je, a je zdrava. Naša pesem je
duh. Pesem babilonske hčere je vpij veselja
in ples, blodnja iz mesa za meso . . .«
Pa kakor, da mu hoče pesem ugovarjati,
se je oglasilo zaupno, trpko, otroško. Vsa
srenja je pela:
»Eno dete je rojeno, oj rojeno
notri v tem mesti Betlehem ...«
Bogovec je pogledal po ljudeh in ostrmel.
Videl je ljudi, ki jih je poznal. Bili so
njegovi. In še je pogledal in je bilo kakor
je pričakoval: v koru nad oltarjem je
spoznal lice brdskega barona.
Pesem je zaupno pela v njegovo žalost:
»Notri v eni štalici
notri na mehki slamici. Aleluja.«
»Ne bom sodil,« je trpel bogovec. »Iz žen
1 9 5 so in mater, iz otrok in igre. Jaz sam sem
NANDE VIDMAR: ŠT. RUPERT.
prišel iz otrok, iz igre. Grešil je Martin,
da je prepovedal svečenje.«
Duhovni pred oltarjem je povzdigoval.
Sredi klečečih množic je stal en sam
vzravnan, visoko. Mladi cerkovnik Pero
ga je videl in spoznal in se preril do njega.
Težko roko je položil bogovcu na rame in
rekel polglasno:
»Pojdiva!«
Bogovec se je nevoljno okrenil. Oni ga je
prijel za rame. Dvajset kmetiških ramen
je stisnilo bogovca iz cerkve. Cerkovnik
mu ni bil izpustil roke. Zdaj je pahnil, da
je odletel predikant čez stopnice.
»Lutrovec predrzni, pa tak.«
»Sirovež,« se je okrenil bogovec. »Vrni se,
pa izmeči še vse druge, ki ne sodijo noter.«
»Izmeči jih sam, če jih še kaj poznaš,« se
je porogal cerkovnik. »Mi cerkveni poznamo
le še tri in ti si najbolj norski.
Jernej Luter, vzdajem ti dobro noč.«
»Vzdajem hudiča tvojim in tebi,« je zaklical
predikant in se opotekel v temo.
Stopinja mu je motno jeknila med hišami.
Nepričakovano doživetje je bilo ubilo vso
njegovo srečo. Sovražil je topo. Ni vedel,
kam gre. Pa se je ovedel in je videl, da
stoji pred lastno hišo. Okno je bilo svetlo.
Pogledal je v luč in videl mlado obličje
neznane matere, ki je imela dojenca na
rokah. V razboljeno bogovčevo dušo je
zarezalo strašno. Sovražil je blazno:
»Prekleta v svoji sreči. Meni in mojim si
jo ukradla. Prekleto, kar dojiš. Nenavidni
naj vzraste vanje; morilec naj bo tvoj
plod in v kolo naj ga vprego.«
Šum korakov v bližini ga je vzdramil na
pot. V svoji nemoči je trpel in se jadil
zaradi Wassermannovega:
»Ščenec z mečem. Takrat ga ni blizu, ko
bi mi mogel stražo streči.«
Dospel je iz mesta. Zadnji krajec je bil
vzšel. Iz medle dalje pod žalostno lučjo
je brnel daljni zvon. Od Cerkljan, od
Šenčurja »v polju«? Bogovec je blodno
zaklel predse. Potem je rotil:
»Zvezda Pelin, padi z neba, vstani Pokončavec!
Mro naj, tonejo naj v ognju. Veliki
močerol, odpri golt in žrelo. Compelle
intrare! Vstopijo naj! Compelle! Mene so
izvrgli, iz cerkve in hiše . . .«
Pomiloval je svojo lastno strastno besedo:
»Sovražim z besedo. Norski sem. Kletev
pade na kolnečega. Z ognjem bi sovražil.
Podtaknil bom v strehe, jutri za Štepanje,
ko bodo spali . . .«
Dospel je bil na Prevalje in je padal ob
koreninah, ki so bile zagrabile čez pot.
Pred očmi se mu je meglilo. Bil je truden.
Stopil je v polje. Megla je legala nanj.
Od vzhoda pod mesečino je vstajalo koprenasto.
Mrzlo, strupeno je udarilo v
obraz. Šel je v zime in tegobo. Zaprl je
oči, da bi ne videl, ne slišal in ne prišel.
»Jašeš, hudič. Jasi! Jasi do konca!«
Udaril je trdo s telesom ob drevo in je
videl, da je zadel v les, ki so ga molile
otročnice. Belo je kričalo razpeto telo na
križu.
»Compelle,« se je vzelo blazno v bogovcu;
»izvrgli so me iz cerkve, iz hiše.«
Zahropel je besno. Strašna sla je rastla
vanj. Dvignil je roko. »Ali si? Snemi se
s križa. Znamenje daj. Vsaj kapljo krvi
potoči! Ne daš znamenja! Ne zakrvaviš?
Teslo zlodejsko! Malikovstvo lotric! Kakor
so meni storili, bom storil tebi. S križa,
s križa!«
Vzpel se je ob križu navzgor. Z obema
rokama je prijel za bledi lik razpetega in
potegnil. Zastokalo je v lesu in se zazibalo.
Les v dlaneh je vzdržal, a v ramenih,
kjer je vezal lim, so se vdale roke
in zanihale strahotno. Bolna blaznost je
omamila predikanta. Sikal je in sopihal
besno.
>Hie Baertl! S križa, nenavidni! Zob za
zob! Za sina, za stražarja v cerkvi, za
lotrico v moji hiši, za Jezabelo . . .«
Trpko je ječalo v lesu. Beli lik se je nagibal.
Potem je zahreščalo v stopalih in
se snelo in ležalo okrnjeno na zemlji . ..
Otročnice bodo pogledovale v krčih za
belim Svetim in ne bo sijalo . . .
Bogovec se je zavedel pred Brdom. Mirno
se je karal: »Norstvo hlapčičev. Za šolsko
grajo trgajo knjige in režejo nasade. Hie
Baertl! Schelm, arger Schelm!«
Čez polje je potegnil veter. Zajokalo je iz
nevidnega. Do kosti je premrazilo bogovca.
Prečudna groza je vzrastla vanj.
Pokljukal je na grajska vrata, strastno,
nepočakano. Grajski psi so se obudili.
Vratar, ki je spazil bogovca, se je odmaknil
od line in zopet legel.
»Bogovec, kljukaj! Saj se bom predramil.
Kljukaj in išči. Saj je pisano tako, da boš
našel in se ti bo odprlo.«
Bogovec je klical in kljukal v drugo,
tretje . . .
Potem je motno zahrepenel po nekakem
svinjaku, daleč za lesovi, na Beli pri nečedni
ženski. Odločil se je na pot mimo
ribnika do treh brez in čez breg. Pred
dvanajstimi urami je šel prvič tisto pot.
»Grem,« je vzrastel; »ti pa jasi, jasi,
nenavidni, prekleti, krgavi v mlamolu
temnic!«
* # #
Kljukanje novega prihode ga je pozvalo
nazaj. Človek z dvema konjema je stal
pred vrati. Ko je zagledal bogovca, je
vzkliknil:
»Slab gospod, če se je po tebi vrgel. Od
zunaj paziš na vhod.«
»Prijatelj,« je rekel bogovec, »za dne
bi bil prišel. Ponoči nimajo navade odpirati.
«
»Tolkel bom tako dolgo, da vzbudim še
uro, ki je zastala,« je menil odločno tujec.
Ko je sunil s tolkačem, je rekel:
»Praviš, za dne bi prišel. §aj bi, če bi še
smrt povedala, kdaj pride.«
Bogovec je posluhnil.
»Ali iščeš morda predikanta? Ne tolči, ni
ga notri.«
»Hudič je svoje prste vmes utaknil. Odkdaj
ga pa ni več?« je vprašal tujec.
»Bil bi notri, pa mu kakor tebi ne odpro,«
je odvrnil bogovec.
»Prav,« je zinil mirno prihoda. »Kar na
konja boš sedel. Mudi se.«
Segel je z roko po bogovcu, kakor da se
boji, da bi mu pobegnil. Nevoljno je rekel
bogovec:
NANDE VIDMAR: POKRAJINA.
»Loških hlapcev navado imaš. Povej vsaj,
kam se mudi!«
»Do Poljan bova jahala,« je rekel tujec.
»Pa kdo umira!«
»Dieterich.«
»Ne poznam ga.«
»Pa te on pozna. Sedi!«
Dvignil je bogovca v sedlo.
»Truden in bolan sem, s konja bom padel,«
je vzdihnil bogovec. Prihoda je molče
spodbodel.
»Kako pa leži za smrt?« je zaklical bogovec.
»Iz bodilja,« je odvrnil kratko hlapec od
Poljan.
Noč pred jezdecema se je vse bolj meglila.
Ko sta vzšla pod Kranjem čez Savo, sta
bredla kakor v dim . . .
# # #
Štepanjega jutra pred zoro sta vstala dva
človeka na božjo pot k svetemu Štefanu
na Suhi, da bi darovala, ljubila božjo mizico
in nesla leseno živinče krog oltarja.
Prvi romar je bil kmet Špan z Mlake.
Tisti, ki je bil za ženo postavil razpelo
otročnic. Drugi romar je bil bebasti Tilen
iz Kranja. Nositi konja okoli oltarja je
bilo njegovo največje veselje. V megli sta
zašla oba romarja. Kmet Špan ni mogel
naravnost zaradi vode. Trhla brv se je
bila nedavno zrušila. Zato je moral ob
vodi navzdol. Tedaj pa se je bil Tilen
dokopal po ozarah do steze čez polje pred
Brdom in je spoznal kraj. Iz medle svetlobe,
ki je rosila skozi megle, je stopila
predenj velika senca. Ko je bil blizu, je
spoznal, da je križ. Takrat pa je Tilen od
groze zavpil. S križa je viselo samo dvoje
rok, ubogo truplo razpetega Boga pa je
ležalo z licem na zemlji. Tilen se je vrgel
z vsem telesom pred oskrunjeno podobo
in stokal.
Kakor bebcu je tisti čas zrastla tudi kmetu
Španu senca v megli v nadprirodno velikost.
Bilo je strahotno v polumraku in
odblesku prve luči v megli in nejasnih
obrisih. Kri se je ustudila kmetu. Strašno
je zaslutil. Kmetiško orožje, palica z nasajeno
sekirico, je zadrhtelo v njegovih
rokah. Neko čudno, hudobno bitje je bilo
oskrunilo njegovo sveto znamenje. Nagnilo
ga je za skok in je planil in udaril.
Brezglasno se je zrušilo človeško telo pod
udarcem. Takrat je videl kmet, da je ubil
majhnega, siromašnega človeka. Zastokal
je in stresel zadetega. Potem se je dvignil
in zaklical:
»Pomagajte.«
Stal je in poslušal za šumom ljudi, ki so
morali priti mimo. Ko pa jih je cul, se je
spomnil samega sebe, žene in otroka in
je stopil naglo prek njiv, da ga ne bi
videli ljudje . . .
Kanjenega Tilna pa je prebudila hladna
ruša v zavest. Težko se je dvignil na roke
in se čudil čudni vlagi, ki je lila z njegovega
telesa na bridko okrhani les svetega
lika. Smrtna sraga z njegovega čela je
rosila na mučeniški les, na oči, na krono
in čelo. Šum bližajočih se ljudi je vzdramil
bebčevo dušo v strašno jasnost spoznanja,
v grozno zavest nepojmljivega
strahu, bolečine, usmiljenja. Svoje lastne
srage je videl na svetem liku, svojo kri
na njegovih ranah. Nečloveško se je pognal
in zaklical:
»Ljudje božji, usmilite se. Obrišite Mu
kri, oterite Mu srago.« Potem je padel
vznak. Ljudje so stali ob njem.
»Obrišite . . .« je prosil ubogi človek še
enkrat. Nato pa je začel grebsti z rokami
v grudo. Sunkoma se mu je stresalo umirajoče
telo. Nekdo ga je privzdignil. Odprl
je še enkrat oči in jih razširil v neskončnost
kakor da vidi neskončno, najslajše.
Kraljica Marija se je bila tisti trenotek
vrnila s turške meje, da bi ga z nebeškim
tovarištvom nagradila za stražo, katero
ji je stregel, za zvestobo . . .
Ljudje pa so verjeli v strašen čudež. Pobrali
so oskrunjeni sveti lik in ga pritrdili
na križ. Niso otrli smrtne srage, niso
obrisali krvi. Iz zločina dvakrat mučeno
naj bi viselo sveto telo in svetilo v noči.
Vsak večer v snegu in viharju so prižigali
luč pod križem. Telo nesrečnega Čatuljice
so vrgli v konjsko jamo in zagrebli z
lajnom. Šele ko je sporočil župnik iz
Kranja, da je umrl nedolžen človek, so
prenesli mrliča v posvečeno zemljo . . .
Župnik Treiber je tisti večer beležil v svoj
dnevnik:
»Krizmanek zakonskih je norstvo dolenjskih
poluvercev in bogomilov, krizmanek
mojega svetega stanu je spovedna tajnost.
Čast in hvala Tebi, Gospod, da si me razsvetlil.
« ^ '
Sredi molitve ga je zabolelo.
»Krizmanek?« je vprašal. »Naš krizmanek?
Ali je še drugo? Zvestoba? Brevir,
ki ga ne opravljamo?«
4.
»TZ^ rit enim tempus, cum sanam doctrinam
l_j non sustinebunt, sed ad sua desideria
coarcevabunt šibi magistros . . .«
Župnik Treiber je sredi brevirja utonil v
žalostne misli.
»Moj Bog! Saj je tako čista in jasna
beseda apostolov. Odkod jemljejo nesrečniki,
da bajijo zmišljeno?«
»Testificor coram Deo et Jesu Christo . . .
praedica verbum, insta opportune importune,
argue, obsecra increpa in omni
patientia et doctrina . . .«
Župnik je uverjeno ponovil:
»In omni. . . patientia et doctrina.«
Župnik Treiber je nemirno zastrmel proti
nebu, ki je bilo podgorelo nad meglami,
ki so se kuhale iz polj in voda. Kakor
skozi kopreno je rosila težka zarja skozi
mokri ovoj. Prečudna luč iz čudnega vremena
na Silvestrovo.
Župnik Treiber je domislil:
»Gospod moj Bog! An ti bom vsaj ko novi
trebenjski pastir dovolj zrel za svoj župniški
stan. Doslej nisem bil.«
Vedre je je spregovoril čez čas:
»Hie Treiber... In omni patientia et
doctrina!«
# # #
Prav tisto uro je vzšel v višave pred
Kranjem bogovec Jernej, iz nezdravega
mrča po dolih in iz bodilja v jasnine in
198 zarjo. Truden je omahnil in sedel ob poti
in strmel v nižavo, ki se je pokrivala v
trpki megleni mraz. Kakor v urah svojih
duhovin je tožil s tegobno besedo:
»Nesrečna zemlja farčičev. V megli toneš,
v temnicah, s večen ju in Baalu. Nobeno
solnce ne prežene tvoje megle, prijazen
nebes je ne popije. Gospod, moja luč, moja
moč! Hie Baertl! Truden je rabotne reči!
Ali res še mora v trpljenje? Gospod, ali
ne vidiš! Obupal bo, visel bo na veji in
drob se mu bo razlil.«
Iz dolin je vstalo zvonjenje, v Crngrobu,
v polju, v samotah. Bogovec je vedel:
»Starega leta zadnji delopust.«
Cez jasno nebo se je sejala visoka zimska
megla. Mrzlo je dahnilo od višav. Potem
je bridko zamahnilo v šumenje zvonov.
Neskončna bridkost je obšla bogovca. Iz
vremena mu je bilo, da mu je zadnjič zašlo
solnce, da bo stopil v teme in megle
in ne bo nikoli več videl ne jasnin, ne
jutranje zarje. Vse bo ugasnilo, vse minilo.
Škrjanci ne bodo peli, ne bo se smejala
pesem. Zdaj je bila slovesa zadnja ura.
Kako dolgo je še do groba? Ali ne lajajo
že psi, ki čutijo smrt? Ne. Kmetje nimajo
psov, brani jih jim gospoda. Zvonovi
tulijo tako . . .
Bogovec je omahnil v dolino. Prešel je
Savo v Kranj, ko je bila noč. Iz pijače,
katero so mu bili dali na pot, se je omotil,
da ni klel zvonov, ki so tulili . . .
Tisto uro je šel učitelj Dachs po Kranju
in klical v zvonjenje. Pa je vedel, da ga
ne morejo čuti ljudje in da zvonov ne
bo prevpil. Zato je pijano in objestno
klical:
»Vstanite, mestjani. Ali veste, kdo zvoni.
Tomaž zvoni, bahač, ki se snaži s snago
letečega lisjaka. Komu zvoni? Pogrebcem
zvoni. Zapojmo veselo pogrebno pesem:
In Fried und Freud zieh ich dahin . . .«
Takrat je iskal bogovec Jernej poti čez
polje na Brdo in ga je vodila luč v polju,
ki je ni vedel. Ko pa je vzšel, je videl
strahotno. Belo mu je sinilo naproti razpelo
otročnic. V svitu luči ob vznožju
križa je videl bogovec prestrašno: razbita
stopala lesenega lika so krvavela. Stopala
pa je bil raztrgal on sam.
Bogovec je blazno zavpil:
»Znamenje!«
Nato se je zgrudil kakor mrtev na obraz...
# * #
Petelinji klici so dvignili bogovca izpod
križa. Vstal je, ne da bi se zavedel, kje
je bil padel. Strašen mraz mu je gnal ude
in čeljusti. Padal je čez razore in občutil,
da brodi po neznanem svetu, po nekaki
močadi, v kateri mu tonejo noge. V motnosti
je koprnel v eno samo željo: piti,
piti, piti . . . Motna blodnja se je gostila
v prečudno gledanje in je trpel iz njega:
»Zoprna hotljivost ženska! Pasja mati!
Kaj legaš k možu? Dojenec v plenah še
ni segel do vejice nad ležiščem. Podoji
dete. Od žeje sahne, od žeje. Daj mu piti
in spoštuj krizmanek!«
Stara ženica, ki je bogovcu ogenj netila,
se je plaho umaknila pred bogovcem, ki
je vstopil in ki ga ni spoznala. Grajski
\ r a t a r pa je bil vstopil za bogovcem, obstal
ob vratih in se krohotal:
»Nobena svinja ni bila nikoli bolj pijana.
Po š t i r i h . . . pa tak, da lajno lije od
njega. . . Vzdajem dobro jutro, pijani
Luter Martin, sveti bogovec, veliki vlačugar.
Kje si pozabil pridrugo? Na Beli?
Škoda. Dve svinji ste dve.«
Bogovec je nagonsko iskal za vinom in
našel in padel na stol ob mizi.
»Kaj? Še nisi sit?« je zavpil vratar.
Bogovec je skušal dvigniti vrč, pa mu je
omahnil. Obličje se mu je razvleklo od
bolečine. Zahropel je votlo in zlezel sam
vase. Potem je blodno iskal okoli sebe in
zamrmral temno:
»Bo—dilj.«
Znova se mu je telo vzravnalo. Oberoč je
dvignil vrč in pil. A ko je pil, mu je lilo
vino ob ustnicah. Lice se mu je znova
spačilo. Strašno se mu je zagnusilo.
»Kri!« je viknil. Vrč mu je padel na mizo
in se razbil. Njemu samemu pa je klonila
glava v črepinje, trdo, temno.
»Huudičl« je zategnil osuplo vratar. Ženica
s pihalnikom se je sesedla v kotu. Od
groze jo je udarilo. Od tiste ure ni več
netila. Ohromela je bila . . .
Mrzel, tegoben dan je rastel nad poljem.
Visoko so ležale megle. Mrzlo je suvalo
od kamniške strani. Brezmejna tišina je
bila zalila ves svet. Ali ni bilo novoletnih
zvonov?
Proti poldnevu je svetloba gasnila. Ob
visokih gorah je zajemalo v dolino niže,
vse niže. Jata vranov se je nesla od Prevalij
čez Brdo v lesove. Potem je vse
otrpnilo, onemelo. Siv somrak je zabrisal
daljne gozdove, nato bližnje. Potem je vse
utonilo v neprozorni kopreni kakor v
dimu. Ljudje, ki so šli iz cerkve domov,
so bredli po petdesetih stopinjah do gležn
j e v . . .
Takrat je bil vstal na pot Erazem Wassermannov
v Kranju iz tegobe po Juti in
Gertrudi. Šel je v zime in snegove. Njegov
težki meč je rezal bridko gaz ob njem.
Med Britofom in Brdom je mladec zašel
in iskal dolgo. Pod mrak so mu grajski
psi povedali smer. Obrnil se je v levo.
Tegoba se mu je jemala v pesem ljubezni:
»Es ist ein Schnee gefallen ...i
Ustrašil se je sam svojega glasu in onemel.
Ob prvem mraku pa je vzšel srečno na
Brdo.
IZ ZBIRKE »ZEMLJA«.
STANKO MAJCEN.
MLINI.
Mlini, mlini!
Zveneč, hreščeč,
po starosti,
po kreposti,
žito drobe, koruzo hrustajo
in žejno pomakajo v močo čeljust.
Kadar nam noč upihne luč,
tam mlini zapored stoje:
mlini meljejo življenje,
mlini meljejo čas.
In čujemo, ko meljejo življenje,
in čujemo, ko meljejo čas.
Debelo se siplje, tenko leti,
med vročima kamnoma se drobi,
užiga se, gasne,
vrti, vrti
in pada v prah.
O življenje,
o čas!
O mlini, mlini. . .
Oličijo fižol za jutri,
pometejo lupino.
In v tihi krog
pogleda Bog
vseh dobrih znancev.
Na vas, na nas
spusti se lok
in svetlih nog
zbor sede nanj izbrancev.
NJEN GROB.
Njen krik gre od griča do griča,
v hram vsak se zapiči vik.
Odpro vrata: mesec stoji,
blatno gaz srebri,
prazno.
Zamaje se luč, zasvira v svislih,
napno se rože zaves.
Čuden veter preišče vse kote,
obvoha predale, obrne omote
in — prazno.
Zacvili pes. Zarožlja veriga.
• V mehkem vrbovju se vzgane obraz.
Za mesecem prepotuje dvorišče,
pogleda v hlev, prešumi listnjak
in — prazno.
Prešteje rute, pospravi kučme,
prestavi pod posteljo čeveljčkov par.
Še vroča nategne rjuhe, vroča . . .
»Ne strmite, otroci, spite!
Jaz sem, jaz . . .«
ROŽNI GRUNT.
Rožni grunt je že onstran sveta,
bela na rožnem nebu cerkvica.
Nikdo ni bil tam.
Nihče ne ve
po skritih poteh,
po strmih robeh
do cvetja,
do petja,
do pravljice cerkvice v rožah.
Zagrebli so mamico Julko.
»Kam je šla?«
»Na rožni grunt.«
Dobili so sestrico Julko.
»Odkod je prišla*?«
»Z Rožnega grunta.«
Le starec, ko leže vznak,
zavije oči, zatuli v mrak.
Boji se, boji pretežkega ila —
še kamen na grob tišči!
On ne vidi Rožnega grunta,
blazen le tiplje v noč iz noči.
LAN.
Lan, lan,
modri lan,
gladi te veter,
200 sonči dan.
D O M I N S V E T LETNIK 36. V LJUBLJANI 20. OKTOBRA 1923. ŠTEVILKA 8.
DRAGO VIDMAR: SVETINA.
BOGOVEC JERNEJ.
Dh IVAN PREGELJ.
IV. Sodeč in bojci.
1. Bogovec se je ovedel v zvonovih farne
I cerkve svetega Kocijana v Kranju.
Kakor tistikrat prej, ko je bil vstal
v višavo iz znamenja v sanjali, je stal nad
lestvami, kjer je bil davno ntonil v mračnem
in bridkem mlamolu njegov prvorojenčič.
Stal je v grozi in sli in verjel,
da bo vstalo v polju in dozorelo, kar je
trudno čakalo vstajenja. Občutje nepojmljivega
zanosa je trenotno napolnilo vse
bogovčevo osrčje. Kakor kamen je stala
ob njem tišina. Komaj razpaljena kri njegovih
senec je bila v molk. A tolkla je
venomer. Pela je. Jemala se mu je na
ustnice, da so hrepenele:
>Red je blizu! Jagnje, vzidi!«
Iskal je mimo sence, ki jo je vrgla gora
nad mesto, v polje, ki je tonilo v zarji.
Zarja je bila nenavadna; težka je kakor
sopla nad ravanjo, ostra je metala senco
samotne breze, pozabljenega znamenja v
križpotju, daljne razpale koče, kjer je v
davnem ugasnila zlovešča ženska, ki so ji
v grobu z glogovim kolcem preboli drob.
Bogovec je trpel. Ali ne bo vzrastel ob
koči jezdec v polje in zarjo? Polje je bilo
mrtvo. Ali ne bo vsaj pesem zahrepenela
iz nižin? Žalostna pesem bridkega mladca
z mečem:
»Tam pri teh vodah Babilon
smo žalostno sedeli ...«
Pesem se ni oglasila. Krčeviteje je bila
bogovcu kri v sencih in tolkla v molk:
»Red je blizu. Jagnje, vzidi!«
Še je strmel v polje in ga ni več poznal
in je prečudno spoznanje vzrastlo vanj in
je videl:
»Ali me je kakor mojega Učenika vzel
v višavo in bo zdaj spregovoril, naj se
vržem v mlamol? Le vabi, nenavidni
Krgavi! Ne bom ti služil za vse zlato
zemlje ne slast.«
Res je videl: zarja nad poljem ni več
sopla. Bila je težek plašč iz zlata. Strašna
sladkost vonjev je plala kvišku. Bilo je
medeno ozračje cvetočih lip in ajdovih
setev, bila je bridkost nepoznane polti in
sle. In zdaj je vstala še pesem iz zlata in
vonjave. Pijana je vriskala:
»Nichts Lieberes, nichts Lieberes auf
Erden . . .«
Bogovcu je zagomazelo v mozeg. Tonil je
v slabost. Še je prosil, a ni verjel:
»Red je blizu! Jagnje, vzidi, otmi!«
Iz sladke nemoči ga je prebudilo bridko,
trpko. Ovedel se je človeka, ki mu je
2 2 5 spregovoril izza ledij. Stražar farčiča
15
\
\
Treiberja je bil, cerkovni Pero, in glumil
je z besedo sodcev in cesarskih komisarjev:
> Admittis apostolicas et ecclesiastieas traditiones?
«
In še je iskal:
»Item sacram Scripturam secundum sensum
quem tenuit et tenet Sancta mater
Ecclesia?«
In še je oprezoval:
»Profiteris septem esse vere et proprie
Sacramenta novae legis?«
»Teslo papežniško,« se je dramil bogovec
v bridko pomilovanje. »Ne ume, kar golči.
Po sračje je sprejel besedo od škofljih, ko
jim je stregel v Gornjem gradu.«
Nestrpneje, trpkeje je hotel vedeti nadležni:
»Tenesne esse purgatorium?«
»Daj mu besedo za besedo, da bo mir dal,«
je občutil bogovec in odgovoril:
»Teneo.«
»Indulgentiarum potestatem?«
»Af firmo.«
»Eitus in Sacramentis . . .1«
»Recipio et amplector.«
Bogovec je osupnil. Strašno je udarila
njegova beseda v tišino in odjeknila votlo
kakor od ščita. Zabolela je v srce.
»Kakor Učenika me je prenesel v višavo,
da bi me skušal; in res me je obnoril, da
sem klical, česar ni.«
Iz nove boli je planil bogovec odločno:
> Non serviam. Nec accipio nec amplector!«
Suhotno se je oglasil v smehu nadležni
cerkovni. Široko in domače je rekel:
DRAGO VIDMAR: MESTNE HIŠE.
»Saj sem koj videl, da si se samo potajil.
Prav tak si, kakor vsi tvoji Samsoni iz
vere in Gedeoni iz čiste besede. Z roko
in jezikom hinite: foveo et fateor. Hlapčeta!
«
»Svojega posla glej! Zvonovi so,« je odvrnil
jezno bogovec.
»Misliš!« je vprašal prečudno zasmehljivo
cerkovni. Bogovec je ostrmel. Ozrl se je
po človeku, pa ga ni videl. Zvonove pa je
razgibala nevidna roka, da so zinila bronasta
žrela. A niso se oglasila. Bila so
brez jezikov.
Sirova zloradost je obšla bogovca. Zasmejal
se je krohotoma:
»Zvoni, zvoni, če moreš. To je težje kot s
podrezanimi vrvmi.«
Zvonovi so besno plali za glasom in ga ni
bilo. Bogovcu pa je zamrl* smeh v grlu.
Strašno in nenadno se je vse spremenilo
ob njem. Omotičen je pogledal od nihajočih
zvonov čez polje v zarji. Zarja je
bila ugasnila, pepelnato nebo je viselo v
ravan. Eavan se je bočila ostudno. Bila
je kakor sluzasto jezero, temno, zagonetno
gosto. V njem je gomazela smotlaka. Soj
pepelnatega neba se je zrcalil na nečednem
živem, ki je rastlo v višave. Tožeč krik se
je vzel z višav, ki so gasnile v mrzlem
mraku. Šum strahotnih peroti je stresal
ozračje. Strašen ptič se je nesel nad ostudnim
mlamolom, krakal in vekal: gorje,
gorje, gorje . . .
»Čuj in glej; imel boš videti in slišati,«
je čul bogovec znova glas cerkovnega človeka,
ki ga ni videl. Tudi ni več vedel, kje
je in kako stoji nad nepoznanim. A kakor
na dlani jasno je stalo pred njim ostudno
jezero in rastlo. Pod smolnato gladino je
gomazelo živeje in se dvigalo kakor v
mehur. Ptič, ki se je nesel nad mlamolom,
je spustil krila in sedel v smradno. Kakor
kvočka v jajce je udaril s kljunom v
sluzasti mehur, da se je odprl. V lajnu in
krvi je vzšla zver s sedmimi glavami
in bredla. Na zveri je sedela žena, vsa
škrlatna, obnožnja vseh kraljev sveta.
Pila je iz zlate čase, z besedo svojih ust
pa je klela Gospodnje ime. Visoko nad
njo se je nesla kvočka, ki je obudila
zver, in krakala in vekala: gorje, gorje,
gorje . . .
»Jagnje, vzidi!« je zastokal bogovec. Ne-
2 2 6 vidni vihar je gnal nepoznano njegovo
podnožje kakor veter jelko v samoti.
Bogovec je zaprl oči in zaprosil v smrtni
grozi s prošnjo orožnikov v boju:
»Media in vita in morte sumus . . .«
Odprl je znova oči. V bledi luči se je bilo
odprlo nebo nad njim. Bleščeče se je
bližalo iz višav, nejasno, a vabeče, kakor
bleda roka. Bogovec je stegnil z desnico
in je videl in koprnel v brezkončni grozi:
bilo je belo človeško stopalo, okrvavljeno
strašno, odtrgano s križa s strahotno bolečino
strašne rane. Bogovec ni gledal
več, tonil je v grozi in ogabni slasti,
da mu bo umreti v strašnem gnusnem.
Visoko nad seboj, vedno više je čul usihati
plahutanje orjaške ptice in zagonetno
bridki, karajoči klic:
»Schelm, arger Schelm . . .«
* # #
Za trenotja se je budil bogovec iz mrzlične
krvi in upaljenih pljuč v motno bednost
in življenje, ki je vsakdanje snovalo ob
njem. Tedaj je slišal in je rekel učitelj
Dachs:
»Norski Abdija, ne more se zatajiti. Bukovsko
piše localis.«
Nato je učitelj bral in glumil glas brdskega
barona:
»Milost in mir v Gospodu našem Jezusu
Kristusu! Vem in Te pomilujem, da si
bolan. Grešil bi, če bi Te dal takega po
svojih ljudeh s silo odpraviti iz svoje
hiše, katere bi Ti — Bog mi je priča —
iz svoje volje nikoli ne prepovedoval ne
zapiral. Pa saj so Ti znani zadnji cesarski
odloki. Periculum in mora za Te in za
me! Zato pa Te prijateljsko še enkrat
opomnim, da se reši, dokler je čas. To je
vse in zadnje, kar morem po svoji časti in
moči in prijazni tvegati za Te in našo nesrečno
stvar. Sam trpim, a upam, da bo
gospod Jezus Kristus ostal z nami, dasi se
je zvečerilo in prihaja dolga noč. Ti pa se
otmi pred vozo, skrij se pred komisarji,
ki si pregnan pred solnčnim zahodom iz
mesta in dežele. Glej mojo prijazen! Da
sem Te svaril in opomnil, sem storil več,
nego bi bil smel. Sprejmi pismu priloženi
denar za malo odškodnino, ker si se trudil
pri mojih, meni in mojim tako prekoristnih
urah modrosti božje. Pozabi moje
nadležnosti in užij novec za potrebno potnino.
Predobrotni Bog čuvaj Tvoje življenjske
poti, mir Gospodnji bodi s Teboj
in prijazen Gospoda našega Jezusa Kristusa
Te spremljaj. To Ti vzdajeta zakonska
Brdska Nikolaj in Judita.«
»Skopuh,« je godrnjal učitelj, »ni se
uštel za odhodnjo in pogrebščino. Za dediča,
ki se mu je rodil in ga bo pustil
papežnikom krstiti, bo zajel globlje.«
Medlo, kakor iz dalje in pozabljene davnine
je poklicala beseda v bogovca. Nič
ni obudila v njem ne zlosti ne bridkosti.
Skromno je povedalo, da je Judita sinu
rodila, in ugasnilo . . .
Bogovcu je znova zajelo v živčevje in
kri kakor vrtoglav vrtinec. Šumelo je v
sencih, dušilo v grlu, tesnilo pri srcu in
pojalo duha za bežnimi slikami brez vse
resnice, brez življenja in vonja. Vstajalo
je strašeče iz praznega in se oblikovalo
zopet in zopet v strašeči lik človeške noge,
ki se je z grozotno rano odtrgala od križa.
Iz praznega je tožilo venomer, venomer:
»Schelm, arger Schelm . . .«
# # #
V snegovih in zimah meseca februarja v
letu šestnajststoprvem je vstal od Ljubljane
cesarski sodeč Tomaž, deveti ljubljanski.
Od Goričan je vzšel v polje med
škofljimi v Loki in nečednim pastirjem
Jurijem Otavo v Smledniku in jezdil
mimo zarje in mraku proti mestu z
rdečim orlom v grbu. Sodeč sam se je
snažil s snago letečega leva in na novcu,
ki so mu ga skovali, je bridko trpel v
trnju pod križem in brodil k višavi. A
upal je verno in bodro: terret labor, aspice
praemium. Njegov komisarski drug, deželni
glavar Lenkovič, ni trpel v sliki,
zato pa dvojno in bridkeje: iz turške
sablje in iz rane za ženo, katero so mu
bili obnoreli evangeljski bogovci. Mihael
Harrer iz Kranja je spremljal komisarje
s sto in petdesetimi helebardami. Goreči
loški Wurtzner sam pa je bil poslal še
dvajset oboroženih kmetov s cerkovnikom
od Crngroba. Pred Kranjem je zajela komisarje
megla in noč. Prižgali so bakle.
V klancu pod brdom k Savi so morali
jezdeci razsedlati, ker je konjem drselo
na zmrzli gazi. Na savskem mostu so
sprejeli kranjski mestjani slovesno škofa
in njegove. Vsi zvonovi so zvonili. Novi
župnik Janez Friderik Klemen je po-
15*
>
DRAGO VIDMAR: KOČE.
spremil vladiko v mesto, kjer ga je v
bukovskem jeziku sprejel za katoliško
mestno starešinstvo Žiga Wassermann.
Imel je solzne oči. Bivši evangeljski stražar
se ni jokal iz ganotja. Imel je solze
iz očetne bridkosti za sina, ki je zvesto
stražo stregel brdskemu bogovcu in ni
rodil ne za prošnje očetne ne za škofiji
strah. Komaj malo za sladko usiljivo ljubezen
Snedčeve Agate, ki je želovala še
sama spasti in je samo eno živela in verjela:
da bo dom in očeta zapustila in da
pojde za ljubljenim izbranim do zadnjega
zadnjega . . .
# # #
Da bo dom zapustila in očeta in da pojde
za Erazmom, je še čul bogovec, potem
mu je novo videnje vezalo duha in ni
vedel, odkod je zablodil v mesečno noč, ki
se je bila sladko razlila v polje. A živo,
kakor da živi v resnici, je občutil topli
vonj mladih setev, slast cvetočih lip in
trpki hlad goste rose, ki je kapljala s
cvetočih vej. Bela steza je šla pred njim
v mesečini. Ob stezici je slutil za bezgovim
grmom klop. Stal je v senci in je videl.
Žena je sedela nizko in vse gornje telo je
bila nagnila predse. Srebrno je ležal žarek
mesečine na laseh in sladkem tilniku.
Vonj nepojmljive polti je dahnil bogovcu
v lice. Kakor v molitvi je povzdignil roke
in zaprosil:
»Agnes, mein viellieb!«
Žena je rahlo okrenila glavo. Levico je
dvignila k obrazu in pokazala s prstom
na ustnicah, naj molči. Bogovec je videl
njen obraz in ga ni videl. Bolno in svetlo
je bilo v njem: vse je vonjalo v sladkem
in trudnem dekelstvu.
»Agnes, nenavidim ti dojenca.«
Sedel je ob ženi in se je nagnila k njemu.
Zaskelelo ga je do duše in je videl:
»Juta je iz Kokre.«
Žena je šepetnila skrivnostno:
»Napojila bi ga, pa ne mara.«
»Ali spi?« je vprašal bogovec.
»Zaznamenovan je,« je zaihtela tiho.
»Kako more to biti?« je trpel bogovec v
čudni slutnji velikega strašnega.
Strastno je planila ženska in vzkliknila:
»Saj si sam hotel, da bodi Gregor in
zadnji.«
Vrgla je otroka predse in si pokrila obraz
in se lomila v bolečini in joku. Bogovec
je videl pred seboj nekako ostudno kepo
v plenah in je vedel:
»Gertrudin incubus.«
Trenotno pa ni bilo več strahotnega bitja
in le še žena je stala pred njim v svitu in
se gnala v prešernem smehu in pijano
razuzdanem plesu. Pela je z glasom obnožnje
v hlevih:
»Im roten Klee, im griinen Gras
unser beider Bette was ...«
Bogovec je razširil poln bridke žalosti in
trpke sle svoje roke po njej:
»Juta, ne poj, Juta!«
Trenotno je stala in bila zopet vsa krotka
in je vprašala:
»Kaj hočeš? Da naj te ljubim?«
Prešerno se je zasmejala. A trenotno je
spet jokala. In potem je vikala jezno,
zdražljivo:
»Saj ne ljubiš. Noben moški ne ljubi. Samo
dekelstva ste žejni.«
In divje je začela trgati vase kakor v
grm cvetja in je trosila okoli sebe:
»Nate, prasci, berite dekelstvo! Žrite ga!
Im griinen Gras, im roten Klee . . .«
Njena pesem je zamrla v novem smehu.
Nekje v setvah je utonila žena. Bogovca
je zazeblo. Bila je nenavist.
»Obnožnja konjarjev . . . svinja! . . .«
# # #
»Mrači se. Vrni se domov,« je dejal Erazem
Agati. Deklica je zaprosila:
> Ali ti nisem prav nič v pomoč?«
> Moški najbolje vedo, kako je streči moškim,
« je menil mladenič trpko.
»Zboli,« je odvrnila deklica, »boš videl,
kako ti bom streg-la jaz.«
»Daj mir,« se je vznevoljil. Čez trenotje
je ponovil trpko:
»Snežiti je začelo. Pot boš zgrešila. Doma
te pogrešajo in skrbe.«
»Doma menijo, da sem pri teti,« je odvrnila
deklica. Trpko je molčal mladenič.
Tedaj je deklica tiho zaihtela.
»Snedčeva,« je vedel bogovec in strmel iz
vzglavij. Tam je bila miza. Erazmov meč
je ležal počez ob sveči. Erazem je sedel za
knjigo. Onstran mize je stala deklica in
iskala negotovo z očmi in prosila z nemimi,
drhtečimi ustnicami.
»Norski mladec,« je občutil bogovec in
zahropel glasno. Deklica se je ozrla po
njem in vzkliknila, ko je videla njegove
odprte oči.
»Erazem, glej! Gospod živi.«
Gibko je bila ob bolniku, podprla ga z
levico okrog ramen in iskala s pijačo v
desnici za njegovimi ustnami. Pil je željno.
Nato je počival in govoril z očmi:
»Snedčeva si. Očeta in mater boš zapustila,
da pojdeš za ljubljenim. Ali veš,
kam? Veš. Moraš tako. Nisi grda. Dobra
si. Tvoja žrtev je večja od tvoje sreče.
Dobra si. Tvoja roka je topla in voljna.
Strezi še, strezi!«
»Agata?« je šepetnil.
»Sem, gospod,« je odvrnila. »Rada strežem.
Ali smem?«
On je prikimal in iskal z očmi za Erazmom,
ki je stal za deklico.
»Zakaj te podi od sebe? Ali te ne mara?«
je vprašal slabotno.
»Gospod —,« se je oglasil Erazem za
opravičbo. Bogovec je zmajal z glavo.
»Pisano je . . . Očeta in mater . . .«
Erazem je povesil oči.
»Ali ti je prigrustna?« je zrastel bogovcu
glas. Erazem se je kakor prebudil.
»Kaj pa misliš, gospod?«
»Daj ji roko,« se je skušal nasmehniti
bogovec. A njegovo upadlo lice se je
strahotno razvleklo. Nova slabost mu je
za trenotje zameglila oči. Agata mu je
stregla z novim krepčilom. Ko si je spet
DRAGO VIDMAR: SEJAVEC.
opomogel, je odstopila in čakala. Neizgovorjene
besede so lebdele na njegovih
ustnah.
Oči so plaho iskale: »Nichts Lieberes . . .
A kaj je reklo v sanjah? Da ne ljubimo?
Saj ni lagalo! Ne ljubimo. Do konca ne
ljubimo, do zadnjega ne . . . O Martin,
bogovec norski iz mesa! Zakaj si oznanil
tretjega in tretjo ob dveh!«
Polagoma se je jasnilo v bogovcu. Oči so
mu šle za mladima, ki sta pričakujoče
stala ob njem. Bilo mu je v čudno slo,
gledati ju, kako sta mlada, trpka v njiju
neprebujeni slasti, in moral je verjeti.
»Ta dva sta . . . Kakor je pisano, bosta.
Ena duša, eno telo do zadnjega . . .«
Dvignil je desnico kakor za povelje in
rekel trpko, presekano:
»Eno . . . do zadnjega . . .«
Deklica mu je pokrila roko s poljubi.
Verjela je, da je blagoslovil. V njenem
hvaležnem milovanju se je onesvestil v
spanec brez sanj . . .
Takrat je planila deklica in ovila roke
Erazmu ob vrat in gorela.
»Tvoja žena sem. Pa me še podi, če me
smeš. Podi me! Glej, takoj pojdem. Po
poročno krilo in po prstan. Potem se
vrnem in ostanem.«
* Ostaneš,« se je razvnel mladenič v njenih
poljubih in solzah. V njenem ognju
je splahnela bridkost njegovih duhovin.
Vzbudila se je mladost njegovega moštva,
2 2 9 trudoma, trpko. Ni se še poznal.
»Ljubi, ljubi!« je hotela ona; on pa se
je rahlo otresel njene sladke usiljivosti
in sedel h knjigi. Sedla mu je nasproti.
Njegov meč je ležal na mizi med njima.
Tako sta bedela nemo, dolgo v noč.
Proti polnoči ju je zdramil učitelj Dachs.
# # #
Učitelj je stopil k spečemu bogovcu in
mu posvetil v obraz. Agata je stala za
učiteljem in je vzdihnila:
»Kako je lep!«
»Lep?« se je ozrl učitelj strmeče po njej
in jo jedva prepoznal. Ker pa je bil star
in izkušen, jo je pregledal, pokimal z
medlim nasmehom in dejal.
»Kako bi bil grd človek, ki je videl smrt!
Tudi ti boš dvakrat cvetela, ko jo boš
videla.«
Deklica je prebledela in vprašala plaho:
»Zakaj govorite o smrti?«
Ni odgovoril. Zato je odstopila in se obesila
rahlo Erazmu za roko. Učitelj pa je
bridko motril nezavednega bogovca in
mrmral temno. Ni bil popolnoma trezen.
»Spiš, Baertl. Prav. Saj nimam najboljših
vesti, da bi ti jih moral povedati. Le to
me skrbi, kako bo jutri s teboj. Dein
Stark in Gottes Handt. Da boš vztrajal
do zadnjega, si obljubil. Zares, prav po
besedi si odlašal do zadnjega. Sodca si pričakal
in bojce.«
Kimal je z glavo in govoril kakor prej:
> Spi, Baertl, to noč še smeš. Toda jutri bo
treba na pot. Karlovec ni blizu in Zrinski
so daleč. Kako boš dohodil? A da bi vsaj
vedel, kam te skriti za silo v teh zimah,
pa ne vem. Vem, pa se ti bo grajalo. V
svinjaku pri obnožnji na Beli.«
Stopil je k mizi in vprašal, ali je še kaj
vina. Erazem mu je ponudil poln vre.
Učitelj je pil dolgo. Potem je menil proti
mladeniču.
»Hrani s pijačo. Potrebna nam bo.«
»Ne pijem!« — se je uveljavil Erazem.
Učitelj je zopet stal ob bogovcu in govoril:
»Pri obnožnji v svinjaku, sem rekel,
Baertl, če se ti grajalo ne bo. Druge strehe
ne vem. Pa se ne pohujšuj nad menoj. Vsaj
pred vozo te otmem. Ponesem te, če treba,
kakor mati hlapčiča v plenah. Na Beli te
ne bodo iskali. Za Brdo pa si je baron že
umil roke.«
Prestal je za trenotje. Nato pa je vprašal
čudno živo, iz svoje dobre volje: »Morda
ti ni prav tako? Kakor hočeš. Imaš še
drugo pot. In do jutri imaš čas. Umri!«
Agata je zastokala od bolečine.
»Ne nori,« je menil učitelj, »ali sem rekel,
naj umre. Ne boj se zanj. Orožniki ne
umirajo v spanju in nemi. Umirajo v
boju. Pa še tedaj kličejo pred smrtjo svoje
matere. In Baertl je še ni.«
Zopet je pil. Omočen se je nato sesedel za
mizo. Že drema je je rekel: »Preden se
zdani, me zbudita, da pojdem v Kranj.
Komisarji so v mestu, ki je vse polno
žalostnih obrazov. Tudi prosjakov se je
nateplo na vsak vogal. Vsi krmežljavi so.
Naj vidijo komisarji in sveti Ljubljančan
vsaj enega, ki bistro gleda in ni žalosten.
Johannes Dachs bo taisti. Pa za noge naj
ga obesijo, če ga bodo pogodili, da je.«
»Bogovčev Ulises,« se je trudno nasmehnil
Erazem. Sedel je zopet za knjigo in
bral. Onstran je sedela Agata. Erazmov
meč je ležal na mizi. Meč, prečudni hlapčič,
gol in brez plen, med možem in ženo
z nespočito krvjo . . . sam, sam, bridek . . .
In le še zunaj v polju razpelo otročnic je
še samotneje in bridkeje trpelo v temi in
laježu volkov, ki so se bili zatekli od
koroške strani v gozdove za Brdom . . .
IZ ZBIRKE »ZEMLJA«.
STANKO MAJCEN.
MURSKO POLJE.
Tam so trgi, tam so mesta,
v čistem soju sonca so,
čoln lehak te ziblje v vodi,
zlata vse do konca so.
In bogastvo in brezdelje,
tuj in blagrovit to rod,
ponedeljki so nedelje
in prosjak gospod.
čoln lehak te ziblje v vodi,
v čist vtaplja se pokoj,
čisto tone leto v vodi,
nagne zlat se sad in soj . . .
GOSTU.
Visoka jesen,
čista do zvezd,
po jabolkih dišiš, po senu.
D O M I N S V E T LETNIK 36. V LJUBLJANI 10. DECEMBRA 1923. ŠTEVILKA 9 IN 10.
O
J. PLEČNIK: SKICA ZA NOTRANJŠČINO
CERKVE.
BOGOVEC JERNEJ.
DL IVAN PREGELJ.
2.
rožniki ne umirajo, preden niso
v smrtni sragi klicali matere. In
Baertl je še ni,« se je ponovilo v
Dachsove misli, ko je stopal čez žalostno
zimsko polje v megleno jutro za glasom
zvonov, ki so peli od Kranja. Trpko,
trpkeje se je gostila megla predenj na
pot, da so udarjali glasovi zvonov in
šumi vasi strahotno iz neznanega. Ko je
prešel učitelj mimo razpela otročnic, se
mu je vzela nenadna ganjenost o bogovcu
v srce.
»Orožnika si se zval, Baertl,« je čuvstvoval.
»Pa ali si bil, ali nisi bil1? Ni še
orožništvo iz volje. Iz duba je in iz mesa.
Zajec ne bo bodel in jablana ne bo rodila
grozdja. Drenuljo umečim, a kdo jo kdaj
umedi? Saj verujem, Baertl, da si videl,
kar si bogoval, a ne drugih z videnji, v
videnjih si nosil samega sebe iz bridkosti
v jezo in iz jeze v bridkost. Trpel si rane.
Tudi ščenec jih trpi. Pa še ni orožnik.«
Učitelj je videl v bridki jasnosti. Ni ga
potrlo. Iz matere in očeta je nosil, da
je bil vedrejši, kadar je pogledal mimo
videza bridki resnici do dna.
»Seme se je vsejalo iz Vitemberge v
Kranjce,« je umeval. »Štirideset let je
vzhajalo in ni vzšlo. Če ni vzšlo, ni zato,
ker ni moglo. Vsaki zemlji pritiče svoje
seme in o svojem času. Kar smo mi sejali,
ni bilo naše seme. In sejali smo prezgodaj.
Kakor je vse v zemlji, tako je vse v
bogovcih. Katere zemlje seme pa so? Odkod
duh v Baertlu? Ali ni sam prejel v
delež vraže detet in vero norskih žena?
Kaj je šel lomit razpelo otročnic? Saj je
vendar ljubil iz matere in mater in vse
njeno. Če je nanjo mislil in njeno, kako
bi bil mogel kleti in sovražiti? Mater
sovražiti? Ni mogel. Besedo je imel iz
Martina, duha in jezo pa je glumil. Lep
orožnik. Da bo meč potegnil, je bogoval,
pa ga je potajil. Zaradi matere, ki ga je
dojila in ki je ne jaz ne on ne papežniki
kleti ne moremo.«
Učitelju se je razodelo do zadnjega zadnjega:
»Mater boš klical, Baertl, v smrtni sili.
Pa je ne boš iz bolečine orožnikov. Iz
slabosti hlapčiča v plenah jo boš, ko te
bo zdrizal strah materine marnje in basni
in še o nenavidnem kosmatcu s pažlji,
detečji tvoj prvi strah iz papežniških slik
in tvoj zadnji. Amen.«
Iz bolne resnosti se je obudil trenotno v
veselo voljo:
»Ampak jaz, jaz sem njegov Ulises.«
Nad spodnjim, v gaz utepenim in zmrzlim
snegom je ležala plast novega iz zadnje
noči, utrujala in močila skozi obutev.
Upehan se je doboril učitelj v prvem
dnevu do mesta. Našel je Schlagnovo pristavo,
kjer je skrivaj nočeval, kadar se
je mudil v mestu. Pes je bevsknil nanj,
2 5 7 ko se je bližal. Ko pa ga je spoznal, se
17
mu je začel prilizovati. Učitelj je odpabnil
v pristavo. V slami je kril svoje preobleke
in pijačo za spanec. Začel se je
šemiti in preodevati. Tedaj se mu je vzelo
v misli:
»Ulises mi je rekel mladec z mečem. Iz
katere marnje že ima to ime? Saj sem
bral nekoč. Dobro ime. Bogovčev Ulises
je rekel in sem ponovil. Danes bom popoln.
Noben komisarski snubač me ne bo
sumil.«
Preoblekel se je v cunjasto pokveko z
grbo in izpahnjenim ramenom. V brado
in lase si je nastlal prahu in plev. Ni se
videl, a je zaupal:
»Dober sem. Ulises. Doma je čakala nanj
žena, ki je bila dvajset let vdova. Kristan -
čeva Penelopa, na me boš trideset.«
Izšel je iz pristave. Pes ga je oblajal. Vsi
zvonovi v Kranju so peli. »Sancta, una
et militans,« je čuvstvoval učitelj, »zmaguješ.
Z zvonovi, z orglami in s svečenjem.
Parva victrix! Z lesenim mečem krotiš
bogovce, hlapčiče v plenah, negodne.«
Še trpke je je občutil:
»Sveti Ljubljanec, počemu s helebardami?
Naš bogovec Jernej sam, sem cul, je
klonil pred lesenim mečem. Za božič,
preden je legel bolan, so ga videli v cerkvi.
Pozo vi ga predse kakor si druge. Prišel
bo in obljubil zvestobo in rekel: foveo ac
f ateor.«
Stal je ob mestnih vratih in ni mogel
vstopiti. Iz mesta so prihajali vojaki.
Učitelj je izvedel, da gredo v Križ po
sinove evangeljskega Križaja, ki so prejšnjo
noč ubili mestjana Lovretiča.
Učitelj se je oddahnil:
»Na Brdo ne gredo.«
ARHIT. ŠOLA J. PLEČNIKA: SKICA ZA
MARIJIN TRG.
Vstopil je v mesto. Živa razigranost mu
je razvezala duha.
»Tomaž, sveti komisar,« je verjel, »saj
ne menjam s teboj. Naduha iz sadla, boš
videl, bo tvoj konec. Moj pa bo šala in
pesem vagantium. Hie Dachs. Mein Stark'
die Narrenkapp'.«
Bil je v gneči ljudi, ki so- utepli sneg v
brozgo in blato. Ni beračil. Škofiji novec
je ponujal na prodaj.
»Novec svetega komisarja za tri groše.
Kdo da tri groše za svetinjo? Strašne moči
ima, če ga nosiš na goli koži. Skrnino
usopi, udnico in bodilj. Ženam v porodu
vzame krče in strah. Krče in strah za tri
groše hudičevega denarja.«
»Tri krčmarske groše,« je ponujal še
glasneje; »ker sem lačen in žejen. Pa so
krčmarji lutrovski in ne točijo za škofiji
denar. Tri groše za nebeški odpustek.
Terret labor, aspice praemium.«
Iztržil je dva groša in se preril do cerkvenih
vrat. Stari in mladi cerkvenec sta
stala ob vrveh, da bi zvonila, kadar bi se
sodeč s komisarji vzdignil iz župnišča v
Harrerjevo hišo, kjer so nanj čakali kranjski
evangeljski mestjani. Stari cerkvenec
je vlekel sinu vrvi iz rok in se jadil:
»Ne boš, moj sin. Meni gre zvoniti. Meni
so lutrovci rezali vrvi, niso jih tebi. Moja
je in bo, da jim zazvonim pogrebno In
Fried und Freud.«
»Dajte mir,« se je ustavljal sin. »Komaj
zmajali jih boste in naduha vas bo potem
gnala vso noč.«
»Naj me žene,« je odgovoril stari, »pošteno
sem jo pridobil v službi. Ti pa me ne zasmehuj.
Lahko je služiti pod helebardami
proti norskemu bogovcu. Pa sem jaz z
gospodom Mercino, Bog mu daj dobro, in
z gospodom učenim Francetom, Bog mu
grehe odpusti, druge vojske trpel in drugačne
nuje z Junaerjem, Rakovcem Gašperjem,
s starim Schlagnom in še z
Rozmanom, ki je, živina, imel koj nož pri
rokah. Daj zvonove, ti dem.«
»Ne dam,« je odvrnil kratko sin. »Moja
služba so.«
»So,« je postajal stari mehek, »ne kratim
ti jih. Samo za to slovesno uro te prosim,
da mi jih posodi.«
Sin je trdovratno zmajal z glavo.
»Pasji sin,« se je vmešal tedaj učitelj
2 5 8 med sina in očeta, »kako je pisano? Da
- :
spoštuj očeta in mater, da se ti bo dobro
godilo na zemlji! Daj odsluženemu, kar
mu gre. Tvoj del ti ne bo ušel. Kakor
njemu jih bodo tudi še tebi rezali.«
»Pa zvonite,« je vrgel mladi Pero staremu
motvoze. Hvaležno je prikimal starec učitelju.
Mladi je užaljeno odstopil.
r Oče Pero,« je prosil tedaj učitelj, »v
zvonove mi odprite. Samo do prve line
bom zlezel, da bom vsaj zviška videl prejasno
lice svetega komisarja.«
»Odpahni, kamor hočeš,« je privolil stari
cerkvenec. Dachs se je povzpel v lestve.
Ko se je vrnil čez kratko, je potožil žalostno:
»Megla, oče Pero, megla. Nič ne bom
videl, Ti moj Bog, ki me je dal nizkega.«
Pomešal se je med gnečo ljudi in klical,
prerivajoč se k vhodu v Harrerjev dom.
> Ali niste še nič slišali o Caheju? Kaj pa
more zato, da ga je nizkega dal Bog.
Dajte mu, da bo tudi kaj videl in tistim
za božji dar povedati vedel, ki jih ni tu.
Dajte videti, ker figovega drevesa ni, da
bi zlezel nanj.«
»Na svojo grbo si stopi, pa boš višji,« mu
je svetoval nekdo. Dozdevni grbec je odgovoril
bridko:
»Jezik si iztegnil. Cerkovnik Pero ti da
groš, če mu ga posodiš.«
»Zakaj pa?« se je čudil oni.
»Mesto vrvi mu bo, ko bo zvonil. Jezikov
lutrovci ne podrezujejo.«
»Potepenec ni norski,« se je oglasila
ženska ob Dachsu.
»Nisem,« se je okrenil k njej učitelj.
»Toda bogovati znam. Zato me čuj in si
zapomni, kar vidiš. Cerkvenec že drži za
vrv, da bi zvonil, pa ne bo. Zato pa sem
dejal, da bi rabil jezik.«
Tisti čas so izšli škof in komisarji iz župnišča.
»Zvonite,« je zaklical mladi Pero staremu.
Starec se je zravnal slovesno. Potem si je
pljunil v dlani. »In Fried und Freud,
lutrovska srenja,« je zaklical zmagujoče
in se uprl v vrvi. Ko je visel v njih, je
padel vznak in ležal. Smeh stotih ljudi, ki
so ga videli, je jeknil. Troje koncev vrvi
se je nateklo v svitek pred cerkvenim stražarjem.
Še je strmel in sopel:
»Utrgane.«
»Prerezane, oče,« je dejal pomilovalno sin.
»Po so jih spet Vam, ne meni.«
»Hudiči«, je planil starec na noge. Njegova
kletev je padla bridko med škofije,
ki so tisti čas zavili mimo cerkvenih
v r a t . . .
# # #
Učitelj Dachs se je bil izlizal tik za
komisarji v Harrerjevo vežo, kjer ga je
pridržal stražnik. Učitelj se je ugrel:
»Pusti me, teslo. Ali ne vidiš, da sem
lutrovec in moram pred sodca? Kaj zato,
če sem ušiv. Moja vera je gosposka. Izpusti,
pravim. Briga mene, koga bo moje
grbe in smotlake sram.«
Izvil se je stražarju in se potuhnil v
gnečo, ki je bila v prostoru, kjer so komisarji
sodili evangeljskim. V ljudeh je
bila tišina. Dachs ni videl predse, a čul
je vsako besedo, katero je govoril škof
Tomaž. Za njegovo besedo je šel učitelj
in je sodil:
»Leteči lev ti pravijo. Rusec si pač, lisjak,
lev pa nisi. Primožev, Jurijev in Adamov
meč si ukral pa biješ po mojih. Pa pravim
in je pisano: ne kradi! Bukovsko povej,
kar veš. Saj si za hlapčevskih let grulil
car mina.«
Zgovornost sodčeva pa mu je izsilila priznanje.
Škofova beseda ni sodila. Samo
čudila se je. Trdno je verjela, ni mogla
umeti, kako drugi dvomijo. »To ima,« je
vedel učitelj, »bogovec Jernej ni imel. Ni
-verjel, ni se mogel čuditi. Iz dvoma v
sebi je trpel, prisiliti je hotel z jezno
besedo, da bi tuja ušesa verjela, pa je le
dvom sejal in lastno bolest. Za človekom,
ki pije in pravi: pij, sladko je! pijem, za
silnikom z mečem, ki bo grozil: vzemi,
saj ni strup! če sam ni vzel, ne bom
jemal.« In še je občutil učitelj, da je
škofova beseda jasna. Ni bogoval, vsakdanje
je povedal:
»Katero pričevanje je močnejše? Ali pričevanje
evangelistov, cerkvenih očetov,
svetcev in spoznavalcev ali pa duh enega
človeka, ki je učil, da imej mož ob ženi
obnožnjo, pa tako, da žena zanjo ne ve.
Tako bogovati in pričevati zna najnižji
biriški hlapec«
Nato je škof učil:
> Sedem je svetih zakramentov. Ne razdirajmo
svečnika s sedmimi svetili. Hodili
bi v temi. Eesničen je ogenj vernih duš.
Samo živali gino in vedo za zaduštvo in
17*
J. PLEČNIK: SKICA ZA KELIH.
rajne, ki kličejo molitve in prošnje. Kecite,
da ni zvezd na nebu. Smejal se bom. Da
ni svetcev božjih, trdite? Videl jih boš, ko
ti bodo v pomoč v temi in bolesti.«
Škof je dogovoril. »Zdaj,« je bridko čuvstvoval
učitelj; »sodeč bo znamenje dal,
deset helebard bo zarožljalo in vsi iz
besede že vedo in verjamejo, da je Martin
pravi Antikrist in bodo rekli: foveo et
fateor!«
Komisarski tajnik je začel klicati evangeljske
po imenu.
»Sebastianus Schlagen, filius Georgii,
Carnopolitanus, tabernator.« Učitelj se
je vzpel, da bi videl. Schlagen je stopil
težek v svoji tolšči pred komisarje. Kaj
je govoril, učitelj ni umel. A jasno, kakor
da snubi v bojce, je narekoval škof pisarju
v roko:
»Juxta men tem et mandatum serium Srni
Dni Principis. . . admonitus ad sacramentalem
Confessionem et communionem
Ecclesiae Catholicae ritu, sublatis impedimentis,
promisit oboedientiam.«
»Fovetur,« je mrmral učitelj.
»Georgius, filius Georgii Stockzahndt,«
je klical tajnik. Evangeljski je pristopil.
»Curaturus, ut brevi reconciliatur deo
et Ecclesiae,« je slovelo v zapisnik.
>Fatet,« je siknil učitelj.
»Tomaž Heinricher,« je klical tajnik in
beležil:
>\Ratus saluti animae suae demum melius
provisum fore si explorata exacte sua
conscientia sacram communionem semoto
omni obice securus accedat.«
»Foveturque fateturque,« je pačil učitelj.
Tajnik je pozival ime za imenom. »Deveti,
fatetur,« je glosiral učitelj, »deseti favet.
Enajsti . . .«
»Kovač Urh Glaser,« je pojemal tajniku
glas.
»Submittitur,« je menil že v naprej učitelj.
Obešenjaška porednost se je budila vanj.
»Casparus Sparer,« je zaklical v kadenci
tajnik. V učitelja se je vzel dovtip. Bil je
Sparer jecljač in deset grošev je dolgoval
učitelju že enajsto leto. Tega se je zmislil
Dachs in zaklical glasno:
»Culpam šibi indulgeri humiliter petit.«
Komisarji so se strmeče spogledali. Straža
je iskala v ljudi. Toda učitelj se je bil
že izlizal na hodnik in se podvizal na
varno. Le ko je prešel mimo straže, ki
mu je prej branila vstopiti, je doživel
neprijetno klofuto in omahnil na trg med
gnečo. Svojo šegavost je bil prinesel s
seboj.
»Niti Pilat ni sodil krivičneje,« je zaklical.
»Še slina v mojih ustih ni papežniška.
Zato sem vstopil, da bi se spokoril in rešil
dušo, in sem obljubil: foveo in prisegel:
fateor, pa so me izvrgli. Po krivici, ljudje
božji.«
»Po krivici, Johannes,« je spregovorila
neka ženska v ljudeh. Učitelj je trenotno
ugasnil in usahnil med ramena in hrbte
svojih sosedov. Postavna ženska je iskala
skozi gnečo za njim. Bila je Kristančeva
. . .
# # #
»Amen, amen, fiat, fiat. Kranj je spet
katoliški,« je zahvalil škof Ljubljančan
2 6 0 razpelo v župnišču. Tedaj so mu javili, da
prosi za sprejem brdska baronica Judita.
Dasi je bil utrujen, jo je škof vendar
sprejel. Vstopila je. Sijala je v sreči in
lepoti mladega materinstva in se zgrudila
pred škofom na kolena in mu poljubila
roko.
y Judita? Estera?« je čuvstvoval ginjeno
škof. »Kaj hočeš, da se zgodi? Ko bi tudi
pol kraljestva prosila, dobila ga boš.«
Prosila je za redko milost, da bi ji škof
krstil sina.
»Fiat, Estera,« je dejal škof. Potem je
vprašal:
»Ali je to samo tvoja želja, hčerka, ali
pa tudi gospod baron tako želi?«
Zardela je rahlo in povesila glavo. Igravo
kot lepa plemkinja in zmage si v svesti
je rekla:
»Našla sem milost v njegovih očeh.«
»Fiat,« je prikimal škof.
Ko je izginila, je škof strmel še vedno
na zaprta vrata in spraševal mehko,
sanjavo:
x Judita? Estera?«
3.
Učitelju Dachsu je priletela ob špitalskih
vratih, ko je hotel iz mesta,
Snedčeva Agata v roke. Sklenil je roke,
da je dekle strahotno ostrmelo. »Erazem,«
je rekel učitelj in ga je spoznala, se nasmehnila,
prikimala in šepetnila:
»Po poročno krilo grem in prstan.«
Nekaj trenotkov je gledal učitelj zavzet
za sladkim otrokom. Potem se je ovedel
sebe in svoje poti in izšel. Pes pred
Schlagnovo pristavo ga je spoznal in mu
pustil odpahniti v slamo.
»Pes je zvest,« je mrmral učitelj preodevajoč
se v suho kmetiško obleko.
»Spoznal me je. Vdova me je tudi spoznala,
pa je sitna. Hudič vzemi Penelope.
«
Bilo mu je prijetno v suhem in zleknil je
v slamo. Z roko je iskal ob sebi pod se.
Izkopal je bučasto posodo in jo nagnil,
da je plenknilo.
»Spadi trikrat, Schlagen,« je mrmral, »jaz
te ne bom sodil. Bogve, da si mi jo napolnil
in mi verno služil po naročilu in
plačilu. Le ne daj Bog, da si z vodo žalil.«
Dvignil je in pil. Potem je mlasknil z
jezikom in rekel:
»Boštjan. Absolvo te. Spadi še četrtič.«
ARHIT. ŠOLA J. PLEČNIKA: IDEJA ZA
MARIJIN TRG.
Tiho je bilo. Le v vogalih se je hotela
oglašati sapa. Učitelj je začutil hlad na
svojem licu in verjel:
»Kakoršni časi, takošno vreme. Hudičevi
mrazovi gredo v deželo.«
Stegnil se je po slami in se zadelal. Iz
toplote in pijače mu je rastla zaspanost
in dremavost. Pes pred pristavo je kratko
zacvilil. V šumu vse krepkeje dihajoče
sape od gora se je zavlekel za deske v
kotu, zdehnil krčevito in spal.
»Vdova,« je dremal učitelj, »kakšen vrag
ti je v glavo utepel, da mi dušo porobiti
želiš in se mi v zakon siliš. Kako neki
bi to moglo biti? En Ulises in dve Penelopi.
«
»Adulteri regnum Dei videbunt,« se mu
je še jemala šala v misli in besede. Potem
pa je spal. Sapa ob vogalih je rastla v
vihar. Nebo je lezlo nizko v polje. Sredi
2 6 1 popoldne se je hotelo večeriti . . .
Trenotno se je učitelj zbudil. Tik ob
njem pri leseni steni je nekdo polglasno
zaklicali »Johannes.«
Učitelj je poslušal in oprezoval nemo.
»Johannes,« je ponovilo od zunaj.
» Kristančeva, Penelopa, pa hudič jo
vzemi,« je občutil besno učitelj in mu
je bilo ugodno, da je vrata zapahnil in
da straži pristavo pes. Molčal je in vlekel
sapo vase, da bi se čim bolj potajil.
»Johannes,« je čul še v tretje in se nemo
spačil. Tedaj pa je rekla ženska od zunaj:
»Johannes. Izbeguješ mi. Bojce boš prevaril,
mojih oči ne boš. Za petami sem ti
že od poldne, pa nisem šla za teboj. Zdaj
je peta ura. Tudi zdaj te ne bi iskala, če
bi treba ne bilo.«
»Prekanjena si,« je modroval učitelj. »Pa
sem po imenu in naturi jazbečji; ne boš
me izvrtala.«
Vendar je posluhnil napeteje. V ženinem
glasu je resnično drhtela neprikrita nestrpnost.
»Johannes,« je zaklicala bridko. »Zdaj te
ne bom nadlegovala, da me zanemarjaš.
Zdaj ti bom povedala le še eno, preden
me opazijo in če ne bo že prepozno. Bojci
so za teboj.«
»Hudiči,« je spregovoril Dachs.
Žena od zunaj se je oddahnila in hitela
pripovedovati:
»Po slami grebem ob steni, kakor da
nekaj iščem, kajti vidijo me. Deset jih
gre proti Eupi. Žiga Wassermann se je
od togote napil; našel je Wurtznerja in
njegove kmete in loški mu jih je posodil.
Učitelj gre lovit sina, Wurtzner bogovca,
pa tudi zate vejo, da si vrvi rezal v zvoneh
in komisarje špotal.«
Učitelj je stal. Do skrajnosti je nagnil
posodo z vinom. Ko je spet zajel sape, je
dejal ženi:
»Vrni se in veruj: Johannes ni nehvaležen.
«
»Hodi srečno,« je rekla.
Učitelj je odprl iz pristave in oprezoval.
Res je videl bojce. Komaj sto korakov
vstran so bili zavili proti Rupi. Njemu
je ostala še vedno pot mimo Preval j . Leno
je zazehal pes ob njem in ga opozoril nase.
>• Zehaš, mrcina,« je rekel učitelj. »Pa sem
trdil, da si zvest. Niti bevsknil ne bi bil,
če bi se bili oni spomnili in pogledali v
slamo po meni.«
Sunil je jezno po psu in verjel skesano:
> Penelopa je samo ena, a ta je zvesta.«
Nato se je spustil, kolikor je mogel naglo,
na pot. A šele v grmovju in borovcih na
Prevaljah je smel brezskrbneje hiteti. Prej
bi bil lovce opozoril nase. Tako se je
gnal v gosteči se mrak in veseleč se svojega
belega kožuha. Grel ga je do znojnih
kapelj, a kril ga je pred očmi orožnikov,
katere je moral prehiteti.
Že blizu grada na Brdu se je oddahnil in
razmišljal o bogovčevem begu: »Prvo je,
da ga iz gradu izvlečem. Pa četudi le pod
prvo smreko v logu. Tam ga napojim z
vinom. Naprej bo že Bog dal. V vse
svinjake dežele ne bodo iskali za njim.«
Oprezoval je nazaj v smer, odkoder je
prišel. Nič ni še videl lovcev v medlem
somraku. Samo kraj razpela otročnic, se
mu je zdelo, je vstajalo drobno in upehano
bitje in se bilo skozi snegove in veter.
»Agata, uboga nevesta,« je zaslutil učitelj
in planil v grad . . .
# # #
Bogovec je sedel oblečen na postelji in
poslušal za besedo Erazmovo, ki je bral.
»Bukovsko je,« je bil pripomnil prej
mladenič. Bogovec je odvrnil:
»Bilo je pred Martinom in Primožem.
Beri!«
In Erazem je bil odprl in je bral:
»Et venit unus de septem Angelis habentibus
phialas plenas septem plagis novissimis,
et locutus est mecum, dicens: Veni,
et ostendam tibi sponsam, uxorem Agni...«
Mimo berila je tonil bogovec v sanje.
Jemalo se mu je v dušo, kar je bil davno
pozabil. Bukovsko mu je pelo presladko,
prav tako kot v dneh mladih šol. Spomini
tistih let so se prečudno mešali v sliko,
ki je dihala iz berila.
»Et templum non vidi. Dominus enim
Deus omnipotens templum illius est, et
Agnus. Et civitas non eget šole, neque
luna ut luceant in ea. Nam claritas Dei
illuminavit eam, et lucerna eius est
x\gnus . . .«
Sredi berila je vstopil učitelj in zaklical:
»Bojci.«
Erazem je prijel za meč. Učitelj pa je
mrzlično grabil za bogovčevim imetjem.
Niti kruha na mizi, niti vina ni pozabil.
2 6 2 Ko se je kretal, je govoril bogovcu:
»Da živiš? Da vozi ubežati želu ješ? Ali
moreš stati?«
Bogovec je stal, a omahnil.
»Zajmi iz vrča, pij,« je silil Dachs.
Erazem se je bil vstopil hladen in mrk ob
vrata. Ko je Dachs podprl bogovca, da bi
šli, je vprašal: ,
»Here Meister, kam?«
»Mimo hlevov za grad v gozd,« je rekel
učitelj in pridal: »Pa oprezno! Nihče naj
ne čuje.«
»Johannes,« je tedaj zaprosil bogovec in
se ozrl nazaj po sobi. Svečo na mizi so
pustili goreti. »Johannes, pusti me tu.«
»Ne razumem,« je menil hladno učitelj
in ga povlekel tiho za seboj. Komaj so
bili prešli mimo hlevov in pristav, ko se
je že oglasil Wassermann na grajskih
vratih. Vratar je vljudno svetil preganjalcem
na hodniku. Bogovčev stan so
našli prazen. Psi, ki so se gnali ob hlevih,
so vzbudili vratarja iz začudenja.
»V gozdu ga zalezete,« je bodril lovce.
»Ne bo vam ubežal in daleč ni. Saj je
komaj še živ.«
»Bakle,« je vzkliknil Wassermann.
Bile ste samo dve pri hiši; prižgali so in
našli sled . . .
Trudna in plaha do smrti je oprezovala
lovce Snedčeva Agata. Ko so zavili v
lesove, je krenila za njimi. Bakla ji je
kazala pot. Baklo je nosil cerkvenec od
Crngroba. Pa tisto noč je svetil slabo . . .
# # #
V močadah za ribnikom se je bogovec
zgrudil. »Prvič,« je zamrmral učitelj in
velel Erazmu: »Primi!«
Zadela sta onesveščenega vsak pod eno
ramo in bredla naprej. Bogovec se je
zopet zavedel. Dachs mu je potisnil vina
na usta in sopihal:
»Pij, na življenje in smrt.«
Bogovec je mrtvo pil, omahoval in blazni!
iz pijače in berila, ki ga je cul, preden
so vstali na pot.
»Velik in visok zid je opasal mesto. Bog
je v njem in Jagnje. Glejte bele vrste
božjih orožnikov. S pesmijo gredo nasproti
Jagnjetu. Jagnje jih je opralo v
svoji krvi. Sladke skrivnosti, luči. To
so snage Jagnjeta, ki je vzšlo. Jagnje,
Jagnje, Jagnje . . .«
Znova je slabel in se zavedal svoje nemoči.
»Dajta, da se odpočijem,« je prosil. »Kam
me pojata? Ali se za življenje bojim?
Prazno je življenje človeško.«
Blodne je je trpel:
»Daj že mir, nenavidni. Od zibeli si me
jahal. Ne maram živeti več. Hudičevo je
vse na svetu . . . Baal, Baal, Baal. . .«
Potem je kakor premišljal in je sebe pozabil
in vprašal:
»Ali je res Judita sinu rodila?«
»Baal!« je vzkliknil kakor za odgovor
srdito. Nato pa je nemirno drhtel:
»Ne, ne, ne . . . Ljubezen matere je sveta,
dekelstvo mater ni Baal.« Vdano je potožil
in premišljal:
»V cvetju spočenjajo in v mrazovih rode.
Možje jih ne ljubijo in iščejo obnoženj, ko
so nakazane. Uboge, svete, matere . . .«
»Zdaj bo svojo pozval in to je zadnje,« je
mislil učitelj in se zagledal v medlo senco,
ki jo je vrgel. Burno se je ozrl. Z dolenjega
konca močadi se je svetilo skozi
iedko grmovje.
»Hudiči,« je zaklel, »izsledili so nas.«
V strašnih skokih poganjajoč sebe in bogovca,
se je nesel naprej. Močad se je
ožila. Dva borovita brega sta se odcejala
po treh zajedah v ravan. Dachs je obstal.
Ni vedel kod in je ugibal. Hotel je po
srednji zajedi. Takrat je rekel bogovec:
»Breze. Na levo.«
»Na levo,« je ponovil Dachs in posluhnil.
Za bežečimi je bil nekdo zaklical. Učitelj
se je ozrl in rekel mirno:
»Za petami so nam.«
Erazem je obstal in dejal:
»Zadržim jih z mečem.«
»Poštoj,« je rekel učitelj. »Pa ko bodo
bliže, da te gotovo vidijo, beži na desno.«
»Meister, fahre wohl,« je odvrnil toplo
mladenič. Dachs je potegnil bogovca na
levo po vijugastem klancu. Šla sta dvajset
korakov, tedaj je zaječal bogovec in dejal
mirno:
»Johannes, jaz sem dohodih Pusti me
umreti.«
Zgrudil se je v mokroto in mraz.
»V drugič,« je zamrmral učitelj. Tudi
sam je pešal in je slonel v zajedi. Potem
pa je napeto posluhnil za kriki, ki so
vstali na desni. . .
ARHIT. ŠOLA J. PLEČNIKA: NAČRT II. ZA
CERKEV SV. MAGDALENE V MARIBORU.
Erazem je stal in čakal. Senca na njegovi
levi se je gostila. Tedaj se je pognal čez
planico in lomil skozi vejevje in grmovje.
»Stoj, stoj,« je klicalo za njim. Mladenič
pa je udri v zajedo in se drevil na slepo
v noč. Za njim so spešili lovci. Erazem je
čutil, da se mu pljuča zasopljajo, in se je
je stisnil v breg k mladi smreki. Šum
preganjajočih je rastel. Daleč je sinila
bakla. Erazem je pridržal sapo in stisnil
meč. Nato je udaril.
»Bije,« je vzkliknilo v temi. Tri sence so
odskočile. Ena helebarda je udarila na
tla.
»Ali je mlad?« je klical nekdo za bojci.
»Ne ubijte ga, ujemite ga živega.«
Erazem je spoznal glas svojega očeta.
»Lupež,« je zamrmral in iskal v mrak.
S stisnjenimi ustnicami je motil kletev
bojcev:
»Mitten wir im Leben sind mit dem Tod
umfangen . . .«
Nato je naskočil. Meč mu je zadel v vejo.
V svitu bližajoče se bakle je sinila helebarda
pred njim. Naskočil je v tretje.
Helebarda ga je zajela z rilcem za obleko.
»Umri,« je sunil mladenič strahovito v
četrto. Druga helebarda se mu je zajedla
v obleko in drob in se zavrtala ogabno
navzgor pod rebra.
»Meister,« je še zaklical, »fahre wohl!« in
padel.
Oče se je vrgel nadenj in tulil:
»Ubit, ubit, ubit.«
Potem je starec" planil, besnel:
»Bogovca mi dajte. On ga je ubil. Zadušim
ga. Lovite!«
Slep, ponorel se je gnal po zajedi v temo,
lovci so drli za njim, cerkovnik z baklo
jih ni dotekal. Ranjeni orožnik se mu je
bil obesil na rame. Ugasnili so v mrakovih
za blodnim Žigo in niso vedeli, ne kod
ne kje. Mrtvi Erazem je obležal, kjer je
padel. Sladka imena slovkujoč je iskala
Agata po vseh štirih v zajedo. Ko je
našla, je zavpila presunljivo in se onesvestila
. . . Iz lesov je zalajalo, enkrat,
drugič, zateglo, lačno in žejno. Nebo nad
Krvavcem je bilo vedro. Posvetilo se je.
Vzhajal je mesec . . .
Gnusno je dahnilo ob Agati in jo zdramilo.
Vzpela se je na roke in strmela. Šest
gorečih oči je gorelo blizu, zaudarjalo je
po gnojnih zobeh in gnilobi.
»Erazem, brani,« je zasopla, stala, dvignila
meč in udarila. Meč jo je zanesel in
je ležala. Vse telo je vrgla čez mrtvega,
zamižala, zahrepenela:
»Vzemi Agato, Erazem, moj mož!«
In je čutila, kakor da se ji je od strašnega
objema zajedlo v rame in lakotnico. Še
tesneje se je privila k mrtvemu, zastokala
tiho in prešla, da ni videla nič, ni vedela.
Ljubezen . . . Še grob preživi . . .
Tedaj je začel učitelj dramiti bogovca.
S polmrtvim se je dokopal proti jutru do
Mretine koče, kjer se mu je zgrudil v
tretje . . .
# * #
Učitelj je odprl »svinjak« in vrgel ženo z
ležišča in ji velel oprezovati pred kočo.
Slušala je topo in trpela mraz. Bogovcu
je učitelj postlal na ženinem. Pri medlem
svitu mesečine je nato razložil, kar je bil
rešil bogovcu: kelih in knjigo, vino, kruh
in novec. Napil se je vina in spravil novec.
Tudi kelih je ogledoval, pa ga nato potisnil
nezavednemu pod vzglavje. Bil je
dar evangeljskih meščanov v Kranju iz
2 6 4 roženvenške cerkve.
»Ne zato,« je menil učitelj; »da ga bo
imel, če ga bo hotel.«
Poklical je ženo, ji dal jesti in piti in ji
prepovedal dotekniti se česarkoli. Potem
je pokazal na bogovca in rekel:
»Jutra ne učaka. A dokler živi, ga pazi.
Ko izdahne, pojdi in naznani na Brdu.«
Žena je ihtela.
»Kaj se jočeš,« je bil učitelj nevoljen,
»strezi mu. Tudi ogenj bi lahko podnetila.
«
Hotela je, pa ni bilo iskre pod pepelom.
»Svinjak,« je zamrmral učitelj. Še enkrat
je zajel od vina, potem se je začel odpravljati.
Sklonil se je nad bogovca in
poslušal za njegovim življenjem. Zravnal
se je in prikimal z glavo:
»Do jutra . . .«
Trenotno ga je prevzela trudnost iz vina,
da je sedel in zadremal za kratko minuto.
Že je planil in stopil spet k bogovcu, ki
je šepetaje blaznih
»Mater šepetaš, Baertl,« je dejal učitelj
toplo, »a bojcem in vozi si ušel. In zdaj
se bova poslovila. Red je tak in ti niti
vedel ne boš, kdaj. Srečno, Baertl.«
Obrisal si je solzo. Še enkrat se je obrnil
ob vratih:
»Baertl, novec sem vzel. Saj nimaš svojcev.
Naj bo za doto Erazmu, ko ga oče izpusti
iz voze.«
In še enkrat se je ozrl:
> Baertl, pozdravi mater, ko boš tam.«
Odprl je v noč. Gasnila je, zvezdna, mesečna,
mrzla kot strup . . .
Slišal je petelina na Beli, potem je posluhnil
navzdol v lesove in videl lovce, ki
so se bili dokopali iz goščav in ovedeli
kraja. Iskali so vstran in učitelj je bil
vesel.
»Baertl,« je mrmral, »dve uri imaš še
čas, dalj pa ne mudi.«
Živahno je zagrabil v pot proti Brdu.
^Usušil sem se to noč in podsivel,« je
verjel, »do Kranja me ne spoznajo. Od
Kranja do Karlovca bo pa že Bog dal,«
je bil znova veder. S kmetiško obleko se
je vadil tudi pobožnega kmetiškega zaupanja.
Ugrel se je na potu in prišel do
brez. Ni se mu mudilo. Skrbno za sledjo
je krenil na desno, dolgo je šel in odobraval:
»Dobro, orožnik z mečem. Bežal si, a si
premeteno. Čim dalj, tem bolje.« 265
ARHIT. ŠOLA J. PLEČNIKA: NAČRT III. ZA
CERKEV SV. MAGDALENE V MARIBORU.
Trenotno pa je obstal in zahropel od
groze. Bil je Ulises. Od tedaj ne več, od
tedaj, ko je tisto videl in spoznal: »Volkovi.
« —
V krpah Agatinega poročnega perila, v
strašnem krvavem lajnu in snegu je ležal
veliki Erazmov meč. Krvav do ročaja.
Hlapčič-dojenček v groznih plenah, kamor
sta ga povila v strašni zadnji uri ljubezni
in dekelstva nezakonska mož in žena . . .
# # #
Prvi solnčni žarek je šinil čez goro. Takrat
se je zavedel bogovec pod roko, ki mu je
šla mimo čela. Sreča je vstala vanj in je
zahrepenel:
»Mati!«
Potem pa je vse videl in vedel. Hotel je
kruha in vina. Žena je odlomila kruha in
natočila vina v kelih in je vzel in mu je
roko podpirala, da je mogel nositi. Vzel
je kruh in molil:
»Vnser herre Jhesu christ ynn der nacht
da er verraten ward Nam er das brot
danckt vnd brachs vnd gabs sevnen
jungern vnd sprach: Nempt hyn vnd
esset das ist meyn leyb der fiir euch gegeben
wird. Solchs thut so offt yhrs thut
zu meynem Gedechtnis.«
Zavžil je trohico. Potem je vzel kelih in
blagoslovil:
». . . das ist der kilch eyn new testament
ynri mevnem blut. . .«
Glas mu je mrl. Žena mu je nesla pijačo
na ustnice. Samo skrnil je, zastokal in
padel vznak. Žena mu je zatisnila oči.
Potem je vstala, obrisala solze in izpila
kelih do dna. Topo je žedela ob mrtvem.
Mladi dan ji je v njeni lotriški navadi
krmežljavil oči in jo uspaval. Legla je
ob mrtvem . ..
Kakor prase. Srečno je v lajnu in ne ve
za smrt. . .
# # #
Wassermannovi lovci so obstopili Mretino
kočo. Prvi lovec je sunil v vrata in dejal:
»Tako. Zdaj ga imamo.«
> Pustite ga meni,« je dejal hripavo stari
Wassermann. Bil je pobit in izdelan od
nočne poti. Strjena kri mu je ležala v
razpraskanem obrazu. Kraj vrat je omahnil
lovcu, ki ga je podpiral, iz rok.
»Lepo družbo si je izbral,« je rekel o
bogovcu lovec, ki je bil vstopil. »Lotriška
baba leži pri njem.«
Sunil je z nogo po ženi, da se je prebudila,
strmela. Potem je spoznala in stegnila
roko čez mrtvega:
»Pustite ga.«
»Kajpak,« je odvrnil lovec in se sklonil
nad bogovca. Njegov drug je pobral kelih.
Cerkvenec od Crngroba je vstopil in
mrmral svoj navadni pozdrav:
»Dobro jutro Bog daj, vsem skupaj.«
Prvi lovec se je zasmejal:
»Pa nam je vendar ušel.«
»Ušel?« je zahripal Wassermann ob podbojih
vrat in omahoval in vstajal.
»Ves mrzel je že,« je menil lovec in se
okrenil, da bi stopil iz prostora. Wassermann
je tedaj telebnil v hišo in ležal
na kolenih ob mrtvem bogovcu. Sopel in
hripal je besno, glupo je strmel.
»Antikrist. . . requiescat. . .«
Hlastal je za besedo kakor jecljajoči,
trpel je za strašno uročno kletvijo. Kar
je našel, je bila le otroškosmešna krilatica
bukovskih šol:
»Requiescat in pice!«
Cerkvenec od Crngroba pa je verjel, da
učitelj moli, in je odgovoril verno:
»Amen!«
# # #
Sredi samotnih zimskih polj sameva razpelo
otročnic. Kadar tonejo žene v krčih
in grozah, pogledujejo za belim likom na
križu. Če vidijo, ne trpe, če ne vidijo,
trpijo dvakrat. Tiste, ki gledati nočejo,
trpijo trikrat. . .
Sredi samotnih zimskih polj sameva razpelo
otročnic. Belo telo visi na črnem
lesu, skrivnostno kakor krizmanek nad
očetom in materjo z dojencem. Kdo je
hotel sneti krizmanek z nad očeta in
matere in dojenca? Utrgal je, da krvave
raztrgana stopala. Strašna rana gori v
mrakove in noči in ne ugasne. Veter
se trga mimo in joče: »Schelm, arger
Schelm! . . .«
Sredi samotnih zimskih polj ob samotnem
razpelu otročnic, pravijo, da straši.
Tilen Čatuljica, bajajo, ne najde miru.
Iz groba vstaja pod križ in veka v strašnem
usmiljenju: »Ljudje božji! Obrišite
mu vendar solze! . . .«
# # #
Ljubezen je močen ogenj. Vse vode ga ne
pogase. Niti kri ne. Zvesta je ljubezen
kakor grob. In grob je neumrljiv . . .
MESEČINA.
ANTON VODNIK.
Sredi polja
je angel pokleknil.
Nad biserne gore
je dvignil roke,
v njih mesec — kelih.
Kdaj
bom kot ta angel:
kristal,
ki v njem so vse luči?
Gore so prozorne . . .
Ne vidim li jutra?
Iz njega sveti trije kralji
jezdijo srebrno . . .
mimo moje sobe
2 6 6 v Betlehem.