Boji: Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Petin30 (pogovor | prispevki)
Petin30 (pogovor | prispevki)
Vrstica 1.424:
 
Draga žena!
 
Najprej te lepo pozdravljam, tebe in otroke
in teto Uršo, ter ti naznanjam, da sem določen
za naprej. Pojutrišnjem gremo. Pridi koj v Ljubljano,
da te še enkrat vidim. Bog ve, če se ne bova zadnjikrat videla.
bova zadnjikrat videla.<p align=right>Tvoj Blaž.</p>
 
Ta dopisnica je ležala na mizi pred Franco,
ki je gledala na pratiko in desetič in dvajsetič
Vrstica 1.437 ⟶ 1.439:
se ni ganila, Matic se je prestrašil lastnega veselega
hrupa in je obstal sredi hiše. Oba sta pomolčala.
 
»Zamudila sem ga,« je nato vzdihnila Jančarica,
pokazala Francetu karto in zaihtela.
 
France je slovkoval počasi in obračal dopisnico
proti oknu.
 
»Zamudila? Zakaj?« je vprašal in držal list
z obema rokama.
 
»O, Marija, ali si neroden! Poglej na dan!«
Porinila je pratiko po mizi in pritiskala s prstom:
»Tu je pisal, vidiš, eden, dva-tri — tu je šel naprej
in danes je že peti dan, ko sem dobila.«
 
»Uh, ta pošta,« je bil jezen France in je položil
karto na mizo.
 
»Saj veš, kako smo v hribih. Za štirinajst dni
zadaj.«
 
France je sedel na klop, daleč od mize,
Franca pa se je naslonila na dlani in je jokala.
Vrstica 1.456 ⟶ 1.465:
pokašljeval, popravljal si klobuk, da je izpod
njega pogledaval jokajočo ženo.
 
»Pa nikar ne jokaj, Franca, ko se ne da pomagati!
»Pa nikar ne jokaj, Franca, ko se ne da pomagati!«
«
 
»Kaj ti veš — takle — takle — samec. —
»Kaj ti veš — takle — takle — samec. — Oh, moj Blaž!«
 
POVEST.
Sedaj je sklonila glavo na mizo in je jokala
glasneje. Franceta je bolel ta jok, da mu je prihajalo
Vrstica 1.468 ⟶ 1.477:
Vstal je in šel do mize, dejal Franci roko na
rame in prosil:
 
»Lepo te prosim, nikar, vidiš, zavoljo otročičev
nikar!«
 
Jančarica je nejevoljno skomizgnila z ramo,
kjer je počivala Francetova roka, da se je je otresla.
 
»Podporo gotovo dobiš, boš že izhajala,« ni
odjenjal France.
 
»Ti in tvoja podpora,« se je nenadoma dvignila
Franca. Srd ji je seval v objokanih očeh. Zaprla
je pratiko, kamor je vtaknila dopisnico, in oboje
spravila v miznico.
 
»In zaradi stelje sem mislil, da bi se danes
domenila,« je še enkrat poizkusil Matic.
 
»Ah, kaj stelja! Blaža mi dajte nazaj!«
 
Prijela je Janezka za roko in odšla v kamro.
 
France je obstal kakor vkopan sredi hiše.
Počasi se je okrenil in se izmuzal na dvorišče.
 
Franca je v kamri odslovila otroke, naj gredo
za stricem, naj se igrajo ali naj pobero črvivo
Vrstica 1.490 ⟶ 1.508:
v klancu strica, ki je vpognjen šel po kolovozu.
Janezek je zaklical trikrat na ves glas:
 
»Tliic! tliic! tliiic!« Toda stric se ni ozrl.
 
Franca je v kamri sedla na posteljo. Hotela
je biti sama.
 
Hudo je bilo, ko je odšel, hudo, ko mu je
segla v Šent Vidu v roko, hudo doma, ko ga ni
Vrstica 1.501 ⟶ 1.522:
slovo, — sam — in jo čakal. In druge žene so prišle
in matere in sestre in neveste, in še enkrat so
se poslovili, in do vlaka so šle z njimi in jim stiskale
18 209
še poslovili, in do vlaka so šle z njimi in jim stiskale
roke — on — Blaž — je pa čakal — in je
ni pričakal. Sedaj se že pelje nad sovražnika —
morda je že Vvbojuv boju — morda ranjen — umira —
o — Franci se je temnilo pred očmi. Grizoča bolečina
jo je stiskala v prsih, oči so topo zrle v
Vrstica 1.511 ⟶ 1.531:
In v tem trpljenju se je nenadoma oglasilo v njeni
duši:
 
»Ti, ali nisi pravzaprav hinavka ? Kaj ti je
»Ti, ali nisi pravzaprav hinavka? Kaj ti je
bilo tako prijetno, ko se je smukal Matic okrog
tebe?! — Saj se ti je srce smejalo, ko si spoznala:
Še vedno me ima rad. Le jokaj, ko si že prešustvovala
v svojem srcu . .
 
Franca je planila s postelje in padla na kolena.
 
»Nisem, nisem, moj Bog, ti veš, da nisem!
Prizanesi!«
 
Suhe oči so se hipoma zalile s solzami,
Suhe oči so se hipoma zalile s solzami.
 
Zunaj je zajokal Janezek, drugi otroci so se
prepirali, Jančarica si je otrla oči in šla iz hiše k
otrokom. —
 
Matic je od Jančarja izprva hitel po kolovozu
in samo ena misel je šla z njim: »Ne mara
me! Vsa je njegova. Spodila me je — za hlapca
bi me še trpela — nak —.«
 
Še nikdar v življenju ga ni tako zadelo. Tudi
takrat ne, ko se je Franca omožila. Takrat je popival,
in mu je odleglo. Sedaj ga grize in pritiska
k tlom, da bi ga zlomilo. Niti prijaznega pogleda,
niti ,»Bog plačaj'« — nič — za vsa pota — in trud
in skrb in delo. Hlapec. Matic je stiskal pesti in
se čezdalje počasneje bližal domu. Po glavi so
Vrstica 1.538 ⟶ 1.565:
s prstom več zanjo in da še učaka ure, ko bo
vdova Jančarica gledala za njim zastonj.
 
Toda v istem hipu se mu je smilila in ji je
vse odpuščal in blagroval Blaža pa klel sebe, ko
mu je tako namenjeno.
 
Tak je prišel France domov.
 
Jera je naglo pometala po preddverju, dasi
je prej dobro dolgo stala ob plotu in oprezovala
gospodarja, ko se je vračal od Jančarja.
 
»Treba je tega, kot bi bilo pred nedeljo!« se
je France razjezil nad Jero brez vzroka, ko ga
je togotilo vse.
 
Dekla je vrgla metlo v kot in odšla proti
skednju. Toda tamkaj jo je že zmagalo in ni mu
mogla prizanesti:
 
»Hm,« se je obrnila porogljivo in pomrdala
z brado — to je znala tako napraviti, da je moralo
vsakogar zbosti — »saj smo vasovali, pa smo
tako naburjeni.«
 
»Vsaka baba je hudič,« je zaklel France, pograbil
metlo in jo vrgel za Jero, ki mu je ušla
na pod. Ali še enkrat je pomolila glavo skozi
vrata in mu oponesla:
 
»No, čemu pa ležeš za njo, če je hudič!«
 
France je izginil za oglom in molčal. Mislil
si je: »Tako je ta reč: kadarkoli udariš žensko,
zaboli tebe!«
 
Pripravil si je koso, nalil vode v oselnik in
šel kosit steljo.
 
Jera pa ni bila huda, ampak tako vesela, da
se je hahljala sama pri sebi, ko je obirala gosenice
Vrstica 1.570 ⟶ 1.608:
kar jo je greblo že nekaj dni. »Kar udarim
vmes in konec bo.«
 
Sredi popoldneva je stopila pred Lojzo.
 
»Veš, v mlin bo treba.«
 
»Ne verjamem, da bi bilo zmleto,«
 
»Je, ko mi je mokarica za trdno obljubila. In
veš, France kosi steljo; jutri moramo iti grabit,
ne bo časa za mlin. Toliko moke pa ni, da bi še
enkrat spekla.«
 
»I no, pojdi,« se je hitro vdala Lojza. »Še v
štacuno stopiš grede po sol in olje.«
 
Jera se je naglo preoblekla, toda tako, da se
je Lojza čudila.
 
»Ko grem v štacuno, se moram napraviti.
Saj jih poznaš, ali ne, dolinke
 
Jera je vzela cekar in skrila vanj oprtnice
za meh ter šla. Toda na fari je šla mimo mlina
in štacune do župnišča.
 
»Ali so gospod gori?« je vprašala kuharico
nekam boječe in odšla naglo po stopnicah.
 
»Saj sem te komaj spoznal,« se je začudil
župnik Jeri, ki letoindan in še več ni imela poti
k župniku. »Maticova, kaj ne ? Kaj bo
 
»Za dve maši sem prinesla za dober namen,«
je porinila Jera dva goldinarja pred župnika.
 
Župnik je vpisoval maši in Jera je bila vesela,
da je medtem zbrala misli in besede, kakor
si jih je že kajkrat pripravila za to uro.
 
»Je že dobro,« je rekel župnik in zaprl knjigo.
»Z Bogom, Jera!«
 
Jera se je prestrašila, da je bila vsa zmedena.
 
»Vse je izgubljeno,« je pomislila in rinila
obotavljaje se k vratom. Tamkaj je šele mogla
izreči: »Še nekaj, gospod.«
 
Župnik je vstal od pisalnika in se hudomušno
namuznil. Skušnja ga je izučila, da so take maše
le pot do poglavitnega cilja.
 
»Torej kaj, Jera ?« se je naslonil na visoko
»Torej kaj, Jera?« se je naslonil na visoko
železno blagajno.
 
»Zavoljo pohujšanja bi Vas nekaj prosila.«
 
210
»Zavoljo pohujšanja,« se je nalašč čudil župnik.
»Kdo je pohujšljivec?«
 
»Oh,« je bila Jera v zadregi, ali se je vendar
naglo opogumila in rekla: »Jančarica s Kozjega
hriba!«
 
»Jančarica ? Blaževa ?« se je čudil župnik,
»Jančarica? Blaževa?« se je čudil župnik,
a zdajci v resnici.
 
»Da, ona,« je poprijela Jera. »Ne boste verjeli
»Da, ona,« je poprijela Jera. »Ne boste verjeli: komaj je mož odtegnil nogo s praga, ko je
moral na vojsko, že nori za drugimi.«
 
»Jančarica?« se je še bolj čudil župnik. »Ni
mogoče. Za kom neki
 
»Za našim gospodarjem!«
 
»Ne verjamem, Jera!« je odmajal resno z
glavo župnik. »Predobro poznam Franceta.«
 
»Saj čezenj nisem nič rekla. Ga jaz tudi poznam.
Če sem enajst let pri hiši, ga lahko. Ne
veste, kako se je izpremenil, kar ga lovi ta nastava.
Človeka je sram govoriti o takih rečeh.«
 
»Kaj torej veš, Jera ? Saj vendar tako kot
»Kaj torej veš, Jera? Saj vendar tako kot
Franceta poznam Jančarico in odkar je žena,
nisem zasledil toliko sence na njej — v tem oziru
— da bi prst položil nanjo.«
 
»Stara ljubezen — če ne gori, pa tli,« je
skomizgnila Jera z rameni in v očeh je župnik,
Vrstica 1.637 ⟶ 1.701:
svetlikanje. »Morda ne veste, da sta bila pred
zakonom prijatelja — Jančarica in France.«
 
»No, to je bilo že davno,« je omenil nalašč
malomarno župnik.
 
Jero je ujezilo.
 
»Jaz sem svojo dolžnost opravila. Če jih bo
sram, bo druge, mene ne bo. Pa z Bogom!«
 
Župnik je stopil par korakov za njo in ji
resno naročil: »Jera, molči o tem drugod! Stvar
uredim že jaz.«
 
Dekla je odšla, župnik je začel hoditi gorihdoli
Dekla je odšla, župnik je začel hoditi gorindoli
po sobi. »Torej vojska — in doma naj se
prične to,« je po dolgem razmišljanju izpregovoril
polglasno, ko ga je iz misli poklicalo močno trkanje
na vrata.
 
Vstopil je župan.
 
»Begunce smo pripeljali,« je začel takoj župan
in poveznil svoj klobuk na stol ob župnikovem
pultu.
 
»Dvajset, kaj ne ?«
»Dvajset, kaj ne?«
»Ho,« je povzel župan in dvignil glas: »Dvainštirideset!
 
«
»Ho,« je povzel župan in dvignil glas: »Dvainštirideset!«
 
»Dvainštirideset!« se je čudil župnik. »Saj je
bilo pisano za dvajset?«
 
»Ne drži nobeno pisanje več, kar je vojska.«
 
Župan je potegnil iz žepa listine in zapisnik
ter začel razkladati po pisalni mizi.
 
»Kako jih pospravimo?« je skrbelo župana.
 
»Res jih je preveč za našo občino. Ali kaj
hočemo. Siromaki so, bomo že kako.«
 
»Oh, ne veste, gospod župnik, kaki reveži so.
Vse je boso, raztrgano in se bojim — še brez živali
ne bodo.«
 
»Vojska, vojska,« je zmajeval župnik z glavo.
»Kje jih imate
 
»Na vasi. Zato sem prišel, da bi mi jih pomagali
porazdeliti.«
 
Župnik je takoj vzel klobuk in odšel z županom.
 
»Ne veste, čisto drugačnega plemena so ko
mi,« je potoma razlagal župan. »Majhni so, kratkih
nog, v život pa zavaljeni, posebno ženske.
Pa jih še nekaj razumem. ,»Poljaci smo, Poljaci«,'
pravijo. Ampak čudno je vseeno, da gredo na
tako daljno pot bosi in razrahani. To je edinščina
— jej-jej — boste le videli.«
 
Prišla sta sredi vasi. Zbor beguncev je sedel
ob cesti: par moških, sicer ženske in otroci. Nekateri
Vrstica 1.687 ⟶ 1.770:
težke hlebe kruha in so ga v velikih kosih rezale
beguncem. Druge so delile mleko, ena je prihitela
z opranimi plenicami, da so. previle par dojenčkov,
ki so bili vsi mokri in so jokali.
 
Ko je stopil župnik mednje, so ga prvi hip
začudeno gledali. Menda se niso takoj zavedeli,
Vrstica 1.699 ⟶ 1.783:
beguncev, je takoj modroval župan: »Vidite, vse
drugače, ko pri nas.«
 
»Navada,« je rekel župnik malomarno.
 
»Za otroke ne rečem, ampak za moškega ta
reč ni,« je bilo všeč županu.
 
Nato je župnik s pomočjo zapisnika zbral
posamezne družine, ki sta jim z županom določila
Vrstica 1.712 ⟶ 1.799:
priporočil begunce ljudem in določil nedeljo za
to, da se razdele posameznim gospodarjem v rejo.
 
Ko so v nedeljo porazdelili begunce, se je
oglasila pri župniku Jančarica in je prinesla za
mašo za srečno vrnitev Blaža, »ko mu ne morem
drugače nič pomagati,« je pristavila. Ob tej pri-priliki se je župnik spomnil Jerine tožbe, na katero
18* 211
liki se je župnik spomnil Jerine tožbe, na katero
bi bil skoro pozabil.
 
Župnik jo je skrivaj opazoval, ko je pripovedovala
o Blažu, o njegovem odhodu in o
Vrstica 1.724 ⟶ 1.811:
očeh ni bilo nič narejenega in zlaganega:
resnična iskrenost je gorela iz njih.
 
»Sedite^ Franca,« jo je povabil župnik. Tudi
»Sedite, Franca,« jo je povabil župnik. Tudi
sedaj jo je pogledal, da bi ujel znak nemirne vesti.
Ali France ni spreletela barva in je sedla.
 
»Nekaj Vam moram omeniti in Vas opozoriti,
Franca!«
 
»Le kar, gospod,« je rekla čisto mirno.
 
»Matic vam hodi pomagat delati?«
 
Župnik je pogledal Franci v oči. Franca je za
hip vzdržala pogled, nato se je nekoliko zmedla,
povesila oči in rahlo zardela.
 
»Blaž ga je naprosil in hvaležna sem mu. Je
res veliko postoril pri nas.«
 
»To je prav. Tudi jaz sem ga že pohvalil za
to in mu priporočil, da še pomaga.«
 
Franca je spet dvignila oči, rdečica je izginila
z lic.
 
»Vendar pa morda včasih kar tako poseda in
vasuje pri vas?«
 
Franco je vnovič oblila rdečica.
 
»Zavoljo tiste prošnje je bil res parkrat pri
nas. Pa ga nisem nič prosila. Prav prisilil me je
na prošnjo in Blaž mu je rekel,. Sama bi že ne
bila položila za podporo.«
 
»To je popolnoma prav. Če drugi prosijo, se
Vam tem bolj spodobi. Saj ste potrebni — vsaj
Vrstica 1.753 ⟶ 1.852:
nič hudega ne mislim. Saj vaju vendar oba poznam.
Ali ljudje takoj govore.«
 
Franco je speklo.
 
»Kdo govori?« je vstala in stopila bliže župnika.
»Povejte ga! Semkaj naj stopi in naj pove,
kar ve, lažnik!«
 
»Ne razburjajte se, Franca. Jaz vem, da je
vsako govorjenje natolcevanje — zato pa, da govorjenja
ne bo — naj ne bo prilike.«
 
»O, sama nevoščljivost! Saj vem. Še vselej
so nam privoščili, kadar nas je kaj zadelo — in
Vrstica 1.765 ⟶ 1.868:
bi ji kdo pomagal. Je že dobro. Če se pretrgam,
bomo pa vse sami.«
 
Franca je potegnila ruto iz žepa in se brisala.
 
»Sami ne morete. Kaj pa, ko bi sprejeli kakega
begunca? V hribe jih nismo dali. Vidite,