Boji: Razlika med redakcijama

je korake in se podvizal, da je visel ves

naprej ob hoji.

Ko sta prišli s teto do pošte, se je Franca

nenadoma poslovila od tete.

»Moram iti vprašat, če je kaj pisma od Blaža,«

je rekla teti in krenila na levo in je bila silno

ki je trdovratno držal svoj sklep in se ogibal njene

hiše, kaj ji je očital župnik. Ali vseeno se je bala,

Pred pošto je bila gruča žensk. Vse so izpraševale:

»Ali je vaš kaj pisal?«

»Oh, nič,« je vzdihnila vsaka.

Ko se jim je pridružila Franca, je niso niti

opazile, ko so bile vse zaverovane v staro potovko

Pikono, ki je šepetaje pripovedovala:

več.«

»Pikona!« so vzdihnile vse hkrati.

»Ni jih! Molite za njihove duše. Ves sedemnajsti

polk je zletel v zrak, ko je zašel na mine.«

»Lažeš, Pikona,« je ugovarjala Jernejeva sicer

tako tiha žena. »Nič nismo brali.«

»Hm, brali! Kako si preprosta. Takih stvari

se še govoriti ne sme, kaj šele pisati.«

»In vendar govoriš,« je pomagala Jančarica

Jernejevi.

Pikona je pogledala prekasto čez gručo.

»M, hribovka! Žene, ali sem kaj povedala?

Nič, kaj ne, da nič. Visoki gospodje v Ljubljani

tako govore, jaz pa nič ne govorim, z Bogom!«

Pikona se je hitro izmotala iz gruče in odšla.

Žene so se razdelile v manjše zbore in tožile:

»O, ve, Pikona ve. In res bo. Zakaj nihče ne

Jančarica ni več vzdržala pri ženah. Krenila

je proti poštnim vratom in še slišala za sabo

opazko:

»Naj le gre; misli, da kaj dobi.«

Jančarici je šumelo po glavi Pikonino pripovedovanje.

Ves polk! O, Blaž, zakaj se nisva

je skomizgnila z rameni in jezno udarjala

s pečatnikom na došla pisma.

Franca je tiho odšla.

Zunaj jo je ogovorila ženska izmed gruče:

»Franca, ali imaš podporo?«

»Nimam je ne,« je rekla in se ni nič ustavila.

»Glejte,« je hitela ženska. »Ta je tudi nima

in je desetkrat bolj potrebna kot Zaplotnica in

rokami. Pri tej priči se jih je nekaj odtrgalo od

gruče in so šle.

»Viž jih, ko imajo slabo vest zavoljo podpore,

zato gredo,« je razlagala kričava ženska in kazala

stok tisočero v bolečinah umirajočih je bilo grgranje

vlakov, žvižgi kakor obupni klici na pomoč.

Jančarica ni doma nikomur povedala, kar je

slišala pred pošto. Kljub temu je pa vendar došlo

Lojza pred Boga. In prihajali so vsak večer, trudni

in zdelani, starčki in otroci, žene in dekleta.

Tudi Jančarjevi so prihajali, dasi je bila njih

hiša najdalje pomaknjena od vasi. Edini Janezek

je ostajal doma in za varuha ali teta Urša ali

mama.

France Matic ni sicer imel nikogar v vojski,

toda molit je hodil. Da se pa ne bi sešel z Jančarico,

si je izbral prostor ob krivem gabru za

grmom in je zadnji prihajal in prvi odhajal.

Nekega dne je pa moral z doma po opravkih.

Ustavil se je tudi v krčmi pri županu.

»Kakor nalašč,« se ga je razveselil župan, ki

je prišel iz pisarne.

»Za Jančarico je prišla podpora. Da ne bo

hodil sluga v hribe, ko ima že itak preveč potov,

France je imel takoj pripravljeno trdo besedo

in sklep v srcu:

»Jaz ji že ne bom nosil,« — ali sam Bog ve,

kako da ni tega rekel, ampak je spravil polo v

malho in obljubil županu, da jo pošteno izroči. In

v istem hipu ga je bilo sram, ko se je podal in

pomagati si ni mogel več. Zato si je naročil še

vina. In tako se je zgodilo, da je nekoliko vinski

koračil v mraku proti domu.

Ko ni več hodil med hišami in ni srečaval

ljudi, ki so se vračali s polja, ko ga je zakril gozd,

je začel stopati počasneje. Vroče je bilo in vino

ga je grelo. Snel je klobuk in začel razmišljati:

»Begunca ima, zato je moška in ne pošlje

več pome. In jezil ga je ta begunec Roman in

Franca zadnjič odslovila, in je sklenil, da pojde,

pa zato, da ji pove, kar zasluži.

Tako je okleval med ljubeznijo in sovraštvom

in ni vedel, da je sovraštvo le plod ljubezni, in

bosta sama, je premišljal. Če je pa ni doma, vseeno.

Morda še bolje.

Dolgih korakov je krenil pod vasjo, da se je

ognil ljudi, ki so šli za hribček, in ko je komaj

Potoma je utegnil še preudariti, kako se znese

nad Franco.

V hiši je bilo mračno. Samo lučka je brlela

pred podobo, pod njo je sedela Franca, Janezek

je spal na klopi in imel glavo v njenem

naročju.

»Na, tole je dal župan,« je France brez pozdrava

porinil polo na mizo.

»Marija, kako sem se te prestrašila,« je

vzkliknila Jančarica, položila Janezkovo glavo na

klop in iskala žveplenk.

»Saj se me je tudi treba, ki sem za biriča.«

Jančarica je prasknila in užgala svetilko ter

mu ni na to odgovorila.

dan; je bilo že vredno, da sem se trudil in bil za

Franca je pogledala Matica v obraz in je

videla, da kipi iz njega vročica in da ima stisnjene

»France, lepo te prosim!« Stopila je predenj

France je imel pripravljeno psovko, kakor si

jo je izmislil po poti, da jo ji bruhne v obraz —

za slovo. Toda ko jo je videl pred sabo, je pozabil

psovko in se je usedel na klop.

Počasi je spravil iz sebe:

»Oh, Franca, zakaj je tole med nama?«

Jančarica se ga je skoro prestrašila.

svojega vprašanja, ki je vedela bolje kot France,

kaj je med njima.

»Saj veš,« je rekel France in gledal v tla.

Jančarica je sedla na klop. Po kratkem molku

je začel France: »Zmerjat sem te prišel, da veš,

beraški klopi in mi gre na jok. Ali mi je narejeno,

ali kaj.«

France je dvignil glavo in jo gledal z zaprtimi

očmi.

zadregi je izpuknila iz rute seneno bilko, ki se

ji je zapičila med klajo vanjo, in je začela važno:

»Potrpiva! France, ti nimaš družine in zato

ne veš, kaj se pravi, vzeti šestero otročičem očeta.

Ne zameri mi. In nekaj drugega je še. Ali te ni

»Mene je — in me prijel zavoljo pohujšanja.

Se je že našel dober človek, ki naju je obrekel

pred njim, — mene bolj nego tebe.«

France je skočil kvišku.

»Kdo je, kdo? Povej! O!« Zaškripal je z

zobmi.

»Ne vem ga in ga ne slutim. Potrpiva! Vse

pride na dan. Sedaj veš, zakaj ne smeš k nam.«

»Nalašč, sedaj pa nalašč, vsak dan pridem!

Bom videl, komu je kaj mar.«

»Ne bo te, zato te ne bo, ker vem, da me imaš

rad. Z Bogom, France! Pojdi! Vsak hip bo končana

molitev.«

»Ne grem! Vpričo vseh bom tukaj!«

Franca je vstala in ga prijela za roke ter mu

jih stisnila: »Ne boš ne. Lahko noč!«

Tam mu je zašepetala s praga Jančarica,

ko je slišala brbljanje otrok, vračajočih se od

križa: »Že gredo! Skrij se!«

France je izginil za podom.

Francka je po stranskih stezah za vrtovi tekla

od doma. Na razpotju, par streljajev od vasi, se

drugi svet in molil za pokoj duše, preden so pogrebci

krenili proti fari.

Pod tem križem je Francka obstala. Nad njo

so gorele zvezde, v daljavi je šumela voda čez jez,

na jesensko polje je padala rosa, ki jo je hladno

čutila Francka na čižmih.

»Nazaj, naj se zgodi karkoli,« je bil nezavesten

odgovor.

Ali še hitreje ga je popravila in ugovarjala:

»In če me je konec, ne grem nazaj! Ne grem!«

zdelo, da jo samo še ona posluša in da samo še

ona odgovarja na vprašanje: »Kam?« Kaj se menijo

Francki je bilo, kakor da se bliža šum, da že vidi,

kako poskakuje pena čez skale, kako ji valovi

vzdihnila Francka in pogledala na križ. Še hujše

je štropotala reka čez jez, kot bi tekla tik za križem,

In ko je Francka strmela v nagnjeno glavo

Križanega, ji je rastla moč v duši; stopila je do

Šum reke se je oddaljil, Francka je objela

križ, se dvignila do ranjenih nog in poljubila žebelj

v nogah Zveličarjevih.

Potem je pobrala, sveženj, ga nataknila na

»Kam?«

Nič več je ni skrbelo. Že tolikrat je našla v

mislih edino pot v hribe do daljne sorodnice, ki je

bo najbolj skrita — k maši bi hodila v sosednjo

faro — tako dolgo, da se vrne Matija z vojske.

Preden je zavila na pot v hribe, se je še enkrat

ozrla na domačo vas in zaželela je materinega

klica: »Francka, vrni se!«

Počasi je hodila. Ko jo je zakrilo grmovje, jo

je postajalo strah. Prva oplašena ptička, ki je tik

ob poti nočevala, jo je razburila, da se je vsa stresla.

gineval. Po nekaterih podružnicah je zazvonilo

Sama ni vedela, kako in kdaj je prišla na vrh.

Snela jo je, si otrla pot in si popravila lase. Daleč

sedla na sveženj in nastavila glavo ob dlani. Še

pogledala v temno bodočnost. Kakor bi se bila

šele sedaj jasno zavedela, kaj se je zgodilo, je začela

ihteti.

Tisti hip pa se je zasvetila drobna lučka v

smeri od Kozjega hriba. Francka je ni opazila, ko

neslišno bližala, dokler ni nekaj korakov od nje

obstala.

Maticeva Lojza je šla k rani maši. Veliko,

rdečerezano knjigo, »Večno molitev«, je držala v

je kak otrok, ki je zašel v gozdu. Ali dne je bilo

že toliko vrhu hriba, da je zapazila sključeno žensko,

Lojza se ji je približala toliko, da je že obsvetila

glavo. Od solz orošene oči so zagledale pred sabo

velik, megleno svetel kolobar, Lojze ni videla. Ali

»Moj Bog, Francka! Za božjo voljo, kaj delaš

tukaj?«

»Lojza,« je izpregovorila Francka in vstala s

Lojza ji je pogledala v objokane oči, opazila

»Kaj vendar delaš?«

»Pokoro,« je rekla počasi Francka in iskala v

Lojza je nekoliko pomolčala, povesila pogled,

ko je razumela odgovor:

»Ali je res?«

»Ah, Francka, trikrat sem te nagovarjala, da

»Lepo te prosim, Lojza, ne govori in ne očitaj

mi še tega,« jo je naglo prekinila Francka in segla

»Ne zameri,« je bilo Lojzi koj žal, da je izpregovorila

»Kam greš?«

»Spodili so me doma, ko so zvedeli, in sedaj

grem k Blagonki. Kaj hočem? Ta me ne zapodi,

Francka se je že prestopila, da bi hitro nadaljevala

pot, ko se je že očitno danilo, Lojzina

»Ne morem?« je pogledala Lojzo s široko razprtimi

očmi. Dolge vejice so bile kot v tenkih

»Blagonka in hči sta nekje na ravnem pri

Francki je zdrsnila cula na tla. Prijela se je za

glavo z obema rokama in obupno kriknila:

»Kriste, kaj moram res v vodo!«

»Moj Bog, Francka, ali nimaš duše?« je Lojza

vsa vztrepetala in stopila tesno k dekletu, ki se

Lojza jo je prijela za roki, Francka ji je omahnila

na prsi in jokala, Lojza ji je objela glavo, jo

tešila z rahlim božanjem in mislila, kako bi ji pomagala.

»Francka, lepo te prosim, izbij si iz glave tako

misel, nič ne obupuj. Vse bo pozabljeno. Veš kaj,

prosila očeta za te. Najbolj prav bo tako. Kaj bi

se potikala okrog? Kaj ne, da greš?«

Lojza se je počasi ločila od Francke, upihnila

svetilko, jo skrila v grm, prijela za sveženj in spet

kakor bi nečesa iskala. Po licih so se sledile srage,

ki so jih začrtale posušene solze. Hipoma, kot bi

nekaj našla, je odgovorila odločno: »Ne grem domov!

Iz besedi je zvenela tolika odločnost, da si

Lojza ni upala nič več omeniti doma. Spet sta obe

»K vam?« se je začudila Francka in se zasmejala

s suhim, prisiljenim smehom, polnim nevere.

Lojza je naglo poprijela sveženj, segla po

»Ne bodi abotna. Jaz ne grem. Taka, kakor

sem, in k vam, pomisli vendar!«

»Za sedaj je to najbolje. Kar hitro!«

Francka je šla kot otrok brez volje za Lojzo,

ki ni izpustila njene roke.

»Le hitro in tiho«, je za hipec obstala pri hiši

in se ozrla po dvorišču. »Jera je v hlevu, brat še

spi. Za mano.«

Lojza je odložila sveženj na skrinjo v svoji

sobici.

»Glej Francka! Kar lezi v mojo posteljo in

za uro molitve, ki jo imam danes pisano,

mi Bog ne bo zameril. Ko se vrnem, se pomeniva

Nato je Lojza naglo odšla, zaprla vrata, zasukala

spet prišla na stezo in hitela v dolino.

Po maši je Lojza prestregla župnika pred zakristijo

in ga vprašala, če ji utegne dati sveta v

neki stvari. Župnik jo je povabil v pisarno. Potoma

je govoril:

»Pri vas je sreča, da France ni vojak. Vi lahko

delate. — Kako pa, ali brat kaj hodi pomagat k

Jančarju?« je župnik postal pred vrati pisarne in

iskal po žepu ključa ter motril Lojzo.

»Zdaj ne. Za jasensko setev bo pač spet treba.

Za rateja begunec ni.«

Župnik je bral Lojzi z lica, da nič ne sluti o

tem, kar je Jera tožila, in je bil tembolj prepričan,

da je vse pretirano.

»No, kaj bi?« jo je vprašal v pisarni, kakor je

imel navado nagovoriti vsakega.

»Nič veselega nimam, gospod.«

Ta se je takoj spet domislil Jančarice in Franceta,

ali prejšnji odgovor Lojze mu je omajal slutnjo

in tem bolj dvignil zanimanje za novico.

»Lojza ne hodi za prazne spletke semkaj,« je

preudaril, sedel za pisalno mizo in Lojzi ponudil stol.

Lojza je pričela: Tako in tako sem našla Golobovo

— in mu vse razodela.

»Kakor je žalostna ta novica — moj Bog, kaj

bo še vse prišlo s to grozno vojsko — si vendar

sila modro ravnala. Ali sedaj? Kaj misliš Lojza?«

»Domov naj bi šla, mislim jaz. Sramoti ne

uidejo ne tako, ne drugače.«

»To bi bilo najbolje. Toda Golob! On je strašen

človek.«

»Ko bi mu Vi rekli.«

»Tudi moji besedi se ne bo uklonil, vsaj takoj

ne.«

»Par tednov je Francka lahko pri nas. Saj je

dovolj dela.«

»Pri vas,« je poprijel naglo župnik, »Pri tebi,

nič ne rečem, ali je France, je Jera.«

»Franceta poznam. Še zmenil se ne bo. No,

in Jera, njej pa nič mar ni to.«

»Morda bolj kot vsem drugim.«

Župnik si je napol zatisnil oči, da je Lojza, ki

mu je gledala odkritosrčno v obraz, opazila sumnjo

v njih.

»Čudna je Jera in hudega jezika.«

»To je. Morda ne veš, in če ne, je prav da

zveš: Franceta je prišla tožit, ali ne, pravzaprav

Jančarico, da gleda za njim.«

Lojza je ostrmela:

»O, ti grda ženska, ti! Torej to je napravila!«

»Vidiš. In sedaj Francka, taka kot je, pri hiši?

Ali ni težko?«

je spominjala onega večera, ko jo je svarila zaradi

natolcevanja. Da si je pa Jera upala do župnika,

to je bilo Lojzi odveč.

»Ne, gospod župnik, Jera je Jera, ali vse naše

hiše ne bo uganjala. Prosim, dajte pomiriti Goloba,

dotlej pa ostane dekle pri nas. Zanesite se name.«

»Meni prav. Storim, kar bom mogel, toda

pomni, Lojza: brez težav to ne bo. Težke ure si

nakladaš!«

Lojza je naglo odšla. Čimbolj se je oddaljevala

od župnišča, tem bolj jo je pekla Jera. Francko je

na misel. In ko je vse dodobra presodila, se

ji je zazdelo, da je ni pregledala v posebni luči, in

ljubosumna. Skoro bi se bila na glas zasmejala

temu spoznanju. Ali še enkrat je preletela vsa

upati, da bi bila kdaj Francetova; toda sovraštvo

vsaki drugi, ki bi se mu bližala.

Ko je prišla do Bogca vrhu griča, se je ozrla

nanj in se pokrižala. Zapeklo jo je, da se je morda

vseeno presovražno razburjala nad Jero.

»Saj ji vse odpuščam,« je obujala kes. »Morda

Zasukala je misli od Jere na Francko in prišla

domov, kjer je srečala deklo na dvorišču.

»Kje je France?« jo je nagovorila prijazno.

»Na podu. — Sem že zakurila in pristavila.

Mleko sem tudi scedila. Pisana ga ima vsak dan

več. To je živalca,« je hitela Jera in potresala

otrobe na rezanico za teličke.

»Prav. Po zajtrku greš pa ti takoj okopavat

repo; jaz pridem za tabo.«

Lojza je bila vesela, da nihče niti ne sluti ne,

kako gostjo da ima pri hiši. Oprezno je odprla

sobo. Francka je spala. Prsti desne roke so bili

»Kakor Magdalena,« jo je spreletela misel.

»Morda v sanjah umiva Gospodove noge s solzami

Tiho se je preoblekla, popravila zastorček na

oknu, kjer je sililo ob vrzeli solnce na posteljo, in

šla v kuhinjo.

Pri zajtrku je Lojza še enkrat naročila Jeri,

kaj naj dela, in vprašala Franceta:

»Kaj ne, da je prav?«

prejšnji večer raztogotil pri Jančarici zaradi novice,

»Seveda je. Saj pojdem sam tudi tja, ko mine

Jera je takoj odrezala malico kruha, ga zavila

Lojza je težko čakala, da je Jera izginila, potem

»Meni je vseeno,« je skomizgnil brat z rameni,

ko je Lojza dokončala povest in ga vprašala,

kaj da sodi on.

»Vseeno — ni res — prav tebi ne sme biti

vseeno in Jeri tudi ne bo vseeno.«

»Jeri — Jeri — za zlomka no —«

»Ne kleti,« mu je hitro požugala Lojza s

prstom.

»Saj to ni kletev,« je ugovarjal France in zastavil

še enkrat: »Za zlomka je to čudno, kaj pravic

ima pri hiši dekla.«

»Pravic — naj jih ima ali ne — za tožbe ji je

Zadnjo besedo je France izgovoril samo na pol,

segel pod klobuk v lase in razširil oči.

»Saj se drugod tudi lahko toži, ne samo na

sodniji.«

»V župnišču, kaj ne?« je planil brat in veselje

mu je žarelo z lic.

»Kdo ti je pravil?«

»Nič ne taji. Sedaj jo imamo! Ti šklebeder ti

s klobukom.

»Da si je upal ta kolovrat pikapolončasti kaj

takega — ali jo izplačam!«

»Ne, brat, nikar! Jaz jo posvarim z lepa.«

»Ti kakor hočeš — in jaz kakor hočem. Sedaj

nalašč. Golobova naj kar ostane pri nas. Le udinjaj

jo in po dve kroni ima več na mesec kot Jera.«

»Ne, France,« je prosila Lojza.

»Je že vse dobro,« je mahal z rokami France

in skočil po stopnicah v svojo sobo.

»Saj mu nisem pravzaprav nič povedala in

France je prišel naglo spet na dvorišče, žvižgal

krog voza, včasih se zasmejal in spet žvižgal

ga je, kako je zadel koso na ramo in odšel.

Lojza bi bila najrajša šla za njim. Ali imela je

še posla v kuhinji, tudi Francko je morala počakati,

Brat je pa korakal, klobuk po strani, na polje

in obsedla ga je tista radost, ki čaka trenotka, da

se znosi nad sovražnikom, in je prepričana, da

se je sklonila, oprla ob motiko in rekla:

»U, si priden,«

»Ne verjamem,« je odgovoril France in zamahnil

France se je komaj premagal, da ni bruhnil

z jezo na dan.

Kosil je in brusil in razmišljal, dokler ni dokosil

in dodobra preudaril, kako se znosi. Na smeh

mu je šlo, tako je bil samega sebe vesel. Obrisal

je koso, jo obesil na češnjo in sedel na debelo korenino,

France je izvlekel mehur in se začel ukvarjati

s tobakom. Ko je dal prve dime, je zaklical:

»Jera, pojdi no sem!«

Jera se je ozrla in se namuznila:

»Čič ne da nič!«

»Saj mi je resnično že vroče,« je spustila Jera

motiko v razor, si otrla pot in šla konec njive,

kjer je imela pod plevelom skrito malico. Na to je

razgrnila predpasnik na kolena.

»Jera, koliko let si že pri nas?«

»Ali ne veš? Enajsto teče.«

»Jera, povej, ali se ti je godila kdaj krivica

pri nas?«

Nato je prikinknila zalogaju suhega kruha,

da ga je spravila skozi grlo, in rekla:

»Nikoli ne. Zakaj me vprašaš?«

»Zato, ko ne razumem, zakaj jo ti meni

delaš?«

»Bog ve, France, da je nisem nikoli.«

»Bog ve, da si jo, in jaz tudi vem.«

»Ni res,« je vzkipela Jera.

volje: »Na —« France je segel v žep — »Tu

je hranilna knjižica — le preglej, do vinarja je vse

naloženo, tu je poselska knjižica — in tu za en

mesec naprej plača. In sedaj, Jera, z Bogom in

Jeri je padel iz rok kosec kruha s pipcem

vred in se zakotalil po bregu. Široko odprta usta

knjižici s kronami vred iz naročja in začela z

jokom:

»Lažeš! Narejeno ti je, od tiste babe ti je narejeno!

Nikoli te nisem tožila, njo pa sem in še

Nato je izlila jezo v glasen jok in se namerila

proti domu. Potoma je ugovarjala:

»Enajst let sem trpela kot kamen na cesti, sedaj

me mečeš pod kap, jeseni, ko ni služb — za

France se je pasel nad njeno jezo in jokom.

Puhal je mogočne dime, pregledaval ponepotrebnem

koso in njen klep.

»Saj je vseeno!« je zakričal za njo, »Pri županu

dobiš vse, da veš,« je dodal, ko se je sklonil

gledal za Jero, ki je tekla proti domu, in je

bil ves srečen.

Jera je prijokala domov in zatožila Franceta:

»Ah, Lojza, spodil me je, zaradi tiste babnice

Lojza je naglo priprla kamro, da ne bi zagledala

»Franceta nisem nič. To je vse ona naredila,

ta kača!«

»Jera, ne tako. Kaj vidiš pazder v očesu svojega

Jera je ihtela in si brisala solze in ni nič odgovorila.

»Bom ga. Toda Jera: Enkrat za vselej pomni,

»Ne bom ne,« jo je Jera gledala še vedno

proseče.

»Pojdi torej v zelnik in oberi gosenice, jaz

Jera si je brisala solze, Lojza je šla k njivi,

»Ali je že šla?« je izpregovoril že oddaleč

»Kam? Pri nas ne bo!«

Sedaj odpusti. Je bilo čisto zdravo za njo in

»Zakaj zame?«

»Kaj ni brez nič?«

V tem je na nasprotnem bregu prišla na njivo

se je skrivaj v daljavo, da bi ji povedal:

»Ali sem jo, kakor je zaslužila!« Nato je pa zinil

na glas kakor jezen:

Lojza pa je vedela, da France ni bil več jezen.

»Ali si ga pregovorila?« je vprašala Jera Lojzo,

ko se je vračala mimo zelnika.