Boji: Razlika med redakcijama

»Ali si ga pregovorila?« je vprašala Jera Lojzo,

ko se je vračala mimo zelnika.

»Upam, da. Ne ve se pa ne. Je čuden, saj ga

poznaš.«

Jera se je sklonila spet k zelnatim glavam in

nič upanja ni imela. Preudarjala je, kam bi šla.

kako dnino tudi še ujamem. Ali pomnita naj me,

če pojdem. Še jima bom stavila sive lase v glavo.«

Jera je polagoma zašla od žalosti na pot maščevalnih

misli in je trla gosenice, da ji je zelenkasta

voda brizgala izpod palca.

V tem je prišel mimo zelnika tudi France,

ki je še posedel pod češnjo in opazoval Jančarico

kako sem zapodil Jero!« je razmišljal in se veselil

poreče: »Prav si imel, France.« Šele ko je

Jančarica oprtala koš, se je dvignil tudi France s

korenine in šel proti domu.

Ko je zagledal Jero v zelniku, ga je nekaj

silo se je pognal, da je šel dalje. Gledal je v tla,

ali kljub temu je dobro videl, kako mu Jera obrača

češ, užugala te je. Sunkoma je okrenil glavo proti

zelniku, poprijel trje za kosišče in zavpil nad Jero:

»Kaj imaš opravka v našem zelniku? Izgubi

se! Imam že drugo deklo.«

France je zamahnil z roko in postavil koso na

ramenu kvišku — na boj.

Jera je zbežala na nasprotni strani iz zelnika

in potoma sunila z nogo par glav, da so se nagnile

na zemljo. Sključena je stekla po stezi, za streljaj

pred Francetom se je pa ustavila, požugala mu z

France se je nagnil, da bi skočil za njo in

jo udaril po umazanih ustih. Toda sram ga je postalo,

moški je bil, da je obesil koso na plot in šel v

deset minut oddaljeno opalto h Korenčku po

Jera je priburila domov prav tedaj, ko je

Francka pomagala Lojzi nositi vodo za opoldansko

vrdejo. »Ta je ta nova,« je presunilo Jero, toliko

da se ni sesedla. Oči so se ji izbulile, prsti so se

»Ali si obrala?« jo je nagovorila Lojza.

kakor skopec divje na Francko in drvela

vrat in škripanje pokrova njene skrinje.

»Jezus, kaj sem ji naredila? Kako je huda

name!«

»Nič ne maraj. S Francetom sta se nekaj

sprla.«

Lojza je postavila škaf pred hlev in šla za Jero.

Francki je utripalo srce. Iz hiše so doneli nerazločni,

k sosedu, od koder je naglo priropotala s samotežnim

vozičem, naložila nanj skrinjo in jo odpeljala.

Francka se ji je skrila v hlev. Tamkaj je slonela

in božala teličko, ki jo je gledala z velikimi,

»Doma zaradi mene vojska, tu prepir spet zaradi

mene — in po vsej fari se bo govorilo samo

Francka je objela teličko, ki je iskala z mokrim

»Jaz grem, Lojza,«

»Ne pojdeš. Sedaj si naša. Le meni se zaupaj,

»Dobro?« je ponovila Francka, spustila teličko

in se naslonila ob jasli. Roke so ji omahnile in

glava se ji je povesila.

»Dobro!« je ponovila še enkrat kakor sama

»Le ne obupuj! Lepo pridna boš pri nas, kaj

»Bog mi je že odpustil, to vem, toda ljudje

mi ne bodo nikoli in Matija — o, saj ga ne bo več

Francka si je zakrila z rokami obraz in je začela

»Ne smeš, Francka,« je stopila Lojza k njej

izteče, kakor je najbolj prav. On že ve, zakaj nas

»Oh, Lojza, kako si ti srečna! Naj bo, jaz ostanem

pri tebi. Kot otrok te bom ubogala; kaj ne,

da me ne pogubljaš?«

Lojza se je sklonila k Francki in ji poljubila

Ko sta postavili pred hlev koso, da narežeta

»Tak je vendar šla!« je začel, obesil koso in

»Silno je bila raztogotena,« je omenila Lojza

in devala v slamoreznico, Franca pa je vsa zardela

»Naj gre, kakršna hoče; samo da je šla, ta

imela po osemnajst kron, tebi dve pridam, če ti

»Meni ni treba več, še toliko ne. Če sem prav

Ena naj gre z menoj.«

France je pripeljal okomatano kobilico in

Francka mu je pomagala napreči, nato sta sedla

na voz vsak na svojo plat in se odpeljala.

Francka je molčala in gledala v dalj, France

bi bil rad začel pogovor, pa ni vedel, kako bi.

res rad imel. Kar pri nas ga počakaj. Potem pa

zaplešemo in mir besedi in oče Golob se bo koj

»Ne bo dolgo. Saj sem bral, da je nemški

cesar rekel: Fantje, preden se drevje obleti, smo

»Ali koliko jih bo tam ostalo!«

»Nekaj že, seveda.«

»Matija gotovo pade.«

»Beži, beži. Vsaka tako pravi, ko se boji za

svojega — moža ali ženina. Če bi bilo tako, bi

ne bilo nobenega nazaj.«

»Vseeno ni bilo prav, da si dal Jero proč. Jaz

ne bom mogla dolgo služiti. Saj veš,« je omenila

Francka po kratkem molku in se obrnila v hrib,

ker mu od sramu ni mogla pogledati v oči.

»Lepo te prosim: kar tiho od Jere. Ti nimaš

nič pri tem in konec besedi. Drugo pa — o —

nismo taki, da bi te v hudih dneh vrgli pod kap.

Francka, toliko pa Matic še ima, da bo enega otročička

Privozila sta do njive, Francka je gospodarja

hvaležno pogledala in Matic se je začudil lepim

očem in se je veselil, ko je gibka skočila z voza in

grabila travo zlahka in ročno, vse drugače, kot

je nakladal, »ta nova« mu je prigrabljevala in nič

nista govorila. Le nad kobilico, ki se je vtikala v

Ali ob molku je France imel tele misli:

»Presneto sem bil pravzaprav neumen, da se

— Seveda — sedaj bi je ne dobil več. Oči imam

še mlade — lase pa sive. In za te se neveste nič

Ob tem je France nehote pogledal na nasprotno

Pri Golobovih pa je bilo tisto jutro huje od

pogrebščine. Ne on, ne ona nista zatisnila očesa,

dnem in odšla. Golob je ni vprašal, kam gre. Vstal

je mrk in je čutil, da se mu tresejo roke, ko se je

Klobuk mu je visel na oči. Stari hlapec je jezno

kašljal, ko ga je videl takega, dekli sta se suvali

Francka ušla od hiše. Sin Jakec, ki še ni bil dozorel

za vojake, je izpraševal po mami in se skrival

Ko se je vrnila Golobovka, je namignila njemu,

ki je šel pokoncu za njo v hišo. Samo z glavo je

»Štiri ženske sem najela in sem jih poslala

»To je prav,« je rekel Golob in truden sedel

k peči.

»Če bi si bila kaj naredila!«

»Trmasta je dovolj,« je menil Golob in se presedel

»Moj Bog, saj veš, da me mora biti kraj, če

se to zgodi. Kakšen si!«

Golob je napol vzdihnil, napol se odrgral, pa

ni imel kaj pljuniti iz suhih ust, vstal in šel iz hiše.

In ves dan je motovilil krog oglov, nikomur ni nič

Prišla je druga in pravila, da so pri Tacnu

Golob je žvečil s čeljustmi in pihal skozi nos, da

je komaj spravil iz sebe:

»Kdaj — kdaj so jo?«

Zadnja pa, ki je prišla s hribov, je razodela:

»Francka je pri Maticu na Kozjem hribu. Za deklo

se je vdinjala.«

Mati jo je plačala. Golob pa ni strpel in je

pomolil za njo skozi vrata krono za pridav.

»Bog bodi zahvaljen,« je vzdihnila mati, ko sta

bila sama. Golob se je pa takoj potuhnil in razsodil:

Da je ta zadnja ženska dognala, kje je Francka,

ji je pomogla Jera, ki je trosila zgodbo od hiše do

in obrekovala je s toliko gorečnostjo, da so

Na večer je Jera obstala sredi tobakarjev

pri Korenčku in si privoščila dva fraklja strdenega

žganja — za pogum na zadnjo pot — k Jančarici.

In nastopila jo je osvete željna o mraku.

Jančarjevi so bili pri večerji, razen gospodinje,

ki je imela opravka v kuhinji, ko je stopila Jera

Napela je oči in jih ob luči zasenčila z roko,

»Lej jo! Jera! Saj te resnično nisem spoznala,

»Nimam hoditi po kaj. Tisti pa, ki so jim mar

takele vojskine vdovice, pa že pridejo, je-li?«

»Jera!« je rekla Jančarica in se upokončila

pred njo.

»Veš kaj, Jančarica, Matic me je zapodil in

si vzel mlado deklo — hi-hi — in kakšno? Hi-hi-hi

skozi duri. Sedaj boš pa ti zadaj, ali pa bo imel

Matic mlin in žago. Saj stara koza celo vrečo pregrizne,

roke stisnila v pesti in velela:

»Ven, ven! Poberi se, grdoba pijana!«

Tedaj je tudi v Jeri izbruhnilo. Roke je vprla

v boke, pomolila komolce naprej in začela:

»Le udari, kar udari! Prešuštnica! Mene si izgrizla

Jančarici se je zameglilo pred očmi. Zagrabila

begunec Roman, za njim dekla, otroci. Roman je

zaklel po poljsko in iztegnil roko po Jeri, Janezek

se je stisnil k mami, jokal in klical: »Po tlica, po

tlica!«

Jera se je umaknila čez prag in kričala z dvorišča:

»Razbojniki! Sram vas bodi! Vsa vas smrdi

od vaših grehov! Še prahu na podplatih me je

sram. Odrgnem si ga, da ne zanesem te kuge

Jera je pobrskala z nogami, kakor pes, ko

zagreba lastno blato, da ji je krilo odletavalo. Nato

se je spustila v tek po hribu. Begunec je pobral

poleno in zalučil bi ga ji bil v pete, da ga ni prestrigla

»Pusti, pijanko!«

»Pojdimo molit,« je nato dostavila in šla z družino

Ko je Jančarica spravila po molitvi otroke

spat in so odšli tudi vsi drugi, je šla v kuhinjo, dasi

ni imela posebnega posla, in se je naslonila na

»Da je Matic spodil Jero! — In Jera je

njega! — Da bi bil France tak? — Saj ni mogoče!

— Ampak da vzame k sebi tako žensko — in

Grda vojska, vsemu svetu se je zmešalo.«

Jančarica je slonela, krog nje je brnel roj muh,

v glavi so se ji sukale misli — od začetka do konca

mlado deklo,« je bil prvi pomislek. »Mi bo dal

vsaj mir in se ne bo obešal tod ter čakal Blaževe

jo je pehala od sebe. Čim bolj pa jo je pehala od

Nič več si ni mogla utajiti, da jo vendarle draži

taka nastava pri Maticu, in izmislila in pripravila

si je za »sivega strica« perečo besedo, s katero ga

Na smeh ji je šlo, ko je še enkrat preudarila,

»Da bo vedel, norec stari, in si desetkrat premisli,

preden se spet prisladka k nam. Za las ne

premakne nobene reči več pri nas. Bomo že kako,

Gospodinja je prestavila nekaj kuhinjske posode

— brez potrebe seveda — segla po luč na

Prvi hip se je tako prestrašila, da ji je skoro

zdrsnila luč iz rok.

Franca je postavila luč na ognjišče in šla k

vratom:

»Kdo je?«

»Pa zdaj hodiš,« je rekla nekoliko zadirčno in

je imela pripravljeno besedo na jeziku, da bi ga

ji je prišlo. Namesto zabavljice je odrinila zapah in

mu odprla.

»Zgodaj hodite spat,« je rekel Matic, ko je stopil

skozi duri in jih tiho zapiral za seboj.

Francka je videla njegov obraz, kako je žarel

veselja.

»I seve,« je zategnila Franca, »mi stari in otroci

spat — taki-le mladi fantje pa voglarit.«

Matic ni nič razumel, kam cika, in se je smejal

ter hitel:

»Danes sem jo izplačal! Preklicani kolovrat

stari! Ali veš, da naju je Jera tožila pri župniku?«

»Jera?« je osupnila Jančarica in še mar ji ni

bilo več zabavljice, kakor si jo je izmislila zanj. S

predpasnikom mu je pobrisala stol in ga povabila:

»Sedi no in povej! Kar tukaj, da jih ne bova

budila v hiši.«

Matic ji je razodeval naširoko vso zgodbo,

Franca ga je hvaležno gledala.

»Ali sem naredil prav, ali nisem, kaj?«

Nato je povedala Jančarica zgodbo z Jero;

Matic jo je verno poslušal in jo spremljal z jeznimi

vzkliki.

»To je prav, to je prav, da se je vse zvedelo,«

je ponavljal in nametal na Jero še kopo grdih pritikljajev,

veš, kako smo zamenjali! Golobova — ho — tako

ji stoji k rokam vsako delo, da je le veselje.«

Francka je na eno oko napol zamižala in ga

pomenljivo pogledala:

»Le glej, da se navsezadnje še z Matijem stepeta,

»Le smejaj se,« je rekla Jančarica resno, da

»Francka,« je vzkliknil Matic tako glasno, da

je Jančarica položila prst na usta in mu velela:

»Pssst!«

nikar me ne draži. Ali ti more še kdo bolj

nocoj kar naravnost vprašam: Če bi se Blažu kaj

primerilo — Bog ve, da mu ne želim smrti — če

bi se mu kaj primerilo, če bi, postavim, padel, ali

mi daš kaj upanja, Francka?«

Matic je vstal in stopil do ognjišča, kjer je ves

»Pustiva to, lepo te prosim.«

»Ne veš, koliko trpim. Reci no. Kar naravnost

Francka mu je pogledala v oči, ki so koprnele

Matic je molčal in nagosto dihal ter iskal njene

Francka se mu je umaknila in rekla boječe

Matic je pa čutil, da mu je stisnila roko, in je

odšel tako vesel skozi duri, da bi bil skoro zavriskal.

Prvi ranjenci so dospeli v Ljubljano s severnega

bojišča- Vsekrižem po deželi se je raznesla ta novica.