Boji: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Vrstica 3.341:
==X.==
Prvi ranjenci so dospeli v Ljubljano s severnega
bojišča
Nekateri izmed svojcev so dobili karte, kjer
so jih ranjenci vabili v Ljubljano. Na vlakih se je
Vrstica 3.350 ⟶ 3.351:
strahom so drsale po dolgih hodnikih vojašnic in
iskale svojcev in znancev.
Med tistimi, ki niso imeli svojcev v vojski, pa
so šli kljub temu v mesto deloma iz radovednosti,
Vrstica 3.359 ⟶ 3.361:
bo vsak z lic razbral, kaj ga pravzaprav žene v
Ljubljano: da gre poizvedovat po Jančarju.
Porazdelil je klobase, potočil od sobe do sobe
brinjevec in ni zvedel ničesar. Postajal je pri raznih
Vrstica 3.364 ⟶ 3.367:
glavo, prisluškal, ponudil pijačo, ki se je
ranjenec ni branil, in šel spet do druge sobe, ko je
v vseh očeh
se je vrnil proti domu. Potoma je naložil
nekaj
ko so gostobesedne pripovedovale, kar so
zvedele: da je Rusa kot listja in trave, da jih na
enega naših pride po deset, da so bili strašno lačni
in so jedli sirov krompir in zeljnate glave.
Pred županovo krčmo je stalo vse polno voz.
Zavil je mednje tudi Matic; ženske so se mu zahvalile
Vrstica 3.376 ⟶ 3.380:
je bilo natlačeno ljudi in pogovor samo o vojski in
o ranjencih.
Matic je iskal, kam bi sedel, dokler ga ni povabilo
omizje znancev — in se stisnilo na klopi, da
je dobil prostora.
Komaj je pa sedel, se odpro vrata, med njimi
se pojavi Strgar z bičem v roki, za njim pa Matjažev
Jernej.
»Vojskovalca sem pripeljal! Vina gor!« je kričal
Strgar in trkal z bičevnikom ob tla.
Vsa omizja so hipoma utihnila in se ozrla proti
vratom, kjer se je pojavil Jernej. Na levem licu je
imel velik kos obliža.
»No, Jernej!« se je iztegnilo bogvekoliko rok
proti njemu in so ga vabile k mizi.
Jernej se je pa muzal in mežikal z drobnimi
očmi, šel od mize do mize, kjer so mu napivali,
Vrstica 3.394 ⟶ 3.404:
k Maticu. Ta je bil ponosen na to in je koj naročil:
»Štefan na mizo!«
»Kako je bilo, Jernej?« so vsa omizja tiščala
vanj
»Dobro za vas pri polnih litrih,« se je obotavljal
Jernej in pomaknil čepico nazaj, dvignil polni
kozarec in napil: »Živio cesar, domovina!«
Krčma se je odzvala in tolkla s kozarci ob
mizo. Vsepovsod je utihnil pogovor.
»Ali te je Rus?« je začel Matic vnovič.
»Me je, ampak jaz sem jih še drugače.«
»Kozak te je s sulico, kaj ne?« se je vtaknil
vmes sosed.
»Kaj sulica! Te se ne bojimo še tolikanj ne,
kakor metle, ki jo zgrabi ženska. Ampak šrapnela!
To je hudir.«
Jernej je spet segel po kozarcu in mimogrede
ponosno pogledal po hiši.
»Saj še vsi skup ne veste ne, kaj je to šrapnela,«
je povzel Jernej. »To je iz topa krogla, votla, in
Vrstica 3.418 ⟶ 3.437:
— punf — pec — pa je šla skozi lice in tukaj-le so
mi jo vzeli ven.«
Jernej je razgalil bluzo, da je pokazal pod
ključnico rano, kamor se je zataknila krogla.
»Bog te je obvaroval, Jernej; sedaj si dober.«
»Bog in pa ta-le, ta-le!«
Jernej je pokazal na čepico, kjer so bile prišite
svetinjice Matere božje. »Dober sem za štiri
tedne. Ravno pšenico usejem, potem gremo spet
nad Rusa.«
»Kakšni pa so Rusi?« je vprašal nekdo.
»Rusi? Veliki kot hrasti in toliko jih je, da je
vse rjavo, kamor so peljale oči.«
»Ali si katerega?« ga je vprašal spet drugi in
pomeril z rokami, kot bi streljal
»Bog ve koliko. Ampak krogla, to ni nič. Bajonet.«
Jernej je planil kvišku in potegnil Strgarju bič
iz roke, stopil na sredo hiše in pokazal:
»Vidiš, tako-le sem jih: Štrrrk v prsi, nato sem
ga vrgel čez glavo — štrrrk — pa drugega na bojonet.«
Ljudje so plašno gledali, tuintam se je kdo nasmehnil,
ženske so sklepale roke
Ko je Jernej odložil bičevnik, se je oglasil pogumno
občinski sluga Petrin:
»Jernej, ne boš zameril, če tega ne razumem,
kako si ti metal Ruse čez glavo, ko si prej rekel,
da so kot hrasti, in ti — nisi — saj ti nič ne oponašam
— najmočnejši v fari
»Ti dolgopeta sulica poganska ti,« se je razhudil
Jernej, »ali ti veš, koliko je človek močan, ko
Vrstica 3.453 ⟶ 3.483:
Ko si se pijan zibal domov in te je stara čakala
z mokro cunjo na pragu!«
Gosti so se zasmejali, Jernej je pomežiknil in
se obliznil po kratkih brkih
Tedaj je Matic pokašljal in se pripravil na
vprašanje
»Jernej, ali jih je veliko padlo?«
Matjažev je pogledal v strop in pomolčal. Nato
— še vedno gledajoč kvišku, rekel resno:
»Boste že zvedeli. Toliko pa vam lahko povem,
da od sedemnajstega ni nihče več cel. Če ima
samo kroglico tako-le kot jaz, se lahko od veselja
na glavo postavlja
Ženske so vzdihnile, nekatere so si brisale oči,
moški so molčali in gledali v mizo
cigareto in vrtel kozarec v roki
Spet se je Petrin opogumil, jezen, da ga je
Jernej prej tako osmešil, in je prvi izpregovoril:
»Če se ti ni le zdelo. Povej nam katerega, saj
jih je dosti iz naše fare in vas je bilo več pri isti
kompaniji — in reci: Ta-le in ta-le je padel
»No, če hočeš: Naš organist na primer. Sam
sem ga videl, ko so ga pokopali. Ali pa Matija, ki
je mislil Golobovo vzeti: mrtev! Zraven mene je
obležal in še zastokal ni, ko ga je zmanjkalo. Pa
boste že brali
»Jezus, Jezus,« so mahale ženske. Pijača se je
vsem uprla in začeli so plačevati ter odhajati
To priliko je porabil Matic, da se je nagnil do
Jerneja in vprašal:
»Kaj misliš o Jančarju?«
»Nič ne vem. Je bil pri drugem bataljonu.«
Matic je hotel še več izpraševati, ali zdelo
se mu je, da ga vsi opazujejo, zato je poklical
in plačal ter odšel z drugimi vred. Jerneju je ponudil
voz.
Ko sta prišla pred hišo, je tamkaj stal župnik
in se pogovarjal z županom
»Jernej!« je vzkliknil župnik vesel in mu podal
roko
Jernej je počil s petami in salutiral.
»Ali greš domov? Ranjen? Sedi k meni, jaz
te popeljem
Matic se je odkril oddaleč župniku, ko je slišal
povabilo, in se naglo sam odpeljal. Župnik pa je
posadil Jerneja na desno, mu dal smotko in velel
pognati.
Potoma ga je izpraševal o dogodkih na bojnem
polju in Jernej je bil dokaj bolj skromen kot v
krčmi.
»Tako-le je po pravici: Saj nihče nič ne ve,
kako je pravzaprav. Tam naprej, tu nazaj, tu mrtvi,
tam mrtvi — enkrat stradaš, enkrat si presit. Saj
smo vsi kot ponoreli.«
»Bog se nas usmili,« je vzdihnil župnik.
»Pa samo ta,« je hitro poprijel Jernej. »Če ta
tam gori ne poprime, ne vem, kaj bo. Zoper dva,
ne rečem — zoper deset je težko
Nato je Jernej povedal o organistu in o
Matiju, »o drugih pa nič ne vem,« je dostavil
pravično.
Prišla sta pred Matjažev dom, Jernej je izstopil
in spet salutiral.
Župnik je bil potrt. Mislil je na organistovo
družinico in na njegovo orgljanje ob mobilizaciji.
»Slutil je. Duša vseeno sluti prihodnje reči.«
In mislil je na Golobovo Francko.
»Same nesreče! Če se ne bliža sam sodni
dan.«
Tako se je zatopil v žalost, da ni opazil Goloba,
ki je šel po cesti pred njim
»Golob,« je rekel hlapec in pokazal z bičem po
cesti in tako opozoril župnika
»Ustavi,« mu je velel in povabil ključarja Goloba,
naj prisede
»Ali ste slišali? Jernej, ki se je vrnil iz Galicije
ranjen, mi je pravil, da je Matija padel
Golobu je šinila rdečica v lice.
»Tako,« je rekel hladno.
»Kaj pa bo s Francko?«
Golob je pobledel in pogledal čez polje:
»Kar si je skuhala, naj pa sné.«
»Ne tako, oče Golob,« je začel župnik. »Saj je
itak hudega dovolj, nikar si še sami ne prikladajmo!«
»Jaz tudi tako pravim,« je potrdil Golob in gledal
v hlapcev hrbet
pogorel, kot to sramoto, kakor mi jo je napravila
ta deklina
»Žalostno je, hudo je, ali kaj, Vaša je in jaz bi
želel, da je ne gonite od hiše. Nazaj naj pride
»Nak!« je kakor odsekal Golob.
Župnik je pomolčal.
»Ne vem, če imate prav. Poglejte: kaznovana
je že. Prav, za greh je pokora. Če pride Matija
nazaj —«
»Saj je padel, ste rekli,« ga je hitro ustavil
Golob.
»Pravi Jernej
samo ranjen. Torej če pride nazaj — jo vzame, kaj
ne? In vendar ne bo hodil v tujo hišo ponjo! — Če
je pa res padel, ali če pade — Vas mora pač boleti,
da bi se Vaša klatila po svetu
»Kar sem rekel, sem rekel. Le pustiva to reč,
sicer Vam koj z voza poskočim
Župnika je grabila Golobova trma in molčala
sta do doma. Tamkaj pred župniščem mu je še enkrat
omenil:
»Golob, lepo Vas prosim, premislite si!«
»Lahko noč,« je rekel Golob in naglo odšel.
Župniku pa se ni ta večer nič kaj prav ljubilo
večerjati
==XI.==
bčinski sluga Petrin je oklicaval z
vzvišenega mesta pred cerkvijo med
|