Boji: Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Petin30 (pogovor | prispevki)
Petin30 (pogovor | prispevki)
Vrstica 3.341:
 
==X.==
 
Prvi ranjenci so dospeli v Ljubljano s severnega
bojišča-. Vsekrižem po deželi se je raznesla ta novica.
Nekateri izmed svojcev so dobili karte, kjer
so jih ranjenci vabili v Ljubljano. Na vlakih se je
Vrstica 3.350 ⟶ 3.351:
strahom so drsale po dolgih hodnikih vojašnic in
iskale svojcev in znancev.
 
Med tistimi, ki niso imeli svojcev v vojski, pa
so šli kljub temu v mesto deloma iz radovednosti,
Vrstica 3.359 ⟶ 3.361:
bo vsak z lic razbral, kaj ga pravzaprav žene v
Ljubljano: da gre poizvedovat po Jančarju.
 
Porazdelil je klobase, potočil od sobe do sobe
brinjevec in ni zvedel ničesar. Postajal je pri raznih
Vrstica 3.364 ⟶ 3.367:
glavo, prisluškal, ponudil pijačo, ki se je
ranjenec ni branil, in šel spet do druge sobe, ko je
v vseh očeh brahbral: »Kaj se siliš med nas?« Nezadovoljen
se je vrnil proti domu. Potoma je naložil
nekaj; žensk, ki so hodile peš. Poslušal je njih pogovor,
ko so gostobesedne pripovedovale, kar so
zvedele: da je Rusa kot listja in trave, da jih na
enega naših pride po deset, da so bili strašno lačni
in so jedli sirov krompir in zeljnate glave.
 
Pred županovo krčmo je stalo vse polno voz.
Zavil je mednje tudi Matic; ženske so se mu zahvalile
Vrstica 3.376 ⟶ 3.380:
je bilo natlačeno ljudi in pogovor samo o vojski in
o ranjencih.
 
Matic je iskal, kam bi sedel, dokler ga ni povabilo
omizje znancev — in se stisnilo na klopi, da
je dobil prostora.
 
Komaj je pa sedel, se odpro vrata, med njimi
se pojavi Strgar z bičem v roki, za njim pa Matjažev
Jernej.
 
»Vojskovalca sem pripeljal! Vina gor!« je kričal
Strgar in trkal z bičevnikom ob tla.
 
Vsa omizja so hipoma utihnila in se ozrla proti
vratom, kjer se je pojavil Jernej. Na levem licu je
imel velik kos obliža.
 
»No, Jernej!« se je iztegnilo bogvekoliko rok
proti njemu in so ga vabile k mizi.
 
Jernej se je pa muzal in mežikal z drobnimi
očmi, šel od mize do mize, kjer so mu napivali,
Vrstica 3.394 ⟶ 3.404:
k Maticu. Ta je bil ponosen na to in je koj naročil:
»Štefan na mizo!«
 
»Kako je bilo, Jernej?« so vsa omizja tiščala
vanj,.
 
»Dobro za vas pri polnih litrih,« se je obotavljal
Jernej in pomaknil čepico nazaj, dvignil polni
kozarec in napil: »Živio cesar, domovina!«
 
Krčma se je odzvala in tolkla s kozarci ob
mizo. Vsepovsod je utihnil pogovor.
 
»Ali te je Rus?« je začel Matic vnovič.
 
»Me je, ampak jaz sem jih še drugače.«
 
»Kozak te je s sulico, kaj ne?« se je vtaknil
vmes sosed.
 
»Kaj sulica! Te se ne bojimo še tolikanj ne,
kakor metle, ki jo zgrabi ženska. Ampak šrapnela!
To je hudir.«
 
Jernej je spet segel po kozarcu in mimogrede
ponosno pogledal po hiši.
 
»Saj še vsi skup ne veste ne, kaj je to šrapnela,«
je povzel Jernej. »To je iz topa krogla, votla, in
Vrstica 3.418 ⟶ 3.437:
— punf — pec — pa je šla skozi lice in tukaj-le so
mi jo vzeli ven.«
 
Jernej je razgalil bluzo, da je pokazal pod
ključnico rano, kamor se je zataknila krogla.
 
»Bog te je obvaroval, Jernej; sedaj si dober.«
 
»Bog in pa ta-le, ta-le!«
 
Jernej je pokazal na čepico, kjer so bile prišite
svetinjice Matere božje. »Dober sem za štiri
tedne. Ravno pšenico usejem, potem gremo spet
nad Rusa.«
 
»Kakšni pa so Rusi?« je vprašal nekdo.
 
»Rusi? Veliki kot hrasti in toliko jih je, da je
vse rjavo, kamor so peljale oči.«
 
»Ali si katerega?« ga je vprašal spet drugi in
pomeril z rokami, kot bi streljal,.
 
»Bog ve koliko. Ampak krogla, to ni nič. Bajonet,
»Bog ve koliko. Ampak krogla, to ni nič. Bajonet.«
«
 
Jernej je planil kvišku in potegnil Strgarju bič
iz roke, stopil na sredo hiše in pokazal:
 
»Vidiš, tako-le sem jih: Štrrrk v prsi, nato sem
ga vrgel čez glavo — štrrrk — pa drugega na bojonet.«
 
«
Ljudje so plašno gledali, tuintam se je kdo nasmehnil,
ženske so sklepale roke,.
 
Ko je Jernej odložil bičevnik, se je oglasil pogumno
občinski sluga Petrin:
 
123
»Jernej, ne boš zameril, če tega ne razumem,
kako si ti metal Ruse čez glavo, ko si prej rekel,
da so kot hrasti, in ti — nisi — saj ti nič ne oponašam
— najmočnejši v fari,«
 
»Ti dolgopeta sulica poganska ti,« se je razhudil
Jernej, »ali ti veš, koliko je človek močan, ko
Vrstica 3.453 ⟶ 3.483:
Ko si se pijan zibal domov in te je stara čakala
z mokro cunjo na pragu!«
 
Gosti so se zasmejali, Jernej je pomežiknil in
se obliznil po kratkih brkih,.
 
Tedaj je Matic pokašljal in se pripravil na
vprašanje :
 
»Jernej, ali jih je veliko padlo?«
 
Matjažev je pogledal v strop in pomolčal. Nato
— še vedno gledajoč kvišku, rekel resno:
 
»Boste že zvedeli. Toliko pa vam lahko povem,
da od sedemnajstega ni nihče več cel. Če ima
samo kroglico tako-le kot jaz, se lahko od veselja
na glavo postavlja,.«
 
Ženske so vzdihnile, nekatere so si brisale oči,
moški so molčali in gledali v mizo,. Jernej je puhal
cigareto in vrtel kozarec v roki,.
 
Spet se je Petrin opogumil, jezen, da ga je
Jernej prej tako osmešil, in je prvi izpregovoril:
 
»Če se ti ni le zdelo. Povej nam katerega, saj
jih je dosti iz naše fare in vas je bilo več pri isti
kompaniji — in reci: Ta-le in ta-le je padel,.«
 
»No, če hočeš: Naš organist na primer. Sam
sem ga videl, ko so ga pokopali. Ali pa Matija, ki
je mislil Golobovo vzeti: mrtev! Zraven mene je
obležal in še zastokal ni, ko ga je zmanjkalo. Pa
boste že brali,.«
 
»Jezus, Jezus,« so mahale ženske. Pijača se je
vsem uprla in začeli so plačevati ter odhajati,.
 
To priliko je porabil Matic, da se je nagnil do
Jerneja in vprašal:
 
»Kaj misliš o Jančarju?«
 
»Nič ne vem. Je bil pri drugem bataljonu,«
»Nič ne vem. Je bil pri drugem bataljonu.«
 
Matic je hotel še več izpraševati, ali zdelo
se mu je, da ga vsi opazujejo, zato je poklical
in plačal ter odšel z drugimi vred. Jerneju je ponudil
voz.
 
Ko sta prišla pred hišo, je tamkaj stal župnik
in se pogovarjal z županom,.
 
»Jernej!« je vzkliknil župnik vesel in mu podal
roko,. »Bog te sprejmi!«
 
Jernej je počil s petami in salutiral.
 
»Ali greš domov? Ranjen? Sedi k meni, jaz
te popeljem,.«
 
Matic se je odkril oddaleč župniku, ko je slišal
povabilo, in se naglo sam odpeljal. Župnik pa je
posadil Jerneja na desno, mu dal smotko in velel
pognati.
 
Potoma ga je izpraševal o dogodkih na bojnem
polju in Jernej je bil dokaj bolj skromen kot v
krčmi.
 
»Tako-le je po pravici: Saj nihče nič ne ve,
kako je pravzaprav. Tam naprej, tu nazaj, tu mrtvi,
tam mrtvi — enkrat stradaš, enkrat si presit. Saj
smo vsi kot ponoreli.«
 
»Bog se nas usmili,« je vzdihnil župnik.
 
»Pa samo ta,« je hitro poprijel Jernej. »Če ta
tam gori ne poprime, ne vem, kaj bo. Zoper dva,
ne rečem — zoper deset je težko,.«
 
Nato je Jernej povedal o organistu in o
Matiju, »o drugih pa nič ne vem,« je dostavil
pravično.
 
Prišla sta pred Matjažev dom, Jernej je izstopil
in spet salutiral.
 
Župnik je bil potrt. Mislil je na organistovo
družinico in na njegovo orgljanje ob mobilizaciji.
 
»Slutil je. Duša vseeno sluti prihodnje reči.«
 
In mislil je na Golobovo Francko,
In mislil je na Golobovo Francko.
 
»Same nesreče! Če se ne bliža sam sodni
dan.«
 
Tako se je zatopil v žalost, da ni opazil Goloba,
ki je šel po cesti pred njim,.
 
»Golob,« je rekel hlapec in pokazal z bičem po
cesti in tako opozoril župnika,.
 
»Ustavi,« mu je velel in povabil ključarja Goloba,
naj prisede,.
 
»Ali ste slišali? Jernej, ki se je vrnil iz Galicije
ranjen, mi je pravil, da je Matija padel,.«
 
Golobu je šinila rdečica v lice,
Golobu je šinila rdečica v lice.
»Tako,« je rekel hladno,
 
»Tako,« je rekel hladno.
 
»Kaj pa bo s Francko?«
 
Golob je pobledel in pogledal čez polje:
 
»Kar si je skuhala, naj pa sne,«
»Kar si je skuhala, naj pa sné.«
»Ne tako, oče Golob,« je začel župnik, »Saj je
 
itak hudega dovolj, nikar si še sami ne prikladajmo!
»Ne tako, oče Golob,« je začel župnik. »Saj je
«
itak hudega dovolj, nikar si še sami ne prikladajmo!«
 
»Jaz tudi tako pravim,« je potrdil Golob in gledal
v hlapcev hrbet,. »Desetkrat rajši bi bil do tal
pogorel, kot to sramoto, kakor mi jo je napravila
ta deklina,.«
 
»Žalostno je, hudo je, ali kaj, Vaša je in jaz bi
želel, da je ne gonite od hiše. Nazaj naj pride,.«
 
»Nak!« je kakor odsekal Golob,
»Nak!« je kakor odsekal Golob.
Župnik je pomolčal,
 
Župnik je pomolčal.
 
»Ne vem, če imate prav. Poglejte: kaznovana
je že. Prav, za greh je pokora. Če pride Matija
nazaj —«
 
»Saj je padel, ste rekli,« ga je hitro ustavil
Golob.
 
124
»Pravi Jernej,. Gotovo le še ni. Morda je bil
samo ranjen. Torej če pride nazaj — jo vzame, kaj
ne? In vendar ne bo hodil v tujo hišo ponjo! — Če
je pa res padel, ali če pade — Vas mora pač boleti,
da bi se Vaša klatila po svetu,.«
 
»Kar sem rekel, sem rekel. Le pustiva to reč,
sicer Vam koj z voza poskočim,.«
 
Župnika je grabila Golobova trma in molčala
sta do doma. Tamkaj pred župniščem mu je še enkrat
omenil:
 
»Golob, lepo Vas prosim, premislite si!«
 
»Lahko noč,« je rekel Golob in naglo odšel,
»Lahko noč,« je rekel Golob in naglo odšel.
Župniku pa se ni ta večer nič kaj prav ljubilo
večerjati, (Dalje.)
 
Pravljica.
==XI.==
»Bilo je nekdaj . . .« — davno že minilo:
pri zvezdah sestrah duh je vasoval
in v morje se potapljal je življenja,
da svetlih bi si biserov nabral.
»Bilo je nekdaj . . .« Zarjam duh je peval,
nočem sijal je, ni temin se bal,
na krilih vihre k solncu je hiteval
in bil ponosen, kot ciganski kralj.
Zdaj — mrtvo vse, ugasnil je moj čas,
zdaj v dušo trudno lije črna noč:
uklel nekdo je maj cvetoči v mraz,
ukral nekdo je dneva žar pojoč.
Zdaj sem berač in prosim vbogajme
pri bogatinih, ki pomlad imajo,
ki ni se jim še mraz vsesal v srce,
ki zarje jim v očeh še plapolajo.
Milan Kuret.
La Divina Commedia.
Prevel in razložil J, D.
Drugi del: Vice.
Spev XII.
S l i k e k a z n o v a n e g a n a p u h a , — P r i h
o d do p r e l a z a v d r u g i k r o g , (Izbris
prvega P,)
Spevi X., XI. in XII, pojo o kaznih prvega kroga Vic,
t. j . o kaznih za grehe n a p u h a . Proti koncu XI, speva smo
videli, kako se je Dante sklonil k spokornikom tega kroga,
težko se upogibajočim pod silnimi tovori, in poslušal pripoved
miniaturista Oderisija. V začetku XII. speva ga Vergil
opomni, da treba iti dalje. Dante rad uboga, njegova duša je
po vsem tem, kar je (v X, in XI, spevu) videla in slišala, za
zmerom ozdravljena greha napuha. Prim. XII,, 7 nsl.! (Sploh
ima vsa Komedija namen: človeka po notranje preobraziti,
očistiti, osvoboditi; v tem oziru zasluži označbo: epos o
notranjem človeku,) Ko dalje gresta, opozori Vergil na slike
v tlaku, Dante gre in jih ogleduje. Vidi jih tri četvorice
(3X4) in za temi še eno, trinajsto. (Zanimivo je, kako se teh
13 tercin pričenja: prva četvorica, vv. 25,, 28., 31., 34., z glagolom
»tam videl sem« [vedea], druga četvorica, vv. 37., 40,,
43., 46., z vzklikom »O«, tretja, vv. 49., 52., 55., 58., pa zopet
z glagolom »kazala...« [mostrava]; 13. tercina [vv. 61, nsl.]
slednjič pa je sestavljena iz vseh prejšnjih treh začetkov.
Kdo ne vidi v tem nekakšne slutnje ali osnutka tiste umetnine,
katera je pozneje v s o n e t n e m v e n c u dosegla
svojo končno obliko? Na vsak korak se vidi, da Dante ni le
velik mojster vsebine, ampak tudi oblike.) Prehodivši vse te
podobe v tleh Dante občuduje umetnika — Boga; potem pa
ironično veli ošabnežem, naj le nikar ne gledajo slik kaznovanega
napuha, da ne bodo zagledali, kam jih pelje njih pot.
(Vv. 1.—72.) — V tem sta se približala vhodu v drugi krog.
Angel jima pokaže ozko stolbo, v katero naj vstopita. Še prej
pa se s perutnico dotakne pesnikovega čela in izbriše en P,
vsled česar se čuti Dante čudovito olajšanega. (Vv. 73.—136.)
Vštric z dušo šel sem ono obteženo,
kot v jarmu vol ob volu, nizko glavi,
dokler mi to bilo je dopuščeno;
4 a ko mi mojster blagi de: »Ostavi
ga samega! Naprej! Tu vsak sam gledi,
kak čoln svoj z jadri, vesli kvišku spravi!«
7 vzravnam se zopet koj po tej besedi
k pokončni hoji; niso pa iz glave
nič več mi šli ponižnosti izgledi,
10 Za mojstrom tak sem šel brez obotave;
da tovorov ne nosiva, spoznati
po hoji se je dalo brez težave.
13 Pa mojster de: »Oko naj gleda v tla ti!
Ker manj utrudi vsaka pot korake,
čim vidiš, kam ti stopijo podplati,«
16 In kot v cerkvah podzemske vidiš rake,
na pločah pa jim slike in napise,
slaveče spodaj shranjene mrtvake
19 (in mnogo solz ondukaj potoči se,
če srce plemenito, prebodeno
z ostjo spomina, v žalosti topi se),
125
Boji.
F, S. Finžgar,
XI.
bčinski sluga Petrin je oklicaval z
vzvišenega mesta pred cerkvijo med