Wikivir

Boji: Razlika med redakcijama

Pregledujte zgodovino interaktivno
← Starejše urejanjeNovejše urejanje →
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
VizualnoVikibesedilo
Petin30 (pogovor | prispevki)
2.266 urejanj
Petin30 (pogovor | prispevki)
2.266 urejanj
Vrstica 4.797:
drugič izvolijo za poslanca. Ko se je polegel šunder,
se je oglasil Marinček:
 
»Le nikar preveč ne jezikajte, da kaj ne iztaknete.
Vojska je vojska!«
 
Vsi so ga pogledali izpod čela in Luka je rekel:
 
»Ali smo kaj rekli, da ne damo cesarju, kar je
njegovega? Ali mu nismo dali: sinov, mož, živine,
vse. In če bo treba, še bomo dali, da veš in da ne
boš vlekel na ušesa pogovorov kot izdajavec.«
 
Marinček se je razburil in planil kvišku. Andrej
pa je stopil predenj:
 
»Ne, ne, ne, oče. To so besede. Nikoli ni bilo
prepira v tej hiši, ali naj ga na Blaževo pogrebščino
začnemo? Hudo je za vse — potrpimo. Saj bo
vsega konec. Beseda tudi ni konj.«
 
Iz kota pod križem se je oglasil ujec pokojnega
Blaža in je rekel:
 
»Nič se ne čudimo in nič se ne jezimo. Prerokovana
je prišla, ali še začela se ni. Svet je Bogu
Vrstica 4.817 ⟶ 4.824:
tako, da bo vse v jarku, potem bo konec, prej ne.
Zdaj pa molimo.«
 
Ujec je začel s povzdignjenim glasom, pogrebci
so molili za njim, pridružila se jim je tudi Jančarica,
ki je bila že vsa nesrečna, ko se ni nikomur mudilo.
 
Nato je vsak stoje izpraznil kozarec, se poslovil
in zahvalil Jančarico ter odšel. Matic se je
Vrstica 4.825 ⟶ 4.834:
naglo opazil, da je živina žejna, vzel škaf in šel
k vodnjaku.
 
»Poglej ga,« je rekel nekoliko vinski Luka,
»kako je domač. Kmalu bo Jančar.«
 
Tudi drugi so se ozrli nanj, ko je trombal vodo,
in glave so se šepetaje stikale, posebno ženskih.
Jančarica jih je s praga gledala in pekoča jeza jo
je pograbila. Poklicala je Ferjana:
 
»Brž pojdi tja in reci Maticu, naj pusti živino
pri miru. Bomo že sami vrdjali.«
 
Ferjan je stekel čez dvorišče k vodnjaku:
 
»Mama je rekla, da hitro pri miru pustite našo
živino, bomo že sami brez vas.«
 
Maticu je obstala roka. Pogledal je proti veži,
kjer je stal Janezek in mahal z roko: »Pustite, tlic
Matic — tlic Matic!«
 
France je prijel škaf in bušknil vodo iz njega
po tleh, ga postavil nazaj in naglo odšel.
 
vm.
==XIII.==
 
Noči, tako trpljenja polne, Matic še ni preživel.
Težka je bila ona, ko se je vrnil iz zapora in je
Vrstica 4.861 ⟶ 4.879:
svoj rovaš. Zakaj njena ura se je bližala. Zato je
prosila Lojzo, ko sta bili sami:
 
»Jaz grem poiskat stanovanja.«
 
»Zakaj?« se je začudila Lojza in pogledala izza
šivanja, ko je zvečer delala krstno oblekco za
otročiča.
 
»France me tako težko vidi.«
 
229
»Saj ni res, France je —« hotela ji je kar razodeti,
ali naglo si je premislila in razlagala:
Vrstica 4.873 ⟶ 4.894:
sva obljubila. Francka, ti boš pri nas in potem naj
bo, kot je božja volja.«
 
Francka jo je hvaležno pogledala in spet sta
molče šivali drobno perilo za otročiča. In tudi
Vrstica 4.883 ⟶ 4.905:
nerodno pokleknil k peči, stisnil glavo med široke
dlani in nerazločno žebral molitve za Lojzo.
 
»Lahko noč,« je voščil nato, nobene pogledal
in odšel. Lojza je pa šinila za njim, ga prestregla v
Vrstica 4.888 ⟶ 4.911:
sedel na ognjišče in brskal s trsko po tlečem
pepelu.
 
Ko je Lojza odpravila Francko spat, je sedla
k njemu na ognjišče in pričela:
 
»To ti moram povedati, France, dnevi Franckini
potekajo. Kaj ne, da ostaneva mož beseda in
da naj bo pri nas?«
 
Brat se je stresnil, kot bi ga nekdo poklical od
daleč.
 
»Seveda, seveda,« je hitel.
 
»Saj sem vedela, da si za to. Ali vidiš, Francka
je pa žalostna in se te boji, ko si tako čuden. Misli,
da si zaradi nje, da ti je na poti, in hoče stran.«
 
Brat je zdrsnil z ognjišča.
 
»Nikamor ne pojde, le povej ji, tukaj bo, kakor
sem rekel.«
 
Nato je spet sedel na ognjišče in globoko
vzdihnil.
 
Lojza ga je pomenljivo pogledala:
 
»France, ne ženi si tako k srcu. Saj ni vredno.«
 
Brat je vprašajoče pogledal sestro:
 
»Kaj?« je počasi izpregovoril, da bi tajil.
 
»Saj vem! Jančarico!« V tem se je prodirljivo
ozrla v njegove oči, ki jih je povesil in zaeno ves
zardel.
 
»Poglej, mislim, da nihče ne ve, ali jaz vem,
prvo uro na pogrebščini sem vedela, ko sem videla
tebe in njo. Izbij si jo iz glave. Če ti ni namenjena,
kaj moreš za to?«
 
France je stisnil ustnice, pogledal v dimnik,
zob je škrtnil ob zob, na licih so mu trepetale
mišice.
 
»Imaš čisto prav, Lojza, ali pomagaj si, če si
moreš. Ko bi ti jaz eno noč dal to-le, kar me grize
tu notri in mi pije kri, pri vsej tvoji pobožnosti
znoriš, da veš, zmeša se ti.«
 
»Nič ne tajim tega, Boga hvalim, da mi je prizanesel
do danes. Toda tebe bo konec, če se ne
izpametuješ.«
 
»Da bi me le bilo!«
 
»No, ne govori pregrešno. To je tvoja trma,
nič drugega. Vesel bodi, če te ne mara. Če se hočeš
oženiti, in čas je, da se, si jo izbereš in tako, da ti
bo hvaležna.«
 
»To sam vem. Ampak povej mi eno, da bom
to-le čutil zanjo in to-le trpel, takoj grem ponjo,.
Krilo ji kupim in čevlje, da bo mogla k poroki, če
jih sama nima. To je tisto, česar ti ne razumeš. Saj
Vrstica 4.939 ⟶ 4.982:
kaj je bušilo vanjo, prokleto. Ali je spet tisti
financar ...«
 
»France, ne kolni in ne natolcuj in ne delaj
greha. Premagaj se, morda se še vse preokrene. In
Vrstica 4.947 ⟶ 4.991:
če kdo takole trpi zavoljo nje. Tega veselja ji pa
vendar ne privošči.«
 
Brat ni nič odgovoril, ali na obrazu je brala,
kako silno se mu je prilegla taka beseda.
 
»Sedaj pa pustiva to in mi povej: Ali pojdeš
po ,»ženo'«, ko bo Francka na tem?«
 
»Seveda pojdem.«
 
»Za botra boš tudi?«
 
»Le kaj vprašuješ? Saj je vse domenjeno.«
 
»Potem pa lahko noč in dobro spi!«
 
Matic je to noč resnično prvič po pogrebščini
dobro spal. Ves spočit se je lotil dela in Francko
je ogledaval z velikim spoštovanjem. Dognal je
celo, kar so ženske že davno trdile, da se ji ta stan
posebno poda in da je za Čudačuda brdka v njem. Ko
je videl, da hoče postavljati pomivnike v jasli, je
hitro priskočil — doslej mu to še ni prišlo nikoli
na um — ji vzel iz rok posodo in ji kar prepovedal:
 
»Vzdigavala pa ne boš, Francka. Le kaj lahkega
podelaj.«
 
In tako je potekel teden, ki ga je bila vesela
Lojza, kljub vsej težki skrbi Francka tudi in Matic
sam se je bil toliko raztresel, da je laže prenašal,
ko je poklicala ponoči Lojza brata:
 
»Brž, brž, Francko je popadlo! Jaz grem po
Lukovo mater.«
 
Matic je kar z viška treščil v škornje, pograbil
laterno in se spotoma zapenjal, ko je drevil po
hribu v dolino. Silno je potegnil za zvonec pri »ženi«,
230
hribu v dolino. Silno je potegnil za zvonec pri ,ženi',
ki je pa kljub temu počasi prižigala luč in odpirala
okno.
 
»Kam?«
 
»K Maticu v Kozji hrib!«
 
,Žena' se je neverno nasmejala.
»Žena« se je neverno nasmejala.
 
»I, tak brž, no,« se je jezil Matic.
 
»Saj res,« se je trčila žena po čelu in zaprla
okno.
 
Matic je hodil z lučjo gorindol in se grozovito
jezil, ko ni bilo napravljanja ne konca ne kraja. Ni
mogel strpeti, da je še enkrat potegnil za zvonec.
 
Žena se je pojavila med vrati s cajnico v roki:
 
»Za božjo voljo, imej pamet. Zvonec mi utrgaš.«
 
»Jaz sem se opravil in prišel do semkaj prej,
ko Vas človek iz hiše spravi.«
 
Matic se je zaobrnil in krenil z velikanskimi
koraki pred njo, da ga je že priletna ,»žena'« težko
in hropeč dohajala ter venomer svarila, naj hodi
počasi. Matic se pa ni dal dosti preprositi, tako ga
je skrbelo, ko niti sam ni vedel, zakaj.
 
Ko sta dospela do doma, je Matic odšel v hlev
in se tamkaj naslonil ter čakal jutra. Nekoliko je
Vrstica 5.002 ⟶ 5.067:
je v hlev, postajal na predverju in čakal. Rano jutro
je že bilo, ko ni več strpel in je spet šel v vežo.
Tamkaj je našel Lojzo in ,»ženo\«.
 
»Kako je Francki?« je vprašal šepetaje.
 
»Čak, da ti pokažem,« je rekla ,žena' in šla
»Čak, da ti pokažem,« je rekla »žena« in šla
v hišo ter mu prinesla iz nje v povojček povito
dete: »Lej ga Matička!«
 
Matic ga je gledal in ves vesel ga je bil.
 
»Oh, oh, viž ga no, to je Matija, ves Matija.
Jamico ima na bradici in skodrane lase kot on.«
 
Nerodno ga je pobožal s težko, tega nevajeno
roko.
 
»Tebi, Matic, bi se spodobila takale štručka,
in ne ena, sedem! Le kaj misliš? Ali boš grunt
seboj nesel na oni svet? Komu boš zapustil, če
ostaneš takle samski pustež?«
 
»Če ne bo drugače, pa ravno temule, saj bo
potreben.«
 
»I, prav. Potlej pa še mater vzemi, ni dosti
boljših.«
 
Matic je izbulil oči in gledal ,ženo\ kot bi
Matic je izbulil oči in gledal »ženo«, kot bi
govorila v nerazumljivem jeziku.
 
»U, le glej me,« se mu je namrdnila ,žena' in
»U, le glej me,« se mu je namrdnila »žena« in
odnesla dete v hišo, a se hitro vrnila:
 
»Sedaj se pripravi za krst, če imaš opravljeno
v hlevu,.«
 
Matic se je začel pripravljati: Obul se je, umil,
preoblekel, pregledal denar, in ko je ves prazničen
prišel iz sobe, ga je ,»žena'« oštela: »Kakšno pripravljanje!
Snoči si pa meni oponašal, kako sem
počasna.«
 
Matic se ji je pa samo smejal in ni nič zameril.
 
Napotili so se k fari.
 
Dasi je potoma vse mogoče izpraševal, kaj mu
je storiti, je bil pri krstu — prvič je bil za krstnega
Vrstica 5.038 ⟶ 5.118:
je celo župnik nasmihal, kakor se je trudil, da bi
bil resen.
 
Po krstu so šli zajtrkovat k Razdevšku. Lojza
je povedala bratu, da gre tačas h Golobu.
 
»Nalašč nikar,« je ugovarjal France, ali Lojza
je šla.
 
Golob je kosil steljo v gozdu, mati je bila doma.
 
»H krstu smo prinesli,« ji je povedala. »Ali bi
šli pogledat?«
 
Materi so stopile solze v oči.
 
»Lepo te prosim, ali je vse zdravo?«
 
»Vse po sreči, mati,« je rekla Lojza in je bila
vsa vesela.
 
Tedaj mati ni več zmagala solz. S predpasnikom
je zastrla oči, prijela z desnico Lojzo in jo
peljala v hišo.
 
»Lojza, ti si svetnica! Kako bi se ti zahvalila?
Ti ne veš, kaj smo pri nas tačas pretrpeli. Jaz in
Vrstica 5.059 ⟶ 5.148:
postrežem? Morda kave, ali ti čaja zavrem? Kar
reci!«
 
»Ničesar, mati. Samo toliko, da sem Vam povedala.
Pri Razdevšku čakajo botri. Pojdite ga
pogledat fantička!«
 
»Tja res ne grem, kar za vasjo krenem k Vam.
Precej.«
 
»Kakor mislite,« je rekla Lojza in se poslovila.
 
Golobovka je pa začela loviti kokoši, nabrala
vse mogoče stvari, naložila težko košaro z jestvili,
plenicami, in je odšla.
 
Pri Razdevšku so posedeli, ko je bil Matic po
dolgem spet enkrat dobre volje, tako dolgo, da jih
je mati prehitela in prišla pred njimi k Francki.
 
In tam sta se obe — hči in mati — razjokali v
tihi, temni kamrici; ljudje niso videli solz, videl pa
jih je Bog in jih je bil vesel. (Konec)
 
231
==XIV.==
ULEfr^SLOVN
 
Boji.
Odkar se je naselil pri Maticevih mali
F. S, Finžgar.
Matiček, se je življenje za čuda izpremenilo.
XIV.
 
dkar se je naselil pri Maticevih mali
Matiček, se je življenje za čuda izpremenilo,
Lojza je utegnila veliko manj
brati, kot prej. Vedno je bilo malenkostnih
Vrstica 5.090 ⟶ 5.184:
sama zase: Kako, da so tolikanj dobri
ljudje na svetu. Snovala je načrte, da služi pri hiši
leto in dan brez plačila in da ne sprejme vinarja,.
Ko ji je Golobovka, ki se je poslej cestočesto prikradla
v hišo, namignila, da se oče meči in da lahko misli
na vrnitev domov, ji je Francka odločno odbila to
upanje:
 
»Pred letom nikamor! Zastonj jim bom delala
in še ne bom povrnila, kar so mi storili. Mati,
Lojza je svetnica,.«
 
»Je, je,« je ponovila Golobovka in solze so ji
silile iz oči,. »Ampak povrnili bomo mi. Sama
lahko povrnem,. Bog ne daj, da bi imeli kaj stroškov
s tabo,. Na, to-le! Ko porabiš, še prinesem,.«
 
Golobovka ji je stisnila par bankovcev,
Golobovka ji je stisnila par bankovcev.
 
»Dandanes se dobi denar. Včeraj je prišel vojak
in je po vsej sili hotel imeti tri petelinčke za
častnike. Veš, da mi je dal 15 kron zanje! In jajca
in maslo — v s evse gre in nič ne vprašajo: Po čem?
Daj! Strahote morajo imeti denarja. Vidiš, tako
prištedim skrivši lepe denarje, ko on niti za to ne
ve. Mar so mu petelinčki in jajec mi tudi ne hodi
preštevat po gnezdih. Naj te torej nič n ene skrbi,
kako boš odslužila, kar so ti storili. To je moja reč,.«
 
»Saj sem Vam hvaležna, toda sklep je sklep,
Več jim bo zaleglo moje delo letoindan, kot denar
v teh časih. Zato ostanem, kot sem rekla,.«
 
Golobovka ni silila dalje v hčer, Lojzi je pa
rekla, naj le Francko spet napreže, češ, da je že
zadosti trdna.
 
»Če bo France dovolil,« se je nasmehnila Lojza
Golobovki.
 
»Uh, saj mu mora biti že vendar odveč tuja
ženska brez dela pri hiši,.«
 
Lojza je skomizgnila z rameni in se spet nasmehnila,
Lojza je skomizgnila z rameni in se spet nasmehnila.
»Nič nam ni odveč, mati. Tako smo se
privadili, da ne vem, kaj bi počeli, če bi sedajle
odšla.«
 
»Odšla, kakopa,« se je oglasil France za hrbtom.
»Zakaj sem pa boter? Nikamor ne pojde.«
 
Golobovka se je zahvaljevala, France je zamahnil
z roko in po prstih šel v hišo.
 
»Ali spi?« je pomignil Francki. Ona mu je
prikimala,. France je snel šklebedre z nog in tapal
v nogovicah v kamro, da je pogledal Matička,.
 
»Bog ve, kaj se mu sanja?« se je vrnil France,
»ko se tako smehlja,.«
 
»Lojza pravi, da od samih angelčkov,«
»Lojza pravi, da od samih angelčkov.«
 
»Morebiti pa res. Kaj pa šivaš,« je stopil k
Francki.
 
»Blazino za posteljico,«
»Blazino za posteljico.«
 
»Oh, saj še zibke nima, revež. Čaj no, saj jo
imamo še mi. Pod streho je,.«
 
France je naglo nataknil šklebedre in šel
iztikat za zibko pod streho. Odkar se je odzibala
Lojza, ni več stekla v tej hiši. Potegnil jo je izza
21 281
straže. Miška je planila iz nje in pretrgala pajčevine,
s katerimi je bila preprežena čezinčez.
Vrstica 5.150 ⟶ 5.261:
nalomljen, sicer pa, dasi nekoliko črvojedna, je
vseeno dosti trdna. Prinesel jo je po stopnicah in
se takoj lotil nalomljenega tečaja ter ga opazilopažil z
deščico. Nato je velel Lojzi, da jo obriše in očisti.
 
Zvečer so pa položili Matička v zibko in
France je prvi potegnil za motvoz in ga zazibal.
 
Nastopila je pusta, deževna jesen. Megle so
se plazile po najnižjih gričih, venomer je pršalo.
Dolgčas je bilo, da so ljudje zdehali in niso vedeli,
kaj bi v teh dolgih, vlažnih večerih.
 
Pri Maticu ni bilo dolgčas. Lojza in Francka
sta šivali, France se je ukvarjal z zibanjem, celo
pestovati je poizkušal živo igračko.
 
Toliko je imel skrbi in opravkov, da je komaj
utegnil h Korenčku po tobak.
 
Lojza se je pa veselila in verna je hvalila Boga:
Kako si dober! France se je usmilil revčka, ti si
se pa njega in mu odvzel misli na Jančarico in mu
pregnal trpljenje.
 
V nedeljo pred Vsemi sveti so se razteple
megle, da je posijalo solnce. France je zagnal krave
v hrib in jih pasel. Pa pride mimo tuj človek in
ga pozdravi:
 
»Dober dan, oče.«
 
Franceta je ujezilo, ko mu je rekel oče, in je
zato malomarno odgodrnjal: »Bog ga daj.«
 
»Oče,« je začel vnovič tujec.
 
»Saj nisem še oče,« je popravil France.
 
»Pa morda gospodar.«
 
»Tisto pa že.«
 
»Torej, gospodar, ali bi prodali nekaj krompirja,
jabolk, ali masla in malo moke.«
 
»Saj ne smemo prodajati, ko je vse pod zaporo.
»Saj ne smemo prodajati, ko je vse pod zaporo.«
«
 
»E,« mu je pomežiknil tujec, »saj ne bova po
maksimalnih cenah kupčevala,« in je prisedel k
njemu na štor ter mu ponudil smotko.
 
France je vzel cigaro in jo odgriznil. Tujec pa
mu jo je vljudno prižigal,.
 
»Seveda, takole pravite, da nas kmete zapeljete,
nato nas pa ovadite. Ej, to so že plačevali!
Jaz pa ne bom plačeval, nič ne mislite, in ne bom
prodajal.«
 
Kljub temu je France tako dobro prodal, da
je krave hitro zavrnil in jih gnal domov, kjer je
Lojzi brž razodel kupčijo.
 
In v torek je zaškripal težko obloženi voz z
dvorišča, ko je še vsa vas spala. Naložil je tako,
Vrstica 5.201 ⟶ 5.330:
stric, mu postregla z zavretim vinom in mu dala
še lepo napojnino.
 
France je šel nato k Figovcu, si naročil golaž
in vipavca — kos kruha je prinesel seboj — ter
Vrstica 5.207 ⟶ 5.337:
da imamo vedno tako pogačo,« je tuhtal, »saj
ne veste, da je bila spečena za Francko.«
 
Ker je bilo treba, da kobilica še pozoblje, se
je napotil po mestu brez namena. Ogledoval je izložbe,
Vrstica 5.213 ⟶ 5.344:
otročji voziček. Bliskoma mu je šinilo v glavo: Kaj,
če bi ga kupil za Matička? Vino ga je nekoliko
ogrelo in tedaj je bil vselej zelo podjeten,. Parkrat
je šel mimo okna gor in dol, nato je pritisnil kljuko
in stopil v trgovino,.
 
»En takle voziček za otroka bi kupil,« je začel
in nekoliko zardel,.
 
»Častitam, oče,« je začela prodajalka, »ali je
fantek, ali punčka?«
 
France je zardel še bolj, pa se je potuhnil in
se ni izdal:
 
»Fant je, ho, pa še kakšen!«
 
»To je lepo, oče. Sedaj bo domovina potrebovala
fantov, ko jih toliko pade. Prosim, pojdite z
mano.«
 
Matic je šel med nastavljenim pohištvom za
prodajalko, ki ga je vedla do vozičev. Ročno mu
Vrstica 5.239 ⟶ 5.376:
daru in bo vsa zardela. Nato bodo postlali v vozičku
in položili vanj Matička, stara zibel se pojde
spet dolgočasit za stražo,.
 
Zidane volje je privozil do županove krčme,
židane volje je privozil do županove krčme.
Tam je ustavil. Župan je prišel z občinskim slugo
Petrinom na prag. Ko je zagledal Matica in otročji
voziček, se je na glas zasmejal:
 
»Matic, kaj pa ti tovoriš?«
 
France je bil v zadregi, da se mu je krotovičil
povodec, ko je privezoval konja k ranti,.
 
»Kdo ve kaj? Ali ni čeden? Ni še bilo take
zibke v Kozjem hribu,.«
 
»Za koga vendar?«
 
»Za mojega Matička!«
 
282
»Prav bi bilo, ko bi bil tvoj,« se je vtaknil
vmes Petrin,.
 
»E, le počakaj! France se bo naenkrat splašil
in jih bo prvi dan imel šest, kajne?« ga je podražil
župan z Jančarico in ga zaeno spremil v hišo,.
 
Tam je bil Luka, sosed Maticev, Strgar in
še nekaj mož,. France je prisedel, za njim se je
obesil k mizi tudi Petrin, ki je slutil, da ne bo
trpel žeje,.
 
»Bališ voziš,« so ga sprejeli vsi hkrati, ko je
tik pred oknom stal gosposki voziček na kmetiških
lojtrah,.
 
»Jaz nočem biti umazan boter. In otrok takega
očeta, ki je za nas prelil kri na vojski, ga že zasluži,.«
 
«
Župan je prinesel vino in tudi prisedel,.
 
»Prav je Matic,« je začel Luka, »če kupiš fantiču
zibko. Nobenemu nič mar, tvoje so bile kronice.
Ali vseeno bi rekel jaz — nikar ne zameri:
Bolj prav bi bilo, da bi ti svojim kupoval, ne pa
takim postranskim otročajem;: France, oženi se!«
 
»Prav govoriš, Luka,« je potrdil župan, »Franceta
»Prav govoriš, Luka,« je potrdil župan. »Franceta
bomo oženili. Še ta predpust mora biti svatovščina,
bomo oženili. Še ta predpust mora biti svatovščina.«
«
 
France je izpil kozarec vina, poiskal napol
dokajeno vržinko in si jo prižigal ter se smejal,.
 
»Poglej ga, kako se smeje, kot bi bile neumne
županove besede,« je pomagal Strgar. »Ampak to
vam rečem: Sam se ne bo oženil, ker se ne zna,.
Župan, midva ga dajva!«
 
»Dajta, dajta,« se je muzal Matic, »Kar povejta
»Dajta, dajta,« se je muzal Matic. »Kar povejta
za nevesto,«
za nevesto.«
»Kaj bi ti pravili,« je povzel Luka, »Saj vendar
 
vsi vemo, da te čaka Jančarica,«
»Kaj bi ti pravili,« je povzel Luka. »Saj vendar
vsi vemo, da te čaka Jančarica.«
 
»Modra beseda,« je potrdil župan, »Ženska je
še za tolikanj, da se nobene mlade ne ustraši. Res
da ima otroke; kaj če to? Boš imel prej delavce
na dveh zemljah,.«
 
Matica je spreletelo in nemiren je segel po
kozarcu,.
 
»Mara zame Jančarica,« je rekel počasi in glas
se mu je očitno tresel,.
 
»Ali si jo kdaj že vprašal?« je hitel Luka. »Ali
meniš, da ti bo v hišo tiščala in te prosila. Vprašaj
jo,.«
 
»Ne vem,« je odkimaval Matic in je postal
čemeren,. »Tedaj na pogrebščini ni nič kaj pokazala,
da bi ji bilo do mene.«
 
»Ti si res čuden,« je začel še Petrin, »Ali naj
»Ti si res čuden,« je začel še Petrin. »Ali naj
se ti krog vratu obesi — na pogrebščini! Kam
vendarle misliš?«
 
»France, prepusti meni to reč,« se je ponudil
župan. »S svetovalcem Strgarjem imava še ta
21*
teden opravek v Kozjem hribu zaradi vojnih dajatev.
Tedaj bova midva potrkala na prava vratca.
Boš videl, kako hitro se bodo odprla, seve, če ti
je prav,.«
 
»Prav, seveda — pa ne, nikarta, Bom že sam,
»Prav, seveda — pa ne, nikarta. Bom že sam,
toda nič ne bo, le verujte,«
»Četoda boš sam, resnič ne bo, nikolile nič;verujte.« je začel
 
spet Luka, »Dokler je bil še Blaž živ, si se motovilil
»Če boš sam, res ne bo nikoli nič,« je začel
spet Luka. »Dokler je bil še Blaž živ, si se motovilil
krog oglov, danes, ko ga ni več in imaš pošteno
pravico, da jo vprašaš, pa ziblješ tistega
otroka doma,. Ljudje ti roge kažejo,.«
 
»Luka, saj ti ne veš!«
 
»Vem, prav dobro vem; poguma nimaš, to je
vse. Taka ženska kot je Jančarica hoče, da jo
takorekoč s silo utrgaš. To ni goba, ki se ti izpuli,
če le trčiš vanjo. Matic, pogum!«
 
Luka je dvignil kozarec in po sili trčil ob Francetovega.
In še so plačevali za vino in bili čezdalje
Vrstica 5.327 ⟶ 5.490:
in potrt se je izmuznil kradoma iz družbe ter odšel,
ko se je začelo mračiti.
 
Vse veselje, kakor se mu je rodilo v Ljubljani,
je ugasnilo. Na voziček je bil jezen, da bi ga bil,
Vrstica 5.337 ⟶ 5.501:
v svojo sobo na izbo in pričela se je noč brez
spanca, in trpljenje, ki je zaspalo, se je prebudilo
še grenkejše,.
 
Minuli so Vsi sveti. Pri Maticu je leglo nekaj
nezapopadljivo težkega na vso hišo. Lojza je skrivaj
Vrstica 5.346 ⟶ 5.511:
odhajal na vas in iskal družbe pri Korenčku, če je
ni bilo drugod.
 
In tako je taval in čakal tistega trenutka ves
potrt in razdejan, dokler ga ni učakal.
 
Na sv. Martina dan so spravljali steljo. Tudi
Jančarica je bila v gozdu in je žela praprot. Uro,
Vrstica 5.353 ⟶ 5.520:
stopil izza smrekovega gozdiča prednjo. Ves je bil
zmeden.
 
»Je lepa praprot, Francka,« je izpregovoril
Matic.
 
Jančarica se ni niti ozrla in mirno žela dalje:
»Da bi bilo vsaj še en teden lepo!«
 
France se je ozrl naokrog, nato je stopil prav
tik nje, da je obstala z delom in ga pogledala.
 
283
»Francka,« je prosil, »lepo te prosim, povej,
kaj misliš. Meni ni več strpeti brez tebe,«
Pridobljeno iz »https://sl.wikisource.org/wiki/Boji«