Redakcija: 12:37, 4. junij 2010 uredi Petin30 (pogovor \| prispevki) 2.266 urejanj →‎XII. ← Starejše urejanje		Redakcija: 13:53, 4. junij 2010 uredi razveljavi Petin30 (pogovor \| prispevki) 2.266 urejanj →‎XIV. Novejše urejanje →
Vrstica 5.531: »Francka,« je prosil, »lepo te prosim, povej, kaj misliš. Meni ni več strpeti brez tebe,.« »France,« je rekla mirno, dasi jo je podplula rdečica, »samo s temle — Blaževim prstanom bom legla v grob in z nobenim drugim. Ne zameri in ne- vprašuj, zakaj. Jaz vem, da mora tako biti. Potrpi, saj tudi jaz trpim,. Z Bogom!« Jančarica se je naglo spustila po brdu navzdol in začela žeti na drugem koncu laza, France je pa obstal pri smrečicah in najlažje bi se bil razjokal,. ==XV.== Na Martinovo nedeljo so se ženske s hribov — kakor druge nedelje — koj po maši vsule na pošto in šle iskat pisem z vojske od mož in sinov. Odkar je bila Jančarica vdova, ni imela kaj iskati na pošti,. Vselej po maši je šla pokropit grobe sorodnikov in v duhu je kropila Blažev grob in nikoli se ni vrnila brez solza žalosti in tihega kesanja,. Ko je te nedelje prišla zadnja na vas, so tam še stale gruče žena, se pogovarjale in brale vojne dopisnice,. Jančarica jih je blagrovala v srcu in šla tiho in žalostno mimo njih. Kar jo zagleda Klandra in zavpije za njo: »Hej, Jančarica! Na pošto pojdi. Pismo imaš,.« Franca se je ozrla in obstala. »No, le pojdi, le. Poštarica mi je naročila!« »Bogve, kdo bi mi pisal,« je rekla malomarno,. »Morda se ti ponuja kak ženin,« jo je zbodla Klandra, se obrnila spet h gruči in nadaljevala: »Kako se nareja žalostno in pobožno.« Ženske so se ozrle za Jančarico, ki je zavila na pošto,. »Saj jo je zares potrlo,« jo je branila Brumnovka,. »Kar v par tednih se je postarala.« »To naredi črna ruta,« ni nehala Klandra in natolcevala dalje. Jančarica je prišla na pošto in potrpežljivo čakala pri okencu. Ko se je odprlo, je vprašala: »Ali imam res kako pismo?« Poštarica se je sklonila in jo pogledala v obraz,. Kakor je bila ta poštarica prebitensko strupena in huda ženska, se je pa to pot vsa radostna nasmejala Jančarici, skočila k predalniku in se vrnila z dopisnico: »Mati, veselite se! Vaš mož vam piše z Ruskega!« Jančarica je razprla oči na široko, napol odprte ustnice, skozi katere je bil namenjen vzklik, Vrstica 5.581 ⟶ 5.599: očmi se ji je za hip stemnilo in tresoča se roka, ki je segla po dopisnici, jo je zgrešila, da je padla na tla,. Zamrgolelo je Jančarici pred očmi, kakor bi ji hotela najlepša zvezda sreče, ko ji je posvetila, tisti hip že ugasniti. Šinila je na tla za dopisnico, neslovkovan vzklik se ji je izvil iz ustnic, z obema rokama je držala pisanje: Da, to je bila Blaževa roka. Samo to je razločila, drugega ni mogla,. Jecljaje je prosila poštarico: »Berite, prosim, lepo prosim,.« In poštarica je brala: »Ljuba žena! Lepo te pozdravljam in ti dam vedeti, da se peljem zdrav in živ po daljni ruski deželi v ujetništvo. Ko pridem na mesto, ti spet koj pišem~~, -,~~ . „ „, * ~~ivoj moz Blaž,«~~ <p align==right>Tvoj mož Blaž.«</p> Jančarica je naglo segla po karti in odbežala iz urada, Napol je tekla mimo gruče žensk in

Boji: Razlika med redakcijama