Boji: Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Petin30 (pogovor | prispevki)
Petin30 (pogovor | prispevki)
Vrstica 5.616:
 
Jančarica je naglo segla po karti in odbežala
iz urada,. Napol je tekla mimo gruče žensk in
visoko vihtela karto: »Blaž živi! Blaž živi!«
 
Ženske so ostrmele in krenile proti njej. Toda
Jančarica je hitela mimo njih v župnišče, kjer je
vsa zasopla planila v pisarno:
 
»Poglejte, berite! Blaž živi!«
 
Župnik je naglo pregledal karto, datum, pisavo
in vesel častital ženi ter šaljivo pristavil: »Sedaj
Vrstica 5.627 ⟶ 5.630:
razglašen za mrtvega, pa spet oživi, tisti živi še
dolgo življenje. Hvala Bogu!«
 
»Karta je torej res iz Rusije,« se je Jančarice
polaščal dvom,.
 
»Seveda! V seznamu izgub je bila pač zmota!
Veselite se in hvalite Boga!«
 
Jančarica je hitro odšla, Dasi se je podvizala,
Jančarica je hitro odšla. Dasi se je podvizala,
kar se je dalo, vendar se ji je pot proti domu vlekla
in vlekla. Kjer je bilo manj strmine, je tekla, da
Vrstica 5.640 ⟶ 5.646:
»Kako si dober! Mene si očistil, moža si mi rešil
— o, kdo te razume!«
 
In še in še je poljubljala ranjene noge kot
otrok,.
 
Doma je Jančarico čakala družina z zajtrkom,
Doma je Jančarico čakala družina z zajtrkom.
Vsi otroci so sedeli za mizo in se igrali z žlicami,
Vsi otroci so sedeli za mizo in se igrali z žlicami.
Teta je že parkrat šla gledat na prag, ko je ni bilo,
Teta je že parkrat šla gledat na prag, ko je ni bilo.
In sedaj je prišla, razoglava, zasopla in rdeča,
 
In sedaj je prišla, razoglava, zasopla in rdeča.
Teta se je je prestrašila, ko je takorekoč privihrala
v vežo.
 
»Teta, Blaž živi! Ujet je!« je kriknila Franca,
»Teta, Blaž živi! Ujet je!« je kriknila Franca.
 
Teta je sklenila roke:
 
»Marija, saj ni mogoče!« — in šla za Jančarico,
ki je naglo odprla vrata in planila v sobo. Tudi
otroci so bili vsi osupli. Zakaj po atovi smrti je
hodila mama resno in tiho,.
 
»Otroci, ata živi!« je pripovedovala in jih začela
poljubljati,. »Stran črne rute!«
 
Deklice so se odkrile, iz predalnika so prišle
na dan pisane rute — in ko so sedli k zajtrku, je
bilo v hiši, kot bi posijalo solnce na mizo,.
 
Seveda je vsa fara zvedela še tisti dan o Jančarju.
Jezičniki pri županu so zabavljali na seznam
izgub:
 
»V peč vrzi tiste popirje! Ali so za kaj drugega,
kakor da ljudi plašijo! Zakuri z njimi!« In
Vrstica 5.667 ⟶ 5.683:
resnična žalostna vest o predragih. Splošno pa je
bilo veselje, da Jančar živi, ko ni imel v fari ne
enega sovražnika,.
 
Med onimi, ki so prvi prišli Jančarici voščit
srečo, je bila tudi Lojza,. Nesebično je bilo njeno
voščilo — ali vendar vtoliko sebično, ko je upala,
da to ozdravi brata. Zakaj videla je, ko je zvedel,
Vrstica 5.676 ⟶ 5.693:
času je Matic opoldne po južini spet pošegetal
Matička po okrogli bradici in je prvič prijel za
voziček in ga vozil po hiši,.
 
Ko je Francka zvečer molzla, je Lojza potegnila
brata za rokav in ga povabila v kuhinjo,.
 
»Ali si vesel, kaj ne, zaradi Jančarja?«
 
»Zares sem vesel in privoščim ji,«
»Zares sem vesel in privoščim ji.«
 
»Pa zaradi sebe tudi?«
 
»Tudi, Sedaj vsaj vem, da mora biti konec«
»VešTudi. kaj,Sedaj invsaj sedajvem, seda pamora karbiti hitro oženi,konec.«
 
»Veš kaj, in sedaj se pa kar hitro oženi.«
 
»Uj ti svetnica ti, kam me siliš!«
 
»No, no, vem jaz in veš ti kam: Francko
vzemi,.«
 
Matic jo je samo gledal in nič ni rekel,
Matic jo je samo gledal in nič ni rekel.
 
»Zakaj bi je ne? Poznaš jo sedaj bolje kot
vsako drugo,.«
 
»Mara zame!«
 
»Pa jaz vem, da te vzame in tudi zate vem,
kako si jo ogledoval včasih ves dopadajenja poln,.«
 
Brat je spet pomolčal, pa rdeč je postajal in
žile so mu kovale v sencih,.
 
»Le kar vprašaj jo.«
 
»Ti jo prej, tako postrani,« je prosil brat,
»Ti jo prej, tako postrani,« je prosil brat.
 
»Nič postrani, kar naravnost jo bom. Pojdi
ven, za četrt ure boš že zvedel,.«
 
France je šel v hlev, kjer je Francka molzla,
France je šel v hlev, kjer je Francka molzla.
Stopil je h kobilici, popravil ji seno, pobrskal po
stelji pa venomer motril Francko,.
 
»Ne vem, če me bo marala, prebrdka je,« se
je prestrašil, ko se mu je zdela lepa kot še nikoli,.
Težko je zdržal četrt ure v hlevu. Rešila ga je pa
Lojza, ko je prišla ponj:
 
»Rada te vzame, le pojdi,«
»Rada te vzame, le pojdi.«
 
France je šel za sestro, Francka je bila v hiši,
čezinčez podpluta z živo rdečico,.
 
»No, sedaj si pa lepo v roke sezita,« je začela
Lojza,.
 
»Meni je prav, Francka, če ostaneš naša in
če ti nisem prestar in pregrd,.«
 
»In če te ni sram jemati takele,« je rekla
Francka in povesila oči,.
 
»Tiho o tem,« je rekel France, Kri mu je zaplala
»Tiho o tem,« je rekel France. Kri mu je zaplala
po žilah, iztegnil je krepke roke po njej in si
jo je pritisnil na prsi,.
 
»Je že dosti,« je branila Lojza, ko se je bala
greha, in je bila vsa srečna,. »Tako, France, sedaj
pa dobi može in pojdi h Golobu snubit, še ta teden,.«
 
»Može?« se je postavil brat, »Nobenega nočem,
»Može?« se je postavil brat, »Nobenega nočem.
Samo zato, da jim pokažem, ko so vedno pravili,
da se ne znam oženiti,.«
 
In France je šel na izbo, se oblekel in izginil
v noč,.
 
Pri Golobovih so odvečerjali, ko je potrkalo
na vrata,. Golobovka se je prestrašila, ko je zagledala
Matica,.
 
»Ali je zbolela?« je hitela v naglici,
»Ali je zbolela?« je hitela v naglici.
 
Matic se je pa smejal in mahal z roko ter
vprašal, če je oče doma, nekaj da bi rad govoril
na samem z njim,.
 
Mati mu je posvetila v hišo in modro odvedla
vso družino ven v kuhinjo,.
 
»Oče Golob, snubit sem prišel,« je začel France
brez ovinkov,.
 
Golob se je zavzel,
Golob se je zavzel.
»Za koga?«
 
»Zase,«
»Za kôga?«
Golob se je še bolj čudil,
 
»Zase.«
 
Golob se je še bolj čudil.
 
»Ali mi daste Francko, ali ne? Pravzaprav je
pa vseeno: Če je ne daste, jo bom pa sam vzel,«
je grozil France,.
 
»Ti se norčuješ! Takele ti ne boš jemal, ko
jih dobiš na vsak prst deset,.«
 
»Kaj tisto. Jaz že vem, kakšno jemljem. Ali
jo daste, ali ne?« je molil France Golobu roko,.
 
»Počakaj no, grem po mater,«
»Počakaj no, grem po mater.«
 
Golob je zaklical skozi duri, da je prišla žena
v hišo,.
 
»Poglej, Matic snubi našo Francko.«
 
»Pa mu jo dajmo,« je menila ženska previdno
in je skrila veselje in začudenje,.
 
»Seveda mu jo damo, če jo le hoče,«
»Seveda mu jo damo, če jo le hoče.«
 
»I tak udarimo, saj sem rekel,« je Matic spet
molil roko čez mizo,.
 
Segla sta si v roke in Golob mu jo je stiskal
in stiskal in iskal besede, dokler se ni grča omajal
in se trikrat povrsti useknil, predno je izrekel:
 
285
»Matic, če resnično to storiš, dva tisoč več,
kot bi jih bil dal Matiju,. Zato, ker boš rešil čast
naše hiše. Velja?«
 
»Ali sem kaj vprašal, Golob, Kar ji daste, vse
»Ali sem kaj vprašal, Golob. Kar ji daste, vse
pride prav. Če ji pa nič ne daste, sem tudi tak
možak, da ne bom omanjkal, in upam, da tudi brez
dote ne bo v moji hiši nikoli kruha stradala,.«
 
Golob je spet segel čez mizo in poiskal Francetove
roke:
 
»Dva tisoč več, in precej denar,« Nato se je
»Dva tisoč več, in precej denar.« Nato se je
obrnil do žene:
 
»I tak gani se no in prinesi! Kaj sediš?« —
 
 
France je zavriskal, ko se je vračal domov,
zakaj izborno vino je imel Golob. In doma ni
mogel drugače, da je potrkal na okno Francki in
ji je razodel:
 
»Si že moja! Jutri se pripravi, gremo delat
pisma!«
 
In šli so jih in svet je strmel,
In šli so jih in svet je strmel.
 
V torek je šel Matic k župniku, da postavi
oklice — enkrat za trikrat-. Tudi župnik se je
zavzel, toda pohvalil je Matica, da je prav storil,.
Sestavil je takoj zapisnik, toda naenkrat se domisli
in odloži pero:
 
»Poglej, kako sem pozabil! Saj je ne moreš
vzeti! Zakonski zadržek je, ker si njenega otroka
boter,.«
 
Matic toliko, da ni s stola zdrsnil. Župnik pa
se mu je nasmehnil, ko ga je videl vsega osuplega:
»Nič se ne boj. Zadržek že premagamo,.«
 
»Prosim, no, saj ne gre za denar, naj stane
kar hoče,.«
 
Župnik je vstal in ga potrepal po rami: »France,
Bog vaju blagoslovi. Torej poroka v ponedeljek,
Francka naj pa gre domov. Tako je prav: Prej je
prišla kot dekla k vam — sedaj pa pride kot nevesta.«
 
vesta-«
 
sedaj pa pride kot ne-
V ponedeljek so svatovali. Tudi Jančarica je
bila med svati. Njene oči so gorele resnične radosti,
Vrstica 5.804 ⟶ 5.880:
je stisnila roko in pošepetala: »France, ta je zate.
Ne veš, kako sem vesela. Bog daj srečo.«
 
Matic je pa kazal bele, močne zobe in se vsakemu
smejal od radosti, ko ni imel besedi za
vse to.
 
Na večer — še to je vredno, da se omeni —
se je pojavil na svatbi nepovabljeni gost — oče
Vrstica 5.812 ⟶ 5.890:
ga radostno sprejeli in mu ponudili odlični sedež.
Toda preden je mož sedel, je izpregovoril:
 
»Nimam svatovske obleke in sem vendar prišel.
Po dolžnosti namreč. Včeraj sem prejel iz bolnice,
Vrstica 5.819 ⟶ 5.898:
otroka, mu izplačajte mojo dediščino. In to sem
prinesel.«
 
Mož je odprl listnico in naštel pred ženina štiri
tisočake. Potem je posegel v žep in položil povrhu
sinov molek.
 
Vsa družba je umolknila. Ženin je vzel denar,
ga nesel v voziček Matičku in spustil poleg bankovcev
Vrstica 5.827 ⟶ 5.908:
njim v kamrico, priprla vrata, sedla k sinčku, poiskala
Matijev molek, ga poljubila in se bridko
razjokala,.
 
V hiši so svatje trkali in hrumeli in kaplje grenkosti
bi ne bilo v vinu, ko bi ne pogrešali mnogih,
ki so to noč žalostno svatovali na daljnih frontah.
(Epilog v letniku 1917.)
 
[[Kategorija:20. stoletje]]