Detektiv Zdravc: Razlika med redakcijama

 

 

Zdravc je zaprl beležko in popoldne se je še naprej vleklo. Nato je potrkala mama, ki mu je sporočila, da je prišla teta Barbara na obisk in naj jo pride pozdravit.

»Ah, nič, nič,« je teta Barbara odmahnila z roko.

 

»Hoj, Zdravc,« je vzkliknila Flora, ko je stopila v sobo. »Kako čudovita knjiga!«

Florina skrivnostna namigovanja so ga mikala, ampak mu ne bi bilo vseeno, če bi se srečala s kakšno mafijsko združbo, ki bi se ukvarjala s kakšno prepovedano prodajo.

 

 

Ko sta stopila v prodajalno, ni bilo nikogar za pultom. Le približno sto starinskih stenskih in drugačnih ur, ki so tolkle s svojimi bati.

»Če me že siliš, si bom zapomnila,« je Flora skomignila z rameni.

 

Ko ima hudič mlade, jih ima več na enkrat. Tako je bilo tudi z Zdravčevimi detektivskimi primeri. Na poti k tetini hiši ju je prestregel šestošolec Mare.

»Moj primer lahko rešiš le ti,« so prosile tudi Maretove oči. »Ti si moje edino upanje. Slišal sem, da si na naši šoli rešil že zelo veliko primerov. Pri enem sem bil zraven. Pri tistem trčenju na šolskem hodniku. Briljantno.«

 

 

Takrat je na šoli zavladala prava panika. Šolski psiholog Sajko je poklical Zdravca: »Pridi, nekaj se je zgodilo na hodniku v prvem nadstropju.«

Zdravc je skomignil z rameni: »Morda pa se res ni, ko pa vseskozi gleda v kamero.«

 

 

»No, pustimo preteklost,« je Zdravc rekel Maretu, ki je še hotel naštevati uspehe najmlajšega zasebnega detektiva. »Za kakšen primer gre pri tebi?«

»Ko pa je res!« je Flora razširila roke.

 

 

Flora ni vedela, kje stanuje teta Barbara, zato je, ko ji je Zdravc od daleč pokazal hišo, začela pretirano vzklikati: »Joj, kako čudovita hiša, sijajna…«

»Najbrž kje kuha mulo,« je vzdihnila Zdravčeva mama.

 

Psiholog Sajko je včasih zbran, miren in preudaren, včasih pa… Tako kot ga je opisala Flora: raztresen kot zelena moka, torej eden izmed najbolj raztresenih živih bitij na šoli. Takrat se mu vedno kam mudi in je videti, da sploh ne posluša sogovornika.

Ko je Zdravc odšel, je psiholog Sajko švrknil po testu in zmajal z glavo. Zdravc je na vsa vprašanja odgovoril z istim stavkom: Jaz bom detektiv.

 

Naslednji dan, preden se je Zdravc odpravil v šolo, ga je mama prosila, naj se po šoli spet oglasi pri teti Barbari. Ko je potožil, da je brezveze, je mama rekla: »Prosim.«

»Saj sem mu. Storkat. Če pa bi mu to rekla, bi ga prestrašila,« je vzdihnila Flora.

 

Reporterka je Zdravcu razložila, da je ravnatelj prosil, če bi posredoval pri zadevi, ki se dogaja v šolski jedilnici, ker je psiholog Sajko danes na seminarju.

»A res? V studiu?« sta poskočila fanta. In sta stekla za reporterko, pustila mesto gladovne stavke, ki ga je pozneje pospravila snažilka.

 

 

Od kar imamo šolsko televizijo, je Zdravc premišljeval med potjo do zbornice, se na naši šoli dogajajo res nenavadne stvari. Spomnil se je na besede svoje tete Barbare, ki vedno pravi, da televizija kvari otroke, še bolj pa odrasle, in tokrat ji je moral pritrditi.

»Prav imaš,« se je strinjal učitelj Iksipsilon. »Pa veliko sreče še naprej.«

 

Po pouku je bilo nenavadno živahno v avli šole. Fanta, ki sta zjutraj stavkala v menzi, sta si omislila novo predstavo. Seveda, vse skupaj je snemala šolska televizija z reporterko v prvi vrsti.

Fant, ki se je nasmihal, je poklical Floro, naj stopi dol. »Dosti si bila kip. Sedaj pa še drugi.« In učenci so stopali na klop in se po ukazu fantov začeli držati kot kipi. Zdravc se je poslovil od psihologa Sajka, stopil iz šolske zgradbe in vključil mobi. Takoj je dobil sporočilo od mame: Ne pozabi stopiti k teti Barbari.

 

 

Zdravc se je napotil proti tetini hiši. Kmalu ga je dohitela Flora. »Sem bila dober kip?«

»Grem,« je Flora stopila mimo njega.

 

 

Prodajalec starinskih ur je sedel izza pulta in bral časopis, ko sta vstopila Flora in Zdravc. Odložil je časopis in ju pogledal strogo izpod čela: »Sem vama povedal, da tu ne prodajam ničesar, kar bi zanimalo mularijo!«