Detektiv Zdravc: Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Brez povzetka urejanja
Brez povzetka urejanja
Vrstica 11:
|licenca=S pisnim dovoljenjem
}}
 
 
 
==1==
»Jaz sem Zdravc. Detektiv Zdravc. Zasebni detektiv Zdravc. Najmlajši zasebni detektiv Zdravc,« je zapisal Zdravc v svojo beležko. In dodal: »Da ne bo pomote.« Potem je vse skupaj prečrtal. Že tri meseca ni imel nobenega primera. Vso zimo. Kot da bi vsi spali kot medvedi.
 
Potem je vse skupaj prečrtal. Že tri meseca ni imel nobenega primera. Vso zimo. Kot da bi vsi spali kot medvedi.
Šolski psiholog Sajko, ki mu včasih zaupa, da razišče manjše težave učencev, je vedno, ko sta se srečala, odkimaval z glavo in nemočno širil roke.
Le v začetku septembra ga je poklical v pisarno. »Zdravc, šola se je začela, rad bi videl, če tvoja detektivska žilica ni zamrla med počitnicami,« je rekel. »Imamo majhno težavo z nekim prvošolcem. Sedi na klopi v garderobi in joka. Ugotovi, zakaj.«
 
Le v začetku septembra ga je poklical v pisarno. »Zdravc, šola se je začela, rad bi videl, če tvoja detektivska žilica ni zamrla med počitnicami,« je rekel.
 
»Imamo majhno težavo z nekim prvošolcem. Sedi na klopi v garderobi in joka. Ugotovi, zakaj.«
 
Zdravc je zavil z očmi: »Saj vsi vemo, zakaj joka.«
»Kdo 'vsi vemo'?« ga je strogo pogledal psiholog Sajko. »Nič ne vemo, dokler ne ugotovimo dejstva in se na lastne oči ne prepričamo… Obstaja tisoč razlogov.«
 
»Kdo vsi?« ga je strogo pogledal psiholog Sajko. »Nič ne vemo, dokler ne ugotovimo dejstva in se na lastne oči ne prepričamo… Obstaja tisoč razlogov.«
 
Zdravc se je napotil v garderobo in zagledal prvošolca, ki je lovil sapo, smrkal in si brisal nos z rokavom. Sedel je zraven. »Hej, stari, jaz sem Zdravc, osmar. Če sem jaz preživel to šolo, boš tudi ti. No, povej, zakaj si tako žalosten?«
 
»Včeraj… Včeraj…« so se prvošolcu spet nabirale solze.
 
»Kaj se je zgodilo včeraj? Je bilo tako hudo?«
 
»Jaaaa!« je zatulil prvošolec.
 
Zdravc mu je dal robec: »Izvoli, pomiri se…«
 
»Včeraj… Včeraj sem…« si je brisal nos in oči, in potem, ko se je umirli, vprašal: »Ali lahko obdržim robček?«
 
»Lahko,« je odvrnil Zdravc: »Si se pomiril?«
 
»Sem,« je prikimal prvošolec.
 
»No, povej, kaj se ti je zgodilo včeraj?«
 
»Včeraj…. Včeraj… sem moral v šolo.«
 
»To je najbrž zelo hudo zate,« ga je Zdravc stisnil k sebi. »Novo, neznano okolje, velika šola… Najbrž si se bal.«
 
»Nisem se bal!« je prvošolec skočil s klopi. »Vedel sem, kako bo v šoli… Strašijo te, cukajo, porivajo, pa še učiti se moraš!«
 
»In so tebe kaj strašili, cukali, porivali?«
 
»No, ja,« je prvošolec spet sedel na klop. »Ampak jaz sem jih nazaj. Dvakrat bolj strašil, cukal in porival.«
 
»V redu,« se je Zdravc skušal osredotočiti na bistvo prvošolčeve težave. »Kaj se je potem zgodilo včeraj, da zdaj jokaš?«
 
»Tudi danes se je!«
 
»Prav, tudi danes. Kaj pa?«
 
Prvošolec se je žalosten zazrl v tla in šepnil: »Moj medvedek je ostal sam doma.«
 
»Tvoj medvedek?« je kilo vprašal Zdravc.
 
»Jaaaa!« je prvošolec spet zatulil, vzel robec in si obrisal nos.
 
Zdravc ga je spet objel: »In praviš, čisto sam?« Sicer pa se je počutil trapasto, on, zasebni detektiv, ki bi se moral ukvarjati z resnejšimi primeri.
 
»Ja, čisto sam je. Žalosten. Včeraj ga nihče ni stisnil k sebi celih pet ur.«
 
»Kaj ne poveš!« se je Zdravc nasmehnil, potem pa se je spomnil: »Kot je meni znano, učiteljice dovolijo prvošolcem, da prinesejo svojo najljubšo igračo s sabo. Zakaj nisi prinesel svojega medvedka?«
 
»Moj medvedek ni nikakršna trapasta igrača,« ga je prvošolec grdo pogledal. »On je moj najboljši prijatelj.«
 
Zdravc se je malo zmedel: »No, prijatelj, ki je igrača… igrača, ki je prijatelj… skratka, kaj sem hotel vprašati? Zakaj nisi prinesel svojega prijatelja medvedka s sabo, da ne bi samoval? Saj veš, da bi ga lahko.«
 
Prvošolec ga je še bolj grdo pogledal, skoraj malo jezno: »Si nor, stari? Da bi ga prinesel sem, v šolo? V to norišnico? Da bi ga strašili, cukali, porival? Nikoli! Jaz imam svojega medvedka zelo rad!« nato je skočil s klopi in odšel v razred.
 
Zdravc je še nekaj časa sedel, nato je plosknil z rokami in pomislil: »Ni kdove kakšen primer, je pa rešen primer.« Vzel je beležko in si zapisal dogodek. Nato je vzdihnil: »Za začetek šolskega leta niti ni tako slabo.«
 
»Odlično! Odlično, Zdravc,« ga je pozneje pohvalil šolski psiholog Sajko.
 
»Saj sem se le pogovoril z njim. Nič posebnega,« je odvrnil Zdravc.
»To se ti samo zdi,« se ni strinjal psiholog Sajko. »Vsakdo ne zna prisluhniti prvošolcem. Velika večina bi ga zbadala, ali pa ga zmerjala s cmero. Ti si pa pristopil…«
 
»To se ti samo zdi,« se ni strinjal psiholog Sajko.
 
»Vsakdo ne zna prisluhniti prvošolcem. Velika večina bi ga zbadala, ali pa ga zmerjala s cmero. Ti si pa pristopil…«
 
»Kot pravi detektiv?« je Zdravc poskočil od veselja.
 
»Skoraj, skoraj,« je rekel psiholog Sajko. »Zdaj se mi pa mudi. Če bo še kaj, te pokličem…«