Vsega je kriva Hedika: Razlika med redakcijama

{{Proza|

 

 

 

In kako bedasto se reži! Ko je prišla v njihov razred, to je bilo v začetku letošnjega šolskega leta, se mu ni zdela tako zoprna. Bila je taka kot druge sošolke, samo malo drugače je zavijala. No, pa to se še prenese, saj pri nas skoraj v vsakem kraju govorijo malo po svoje. Ne, to res ni bilo najhuje. Sprva takrat, ko jo je spoznal, je bila še kar znosna in z njo se je dalo celo pogovarjati. Ko pa je pred dobro uro izvedela, da je poleg njih treh izbrana v tekmovalno ekipo, se je čisto spremenila. Povabila jih je v slaščičarno, da bi se pogovorili o jutrišnjem tekmovanju, zdaj pa že ima glavno besedo. Obnaša se, kot da bi bila vodja ekipe. Hvala bogu, da ga pusti pri miru in mu ne čveka traparij. Že to mu je bilo preveč, ker se je pogosto vprašujoče ozirala čez mizo. Če sta se takrat njuna pogle- da naključno srečala, je Vili, če je le mogel, pogledal mimo nje v neskončnost. Tokrat mu ni uspelo.

Zakaj tako bulji vame? se je jezil v mislih, ona pa ga je z zanimanjem opazovala in se skrivnostno smehljala. Njene radovedne oči so mu šle že pošteno na živce. Zijaj na cesto, tam

 

 

 

Ko jim je Luka, njihov učitelj telovadbe, ki jih je pripeljal na kraj tekmovanja, zaželel, da bi se čim bolje odrezali, so se vsi štirje napotili proti gostišču, pred katerim je bil štart in cilj. Šli so mimo šotora, na katerem je bil pritrjen velik rdeč križ.

»Poglej, še bolnico so nam naredili,« je pripomnil nekdo in mulci okrog njega so se prešerno zarežali. Vili se je spomnil, da mu je mami pripravila povoje in obliže, pa jih je pozabil doma. Ko so se med tekmovalci, navijači in radovedneži le pridrenjali do mize, kjer sta dve sodnici čuvali škatlo, v kateri so bile številke, so bile v njej samo še tri.

 

 

 

Pritekli so Pomarančniki. Dolgin je Pretesni majički podal lok in puščico. Ona je stopila naprej, vendar ne do strelne črte. Čakala je, kako bo streljal Vili. Hedika je pogledala Pomarančnika poleg sebe, bil je Dolgin. S papirnatim robčkom si je brisal krvavo dlan. Ranil se je, ko je lezel na drevo. Segla je v torbico in mu ponudila obliž.

V zahvalo ji je samo pokimal, saj se je bal, da ne bi kdo od njegovih prijateljev videl, da sprejema usluge od svojih nasprotnikov. Čeprav sta Hedika in Dolgin samo za hip obrnila pogled od tarče, nista videla tistega, kar je zanimalo vse druge Pomarančnike in Himalajce.

 

 

 

»Robi! Valuk!« Nihče se mu ni oglasil. Z bridkostjo je spoznal, da ne morejo biti prvi. Kdo ve, če bodo sploh skupaj prišli do cilja... Sedel je na tla in nejevoljno trgal travo. Jezen je bil na ves svet: na Robija, Valuka, na Hediko in na tisto domišljavo trapo v pretesni majički, zaradi katere je streljal tako slabo. Najbolj pa se je jezil nase, ker je vzel Valuku puščico. Kot da bi bilo pomembno, katero mesto bodo dosegli. Uvrstitev mu je naenkrat postala deveta skrb. Še manj, prav vseeno mu je bilo, če se uvrstijo ali ne. Dolgo ni vzdržal na mestu, vstal je in ne da bi vedel kdaj, odšel po potki, za katero je bil prepričan, da ga bo pripeljala do jase, na kateri morajo postaviti piramide za taborne ognje. »Sam bom zmagal!« se je naenkrat razveselil! Odločil se je, da bo sam opravil vse naloge in zmagal. Čeprav njegova zmaga ne bo priznana, bo vsem dokazal, da je boljši kot vsi drugi skupaj.

Steza, po kateri so hiteli Robi, Valuk in Hedika, se je naenkrat nehala nad globoko udorno dolino.

 

 

 

»Da ni utonil?« se je polna nepotrebnih skrbi oglasila Hedika. Po vsem tem, kar je zakuhala, jo je bilo tako sram, da se jih niti pogledati ni upala. »Pogledat grem!« Preden se je dvignila izza grma, jo je Vili tako odločno potisnil na tla, da se je njena ritka trdo srečala s trdno zemljo.

»Auu...« Samo te tri samoglasnike je boleče izdavila.

 

 

 

 

Doslej jim je šlo vse kot po maslu, izvzemši slabo izpeljano akcijo pri pripravljanju tabornega ognja, pa še tega niso bili krivi oni, marveč Vili, ker se je vrnil prej, kot so pričakovali. Joška, Zelenci so jo klicali Pretesna majička, pa o zmagi, odkar je spoznala svoje najnevarnejše tekmece, ni bila več tako prepričana. Izkušnja pri pripravljanju piramid za taborne ognje jo je streznila in izučila, da so jim Zelenčki, sami so jih zaradi nabasanih nahrbtnikov klicali Himalajci, lahko nadvse nevarni. Jezila se je tudi, da so zaradi dračja izgubili toliko časa. S Trlico bo pa že še obračunala, ne, tega mu ne bo oprostila, samo zdaj neljubega dogodka ni marala pogrevati, saj je vedela, da bi prepir načel njihovo samozavest, to so pa še kako rabili.

Zaenkrat še brez panike! Na tekmovanje so prišli, da bodo zmagali, doslej jim je to vedno uspelo, včasih res samo za las, a zmagali so, zato si zaradi majhnega spodrsljaja, kar je Dolginova laž nedvomno bila, niso belili glave.

 

 

 

»Kaj pa ti tukaj? Rekel sem ti, da ostani pri njima.«

Hedika ni vedela ali se zares jezi ali se samo šali, saj je moral vedeti, da je šla za njim. Najprej jo je gledal jezno in pričakovala je, da jo bo še enkrat nahrulil. A je ni. Zamahnil je z roko in šel naprej.

 

 

 

Za Trlico so se potem, ko so oblaki iztisnili poslednjo kapljo, izpod strehe prikazali še preostali trije. Nazadnje Joška, ki se je zatekla čisto v sleme in je zdaj pretegovala otrple ude.

»Lahko bi bilo še slabše,« je bolj sebe kot prijatelje tolažil Pokora.

»Zate bi bilo huje samo, če bi utonili,« se je jezil Trlica in ovijal premočeno srajco. Razmišljal je, da bi ovil še hlače, pa seje potem, ko je oblekel srajco, hitro premislil. Srajca ni bila nič bolj suha, bila je pa tako mrzla, da so mu zašklepetali zobje. Nepričakovano so se kisle poteze na nje¬govem obrazu raztegnile v prešeren smeh.

»A se ti je utrgalo?« je nejevoljno zagodrnjal redkobesedni Pokora.

»Veš, kako mokri so šele Himalajci.«

 

 

 

»Brez panike!« Joška se o tem, kdo bo prvi, ni marala niti pogovarjati. Preveč jo je skrbelo, ali bodo imeli pred ciljem še dovolj moči in volje, da se bodo borili tako, kot se znajo. Zato ni niti pogledala v smer, kamor je kazal Trlica.

»Mokri so kot cucki, še malo, pa bodo popadali v grmovje,« je bil prepričan Palček.

 

 

 

»Ne morejo, dokazi so tukaj.« Hedika je potolkla po torbi, v katero je spravila vse karte.

Steza jih je pripeljala na pot, ki se je med redkim gozdom vila po bregu položnega hriba, pod katerim se je širila loka.

 

 

 

»Kaj?« Vili je bil preveč utrujen, da bi takoj uganil, kje Robija čevelj žuli.

»Ker se nisem spomnil, da bi ti pomagal, ko te je preganjal ribič... Pa še jaz sem bil vsega kriv...« je težko priznal. Vili je pogledal prijatelje, namesto da bi se veselili, ker so zmagali, so bili kot politi cucki. »Veš, samo mi trije ga ne bi mogli premagati,« je dodal čez čas kot v pojasnilo. Robi je hote izpustil Hediko, saj je bil prepričan, da si s puncami pri takih spopadih ne moreš veliko pomagati. Ubogi revež je pozabil, da se je prav Pretesna majička prva postavila za Vilija, ona pa je bila punca, kar se je že na daleč videlo.

 

 

 

»Bi.« Tokrat se je malo zlagal. V šolski klopi je mesto poleg njega že od nekdaj, se pravi od prvega razreda naprej rezervirano za Valuka.

»A greš dostikrat v kino?« Ni se mogel spomniti, kateri film je nazadnje videl, vedel pa je, da je bilo to prejšnji teden.