Kazalec na dvanajstih: Razlika med redakcijama

dodanih 60.224 zlogov ,  pred 10 leti
brez povzetka urejanja
| prejšnji=
| naslednji=
| naslov= Kazalec na dvanajstih
 
Odlomek iz hribovske zgodovine.
| poglavje=
| avtor= Ivo Šorli
| opombe= ureja Ilona Jerič
| obdelano= 1
| spisano= Postavila Ilona Jerič.
| vir= Dom in svet, 1919, letnik 32, številka 1/2:[http://www.dlib.si/v2/StreamFile.aspx?URN=URN:NBN:SI:doc-NWSW5NRK&id=1660d6d5-e51c-4896-8032-682fa9083d17&type=PDF]
}}
 
 
Tiho in mirno leži strniška fara. Kakor
ogromna zelena rjuha, na veliko zdrapirana, skoro
že samo vržena, je globel pritrjena na tri, štiri
nebotične bele grebene, na dnu najnižje gube
obtežena s tremi, v ravni črti dobre četrt ure
vsaksebi ležečimi vasmi z živordečimi strehami
in kipečimi zvoniki: Strniščem, Središčem in Dolenjim.
Od vasi do vasi se sporedno bleščita bela
cesta in srebrna reka. Vse naokrog pa je ovešeno
s čednimi naselbinami kakor majčkenimi slikami.
 
Pred dobrimi dvajsetimi leti bi bil celo tujec
uganil, katera teh treh vasi je kraljica; ko je imela
namreč samo prva tu na levi, vas Strnišče, zraven
cerkve tudi pokopališče. Zdaj ga ima še Dolenje,
 
Ali kakor ni dvoma, da so nekoč v davnih
časih Strniščani z otožnimi srci pripravljali vrtec
beli božji dekli — Dolenjcem zdaj ni bilo tako.
Zakaj lotili so se bili dela iz jeze in upornosti.
Srdito so peli pikoni in so žvenketale lopate, in
nič manj niso švigale iskre iz oči nego iz kamenov
pod udarci.
 
Vsega pa je bil kriv gospod Jože Skočaj,
župnik strniške fare, sam, kolikor se na svetu po
pameti o krivdi govoriti more. Človek bi res pričakoval,
da bi moral biti župnik vesel, če se tudi
podružničarji za svojo lastno cerkev pobrigajo in
jo po moči ozaljšajo in odičijo. In v resnici so
Dolenjci tri mesece prej samo čakali, kako jih bo
gospod zdajci pohvalil, ko je stopil na velikonočni
ponedeljek — dolenjsko opravilo — pred oltar
— prižnice njihov sveti Marka ni premogel — in
je obrnil oči tja gori pod strop na sredi cerkve,
kjer se je nov lestenec — po domače »koklja«
imenovan —, iz samih brušenih steklenih sklenic
in zlatih bingeljčkov sestavljen, v pomladanskih,
skozi visoka okna sijočih solnčnih žarkih prelestno
prelival in svetil. Pa kake so bile one
njegove znamenite, zdaj že zgodovinske besede?
O nemarnih otrocih, ki so imeli dobro, staro
mater, pa so si izbrali novo stransko in začeli
obešati ničemurnosti po njej, ko pravi materi še
skorje suhega kruha niso privoščili — tako je bil
začel. In potem je rekel kar naravnost: »Zlato
kokljo zdaj imate, Dolenjci; hitro naj pišejo vaši
modri možje še po zlata jajca, da boste imeli vsaj
nekaj več nego vaša skupna mati, naša stara in
častitljiva farna cerkev v Strniščih: zlata piščeta.«
 
Po ljudeh je zašumelo. Strniščani in Središčarji
so se že prej škodoželjno muzali; zdaj se
niso mogli več zadrževati, če so se še tako dušili;
in tisto pokašljevanje in kihanje je bilo za Dolenjce
tem bolj žaljivo. Večina njih je gledala
temno v tla, nekateri pa so s hudimi očmi ošvignili
zdaj one tam, zdaj župnika, zdaj iskali drug drugega.
Naenkrat se je stari Liščar — visoka koščena
postava, siva glava — počasi obrnil in se
odpravil proti vratom. Župnik ga je po imenu
ustavil. Zdaj pa se je vzdignilo od vseh strani
poluglasno mrmranje in od vseh kotov so se rinili
dolenjski možje in fantje proti izhodu. Nekdo je
nekaj celo popolnoma na glas zažugal, da se je
Liščar že pri vratih obrnil in je ljudi s pridušenim
glasom miril, naj ne izgubijo pameti, da ne bo poti
po sodiščih in drugih nesreč. In res so se Dolenjci
zdaj skoro molče usipali iz cerkve, ki je ostala
v hipu na pol prazna. Zakaj tudi številne ženske
so odšle. Župnik pa se je med tem otročje hudoval
in je silno bil po oltarju,
 
Do molitve ni bilo nikomur več. Tudi župnik
je svojo mašo le tako »zmetal«, kakor pravijo tod
ljudje, in nihče se ni oglasil za petje. In to je razumel
vsak Strniščan in Središčar, da bi danes ne
bilo dobro, pokazati se v vas, in da je še sreča,
ko je cerkev tako na ti strani,
Odtlej se je prejšnja skoro le šaljiva napetost
med Strniščani in Središčarji, ki so tvorili eno
davčno občino, na eni, in Dolenjci, ki so imeli
svojo, na drugi strani, razvnela v veliko mržnjo,
skoroda sovraštvo. Ko je pa še stari Liščar moral
svoje sive lase po kriminalu nositi, češ, da je vero
motil, in so mu potem prišli sovaščani v velikih
tolpah skoro do samih Strnišč naproti, in je mislilo
nekaj strniških glav, da so si izmislile bogve kaj,
ko so starcu na kravje zvonce pritrkovali, takrat
je malo manjkalo, da ni na mestu prišlo do silnih
stvari. Ali na sredi ceste, očitno in z velikim glasom
so Dolenjci Strniščanom napovedali boj in
obečali, da pridejo še nocoj ali pa jutri zvečer,
 
Res da so Strniščani vzeli stvar bolj za šalo
in da so se zbrali po Zdravi Mariji samo fantje
in nekaj prav mladih mož — na oni strani je bilo
baje vse na nogah. Črno vojsko je vodil sam črni
Luka, vpokojeni financar, ki doslej ni mnogo štel,
a so ga zdaj njegove tri zvezde pri vojakih v vseh
očeh usposobile za poveljnika. In še to so Središčarji,
ki so bili prevzeli za Strniščane samo vlogo
poizvedovalcev, javili sem čez, da dolenjska vojska
ne pride po cesti, nego čez reber visoko nad
vas ter potem napade od zgoraj doli,
 
Da bi to preprečili, so se domenili Strniščani,
kje bodo onih počakali, da jih iz zasede preženejo
z gnilim krompirjem, repo, korenjem, če treba,
tudi s kamenjem. Ali župan je za njihovim hrbtom
obvestil žandarmerijo. In tako se je zabliskalo
pred Dolenjci, ravno ko so se bili vzpeli na prvo
brdo nad svojo vasjo, v prelepi mesečini osem
svetlih bajonetov. Votlo so zapeli težki čevlji,
tuintam se je zdrl kamen v nižino — v hipu je
junaška vojska zatonila spet v globeli. In čez čas
se je oglasilo gori v strmini nad Središčem glasno
ukanje. Pet, šest glasov je klicalo generala Luka,
 
Odtlej ni bilo živega Dolenjca več v Strnišče,
in slrniški kramarji in oštirji so prvi občutili zle
posledice vojnega stanja. In čisto zares so se Dolenjci
baje pripravljali na novo vero. Ali dotlej so
še hodili — pridno, kakor doslej v Strnišče — k
maši v sosednjo faro na ono stran,
 
No, lahko živemu Dolenjcu, — kam bi mrtvi?
Sosednji gospod je odločno odklonil, ko so mu
prišli ponujat prvega mrliča. Nič ni pomagalo za
zdaj: treba ga je bilo nesti v Strnišče, Zakaj, da
bi ga deli kar v divjo zemljo, to bi tudi po novi
veri ne bilo. Ta nova vera bo sploh čisto enaka
stari z vsemi molitvami, mašami in obredi vred,
tudi svetega očeta v Rimu in nadškofa v Gorici
bo priznavala, samo strniškega župnika ne,
 
Ali naj bo, kakor bo, prva stvar je zdaj: lastno
pokopališče, S tem so upali tudi župnika Skočaja
najbolj v živo zadeti. In res se je silno razburil
stari gospod, ko je izprevidel, da so se tudi gospodje
pri glavarstvu, že siti večnih neprilik,
obrnili bolj na stran Dolenjcev, Ali naj le ti gospodje,
in naj pride nad njega celo sam škof —
njega da ne spravi nobena sila na pogrebe v Dolenje
in da tudi kaplana ne pusti. Naj kopljejo in
ograjajo norci tam, kar hočejo — ona staja božjega
blagoslova, dokler bo on živ, ne bo videla.
 
In res je ostala ograja brez njega še leto dni
potem, ko so bili zidovi že z lepo kositrasto streho
pokriti, mrtvašnica odobrena in se je dvigal na
sredi tudi visok črn križ. Ob Skočajevi trdi glavi
so se razbili vsi prigovori in celo povelja.
 
Toda ta uboga glava je ostajala bolj in bolj
sama. Kakor so skraja vsaj Strniščani in Središčarji
uživali trmo svojega župnika, so se je naposled
naveličali. In če se že niso postavljali na
stran njegovih protivnikov, podpirali in branili ga
tudi niso več.
 
In tako je ubogi trmoglavec naenkrat občutil,
da je odveč. In polastila se ga je velika nevolja in
tudi potrtost, čeprav je na zunaj ni kazal. In ko
ga je domači župan, gostilničar in kramar, celo z
besedo užalil, je sedel in je napisal prošnjo za suh
kraški dekanat tam doli nekje ob morju. In kakor
da so v škofiji le čakali, je bil uslišan, še preden
se je dobro zavedel, kaj je bil storil.
 
* * *
 
Na silno dobrem glasu je bila pri duhovnih
gospodih strniška fara nekoč. Še oni mladeniči, ki
so jih pošiljali tja za kaplane, se niso preveč branili:
resda težke in dolge so bile poti do bolnikov,
a zato duš skoro tritisoč, dobrih in radodarnih, in
dohodki temu primerni. Vikarji, kurati in celo
župniki manjših in siromašnejših fara so si v škofiji
kar kljuke podajali, kadar se je kateri strniški
župnik umaknil na drugi svet, — na tem se ti
srečni gospodje do Skočaja niso selili.
 
In na to so bili Strniščani vseh treh vasi z
naselbinami in samotami vred enako ponosni. Ni
ga še bilo kaplana, ki bi ga v enem letu ne bili
lepo obredili, — samo tisti Juri Štrcin je ostal
trdovratno treskast, pa se je tudi že v dobrem letu
spravil nazaj nekam za Trst, kjer raste baje samo
kamenje in fige, — in ni ga še bilo župnika, ki bi
ne bil pustil kak tisočak za seboj. Kar se tiče
zadnjega, tega gospoda Skočaja, niso bili oni krivi,
če si je moral zdaj za selitev nekaj denarja baje
celo izposoditi, — nikoli ni znal gospodariti in
vsak krajcar sproti je razdal siromakom, otrokom
in svojim ljudem, ki so venomer prihajali in odhajali,
 
Skratka: dalo se je živeti med njimi, to so
dobro vedeli. Kako pa zdaj to, da sta se za faro
oglasila samo tisti čudni Rutar gori nekje v kobariškem
kotu, ki so se ga ljudje otresali, kamor se
je hotel vriniti, in pa oni Jakob Gregorčič, ki je
bil pred nekako petnajstimi leti za kaplana pri
njih, pa se tudi ni obnesel, da bi si ga želeli nazaj?
»Teh dveh že ne!« so rekli možje in so sklenili,
kar je bilo potreba.
 
In tako so stopili trije možje pred samega
presvetlega škofa in nadškofa, kakor ga je nagovoril
strniški župan in glavni govornik- In so
razložili, po kaj so prišli, in tudi na široko povedali,
da za svojo faro zahtevajo že kaj boljšega.
 
»Kdo pa mara med vas, take puntarje? Saj
se vas vsak boji, ko ni nikoli miru,« jim je odgovoril
Prevzvišeni s čudno tankim nasmeškom in
jih je gledal izza oči.
 
Možje so se spogledali. A, zato torej? I pa
saj so prišli vsi skupaj, to je iz vsake vasi po eden
— potem vendar niso tako . . .
 
Prevzvišeni je šel s pogledom čez nje in bilo
je, kakor da se je nečesa spomnil in da zdaj premišljuje.
Potem jim je počasi rekel:
 
»Pojdite zdaj lepo domov, možje, in počakajte!
Zdi se mi, da bom lahko napravil, kar
bo prav vam in nam. Z Bogom, možje, in srečno
hodite!«
 
In čim so možje odšli, je naročil, da naj pride
pred njega Ivan Gaber, mladi vikar s Polic, ki je
bil uprav danes dokončal svoj župniški izpit, in to
s takim sijajem, da že dolgo ne takega.
 
»Ta bi bil, ta bi bil!« je zamrmral Prevzvišeni
opetovano pred se.
Ko je potem popoldne mladega človeka sprejel,
mu je v kratkih besedah pojasnil, kaj mu je
prišlo na um in* kako stvari stoje. Gaber je za hip
pomislil in potem je privolil. Mlad da je sicer še,
za tako župnijo morda celo mnogo premlad, in
sam od sebe bi se ne bil nikdar drznil, a ekscelenca
mora že vedeti, je rekel brez pretirane
skromnosti. Tudi razmere da že nekoliko, pravzaprav
zadostno, pozna iz pripovedovanja tovarišev,
a se jih ne straši. Samo eno bi prosil, in če
sme, stavil takorekoč za pogoj: da že začasni
upravitelj župnije opravi blagoslovljenje novega
pokopališča v Dolenju, in da se določi tarifa za
pot na pogrebe iz Strnišč tja.
»Torej Vi ne boste protivni, da imajo Dolenjci
svoje pokopališče?« se je vladika očitno razveselil.
»Čemu bi bil proti, ko je stvar že tako? Naj
ga imajo! Toda tega bi ne maral, da bi jim služilo
bolj za nadlegovanje. Ni treba, da bi bile pristojbe
visoke, celo nasproten bi bil, da bi kdo mislil, ali
ni radi dobička; nego toliko naj bo, da bo še vedno
boljši kup, če ljudje prineso mrliča na farno pokopališče.
«
Nadškof je pritrdil. In zdaj je želel, naj bi
bodoči župnik sam predlagal, kako si misli te pristojbine.
Z ono preudarno naglostjo, ki jo je visoki
gospod že med izpitom na njem natihoma občudoval,
je Gaber dal odgovor. In potem je še
na kratko povedal, kako misli pričeti, da ljudi
čim prej pomiri.
»Vi jih boste!« je vladika počasi prikimal.
»Zdi se, da razumete, kako je treba s kmetom.
In niti niste s kmetov!«
»iMorda ravno zato!« se je priklonil Gaber.
* * *
Še isti dan je nadškof narekoval pisma upravitelju
v Strniščih, dekanu in posvetni oblasti.
* * *
Po fari je zopet nekoliko zavrelo, ko je prišla
vest, da se dolenjsko pokopališče blagoslovi ta in
ta dan. No, upravitelj si je mel roke, kakor da si
jih pere, češ: ukaz je ukaz! In je miril Strniščane
in Središčarje, kakor je vedel in znal. Zdaj ko so
že enkrat zagradili ono njivo tam, vendar ne more
ostati tako; in da bo že novi župnik napravil,
kakor bo prav; a če se bodo kaj ustavljali, da še
župnika ne dobe.
In to zadnje je še največ zaleglo. Res da ni
šel nihče od teh blizu, ko se je tamle slovesnost
vršila, toda večjih neprilik niso delali. Tudi to so
v srcu še upali, da novi župnik gotovo ne bo hotel
hoditi tja.
Tri dni po tem je prispela vest, kdo bo župnik.
Gaber? Ivan Gaber? Še nihče mu ni čul imena
in nihče ni vedel o njem. Police so bile v hribih
onstran gora, gotovo do osem ur hoda. Še Seničkar,
ki je hodil na vse strani krave prekupavat, ni
bil že leta in leta tam.
Ampak zdaj, so rekli ljudje in je rekel on sam,
da bi bilo treba pogledati tja čez. Res da bi bilo
najbrže že vse zaman, in več nego čudno je bilo,
da je škofija napravila tako natihoma; toda če je
preveč napak človek, bi se le še kako ustavili,
Kar gre naj Seničkar; in če treba, naj mu občina
plača pot; in še stari Potokar naj gre ž njim, da
bosta oba slišala in videla, so odločili drugi dan,
Pa sta prišla vsa čudna nazaj in kakor v zadregi.
Tako, da sta šele iskala besed, kako bi povedala.
I, najprej da sta se ustavila v gostilni in
da nista nič povedala, odkod sta. In tako na čez
da sta izpraševala. Pa da so ljudje tam tudi le
tako nekako mešali. Nič slabega da mu ne morejo
reči, gospodu. Svoje stvari da prav lepo opravi in
lepega zadržanja je. Ampak da bi bil prav z ljudmi
in posebno prijaznega obnašanja, se ne more reči,
Bolj tako kakor kak kancelijski gospod da je. Pa
da mu je bil oče tudi res sodnik tam nekje na
Kranjskem, v Ribnici baje. Ampak pridiga pa tako,
da bi ga človek le poslušal in poslušal. In izkušnjo
za župnika v Gorici je baje napravil, da so se vsi
doktorji svetega pisma čudili. Zdaj pa da kar gre,
komaj da se je izluščil iz kaplanske lupine. Da pa
mu bo še žal, ko se je »noter dal« za neke puntarje
tam gori v nekih Strniščih nekje, ki se med sabo
samo ravsajo in tepejo... Pa tega da nista marala
več poslušati in sta šla. Tam na koncu vasi pa se
je spomnil Seničkar, da bi šla kar v farovž in
povedala, kdo sta. Tako bi rekla, da so ju opravki
prinesli tu mimo, pa sta si mislila, ali bi ne stopila
gospoda pozdravit in vprašat, če ima kako željo.
Potokar da ni maral, ampak on, Seničkar ni odnehal.
Farovž tam ni kaj prida, ampak notri je
vse v rožah in tičih in vse pogrnjeno, celo po tleh.
In gospod je čez vse čuden. Nič ni tako bel in rdeč,
kakor so drugi gospodje; tudi bled ni tako, kakor
je bil tisti Štrcin; ampak samo črn je, tudi v obraz,
skoro kakor zamorec. In visok je in bolj suhe postave;
ali čez pleča ga je za pravega korenjaka.
Ko sta mu povedala, odkod sta, se je zasmejal,
rekel pa ni nič. Ampak v kuhinjo ju je peljal in
so jima vsega nanosili. In da ju je gospod tudi
vprašal, koliko je od njih do trga in do te ali one
vasi. Kakor hitro pa je mati zaprašala, če so se
Dolenjci že kaj spametovali, je hudo pogledal in
ji je po nemško rekel, — misleč, da Seničkar ne
bo razumel, — naj takih reči za božjo voljo ljudi
ne izprašuje. In takoj je napeljal pogovor na druge
stvari. In tako in sploh ne moreta nič gotovega in
jasnega povedati, kak je in bo, ampak nekaj čudnega
prav gotovo,
Malo je bilo, a dovolj, da so posebno ženske
ugibale na vse strani. Nekega četrtka pa, sredi
belega dne, se je pripeljala v vas kočija iz trga in
zadaj je sedel duhovnik, črn v oči, lase in obraz,
visok in tenak, možat in mogočen, čeprav najbrže
še mlad. In v hipu so vedeli vsi, ki so ga videli,
kdo mora biti. Pred kaplanijo so se konji ustavili,
gospod je skočil iz kočije in je naglo odšel v hišo.
»Novi župnik je, na ogled je prišel,« je šlo po
vsi vasi,
Čez malo časa je prišel s kaplanom-upraviteljem
ven, in sta odšla pred župnišče. Tam je
kaplan z velikimi ključi odprl. Potem so ju videli
na vrtu. Novi župnik je šel do roba strmine, kjer
se je zemlja merila čez razpadajoči zid, in je tam
zmajal z glavo — to so vsi videli. Nato sta se
gospoda napravila v cerkev in sta pri tem morala
skozi vas. Izza vseh vrat in vseh oken so skrivši
gledali ljudje in otroci- Nekateri veljavnejši možje
so se postavili pred svoje hiše, češ, kaplan nas
bo pokazal in gospod se bo ustavil in nas nagovori.
No, samo odzdravil je na njih odkrivanje
in je šel dalje, z bolj ostrim nego prijaznim
obrazom,
Dve, tri ženske, najbolj pogumne in drzne, so
hotele v cerkev, češ, tu je prostor za vse; ali
gospod se je za vrati ustavil, je dal cerkovniku
roko in mu je potem napravil znamenje, naj zapre.
Precej časa je trajalo, preden sta prišla gospoda
s cerkovnikom skozi dolenja vrata iz cerkve;
potem so šli počasi okrog in okrog nje in so
se ob zidu nad pokopališčem dlje časa ustavili in
gledali tja. Naenkrat se je župnik naglo obrnil, je
pogledal na uro na stolpu in je istočasno potegnil
svojo iz žepa. Bila je iz čistega zlata, da se je
zasvetilo, ura, kakršne ljudje še niso videli. Tudi
verižica je bila zlata in na njej je visel velik zlat
križec. Ura na zvoniku pa je stala in je kazala
poldne. Že prej je hodila, že leta in leta, vedno
narobe, na čudne načine pa se je tri dni po odhodu
gospoda Skočaja ustavila. Ob devetih dopoldne je
bilo, in staremu cerkovniku se ni posrečilo več,
nego da je spravil z lepa in z grda kazalce na
dvanajsto, tam pa so ostali, Potujoč urar je potem
izrekel, da je treba temeljitega popravila in nadomestitve
raznih koles, ko je vse izhojeno. Tako
je tudi ona čakala novega župnika. In on je zdaj
pogledal dvakrat na svojo uro in dvakrat na cerkveno,
in se je zasmejal, Strniščanom pa je šlo
čez srce zopet globoko osramočenje, kakor prej,
ko je bil zmajal nad zidom pod vrtom,
Na poti nazaj v vas so si ljudje posebno dobro
ogledali oni veliki križec na župnikovi verižici.
Bog ve, kaj le pomeni? Gotovo ga je dobil od
škofa ali celo od cesarja . . . Seničkar je nekoč
nekaj čul, da dobivajo posebno imenitni pridigarji
take križce. In beseda se je prijela , . .
Gospoda sta se vrnila v kaplanijo in sta ostala
precej časa notri. Drugi in tretji občinski mož sta
nekaj mislila, da bi stopili z županom tja in gospoda
pozdravili; ali župan je rekel, da ne gre;
češ, da bogve kaj imata gospoda in da je zdaj oni
prišel le na ogled, V srcu pa je upal, da bo gospod
sam prišel k njemu, preden se odpelje; in to bo
bolj imenitno. Zakaj, da se misli kmalu odpeljati,
se je videlo, ker je voz stal kar naprežen pred
kaplanijo,
Ravno je prihitelo nekaj ljudi iz Središča in
celo iz Dolenj, da bi ga videli, ko je prišel župnik
iz kaplanije, stisnil kaplanu roko, sedel naglo na
voz in se odpeljal,
Ljudje so ostali na svojih mestih kakor pribiti;
potem so mnogi obkolili kaplana, ki je stal
na stopnicah svoje hiše, in ga začeli izpraševati.
No, mladi gospod je skomizgnil in se je nasmehnil,
»Saj ste ga videli,« je rekel, »Danes se mu je
hudo mudilo. Ampak jutri tri tedne pride za stalno.
Vi župan in še kar vas je občinskih mož tu, stopite
najbolje kar zdaj k meni, da se že malo pomenimo
zaradi sprejema,«
* * *
Gospa mama in kuharica sta se pripeljali že
okrog devete ure; ljudje so gledali: ne samo mati,
nego tudi kuharica je imela pravi gosposki klobuk
na glavi. Kaka imenitnost pa je spet to?
Toda zdaj ni bilo več mnogo časa za ugibanje,
Zakaj že je bila naznanjena župnikova kočija.
Topiči so zapokali in zvonovi zaigrali vesel pozdrav,
Pred vas so hiteli še zadnji ljudje in se razpostavili
prav tako, kakor pri odhodu prejšnjega
župnika. Tako je bilo, kakor da je od tega slovesa
vse kar tam ostalo: šolska mladina, ljudje, nadučitelj
z učiteljico, župan z možmi, vse je stalo na
istem mestu. Samo ta razlika je bila: tudi dolenjski
podžupan s svojimi pobočniki in dolenjsko
ljudstvo je čakalo. Zakaj nova doba se je zdaj
začenjala; vsaj stara je skončala.
Kočija se je ustavila šele sredi vrste, tik pred
kaplanom in prvimi osebnostmi. Zdaj je novi župnik
vstal in stopil z voza kakor s trona pri velikih
mašah: nikamor se ni oprijel, nič ni skočil. Pozdravil
se je s kaplanom, nagnil glavo malo naprej
in z očitno prijaznostjo, a brez nasmeha poslušal
ono malo besed, ki mu jih je govoril nadučitelj;
segel mu v roko, se priklonil gospodični in ji tudi
podal desnico, pokimal proti županu in možem, ki
mu jih je že kaplan predstavljal ter se nato obrnil
po cesti proti vasi, Ni bilo dvoma: ta stvar je bila
zdaj končana in želel je naprej. In vendar vsi so
morali za njim,
Kaplan, nadučitelj in učiteljica na obeh straneh
so stopali počasi in skoro svečano do ondod,
kjer se je cepila cesta proti cerkvi, in po ti cesti
navzdol. Vse ljudstvo za njimi. Neprestano so
pokali topiči in žlobodravo so drobili železni jeziki
zvonov. Toda ko so ti zagledali prihajati bliže in
bliže svojega novega gospodarja, so se počasi zamajali,
so vzeli tolkače ljudem iz rok in sami s
svojimi naravnimi glasovi so zapeli, resno in veličastno,
In kakor da jim je hvaležno za to razumevanje,
se je počasi obrnilo nanje župnikovo veliko,
črno oko,
Cerkev je bila v hipu polna. In vse je nemo
strmelo v župnika, ki je z umerjenimi koraki stopil
8
iz zakristije. In komaj so se upali dihati, ko se je
pred oltarjem obrnil, šel počasi s pogledom čez
nje in z jasnim, čeprav čudno zamolklim glasom
izpregovoril:
»Mir vam bodi!«
In čudne so bile besede, ki jih je izrekel potem,
Ne kakor so bili vajeni doslej, da razumeš
vsako, drugo za drugo. Nego kakor da je govoril
nekdo iz daljave, da skoro že ne čuješ posameznosti,
a vendar veš, kaj pripoveduje,
In to so vsi slišali, da ni bilo nič prošnje v teh
besedah in nič priporočila. Nego napoved in zapoved,
kako bo odslej zanaprej. Bo pa tako: Nič
več nespametnih prepirov in sporov zaradi smešnih
stvari, vsakemu smešnih razen prepiračem samim,
ki se jim že vse smeje zunaj po svetu. Svet da je
namreč tak: kjer vidi, da se gode ali izbojujejo
pametne stvari, sodi, obsoja, a smeje se ne; če se
pa smeje, je znamenje, da so res smešne. Tako se
veliki ljudje smejejo otrokom, naj ti že modrujejo
ali se kregajo. Ljudje zunaj po svetu pa imajo ljudi
izven sveta živeče, živeče stran od velikih cest in
železnic, trgov in mest, za nekaj takega, za kar
veliki ljudje otroke. In več ali manj tudi po pravici,
A kateri oče ne bo svojim otrokom branil,
da bi na svojo škodo delali tujim gledalcem in
poslušalcem kratke čase? Saj mora biti njega
samega sram, ko je njih oče. Ni treba, da bi
mu jih svet hvalil, in lahko tudi, da res ni za
kaj; ali od tega do onega je veliko korakov.
In tako da sklepa svoj prvi pozdrav, kakor
ga je začel, s pozdravom Gospodovim: »Mir
vam bodi!«
Potem je šel pod oltar in je molil. In s skoro
plahim glasom so ljudje molili za njim. Zakaj to
so čutili: tudi ta je bil iz sveta in njegove oči so
se pravkar upirale nanje s pogledom, kakor jih je
baje gledal od tam zunaj svet. Osramočeni so bili,
— osramočeni pred seboj in drug pred drugim, da
si skoro niso upali pogledati v oči . . . Samo stari
Koren je rekel potem kakor v zadregi in od daleč:
»Ta zna pa pod kožo ščipati in klati,« , . . Ali
kakor so to vsi čutili, jih je bilo celo sram, da bi
o tem govorili , , , (Dalje.)
Kralj Asram.
France Bevk.
»Vedi, o Asram, kralj naše nebeško lepe dežele,
luč naše ljubezni, da sem tudi jaz kralj,
čeprav si komaj upam pred tvoje obličje. Modrost
je moje kraljestvo, misli so moja dragocenost,
Dovoli, da se ti ne približam ko berač, ampak
kakor kralj kralju, in ti darujem dragocenost
svojih misli,«
Asram, bogati kralj bogate dežele, je sedel na
mehki preprogi, maziljen z najdražjimi dišavami
Jutra in je pušil iz dragocenega čibuka. Ves dvor
je zatrepetal, ko je zaslišal besede ponižnega
hlapca, Zamorka je povesila pahljačo, ki je pahljala
z njo obraz svojega gospoda, zročega mrzlo ko led
in srepo ko sulica.
»Tvoj služabnik Duban se je drznil spregovoriti
te besede. Blagor mu, ki govori po svojih
mislih in svojem srcu in se ne boji smrti. Stokrat
bolj blagor tistemu, ki je po svoji plemenitosti
močnejši ko besede, katere govori kraljestvo; ta
je najpravičnejši pred Alahom . ..«
Asram ni umaknil ostrega pogleda, V obrvih
se je zganila skrivna misel in izginila,
Duban pa je pal na obraz in zatulil, ko da je
ranjen. Z desnico je segel za pas, izvlekel nož in
ga podal Asramu.
»Prebodi me, o Asram! Bodi usmiljen!«
Asram ni iztegnil roke po nožu, ki je pal na
preprogo.
»O Asram, luč mojega življenja! Ti, ki nisi
mogel gledati sramote dežele Adšam, ki se nisi bal
dvoglavega tirana in si ga premagal. Vsi te častimo!
Pesek naše zemlje te časti, konji tebi v
čast rezgečejo, naše žene mislijo samo nate, morje
tebi šumi, , ,
Premagal si silo ognjišča, žeje in vetra in si
se okitil s krvjo, naše mesto si okrasil z glavami
Adšamov. Ni te zadržala reka Itis, ne bele gore,
ki nimajo ne vode ne trav. Vzel si od zlata in
dragih kamenov, oblačil in vsega. Pod solncem ti
ni enakega!
V deželi Adšam je osvobojeno ljudstvo plesalo
pred teboj:
,Hvala ti, Asram! Rešil nas si grdega kralja,
sunil nasilnikovo nogo z našega tilnika, Solnce
naj ti sije, dež naj te blagoslavlja! Rešitelj! Rešitelj!'
«
Kazalec na
Dr. Ivo
Dolenjci so torej imeli svoje blagoslovljeno
pokopališče; vedeli so tudi, da jim novi gospod
župnik ne nasprotuje v tej zadevi, ampak da je
rade volje pripravljen priti pokopavat, kadar bo
treba- Človek bi bil mislil, da bodo zdaj zadovoljni
in se bodo o prvi priliki osamosvojili in se poslužili
svoje pravice. Toda prišlo je drugače. Seveda,
ko so v svoji trmi in upornosti senožet gradili
in napravljali iž nje pokopališče, so bili vsi
trdno prepričani, da nobenega Dolenjca ne poneso
več na staro farno pokopališče. Dokler je bilo vse
zdravo in v nobeni hiši bolnika, tudi nihče ni mislil,
kako in kaj bo. Tedaj pa se je zgodilo, da je posestniku
Mlinarju v Dolenjah žena zbolela. Novi
gospod župnik jo je lepo z Bogom spravil. Čez par
dni je umrla.
Sosedom je odleglo. »Samo da od naše hiše
ne bo prvi pokopan!« so si mislili- Ali tako si je
mislil tudi Mlinar, Res je bil sicer on med prvimi,
ki je prej hujskal proti Strniščanom in predlagal,
naj si Dolenjci napravijo svoje pokopališče, ali zdaj
se mu je vendarle milo storilo: toliko let sta v prijaznosti
med seboj živela z rajnico, tako dobra
žena in gospodinja je bila, in ena prvih hiš v Dolenjah
je njihova, in zdaj naj rajnico odneso na
tisto »gmajno«? Tam pri fari počivajo njegovi in
njeni starši in stari starši in tudi dva otročiča; njo,
mater, naj pa zagrebejo v tej puščavi? Tam farno
pokopališče leži tako lepo okoli farne cerkve, in
pa tako rekoč veliko družbo ima rajnik; tukaj pa
stoji samo mrtvašnica tam v kotu, pa velik križ v
sredi, groba pa še nobenega! Kaj ni strašna ta
misel, sam biti zakopan, sam prvo noč in še morda
več, morda nekaj tednov, preden pride prvi za
njim? Mlinarju je bilo neznansko hudo. Pa ravno
od naše hiše da bi prvega nesli na to »puntarsko«
pokopališče? Ali se ne bi dalo kako preprečiti,
prepovedati? Kaj pa, ko bi se izgovoril na rajnico,
češ, da je ona želela, da bi počivala pri fari? Misel
se mu je zdela dobra.
Napoti se torej k podžupanu, naj bi ta šel h
gospodu župniku in celo zadevo pojasnil in uravnal.
Podžupan ga je poslušal; ali ko je Mlinar vse
povedal, mu je rekel, da se kot podžupan ne more
vmes vtikati. Naj Mlinar le sam opravi in poskusi
izlepa . . . Če bi imelo priti pa do razprtij, bi seveda
moral tudi on, glava vasi, stopiti tja in povprašati,
kako gospod misli.
74
dvanajstih.
Sorli. (Konec.)
Mlinar je razumel... In bilo mu je, kakor da
mu je sam sveti Duh vdihnil to misel, ki jo je zdaj
podžupanu s tihim glasom in kakor da ga je vseeno
malo sram, povedal: češ, ranjka mu je pred
smrtjo omenila, da bi ne bila rada sama tam na
tisti gmajni. . . sama in prva . . . Da bi jo bilo takorekoč
strah, dokler bi ne prišel še kdo . . . Pa tudi
še potem, ko bi bila že v dveh, celo v treh, štirih,
bi jo bilo še vedno groza . . . Zakaj takega društva
je treba veliko, da zaleže . . . In zato, če je mogoče,
da bi jo nesli rajši tja čez, kjer je že njen oče in
mati in sestra, in oba otročička . - .
Podžupan ga je strmo gledal. Mlinar ni vedel,
ali mu verjame ali ga ima za falota. Toda potuhnil
se je in je čakal.
»Kaj porečejo pa ljudje?« je naposled zaprašal
podžupan.
Mlinar je začutil neodločnost iz njegovih besed
in se je še bolj hudobno zaril v svoj izgovor.
»Naj rečejo, kar hočejo! Meni je več, kaj poreče
ženska!« Kar živa mu je bila, kar ženska ji
je dejal!
»Napravi, kar hočeš! Ti glej!« je namrščil oni
obrvi in se je obrnil proti oknu.
* * *
Mlinar pa je odšel. In še tisto uro se je napotil
proti fari.
Opazil je, da so se mnogi ozirali za njim, ko
je stopal skozi vas. In čutil je, da ga mnogi pomilujejo,
ko mora ravno on prvi vzeti za vse njih
na rame ta težki križ; mnogi pa, da mu privoščijo,
ne ravno iz hudobije ali da bi imeli kaj zoper
njega, nego ker je bil tudi on med onimi, ki so
srenji naprtili to stvar na rame. Njemu pa je bilo
zdaj že veliko laže pri srcu, kar se tega tiče, ker
je vedel, da si ni naložil preveč in da vrže še to
s sebe, če bi videl, da bi mu radi onega tam postajalo
pretežko.
In tako je z mirnim obrazom stopil čez prag.
Zvonček nad vratmi je pozvonil skozi temno vežo
in kmalu nato so se odprle duri iz kuhinje na
nasprotni strani. Župnik sam je prišel ven in ga
je vprašal, česa želi. Potem sta stopila v sobo.
»In bi radi torej, da ranjko pokopljemo na
pokopališču v Dolenjah?« je vprašal gospod s tako
prijaznim glasom, da se je Mlinar ves zbegal. Že
mu je bilo pri srcu, da bi pritrdil. Tu pojde očitno
brez zamere, in pred sovaščani tam se postavi, da
je mislil le na skupno stvar in ji celo ženo žrtvoval
. , , Toda ko je povzdignil oči, da bi pogledal
gospoda in mu rekel, ga je zadel, da, ga je zabodel
njegov pogled, čudno oster, bolj še težak, zasmehljivo
prijazen in vendar tudi od daleč svareč,
da je povesil svoje oči pred njegovimi.
»Vaša žena bo torej prva?« se je zopet oglasil
gospod, »Pravzaprav velika, no, vsaj posebna
čast, bi rekel «
»I, . . za to mi ni, , , Celo , . , celo tako je, da
rajnka tega ni niti marala . . ,« se je razmajal Mlinar,
Čudno, zdaj je pa res že trdno verjel, da mu
je rekla tako. Ali če že ni rekla, da bi zdaj ona
sama govorila tako, če bi stala tu. In da je on
takorekoč samo njen govornik , . .
»Aha, razumem!« je prijazno prikimal gospod.
»Razumem: človeka prime kakor nekak dolgčas,
če pomisli, da bi moral iti počivat tako , , . tako
nekako na celo . . . Za žensko mora biti že celo
. . . recimo nerodno. Sicer zemlja je zemlja . , , če
je blagoslovljena . , , ampak vseeno, A Vam je na
drugi strani pa nekako težko, da bi Vas imeli Vaši
ljudje tam za , , . no za nekakega odpadnika, če
bi ravno Vi, ki ste «
Mlinarja je beseda čudno zadela. Kakor da
mu je ni rekel ta tu, ki mu jo je rekel, nego da
mu jo je zabrusil kdo onih tam v obraz, podžupan
ali kdo drugi, vsa vas. In vse je vzkipelo v njem,
da bi kdo smel, da bi imel kdo pravico.
In s trdim obrazom se je obrnil k župniku
in z glasom tako trdim, kakor da odgovarja vsem
onim tam, je rekel:
»Odpadnik gori ali doli, tisto ni — jaz se nikogar
ne bojim! Ampak sam od sebe bi bil za to,
če , , , če bi rajnka prav prosila ne bila, da ne,«
»Razumem!« je pritrdil, skoro bolj zamrmral
župnik, »Zadnjo voljo rajnkih je treba izpolniti,
tudi če bi se človek zato vsemu svetu zameril.
No, pa jaz bi bil seveda prav rade volje
prišel, da ste tako želeli. Ali da Vam odkrito povem:
tako mi je pa še ljubše. Posebno, ko bi res
ne maral, da bi kdo mislil, ali mi ni za onih par
krajcarjev več. Nasprotno: če bi se dogodilo, da
bi umrl kak prav resničen revež, bi prišel on,
župnik, tudi zastonj. Ampak če kateri želi počivati
na starem pokopališču, je to tudi prav in
lepo, in on nikdar ne bo dopustil, da bi kdo radi
tega žalitve in preganjanje trpel,
Ves zmešan je Mlinar odšel in sam ni vedel,
kako mu je. To se pravi: kako bo pravzaprav ljudem
povedal. Ne bo mogel reči, da se je župnik
branil priti v Dolenje, a da se je on sam ponujal
s farnim pokopališčem, že celo ne bo smel povedati
, . , Nič, samo eno je: ona je tako hotela, poreče,
pa sami naj jo vprašajo, če ne verjamejo!
Drugi dan so nesli Mlinarico mimo dolenjskega
pokopališča. Nosače je nekako zaneslo na
gornjo stran ceste, nihče od pogrebcev se ni ozrl
na gornjo stran ceste, kjer so se svetila velika,
črno preslikana, zaprta vrata in visok črn križ
sredi skrbno pokošene ravnine .. .
Teden dni pozneje so izkopali prvi grob. Mož,
kajžar, je sam odločil, da hoče počivati ravno pod
vejami jablane, rastoče čez zid. Zatem pa sta po
vrsti umrla dva gostača, in župnik je prišel skoro
po sili doli. Celo košarico jajec, ki mu jih je prinesla
žena prvega, je plačal, preplačal s srebrnim
goldinarjem. Potem so prinesli zopet po vrsti tri
gospodinje na faro. Vse so govorile ob zadnji uri
za rajnko Mlinarico. Za njimi pa je umrl na podžupanovem
skednju tuj berač. Podžupan je šel
sam k župniku in je rekel, da plača on spodoben
pogreb, a rajnkega da prinesejo k fari. Župnik je
odklonil in je zopet prišel zastonj v Dolenje.
»Torej bomo napolnili naš svet res s samimi
gostači in berači!« je zamrmral nekdo in je povedal,
kar je sam zase mislil že ta in oni,
Ura na zvoniku je še vedno stala, oba kazalca
pokoncu, na dvanajsto skupaj strnjena,
In ljudje so čakali, kdaj se premakne. Kaj
misli župnik? Skraja so razumeli, da ima dovolj
drugih skrbi in opravil, dasi bi bil vsak od njih
napravil najprej to.; toda teden za tednom je že
prešel in kazalca sta kazala trdno in trdo na dvanajsto.
Ali gospod res ne razume, da to ne more
večno tako ostati, da je takorekoč sramota za celo
faro? Saj so že baje ljudje po drugih farah odgovarjali,
če je kdo opoldne vprašal, koliko je ura:
»Toliko, kakor kaže strniška.« Če ostane še kak
čas tako, se madež nikdar več ne izbriše,
Nekateri so pričeli dregati župana, da bi posegel
vmes. Ali ta je menil, da so to pravzaprav
cerkveni posli in da ima on svojih dovolj. Ali cerkovnik,
stari Luka, bi o priliki lahko rekel. No,
tudi Luka ni prav maral, »Saj ne veste, kak je
gospod!« je odgovoril, »Ne rečem, da ni dober in
prijazen; ampak, kar te vpraša, mu reci, najboljše
bo. Ali če bo priložnost, mu pa le porečem, ko je
res sramota čez sramoto,«
In mu je rekel, V nedeljo, ko ga je spremljal
k zadnji maši in sta jo imela, uro, ki ni bila ura,
ravno pred seboj,
75
»Uro bi bilo treba enkrat tudi popraviti, gospod
župnik,« se je oglasil in je pokazal kvišku,
»Dobro bi bilo,« se je nasmehnil gospod.
»Ampak še veliko drugega bi bilo treba. Uro ima
nazadnje vsak doma ali pa celo v žepu. Prva sila
je zdaj, se mi zdi, za orgije in zakristijo. Pa zid
pod farovškim vrtom bi se tudi moral popraviti,
se mi zdi, preden se zmeli prav vsa prst navzdol.
Treba se bo lotiti drugega za drugim, in vse še
pride na vrsto, ob svojem času. Naglica pa ni nikjer
dobra!«
Naglica! Kakor da bi šlo tu za bogve kake
velike stvari, se je v srcu začudil in razjezil cerkovnik,
Tu je prav treba tehtanja in obotavljanja!
Naj bi urar v bližnjem trgu računal za pot in vse
skupaj sto ali tudi dvesto kron, samo v Strniščih
bi jih ljudje nabrali prej ko v dveh urah in še darovanja
bi ne bilo treba. In kdo bi to neki stavil
potem župniku v račun, ako bi pozneje za kaj drugega
nabiral? Nasprotno, še rajši bi dali. Zakaj, —
tako poreče marsikateri — dokler ni ure, tudi za
drugo ne dam! Ljudje so dobri in lahek je posel
ž njimi, če jih kdo prav ne draži; toda tudi ta naj
pazi, da je ne zavozi kakor prejšnji!
Vendar pa cerkovnik ljudem stvari ni tako
ostro povedal. Nego celo zavil je, češ, da je gospod
menil, naj bi še malo počakali, da se potem
lotijo različnih stvari skupaj. Ali čim dalje so morali
čakati, tem bolj se jim je misel ustavljala, da
bi imel ta posel z drugimi kaj opraviti. In v njih
poglede na to otrplo ploščo visoko tam gori nad
glavami se je k prejšnjemu občutku puščobnosti
in dolgočasnosti ter hrepenenju, da bi vse to
mrtvo kolesje zopet oživelo in živelo, veselo kazalo
in oznanjalo čas, primešavalo čim dalje več
tihega usmiljenja z zapuščeno stvarjo božjo in
trpka mržnja do onega, ki je bil kriv njenega mrtvila.
»Kakor da pogledam mutca, ki bi rad nekaj
povedal, se mi zdi,« je rekla Tonečeva Neža, »Pa
še mutca, ki ne rok, ne nog, ne glave, ne života
ne more premakniti, , , A bi bilo treba le ene besede,
da bi shodil in spregovoril! Če bi se zgodilo
njemu samemu tako, bi ne bilo nič drugega nego
kazen božja , , ,« Za to zadnjo besedo so jo ženske
zavrnile, za druge ne. Še naprej so šle od ust do
ust. In kakor bi zdaj še bolj občutili, da je cerkvena
ura resnično živa stvar božja, so trpeli ob
njenem očitnem ponižanju. Ona in oni so bili eno
in na drugi strani je bil on, ki se je postavljal med
nju in nje.
* * *
Dogodilo se je pa neke nedelje, da je župnik
odmignil cerkovniku, ki mu je bil ravno hotel povezniti
masni plašč čez glavo, in da je stopil tak
kakor je bil: v masni srajci in brez pokrivala, k
vratom ter da je naenkrat stal zunaj pred ljudmi,
ki so sedeli okroginokrog cerkve na zidu, razoglavi
res da, a drugače z očitnim namenom, da
bi svojo krščansko dolžnost opravili kar tu zunaj
v prijetni senci in božjem hladu. In niso bili to
samo starejši možje in mladeniči, nego tudi tolpa
mladičev komaj dobro čez šolska leta je bila zasedla
dobršen kos zidu na najbolj skritem mestu
tam doli ob lopi,
Gospod je stopil naprej, vsa dolga vrsta, kar
se je je videlo na obeh straneh do zvonika, se je
zganila. To se pravi: prej je bila vrsta, vrsta tu
sem čez bingljajočih premnogih nog, toliko trupel
in okroglih glav na vrhu — zdaj se je vse skupaj
razdrlo. Zakaj nekoliko ljudi je skočilo z zida,
stopilo jih nekoliko naprej, več se jih je stisnilo
nazaj, še drugi so obsedeli,
»Kaj delate tu? Zakaj ne greste v cerkev?«
je vprašal župnik in je šel z očmi trdo po ljudeh,
Pogled se mu je bil potem zapičil nalašč ali
slučajno v moža, ki je stal tam najbolj pred vrsto
in gledal njega brez vsega strahu in sramu,
»Kam bomo šli, ko ni prostora? Še za ženske,
otroke in stare ljudi ga skoro ni — če se stlačimo
še mi noter, se podušimo,« je glasno odgovoril
mož,
»Tako? Prostora ni? Mogoče da je res tako.
A potem ga je treba napraviti. Še danes po litanijah
naj pridejo župan in možje k meni, da se o
tem pogovorimo!« je pokimal gospod, bolj prijazen
nego hud, in je odšel nazaj v cerkev,
Ljudje so se spogledali. Kako je bilo to?
Kaj — da naj bi novo cerkev zidali? se je prestrašil
eden. Novo? I, to ne! Tega sam ne misli
— najbrže hoče, da bi kako razširil, je miril drugi.
Širil? Kako bo cerkev širil? Menda ker je iz Ribnice,
kjer so položili sukno okrog cerkve, pa so
mislili, da so zidove premaknili, ko ga je tat odnesel?
Kako boš hudimana širil: ali podreš ali sezidaš
na novo, ali pa pustiš, kakor je. No, saj je
sam rekel, da bo popoldne povedal — čemu bi
se zdaj o tem pričkali!
Pa so se vseeno! Preveč jih je bila beseda
razburila. In tudi prijetno je bilo takole ugibati
— na en mah bo maše konec. Nazadnje bi bil
tudi vsak ponosen, če bi naprej pogodil, kaj oni
misli. Še največ glav se je zložilo tako, da hoče
gospod najbrže zakristijo ali pa lopo in kor nad
njo razširiti. Cerkev sama notri bi ostala kakor
je, na obeh koncih bi se dalo dozidati brez posebnih
stroškov, za kakih dvesto, tristo ljudi pro-
76
šel namreč župan doli, da si stvar pogleda. Ni pa
prišel po cesti, ampak zadaj za hišami se je priplazil,
in ta skrivna pot ga je pripeljala ravno pred
Bukovca, ki je pred kletjo na dolenji strani cepil
drva. In ko je zdaj župan pogledal okoli vogla,
najprej, ali ni gospod gori na vrtu kje, potem pa
z zelo hudimi očmi po tem pod osmimi pikoni
naglo se rušečem zidu, in mu je ušla ostra beseda,
kako se more brez njega, mu je zdaj Bukovec
lepo razložil, kaj mu je bil davi rekel
župnik. In če se mu je prej čudno zdelo, da župan
tako grdo gleda, se je zdaj še bolj zavzel, da ga
to pojasnilo očitno še ni zadovoljilo.
»Pa kaj ni prav?« je rekel.
»Kako bo prav?« se je do kraja razhudil oni.
»S kako pravico ukazuje na svojo roko? Pa še
vpraša ne prej!«
»I, kaj bo vprašal, ko ga tako ne moreš ustaviti?
Kaj bi neki gospodar vpraševal!«
In ta zid je šel potem še hitreje navzgor nego
cerkveni, navpičen in iz mogočnega rezanega kamenja.
Gori na vrh je prišel potem rjavo barvan,
lep lesen plot, in če se je zdaj naslonil župnik nanj
in pogledal okrog, je bilo, kakor da gleda z
graščine.
»Le čakaj, se že ob računu pomenimo!« so
pretili v srcu in med seboj možje.
Pa je prešlo vse, kakor je moral vedeti že
vnaprej župnik. Zakaj samo nasmehnil se je, ko
ga je dolenjski podžupan po prvih besedah, s katerimi
je povedal celotni račun, prekinil, češ, da
bi najprej radi vedeli, koliko stane farovški zid
posebej. Nasmehnil se je in je prijazno rekel:
»Le potrpite, podžupan — vse še pride!«
Pa ni hotelo dolgo nič priti. Šele na koncu,
ko je bil natanko obrazložil že vsako postavko:
toliko za zidanje, toliko za apno, toliko za opeko
in tako dalje, šele na koncu je dejal:
»Prej smo culi željo, da bi se ugotovilo, koliko
je stalo župnijsko podzidje samo na sebi. To pa
bo težko, če že ne nemogoče. Toliko je bilo dopeljanega
kamenja, toliko strešnih korcev, toliko
tega, toliko onega — o vsem imate tu točne račune
— kdo pa naj zdaj natanko ve, ali je šlo
nekaj več sem, nekaj več tja? Ampak, če bi koga
res prav posebno zanimalo, približen račun bi se
že napravil, po meri zidu in po tem, koliko zidarjev
in koliko dni je bilo pritegnjenih in porabljenih
za ta namen. Vendar pa se mi zdi, da to nima
mnogo smisla in skoro škoda bi bilo časa, ki bi
ga dotičnik za to delo izgubil, posebno če se loti
posla človek brez potrebnih šol. Omenjam še, da
so oblasti že vse pregledale in odobrile in da gre
'
77
zdaj le zato, da tudi vi možje s svojimi glasovi
potrdite, kar je tu skončano, O tem, mislim,
nihče ne dvomi, da se je vse opravilo v največjem
poštenju, kakor tudi ne o tem, da je delo izvršeno,
kakor bolje ne more biti. In res tudi jaz, ki me
je stalo vse to obilo truda in skrbi, ne bi rad, da
bi mi kdo provzročal nepotrebne nove jeze. Toda,
kakor rečeno: računi so vsakemu na razpolago,
in če le kdo dvomi o tem, da stvar ni, kakor bi
morala biti, me najde vedno pripravljenega za
odgovor.«
Tu je vstal kancelijski gospod, ki je prišel k
seji, in je menil, da govori vsem iz srca, če se
gospodu župniku za njegovo izredno požrtvovalnost
v imenu vseh navzočih najtopleje zahvali,
Gospodje v trgu da so le strmeli, s kako spretnostjo
je gospod župnik vse pripravil in kako je
odločilnim oblastem vse že takorekoč na mizo položil.
S takim majhnim stroškom se pač še ni izlepa
kje toliko napravilo in Strniščani svojemu župniku
pač nikdar ne bodo pozabili, da jih je za desetletja
in desetletja obvaroval velikanskih stroškov
za zidanje nove cerkve, ko jim je zdaj staro priredil
tako, da bo še za otrok otroke dovolj prostora
v njej,
Ljudje so se z motnimi občutki razšli. Vsakemu
se je zdelo, da bi bil moral on sam ali pa
kdo drugi, ki je bil to še bolj dolžan, nekaj povedati,
kar ni bilo povedano. Ne toliko radi onega
vražjega farovškega zidu, čeprav je bilo več kakor
drzno, napraviti ga tako — ampak naj bo v
božjem imenu zdaj, ko je; tudi ne radi razdelitve
plačila, ko nazadnje ne bo nikogar konec, tudi če
odrine kak goldinar preveč; nego da, sam
človek bi pravzaprav ne vedel zakaj, ampak vsa
stvar za gotovo ni bila v redu, kar tako, brez
vsakega razgovarjanja in če tudi malo prerekanja,
ko pove vsak svoje, pa bilo pametno ali ne —
lej, tu je, končano je in zato tudi ni treba nobene
besede več! In vrhu vsega še niti toliko nisi na
jasnem, kaj pravzaprav ni prav, da še s sosedom
ne veš, kako bi o tem začel, da bi se med seboj
malo pomenila in si potožila. Ko bi bil na primer
župnik hotel začeti zidati novo cerkev, bi bila
stvar tako velika, da bi se bile zložile in obrnile
vse misli na eno stran, kakor toliko sulic proti
sovražniku — tako pa je morda vendarle premnogim
prav napravil; in če bi jim zdaj govoril,
bi ti kvečemu za tako pritrjevali.
* * *
Ali eno je bilo, kar je gotovo vse enako
peklo in dražilo: ura na zvoniku je še vedno stala.
Kako se je le moglo dogoditi, da se niti eden ni
oglasil, ko je bila najlepša priložnost? Kakor mutasti
so sedeli, in ko jih je oni žolnir ali kar je
bil, takorekoč zapodil, češ, da so opravili in da
zdaj lahko gredo, so lepo odšli kakor toliko ovac,
če ne hujšega. Zdaj bodo pa spet drug drugega
pošiljali, in nihče ne pojde. Župan pa že celo bo
samo mencal in se za ušesi praskal,
Ko je strniški župan izvedel za te govorice,
se je zelo razhudil. To se pravi, da se on koga
kakor boji? Bomo videli! Vrgel je kar jopič čez
rame, spotoma si ga je oblačil in še ves gorak od
razžaljenja in ves srdit, nič manj na ljudi, ki ga
vlačijo po zobeh, nego na župnika, ki je temu
kriv, je bruhnil v župnišče,
Zvonček nad vrati je poklical kratko in trdo,
kakor ga je trdo sunila županova roka. No, hvala
Bogu, že se je tudi zopet pomiril; le jeziček v
njem je še vedno naglo migal, ko je župan previdno
zapiral vrata, da ga zopet ne razdraži. Zakaj
župan se je bil naenkrat in kljub vsemu
skoro prestrašil tega ostrega glasu, in bilo mu je
kakor da se je bila stvar nalašč huje napravila,
nego je hotel; in tisto miganje z jezičkom gori je
bilo, kakor da se mu zdaj še hudobno roga. . .
Saj bi bil človek pa res lahko počakal, da se prilika
sama poda in bi rekel — kaj treba takorekoč
udreti v hišo? In če bi ne bilo tega nesrečnega
zvonca, bi še zdaj najprej pogledal, ali ga ni kdo
videl, in bi potem odšel, češ, da gospoda ravno ni
našel. Toda že so se začuli nekje koraki, od spodaj,
s stopnic na vrt, in kmalu se je pojavila pod
temnim obokom onstran veže župnikova črna
glava. Natanko se je razločeval blesk onih dveh
ostrih oči iz nje,
Gospod se je ustavil, ko ga je bilo komaj še
do prsi iz kotline,
»O, Vi ste, župan! Izvolite, izvolite malo v
uto — v sobi je danes tako soparno! In mislil
sem že sam, da bi Vas bil za kake pol urice naprosil
k sebi, ko se imam to in ono pomeniti z
Vami,«
Zdaj je župnik počakal, da je župan počasi
dospel do njega, segla sta si v roke in sta se
obrnila nizdol,
Uta je stala tik pred vrati na vrt. Župan je
zagledal na mizi steklenico piva in čašo ob njej,
gospod pa je naročil takoj še drugo za gosta,
»No, najprej: kaj Vas je pripeljalo k meni,
župan?« se je nasmehnil župnik, ko je nalival
visoko od zgoraj doli, da je takoj zašumelo čez rob.
Županu je bilo nerodno. In ravno zato je butnil,
preden je nameraval:
78
»I, no tako, — zaradi ure mi ljudje ne dajo
miru,«
»Kake ure?«
Da bi te! Kake ure, vpraša! »No, zaradi cerkvene
ure . . . ure v stolpu . . .«
Župnik se je glasno zasmejal.
»Kaj nimajo druge skrbi ljudje? Pa bi jim
vendar Vi povedali, da še iz enega stroška nismo,
ko bi hoteli že v drugega.«
Župan se je opogumil. Le prehudo se mu je
zdelo tako govorjenje.
»Ni zaradi stroška. Kak strošek bo to? Dvesto,
tristo goldinarjev še ne! In prej ko v enem
tednu bi bilo vse nabrano! Vsak bi dal svoje, posebej,
brez škode za ono drugo. In mir bi bil
potem!«
Župnik se je globoko zamislil. Tako se mu je
pogreznil obraz, da se je župan prestrašil, kaj
kuha, ko ni in ni, da bi si oni mislil: težka stvar
je to.
Zdaj je gospod počasi zmajal z glavo; in je
rekel že žalostno:
»Mir da bo potem? Vi se zelo motite, župan,
če mislite. Vi takorekoč ljudi ne poznate. Mir,
pravite? Jaz pa Vam povem: Za uro pridejo zvonovi,
za zvonovi nov oltar, za tem bogvekaj. Vi
ne verjamete, kaj se to pravi, če se loti ljudstva
ta bolezen. Ali še ni bilo pri Vas človeka, ki bi se
bil ugonobil z zidarjenjem? Kaj ne; izmisli si, da
bi vrata predelal; ko je končano, se loti oken;
zdaj mu pa že tudi lopa pred hišo ni prav; in tako
gre naprej in naprej kakor voda čez jez. Skraja
je delal še s prihranki, ponajveč rajnkega ali pa
še živega očeta, ki mu srce poka — potem začne
s posojili. V treh letih je hiša vsa preobrnjena, a
vedno še stara, dolgov na njej pa, da ima vsak
kamen svojega gospodarja. Še skoro hujše je, če
se loti bolezen celih vasi in fara. Najprej Dolenjci
tam novo kokljo, potem novo pokopališče, potem
vsi skupaj skoro novo cerkev, novo podzidje pod
farovžem, nove orgije so na potu, — celo pred nje
pa se že rine nova ura. Župan, temu je treba priti
v okom, dokler je še čas, Vam pravim, župan!«
Župan je debelo gledal. Kako? Kdo je hotel
novo cerkev, nove orgije — zid pod župniščem?
Kaj ni, kakor da mu oni z rokami pred očmi krili?
»Da, ampak « se mu izvije kakor v sili,
»Ampak zdaj da gre le za uro, za stvar od
niča, hočete reči?« se je gospod usmiljeno nasmehnil.
»Saj ne rečem, da zdaj ne — toda kaj pride
potem? Ne, lepo Vas prosim, župan, podpirajte
me rajši, da spraviva ljudi zopet na pravo pot!
Naj bo — nisem nasproten, da si kupimo še nove
orgije; stare so res take, da so pobožnosti bolj
na kvar nego na korist. Tudi križev pot je tak,
da bi se človek prej razjokal nad njim, nego nad
Odrešenikovim trpljenjem; in že zdaj rečem, da ne
bom nasprotoval, če se ljudje odločijo, da cerkev
okrasimo s primernimi slikami. Toda potem je
treba, da vsaj mi, ki predstavljamo nekako oblast
nad narodom, skrbimo zato, da se zopet umiri.
0, tudi ura je potrebna in bo tudi prišla; toda
kak bi bil človek, ki bi ves razcapan in umazan
šel pa si kupil za tistih par krajcarjev, ki jih še
ima ali pa nima v žepu, zlato ali tudi le srebrno
uro? Pa še debelo verigo zraven! In bi jo obesil
kar zunaj na telovnik, da jo pač vsakdo že od
daleč vidi. Prav gor pod zvonove, kaj ne, župan,
da bi se fara malo pobahala pred sosedi — to je,
kaj ne, župan, kar bi hoteli ljudje?«
Gospod se je tako prisrčno zasmejal, da se je
še županu obraz skremžil, čeprav mu ni bilo do
smeha. Zakaj v glavi mu je težko vstajalo spoznanje,
da odide, kakor je prišel. Pa še drugače je
to, nego da bo samo šel: prišel si v mlin po svoj
meh; in ne le da te mlinar odpravlja, češ, da še
ni zmleto, nego, kakor da je napravil nehote in
le po nerodnosti, se je zadel s komolcem ob zatvoro
za vodo, da se je, če ne že ulilo nate, pa
vsaj od strani mokro zaprašilo proti tebi in ne bi
odšel mnogo manj polit, nego da si jo dobil naravnost
čez sebe. Tam bi se vrgel nazaj in se
umaknil — tu pehaš in mahaš z rokami, pa ti le
še bolj šumi po glavi, ko stopiš pa ven med ljudi,
te bodo že čakali in najprej le z očmi izpraševali,
ne boš imel kaj pokazati: solnce v hipu osuši one
kaplje po tebi in še bolj smešen boš videti, ko se
boš držal, kakor da naj te pomilujejo, ker si moker.
»No, vidite!« je župnik veselo pritrdil županovemu
nasmehu. »Saj sem rekel, da se bo vsaj
z Vami dalo govoriti. Tako nekako razložite ljudem,
kakor sem rekel, da ne bodo še meni po hiši
štorkljali. Vse po malem, recite, in drugo za drugim.
Kam se nam pa tudi mudi? Če Bog da, bomo
še dolgo časa skupaj in bomo imeli za vse časa.
Pijte, pijte, župan — če se v kozarcu zgreje, ni
dobro. Mogoče bi pa rajši vina? Da? No, zakaj
pa ne rečete? Čakajte, natočim Vam kapljice, ki
ji še nihče ni rekel, da ni!«
* * *
»Pa sami pojdite!« se je srdito otresel župan,
ko so ga vprašali. »Tistemu, ki ga spravi do pametne
besede o ti preklicani uri, kupim jaz zlato,
To ti drobi in ščebi okrog glave, kakor brivec v
mestu, da sam ne veš, kako te je ogolil, ko je šla
79
komaj vsaka deseta v lase. Ampak ogolil te je!
In še kako!«
In je nakremžil škrbinasta usta v pust nasmeh,
Toda s tem ni nikogar pridobil in ljudje so
šli vsevprek v jezo,
»Bomo pa sami! Kaj ne moremo sami? Župan,
ti, in če ne upaš, pa kdo drugi, naj pobere denar
in gre v Trst ali pa v Ljubljano, če nimajo v Gorici,
Ta bi bila lepa!«
»Ljudje, nikar!« je miril župan, »Če on noče,
je zastonj, V cerkvi je on gospodar in še poti in
sitnosti bi imeli! Počakajmo še kak čas, da sam
izprevidi!«
Še bolj je zašumelo po sobi. Ampak vse skupaj
je bilo le bolj jeza na župnikovo trmo in grožnje
na sploh. Če je prišel predlog, je bil le tak, da
ni nihče resno verjel, kako naj bi se izpolnil. Kaj
boš na primer opravil pri škofu. Škof bo držal ž
njim. In sploh, — saj je sam takrat rekel, da jim
pošlje tega gor, da jim ne bo treba več doli hoditi,
Škof, da, — ti neumni Dolenjci so s svojim pokopališčem
za cel rod vse skvarili! Zdaj pa ta Ribničan
lahko dela z njimi, kar hoče. Ampak ne bo
— primojdunaj da ne bo!
»Veste kaj, prav tisto ribniško mu pojdimo
drevi zapet! Vsaj vedel bo, da se ga ne bojimo!«
se je oglasil dolg fant,
Ljudje so se zasmejali, Ne bi bila slaba ta!
Tako od daleč bi mu za enkrat le pokazali, da
pride sčasoma še do česa drugega, če bo iskal!
Ta in oni je sicer proti, a še tak se smeje, kakor
da bi nazadnje le rad, če bi ga ne ubogali. No,
fantje se spogledujejo in polagoma se razgubijo
drug za drugim ven,
* * *
Noč je tiha. Tam doli v brajdi pod župniščem
se premikajo v črni senci še bolj črne postave.
Zdaj se jih vidi le še troje, četvero izza nizkega
vejevja.
Še hip in potem zadoni jasno in krepko:
»Vre, vre, vre,
mi smo Ribničanje!«
Izza plota, tik ob malih vratih na prosto, gledata
že dalje časa župnik in njegova mati. Zdaj
se gospod zasmeje. In že sleče suknjo in jo vrže
čez plot.
»Kaj delaš!« se začudi starka.
»I, po dolgi suknji bi me takoj spoznali, tako
pa bodo mislili, da sem kateri iz vasi in me bodo
čakali! O, nocoj bo še veselo!«
In že se plazi pod drevesi, visečimi čez plot
proti stezici v brajdo, odločno kimajoč materi, naj
bo tiho. Doli stopi iz vasi in bela rokava se bližata
gruči.
Zdaj! Pesem se je na sredi pretrgala, nekaj
je zašumelo in potem se začuje kakor topot kakih
sto bežečih nog. A že tudi jasni župnikov glas:
»Saj je ne znate prav, fantje! Ta se vendar
ne poje čez! Daj, Matičkov, udari jo še enkrat
naprej, vi drugi držite trdno bas in potem boste
videli! No, Matičkov! Kje je Julček, ki je čez pel?«
Kaj bo? Mati napeto posluša — nekaj glav
gori nad cesto si ne more kaj, da bi se ne prikazale
čez.
»Tak daj no, Tone! Kakor si prej, — saj ti
si prav! Torej:
»Vre, vre «
Župnik sili zdaj z glasom. Podložil je takorekoč
rame in jih drži, da bi se oprl nanje tenor.
Res se je zdaj oglasilo nekaj tankega, a je še tako
šibko, kakor čuje dobro uho, še preden je res.
Toda gospodov glas je tako lep in močan, da se
mu ne moreš ustavljati, in Matičkov, ki je na sebi
tudi kakor zvon, se mu prepusti. No, če pa ta —
zakaj bi basi ne?
»Ti vražji Ribničan ti — ta jih je zdaj!« je
ušlo nekomu tam gori na cesti. In človek stoji že
očitno na nogah in gleda doli. Kmalu se jih je
zbrala cela vrsta — dovolj daleč so in obrazov
ni razločevati v temi,
Pesem je odpeta in zopet se oglasi župnik:
»Ampak za mene se ne spodobi, da bi golorok
popeval okrog voglov. Stopite z mano, fantje,
pa bomo gori še kako rekli! Alo, le naprej!«
Drug za drugim stopajo postave iz sence —
goloroka je zadnja. Golorok je samo župnik, po
nepotrebnem — fant vrže jopič čez rame, ko gre
na vas. Zdaj se ta dva bela rokava posebno čudno
svetita iz temine , . , kakor da gonita to črno tolpo
pred seboj: paznik za jetniki, (Pri vratcih v župnijski
vrt se za hip vse ustavi; rokava izgineta pod
črno suknjo in potem se vse razvrsti skozi vratca
in po stezi proti hiši,
Pet let pozneje se župnik Gaber poslavlja, »I,
vsak človek je v tem enak in išče časti,« so govorili
ljudje. Tudi kaplan komaj čaka, da bo župnik,
župnik da bo dekan, dekan — kanonik. Slabše
se mu bo godilo tam doli in še kesal se bo, kakor
se je prejšnji, a zdaj vidi le to, da bo več. Pa naj
gre v božjem imenu, saj je nas tako le za norca
80
imel vse skupaj!« — »Ampak napačen človek ni*
bil in za marsikako stvar ga bo škoda!« — »I, kdo 8
pravi, da je bil napačen. Ampak «
V nedeljo se je s prižnice poslovil. In govoril
je tako, da se je vsa cerkev jokala, Samo nekaj
zakrknežev tam doli pod korom ga je tudi zdaj,
ko se mu je glas tako tresel in trgal, le z nezaupanjem
opazovalo,
V sredo se je imel odpeljati, v torek je prišel
naslednik, da se pomenita radi računov in drugih
stvari.
Dobri dve uri sta bila v župnišču, potem sta
se napravila v cerkev. Tam, kjer stopi cesta iz
vasi in je je samo še do tristo korakov med drevesi,
prelepe in ravne, da se zdi cerkev že tik
pred človekom, je odhajajoči naslednika rahlo
dregnil in z očmi pokazal na stolp.
»Uro boš moral tudi zdreti, prijatelj! Dovolj
časa že stoji, menda šest let!«
Oni se je od začudenja ustavil,
»Pa čemu to? Kako to? Zakaj je nisi zdrl že ti?«
»Hm . . . To so čudne stvari, prijatelj . , , Poglej
jo, — ravno na dvanajsti stoji, oba kazalca
skupaj, takorekoč samo eden. Pa to ni kazalec
na uri, to je kazalec na roki, — pokoncu stoječ
prst, ki nekaj posebnega pomeni... Če bi ne bilo
takrat, ko sem jo prvič zagledal, — ne zagledal:
razumel pomen, — če bi ne bilo takrat tako, da
sta bila oba kazalca skupaj eno in v ti navpični
stoji: že pred davnim časom bi bila smela naprej.
Tako pa sem pogledal gor in sem razumel: to bo
za Strniščane kakor prepovedan sad! Vse jim boš
napravil, kar bodo hoteli, in še, če ne bodo hoteli,
kar bo prav, ta prst pa jim bo vsak dan iznova gofivoril:
»Je nekdo nad vami, ki daje od svoje volje
lin ne po vaši!« In meni samemu je ta prst govoril:
[»Dokler me ne pustiš premakniti človeški roki,
vedi, da si ti gospodar. V hipu pa, ko se to izpremeni,
so ti drugi izvili žezlo iz roke ali pa ti je od
slabosti padlo samo iz nje. Poglej, prijatelj, in sam
boš videl, koliko sem jim storil; in ti veš, da daje
vse to obilo dela in skrbi: cerkev sem z malim
stroškom povečal, da je za vse prostora notri, in
še sosedje radi prihajajo in pustijo kak krajcar tu;
orgije so take, da jim ni daleč okrog para in ob
njih pojejo pevci, ki bi še mestu ne bili v sramoto;
križev pot je delo pravega slikarja in ne kak neokusen
tisk; vse stene so lepo preslikane, obok
skoraj znamenito; in za stare ljudi je zdaj dovolj
stolov, da lahko sedejo. Potem si videl, da je župnišče
v takem stanju, ki si ga boljšega ni treba
želeti, na vrtu pa boš imel, če boš delal kakor jaz,
šparglje, še predno jih imajo v Gorici. In če boš
znal, kakor sem znal jaz, ne boš imel nobenih težav,
da, niti ne nepotrebnih poti radi dolenjskega
pokopališča, ki je danes že skoro odveč, čeprav
nisem niti enkrat odrekel, če je kdo hotel, da pridem
doli, Skratka in da ti rečem še enkrat: vse
sem jim storil in ugodil, samo prsta nad faro nisem
hotel premakniti. To ljudstvo je dobro, zelo dobro,
a v njem je še vedno sila stare tolminske puntarske
krvi. To sem razumel in zato sem držal
železen prst nad njim. Ti pa napravi, kakor veš
in znaš, Samo to bi rekel: najdi ga zase drugje;
ta je bil moj in ko mene ne bo več, naj se povesi!«
Ko je povedal to, sta bila dospela gospoda do
vrat, ki jih je cerkovnik pred novim gospodarjem
na široko odprl.
Brezimni uporabnik