Hudi časi: Razlika med redakcijama

{{rimska poglavja|1|2|3|4|5|6|7|8|9}}

 

 

se je trgalo grozdje. A dasi je obetala

trgatev lep in dober pridelek, vzbujala ni tistega

preširnega, brezskrbnega veselja, ki se je

razlegalo prejšnja leta po vinskih goricah. Preresni

avstrijsko državo, in dežela Kranjska je prehajala

iz rok v roke. Tedaj, ko se je godilo to,

kar bomo pripovedovali, gospodovali so todi

Francozi. Da ostanejo dalj časa, mislil ni nihče.

pokazali v deželi, in pred štirimi leti so

se mudili samo štirinajst dnij na Kranjskem:

kdo ne bi bil pričakoval, da se tudi sedaj umaknejo

meseca, odkar so bili prišli v deželo! Vojna

sreča se še ni bila odločila; širile so se govorice

so skrivaj proti Francozom, v obraz pa so se

jim laskali; iz prepričanja jim je bil udan malokateri.

in zlasti silno povišanje davkov, lahko si mislimo,

kako je vse to kalilo in grenilo običajno

veselost jesenskega praznika po Dolenjskem.

V Novem mestu je stal cel francoski polk

pod poveljništvom generala Zucchija, in marsikateremu

je jeza, da se je hitro ozrl krog sebe in preklel

vse Francoze.

Hujše pa je bilo pri srcu mestnemu policaju

Jarneju Korenčku, ko je nekega jutra ostrmel

pred hišo župana in poštarja Jelovška in upiral

oči v bel papir, nabit na vrata, kjer se je bralo

Korenček si je mel oči in premišljal,

je-li res toliko pil sinoči, ali je istina, kar vidi

pred seboj. Potipal je papir in s prstom prešel

potem pa sklenil, da njemu ni to nič mari,

naj si župan beli glavo, in šel je klicat župana.

Hladnokrvno ga ta vpraša, kdo bi bil pribil

ta list.

Korenček je odšel nezadovoljen; premalo

ne bi zvedel svet o tej stvari? Kaj še! Zagledavši

nekaj žensk, ki so bile prišle na trg po

vodo, jame skrivnostno klicati:

in križale se, ko jim je Korenček kazal

in bral list.

in stegnil roko, da odtrga list; a nasproti mu

roka. Ženske so se razpršile s škafi domov

Okrožni komisar Konrad Apert pa, ki je

bil prisopihal ves srdit, pestil je Korenčka in

je prišel župan in nekaj svetovalcev, in potrdili

so, da je list res nabit in na njem zapisano:

nad županom, kako da skrbi za javno varnost,

kako da se drži prisege, in pretiti mu,

šala kakega nezrelega mladeniča. A to je onega

še bolj razkačilo.

list je nabit na kresiji in prav tak na proštiji,

kjer stanuje njega prevzvišenost sam gospod

tukaj na trgu je glavna vojaška straža; gospoda

generala stražita dva vojaka; in nobeden teh

pred nosom nabijal list na zid. In Korenček,

ki nadzoruje vsako drugo noč sam vse mesto,

ga je bil zagovornik.

je župan in strgal nesrečni list z vrat vkljub

ugovarjanju komisarja, ki je skakal in vpil:

Francozom, če se neti upor in podpihuje ljudstvo,

ki itak ne zna ceniti dobrot francoske

vlade in si želi nazaj pod stari jarem! Vi niste

sposobni skrbeti za javno varnost, odvzela se

Svetovalec Andrejko pa je bil miroljuben mož

in je jel pogovarjati razburjene duhove:

bi ne bilo najbolje, da se vse to potlači, predno

kaj zve njega prevzvišenost gospod general?

Samo žalilo in jezilo bi ga, in vendar ga imamo

se sliši, kako se slavi gospod general; kaj pa je

Gregorič in se obrnil strani; a slišal ga je komisar

in besen planil proti njemu.

in držal za suknjo svetovalca, ki se ga je otresal.

je grizla jeza, a bal se je komisarja, ki

je veliko veljal pri poveljniku zaradi svojega

dobrega mišljenja in bil znan kot škodoželjen

Korenčka.

vprašal je Korenček.

to in ono. Nekdo, to vem, je rekel, da bi bilo

najbolje, če se razpusti policija, in še pod rebra

se me tudi razpusti. Za dvajset frankov na mesec

ko je začel komisar na pričo klicati sedaj tega,

sedaj onega. Nikdo ni hotel pritrditi, da bi bil

kaj slišal, nobenega prijatelja komisarjevega ni

bilo blizu. Srepo je gledal svetovalec Gregorič

kako ga lovi komisar zaradi nepremišljene besede.

Obrnil se je, da bi odšel; a ustavi ga zopet

oni, da mora iti gledat še k proštiji in h kresiji.

zraven, in tudi ne vem, v kakem imenu nas

pozivljete vi, gospod komisar. Imate li pooblastilo

od gospoda glavarja ali od generala? Pokažite

je; sicer ne vem, zakaj bi se vam pokoril

ni bil nikdo zadosti avstrijski, sedaj vam ni

je prebledel in grizel si ustnici, ko je odšel

se nevarnemu uradniku, ki jih je peljal pred

Vsem se je zdela stvar malenkostna, a

zaradi vrišča, ki ga je gnal komisar, posebno

sitna.

Posvetovali so se, kaj je storiti, in svetovalec

prigovarjanju so sklenili pokloniti se generalu in

opravičiti meščanstvo vsakega suma.

svetovalec in vtaknil roko v žep.

tretji.

mnogo. Jaz bom to predlagal pri prihodnji seji,

Pri gospodu generalu pa bi svetovalci ne

bili opravili tako dobro, kakor so, da ni posredovala

važna oseba, sam okrožni glavar. Ta

je poznal svoje ljudi in vedel, da več govore,

prikupljivega vedenja, zaupal mu je popolnoma

tako, da mu je glavar lahko razložil prizadevnost

kake veleizdaje, a se mu godi skoro tako kakor

dobi.

je prepričan o zvestobi meščanstva, ki ne more

svetovalcem je odleglo, ko jih je milostno odpustil

general, in polotila se jih je precejšna

zloradost proti hudemu komisarju.

Kalčič in si mel roke.

svetovalec.

prestrašil se je Andrejko.

posluša, kje bi kaj ujel! Sinoči sem ga bil krstil.

Sedeli smo pri Luki in jaz sem bil pri oknu,

po strani; komisar je bil in uho je imel

nastavljeno kakor trobento. Pa zgrabim kozarec

je notri, in lop! skozi okno. Komisar je izginil

Vsi so se nasmehnili in prikimali razven

Andrejka, kateremu so se zdeli ti pogovori vse

mislijo, da bode v prihodnji seji predlagal, naj

se izvoli gospod general za častnega meščana.

da me ima rad, takoj vem, da me bo

oprezen in premeten. Vse polno je ogleduhov,

ki jih je zaplodil ta komisar, ta glavni lopov.

Gregorička je bila kot dekle brdka — pa saj

je še — in denar je imela. Hodila sta za njo

svetovalci na razhodu; župan jim je stiskal pomenljivo

roke in premeteno se muzal.

Komisar pa se je mudil pri generalovem

meščane. Tajnik, ponosen na svoje francostvo

in zabeč, da še ni tako dolgo, kar se razlega

(prostost, jednakost, bratovstvo), in da morebiti

niso poprej nikjer tako tlačili ljudstva kakor

na Francoskem, zavračal je pomilovalno vse

sumničenje. In ko je Apert opomnil, da ima

se je tajnik in potrkal ga po rami.

in razbojnikih — brez primerjave, seveda, gospod

gospod komisar. Da bije tem ljudem srce še vedno

za starega cesarja, to je ne samo naravno, ampak

čez vse lepo, in nobeden pameten človek jim

ne more šteti tega v zlo. Kdo bi zameril omoženi

možem! In čujte, gospod komisar, kako jaz

cesarja, kakor vi vedno trdite in vam jaz

tudi verjamem, tako vneto za staro državo, ki

kakor lotos, o katerem poje Homer, da izbriše

iz srca celo spomin domovine. Zatorej brez

Komisar se je ugriznil v ustnici in obletavala

ga je rdečica.

Dobro poznam te ljudi, saj že službujem dokaj

let med njimi. Strah in kazen, to jih drži v

prst, zgrabijo za celo roko. Aut serviliter

„Ali vam je bilo lahko ž njimir"

„Seveda", nasmehnil se je samozadovoljno

proste države, ki ne brani ljudem zabavljati,

samo da plačujejo davke."

2j Ce ravnaš s kom plemenito, vezeš ga, da ravna

jednako s teboj.

„Naj plača; saj ima!" pristavil je drugi s tisto

ljubeznivostjo, ki je prirojena človeški naravi.

 

== VII. ==