|
serviunt, aut superbe dominantur.« <ref>Ali hlapčevsko služijo, ali pa ošabno gospodujejo.</ref>
„Ali»Ali vam je bilo lahko ž njimir"njimi?«
„Seveda", nasmehnil se je samozadovoljno
»Seveda«, nasmehnil se je samozadovoljno
komisar; „a držal sem jih v strahu; vedno pet
komisar; »a držal sem jih v strahu; vedno pet
korakov od sebe. Dobro služijo, slabo gospodarijo^"
korakov od sebe. Dobro služijo, slabo gospodarijo.«
„Ce ste jih vedno držali, da služijo, gospod
»Če ste jih vedno držali, da služijo, gospod
komisar, kako morete vedeti, kako bodo gospodarili?
Vidite, to je poglavitna vaša zmota.
Vi ste kakor sebičen varih, ki neČeneče pripoznati
varovancu let, Češčeš, da ne zna še sam gospodariti.
In basbaš pod to zmoto zastavljamo mi državni
vod, da vzdigamo iz tečajev zastarele državne
oblike. Jednakost, bratovstvo, prostost: to so
je oživotvorjena pravica. Kdo ne bi dal zanjo
vsega, kar ima? In bratovstvo, gospod komisar,
bratovstvo, kako povzdigne to Človekačloveka, ki se
zavezavé, da je istega rodurodú, iste veljave kakor slaven
vojskovodja, imeniten učenjak, kakor kralji in
cesarji! To oplemeni človeka, da ne misli, ne
Čustvuječustvuje več robski; zakaj ,»noblesse oblige'-)«
<ref>Če ravnaš s kom plemenito, vežeš ga, da ravna
jednako s teboj.</ref>
in sloboda rodi plemenite misli. Da bi oni,
katerim snemljemo robske spone, katerim kličemo:
snete okove nad našimi glavami, to,
gospod komisar, pripovedujte komu drugemu,
ne meni! CeČe bi se to zgodilo, zdvojiti je nad
človeškim rodom."«
„Vam, gospod tajnik, so znani samo Francozje,
»Vam, gospod tajnik, so znani samo Francozje,
Nemci, Italijani: teh ljudij tukaj ne poznate.
Veste li, kako se je sinoči v glavni gostilni govorilo
o vas?"« dejal je komisar zasmehljivo, kolikor
mu je dopuščala priliznjenost.
„Kaj ne, da sem tepec? Vidite, to je znak
»Kaj ne, da sem tepec? Vidite, to je znak
proste države, ki ne brani ljudem zabavljati,
samo da plačujejo davke."«
»A veste, kdo se je zlasti nedostojno izražal
2j Ce ravnaš s kom plemenito, vezeš ga, da ravna
o vaši osebi?« pritiskal je oni.
jednako s teboj.
„A veste, kdo se je zlasti nedostojno izražal
»Gotovo kak mestni svetovalec. A če on
o vaši osebi?" pritiskal je oni.
„Gotovo kak mestni svetovalec. A če on
meni reče tepec in jaz njemu modrijan, kdo
je huje razžaljen? To se ne jemlje tako po
besedi. CeČe bi vsakdo vedel, kaj govori prijatelj
o njem, izginilo bi prijateljstvo. Kolikokrat se
reče: velecenjeni in veleuČeniveleučeni gospod! v nadeji,
da nagovorjenec umeva šalo."«
„Potem, gospod tajnik", dejal je s tresočim
»Potem, gospod tajnik«, dejal je s tresočim
glasom komisar in vstal, „potem se lepo priporočam;
glasom komisar in vstal, »potem se lepo priporočam;
moja brižnost je brez pomena in brez
potrebe."«
„Nasprotno, dragi gospod komisar", miril ga
»Nasprotno, dragi gospod komisar«, miril ga
je tajnik, videč, kako skeli onega njegova malomarnost.
je tajnik, videč, kako skelí onega njegova malomarnost.
„Jako sem vam hvaležen za ljubeznivo
»Jako sem vam hvaležen za ljubeznivo
vašo skrbnost. Ce se mnenji ne vjemata
vašo skrbnost. Če se mnenji ne vjemata
popolnoma, kaj to de! Morebiti se motim jaz,
popolnoma, kaj to dé! Morebiti se motim jaz,
morebiti se motite vi. Bodočnost bode dokazala.
A Čeče se motite vi, prepričan sem, da je povod
zmoti blag, ljubezen do našega naroda."«
„Gotovo", jecal je komisar in umikal oči
»Gotovo«, jecal je komisar in umikal oči
pogledu tajnikovemu. Nezadovoljen je bil sam
s seboj, zatorej hud na ves svet, na mestne
svetovalce nič manj kakor na tajnika. TakoTakó se
mu plačuje trud, takotakó vnetoštvnetost za dobro stvar!
Nemara se mu podtikajo celo neblagi nameni!
Kaj je hujše za takega človeka, kakor misel,
Stiskala sta si baš za odhodnico roki, ko prirožlja
ves razburjen sam general z listom v roki.
„Ostanite, ostanite, gospod komisar", ustavlja
»Ostanite, ostanite, gospod komisar«, ustavlja
odhajajočega. „Dobrega svetovalca potrebujemo."
odhajajočega. »Dobrega svetovalca potrebujemo.«
Ko je za uvod parkrat po vojaški zaklel,
povepové, da mu je ravnokar prišlo poročilo, da se
je uprlo ljudstvo po Kočevskem in Metliškem
in ubilo komisarja, ki je prišel pobirat davek.
Vesela novica je bila to za komisarja; prekrižal
je roki na prsih in se zmagovalno oziral na tajnika,
Čegarčegar nazori so se tako oČividnoočividno postavili
na laž. ,
„Da bi bili današnji pozivi v kaki zvezi z
»Da bi bili današnji pozivi v kaki zvezi z
uporom?" dejal je general sam pri sebi, a ozrl
uporom?« dejal je general sam pri sebi, a ozrl
se v komisarja.
»Gospod tajnik meni, da ne", dejal je ta
»Gospod tajnik meni, da ne,« dejal je ta
miren na videz, „in jaz bi tudi tako želel; a
miren na videz, »in jaz bi tudi tako želel; a
verjeti ne morem." General je šel zamišljen
verjeti ne morem.« General je šel zamišljen
parkrat po sobi gori in doli, potem se ustavi
pred tajnikom:
„Naglosti in odločnosti treba. Jaz odidem
»Naglosti in odločnosti treba. Jaz odidem
nocoj. Zakaj kazen mora biti za strah; drugače
ne bode mirumirú. V mestu ostaneta dve kompaniji
z dvema topoma; to bode zadosti. Postopati
treba pametno in odločno. Dogovoril se bodem
še z gospodom okrožnim glavarjem o vsem,
kar treba, in zanašam se na gospode uradnike
238 Pavlina Pajkov a: Prijateljev sin.
in na vojaštvo, da ohranijo mir in red, če možno
z lepa, sicer kakor koli."«
Ponosno je korakal komisar proti kresiji;
ugnal je bil mladega tajnika, ki ne pozna ljudi,
in pridobil si veljave; Čimčim večja bode nezaup-nezaupnost
francoskega oblastva proti meščanom, tim
(Dalje.)
„otarko, kakor se mi vidi, zopet srbi jezik,
zato išče prilike, da me napade", misli si Nande.
„Le začni, ako želiš; ne bojim se te, na boj
sem pripravljen!"
Neža, ki je bila že nekoliko razdražena, pokašlja.
Nato posvari deklo, ki je bila ravno prišla
s škafom vode, kje da je bila tako dolgo, ker
danes ne gre že nobeno delo več izpod rok.
„Seveda vse glave polne plesa in sejma, delo
pa nikomur ne diši."
Ko to izreče, jezno pogleda Nandeta, kateri
v pol uri še ni bil očistil niti jednega para
čevljev.
„No, če Bog da", zadere se sedaj nad njim,
„do noči bodeš menda gotov s svojim delom.
Gospod se popeljejo ob desetih v mesto, kaj
bodo obuli:"
Nande nič ne odgovori, ampak začne žvižgati
plesni napev in po njegovem udarcu živahno
dregne s krtačo po čevlju. .
Neža je vedela, da Nande to dela samo v
ta namen, da bi jo razdražil.
Vstane razburjena, približa se mu, podboči
se z obema rokama ter jezno zavpije:
„Neotesani fantalin ti, ali je tako vedenje
spodobno v župniški hiši? Ali ti noč ni bila
dolga dovolj za tvoje hudobije, da nadaljuješ
svojo razuzdanost še tukaj, pred poštenimi
ljudmi? Ali veš, kdo sem jaz? Našega gospoda
sestre hči sem, torej njegova sestrana, in gospodinja
v njegovi hiši že nad dvajset let. Zahtevam
spoštovanje, katero se meni spodobi od
vse družine, in tej se prištevaš tudi ti. Ali si
me razumel?" pristavila je razkačena ter udarila
z nogo ob tla, ker je Nande nadaljeval
svoje poredno žvižganje in igranje s krtačo,
kakor da bi je ne videl in ne Čul.
Ko sedaj Neža nad njim še jedenkrat zavpije,
podboči tudi on roki, in sicer z jedno roko
držeč krtačo, z drugo pa čevelj, ter oponaša
Nežo v kretanju in glasu, pa se ji posmehuje.
nost francoskega oblastva proti meščanom, tim
večji bode vpliv njegov, ko bode strahoval in
pritiskal uporne duhove. Kako se mu bodo poplaČevalepoplačevale
usluge! (Dalje.)
„Gospa kuharica so pa danes jako slabe
==III.==
volje; menda so jezni, ker jih včeraj nisem povabil
na prvi ples:"
Svetovalec Gregorič, po obrtu čislan strojar,
Neža je bila kakor iz uma.
„Tako daleč si že prišel?" rekla je sedaj
bolj z žalostnim srcem, kakor pa z jeznim glasom;
„ti si še mnogo hujši, kakor sem te sodila.
Ne da bi se sramoval včerajšnjega večera, še
ponašaš se s hudobijo! Dobro vem, kako si se
vedel včeraj pri Sv. Miklavžu, kako si bil vinjen
in razuzdan. Sram te bodi! Sin poštenega logarja,
ti, ki imaš za variha najboljšega gospoda,
ti, ki si bil sprejet za sina v naši hiši, ko si
zaslužil palico in zapor, ti ravnaš sedaj tako?
Oh, ubogi naš gospod, koliko žalosti bodo še
prestali s tem ničvrednim pobalinom! Ubogi
gospod!" Privzdigne predpasnik in si ž njim
otere solze.
„Bog se usmili! Kaj pa imata zopet:" zakliČe
župnik ves prestrašen, vrnivši se ravno
z daljše poti od nekega bolnika. „To nikamor
ne kaže, prijatelja moja; to vedno medsebojno
pikanje, kavsanje in sovraženje se sploh ne spodobi
Človeku, ki je ustvarjen po božji podobi;
a vama, ki bi se morala vesti vzgledno, spodobno
je še manj. Kako žalosten sem, da se
v moji hiši gode take reči!"
„Gospod, jeden izmed naju mora zapustiti
hišo, sicer se prigodi še nesreča", potoži Neža
solzna. „Vspodbujala sem ga k delu, ker je
bil skoro zaspal pri čevljih, a on se mi je posmehoval
in me zaničeval, kakor še nikdar nihče,
odkar živim. Ali nisem skrbna gospodinja v vaši
hiši? In tak pobalin, ki se je celo noc klatil v
razuzdani družbi, ki je bil sinoči tako vinjen,
da so ga morali nesti s plesišča, tako človeče,
pravim, si upa dražiti mene?"
„Ali je res, kar trdi Neža?" popraša župnik
Nandeta z resnim glasom.
Nande je bil prestrašen. Takega konca se
ni bil nadejal. „Bil sem dobre volje, šalil sem
se nekoliko ž njo", zajeclja Nande v zadregi,
„a Neža se je hudovala zaradi moje nedolžne
šale."
Prijateljev sin.
(Izvirna povest. — Spisala Pavlina Pajkova.)
Fr. D.: Hudi časi. 267
„Izabela, morebiti že poznaš Leopolda?
Kakšen je neki? Ali je velik in lep vitez:"
„Ne poznam ga še, ker je še mlad, štirinajst
let star, a slišala sem, da je dober mladenič.
Velik vitez še ni, pa morda bo in bo torej vrl
mlad ženin."
„Oho, kaj govoriš! Štirinajst let star in pa
ženin? Kaj ti je prišlo na um:"
„Meni nič. Povedala sem, kar je res. Pa kaj
je to Čudnega? Saj bodeta še čakala; on bo velik
in junak. Pa to pomisli, kako je mogočen, ker
III.
Ovetovalec GregoriČ, po obrtu Čislan strojar,
je bil prišel neznansko srdit in razburjen domov.
Kaj se je menil za pritrjevanje in kimanje meščanov,
ob steno ali pobije kaj drugega, tako da smo
veseli drugi dan, če hi bilo posebno dragoceno.
Avstrijani so jako mogočni, in skoro cesarske
Taka gneča! Še razprostreti se človek ne
rodovine je, njegov brat pa je cesarjev zet.
Morda bo celo cesar, kadar umrje sedanji, in
ti boš cesarica. Vedno sem mislila* da boš še
kaj posebnega. Oh, Virida, Virida!"
Izabela je znala udariti na prave strune Viridinega
srca. Blišč slave in veliČastva je zasijal
pred njenimi dušnimi očmi in ji srce omamil.
Nič ni odgovorila, marveč pritisnila Izabelo k
sebi in skrila obraz na njenih prsih.
(Dalje.)
„Taka gneča! Še razprostreti se človek ne
more. Tega ne prenesem, ne prenesem", srdil
se je GregoriČ v jedno mer, porinil mizo v
| 