Kazalec na dvanajstih: Razlika med redakcijama

dodanih 774 zlogov ,  pred 10 leti
brez povzetka urejanja
| poglavje=
| avtor= Ivo Šorli
| opombe= ureja Ilona Jerič
| obdelano= 14
| spisano= Postavila in uredila Ilona Jerič.
| vir= Dom in svet, 1919, letnik 32, številka 1/2:[http://www.dlib.si/v2/StreamFile.aspx?URN=URN:NBN:SI:doc-NWSW5NRK&id=1660d6d5-e51c-4896-8032-682fa9083d17&type=PDF]
}}
uganil, katera teh treh vasi je kraljica; ko je imela
namreč samo prva tu na levi, vas Strnišče, zraven
cerkve tudi pokopališče. Zdaj ga ima še Dolenje,.
 
Ali kakor ni dvoma, da so nekoč v davnih
— prižnice njihov sveti Marka ni premogel — in
je obrnil oči tja gori pod strop na sredi cerkve,
kjer se je nov lesteneclesténec — po domače »koklja«
imenovan —, iz samih brušenih steklenih sklenic
in zlatih bingeljčkov sestavljen, v pomladanskih,
v hipu na pol prazna. Zakaj tudi številne ženske
so odšle. Župnik pa se je med tem otročje hudoval
in je silno bilbíl po oltarju,.
 
Do molitve ni bilo nikomur več. Tudi župnik
vsak Strniščan in Središčar, da bi danes ne
bilo dobro, pokazati se v vas, in da je še sreča,
ko je cerkev tako na ti strani,.
 
* * *
 
Odtlej se je prejšnja skoro le šaljiva napetost
med Strniščani in Središčarji, ki so tvorili eno
stvari. Ali na sredi ceste, očitno in z velikim glasom
so Dolenjci Strniščanom napovedali boj in
obečali, da pridejo še nocoj ali pa jutri zvečer,.
 
Res da so Strniščani vzeli stvar bolj za šalo
poizvedovalcev, javili sem čez, da dolenjska vojska
ne pride po cesti, nego čez reber visoko nad
vas ter potem napade od zgoraj doli,.
 
Da bi to preprečili, so se domenili Strniščani,
junaška vojska zatonila spet v globeli. In čez čas
se je oglasilo gori v strmini nad Središčem glasno
ukanje. Pet, šest glasov je klicalo generala Luka,.
 
Odtlej ni bilo živega Dolenjca več v Strnišče,
in slrniškistrniški kramarji in oštirji so prvi občutili zle
posledice vojnega stanja. In čisto zares so se Dolenjci
baje pripravljali na novo vero. Ali dotlej so
še hodili — pridno, kakor doslej v Strnišče — k
maši v sosednjo faro na ono stran,.
 
No, lahko živemu Dolenjcu, — kam bi mrtvi?
Sosednji gospod je odločno odklonil, ko so mu
prišli ponujat prvega mrliča. Nič ni pomagalo za
zdaj: treba ga je bilo nesti v Strnišče,. Zakaj, da
bi ga deli kar v divjo zemljo, to bi tudi po novi
veri ne bilo. Ta nova vera bo sploh čisto enaka
stari z vsemi molitvami, mašami in obredi vred,
tudi svetega očeta v Rimu in nadškofa v Gorici
bo priznavala, samo strniškega župnika ne,.
 
Ali naj bo, kakor bo, prva stvar je zdaj: lastno
pokopališče,. S tem so upali tudi župnika Skočaja
najbolj v živo zadeti. In res se je silno razburil
stari gospod, ko je izprevidel, da so se tudi gospodje
pri glavarstvu, že siti večnih neprilik,
obrnili bolj na stran Dolenjcev,. Ali naj le ti gospodje,
in naj pride nad njega celo sam škof —
njega da ne spravi nobena sila na pogrebe v Dolenje
a zato duš skoro tritisoč, dobrih in radodarnih, in
dohodki temu primerni. Vikarji, kurati in celo
župniki manjših in siromašnejših farafarâ so si v škofiji
kar kljuke podajali, kadar se je kateri strniški
župnik umaknil na drugi svet, — na tem se ti
celo izposoditi, — nikoli ni znal gospodariti in
vsak krajcar sproti je razdal siromakom, otrokom
in svojim ljudem, ki so venomer prihajali in odhajali,.
 
Skratka: dalo se je živeti med njimi, to so
In tako so stopili trije možje pred samega
presvetlega škofa in nadškofa, kakor ga je nagovoril
strniški župan in glavni govornik-. In so
razložili, po kaj so prišli, in tudi na široko povedali,
da za svojo faro zahtevajo že kaj boljšega.
Možje so se spogledali. A, zato torej? I pa
saj so prišli vsi skupaj, to je iz vsake vasi po eden
— potem vendar niso tako . . .
 
Prevzvišeni je šel s pogledom čez nje in bilo
»Ta bi bil, ta bi bil!« je zamrmral Prevzvišeni
opetovano pred se.
 
Ko je potem popoldne mladega človeka sprejel,
mu je v kratkih besedah pojasnil, kaj mu je
prišlo na um in* kako stvari stoje. Gaber je za hip
pomislil in potem je privolil. Mlad da je sicer še,
za tako župnijo morda celo mnogo premlad, in
pokopališča v Dolenju, in da se določi tarifa za
pot na pogrebe iz Strnišč tja.
 
»Torej Vi ne boste protivni, da imajo Dolenjci
svoje pokopališče?« se je vladika očitno razveselil.
 
»Čemu bi bil proti, ko je stvar že tako? Naj
ga imajo! Toda tega bi ne maral, da bi jim služilo
visoke, celo nasproten bi bil, da bi kdo mislil, ali
ni radi dobička; nego toliko naj bo, da bo še vedno
boljši kup, če ljudje prineso mrliča na farno pokopališče.«
 
«
Nadškof je pritrdil. In zdaj je želel, naj bi
bodoči župnik sam predlagal, kako si misli te pristojbine.
na kratko povedal, kako misli pričeti, da ljudi
čim prej pomiri.
 
»Vi jih boste!« je vladika počasi prikimal.
»Zdi se, da razumete, kako je treba s kmetom.
In niti niste s kmetov!«
 
»iMorda ravno zato!« se je priklonil Gaber.
 
* * *
 
Še isti dan je nadškof narekoval pisma upravitelju
v Strniščih, dekanu in posvetni oblasti.
 
* * *
 
Po fari je zopet nekoliko zavrelo, ko je prišla
vest, da se dolenjsko pokopališče blagoslovi ta in
ostati tako; in da bo že novi župnik napravil,
kakor bo prav; a če se bodo kaj ustavljali, da še
župnika ne dobedobé.
 
In to zadnje je še največ zaleglo. Res da ni
šel nihče od teh blizu, ko se je tamle slovesnost
v srcu še upali, da novi župnik gotovo ne bo hotel
hoditi tja.
 
Tri dni po tem je prispela vest, kdo bo župnik.
Gaber? Ivan Gaber? Še nihče mu ni čul imena
ki je hodil na vse strani krave prekupavat, ni
bil že leta in leta tam.
 
Ampak zdaj, so rekli ljudje in je rekel on sam,
da bi bilo treba pogledati tja čez. Res da bi bilo
najbrže že vse zaman, in več nego čudno je bilo,
da je škofija napravila tako natihoma; toda če je
preveč napak človek, bi se le še kako ustavili,.
Kar gre naj Seničkar; in če treba, naj mu občina
plača pot; in še stari Potokar naj gre ž njim, da
bosta oba slišala in videla, so odločili drugi dan,.
 
Pa sta prišla vsa čudna nazaj in kakor v zadregi.
Tako, da sta šele iskala besed, kako bi povedala.
reči, gospodu. Svoje stvari da prav lepo opravi in
lepega zadržanja je. Ampak da bi bil prav z ljudmi
in posebno prijaznega obnašanja, se ne more reči,.
Bolj tako kakor kak kancelijski gospod da je. Pa
da mu je bil oče tudi res sodnik tam nekje na
mu bo še žal, ko se je »noter dal« za neke puntarje
tam gori v nekih Strniščih nekje, ki se med sabo
samo ravsajo in tepejo ... Pa tega da nista marala
več poslušati in sta šla. Tam na koncu vasi pa se
je spomnil Seničkar, da bi šla kar v farovž in
stvari. In tako in sploh ne moreta nič gotovega in
jasnega povedati, kak je in bo, ampak nekaj čudnega
prav gotovo,.
 
Malo je bilo, a dovolj, da so posebno ženske
ugibale na vse strani. Nekega četrtka pa, sredi
gospod je skočil iz kočije in je naglo odšel v hišo.
»Novi župnik je, na ogled je prišel,« je šlo po
vsi vasi,.
 
Čez malo časa je prišel s kaplanom-upraviteljem
ven, in sta odšla pred župnišče. Tam je
gospoda napravila v cerkev in sta pri tem morala
skozi vas. Izza vseh vrat in vseh oken so skrivši
gledali ljudje in otroci-. Nekateri veljavnejši možje
so se postavili pred svoje hiše, češ, kaplan nas
bo pokazal in gospod se bo ustavil in nas nagovori.
No, samo odzdravil je na njih odkrivanje
in je šel dalje, z bolj ostrim nego prijaznim
obrazom,.
 
Dve, tri ženske, najbolj pogumne in drzne, so
hotele v cerkev, češ, tu je prostor za vse; ali
gospod se je za vrati ustavil, je dal cerkovniku
roko in mu je potem napravil znamenje, naj zapre.
 
Precej časa je trajalo, preden sta prišla gospoda
s cerkovnikom skozi dolenja vrata iz cerkve;
bilo, in staremu cerkovniku se ni posrečilo več,
nego da je spravil z lepa in z grda kazalce na
dvanajsto, tam pa so ostali,. Potujoč urar je potem
izrekel, da je treba temeljitega popravila in nadomestitve
raznih koles, ko je vse izhojeno. Tako
in se je zasmejal, Strniščanom pa je šlo
čez srce zopet globoko osramočenje, kakor prej,
ko je bil zmajal nad zidom pod vrtom,.
 
Na poti nazaj v vas so si ljudje posebno dobro
ogledali oni veliki križec na župnikovi verižici.
Bog ve, kaj le pomeni? Gotovo ga je dobil od
škofa ali celo od cesarja . . . Seničkar je nekoč
nekaj čul, da dobivajo posebno imenitni pridigarji
take križce. In beseda se je prijela , . ..
 
Gospoda sta se vrnila v kaplanijo in sta ostala
precej časa notri. Drugi in tretji občinski mož sta
pozdravili; ali župan je rekel, da ne gre;
češ, da bogve kaj imata gospoda in da je zdaj oni
prišel le na ogled,. V srcu pa je upal, da bo gospod
sam prišel k njemu, preden se odpelje; in to bo
bolj imenitno. Zakaj, da se misli kmalu odpeljati,
se je videlo, ker je voz stal kar naprežen pred
kaplanijo,.
 
Ravno je prihitelo nekaj ljudi iz Središča in
celo iz Dolenj, da bi ga videli, ko je prišel župnik
iz kaplanije, stisnil kaplanu roko, sedel naglo na
voz in se odpeljal,.
 
Ljudje so ostali na svojih mestih kakor pribiti;
potem so mnogi obkolili kaplana, ki je stal
na stopnicah svoje hiše, in ga začeli izpraševati.
No, mladi gospod je skomizgnil in se je nasmehnil,.
 
»Saj ste ga videli,« je rekel, »Danes se mu je
»Saj ste ga videli,« je rekel. »Danes se mu je
hudo mudilo. Ampak jutri tri tedne pride za stalno.
Vi župan in še kar vas je občinskih mož tu, stopite
najbolje kar zdaj k meni, da se že malo pomenimo
zaradi sprejema,.«
 
* * *
 
Gospa mama in kuharica sta se pripeljali že
okrog devete ure; ljudje so gledali: ne samo mati,
nego tudi kuharica je imela pravi gosposki klobuk
na glavi. Kaka imenitnost pa je spet to?
 
Toda zdaj ni bilo več mnogo časa za ugibanje,
Toda zdaj ni bilo več mnogo časa za ugibanje.
Zakaj že je bila naznanjena župnikova kočija.
Topiči so zapokali in zvonovi zaigrali vesel pozdrav,.
Pred vas so hiteli še zadnji ljudje in se razpostavili
prav tako, kakor pri odhodu prejšnjega
ljudstvo je čakalo. Zakaj nova doba se je zdaj
začenjala; vsaj stara je skončala.
 
Kočija se je ustavila šele sredi vrste, tik pred
kaplanom in prvimi osebnostmi. Zdaj je novi župnik
podal desnico, pokimal proti županu in možem, ki
mu jih je že kaplan predstavljal ter se nato obrnil
po cesti proti vasi,. Ni bilo dvoma: ta stvar je bila
zdaj končana in želel je naprej. In vendar vsi so
morali za njim,.
 
Kaplan, nadučitelj in učiteljica na obeh straneh
so stopali počasi in skoro svečano do ondod,
bliže svojega novega gospodarja, so se počasi zamajali,
so vzeli tolkače ljudem iz rok in sami s
svojimi naravnimi glasovi so zapeli, resno in veličastno,.
In kakor da jim je hvaležno za to razumevanje,
se je počasi obrnilo nanje župnikovo veliko,
črno oko,.
 
Cerkev je bila v hipu polna. In vse je nemo
strmelo v župnika, ki je z umerjenimi koraki stopil
8
iz zakristije. In komaj so se upali dihati, ko se je
pred oltarjem obrnil, šel počasi s pogledom čez
nje in z jasnim, čeprav čudno zamolklim glasom
izpregovoril:
 
»Mir vam bodi!«
 
In čudne so bile besede, ki jih je izrekel potem,
Ne kakor so bili vajeni doslej, da razumeš
vsako, drugo za drugo. Nego kakor da je govoril
nekdo iz daljave, da skoro že ne čuješ posameznosti,
a vendar veš, kaj pripoveduje,.
 
In to so vsi slišali, da ni bilo nič prošnje v teh
besedah in nič priporočila. Nego napoved in zapoved,
izven sveta živeče, živeče stran od velikih cest in
železnic, trgov in mest, za nekaj takega, za kar
veliki ljudje otroke. In več ali manj tudi po pravici,.
A kateri oče ne bo svojim otrokom branil,
da bi na svojo škodo delali tujim gledalcem in
ga je začel, s pozdravom Gospodovim: »Mir
vam bodi!«
 
Potem je šel pod oltar in je molil. In s skoro
plahim glasom so ljudje molili za njim. Zakaj to
baje gledal od tam zunaj svet. Osramočeni so bili,
— osramočeni pred seboj in drug pred drugim, da
si skoro niso upali pogledati v oči . . . Samo stari
Koren je rekel potem kakor v zadregi in od daleč:
»Ta zna pa pod kožo ščipati in klati,« , . .. Ali
kakor so to vsi čutili, jih je bilo celo sram, da bi
o tem govorili , , , (Dalje.)..
 
Kralj Asram.
Dólenjci so torej imeli svoje blagoslovljeno
France Bevk.
»Vedi, o Asram, kralj naše nebeško lepe dežele,
luč naše ljubezni, da sem tudi jaz kralj,
čeprav si komaj upam pred tvoje obličje. Modrost
je moje kraljestvo, misli so moja dragocenost,
Dovoli, da se ti ne približam ko berač, ampak
kakor kralj kralju, in ti darujem dragocenost
svojih misli,«
Asram, bogati kralj bogate dežele, je sedel na
mehki preprogi, maziljen z najdražjimi dišavami
Jutra in je pušil iz dragocenega čibuka. Ves dvor
je zatrepetal, ko je zaslišal besede ponižnega
hlapca, Zamorka je povesila pahljačo, ki je pahljala
z njo obraz svojega gospoda, zročega mrzlo ko led
in srepo ko sulica.
»Tvoj služabnik Duban se je drznil spregovoriti
te besede. Blagor mu, ki govori po svojih
mislih in svojem srcu in se ne boji smrti. Stokrat
bolj blagor tistemu, ki je po svoji plemenitosti
močnejši ko besede, katere govori kraljestvo; ta
je najpravičnejši pred Alahom . ..«
Asram ni umaknil ostrega pogleda, V obrvih
se je zganila skrivna misel in izginila,
Duban pa je pal na obraz in zatulil, ko da je
ranjen. Z desnico je segel za pas, izvlekel nož in
ga podal Asramu.
»Prebodi me, o Asram! Bodi usmiljen!«
Asram ni iztegnil roke po nožu, ki je pal na
preprogo.
»O Asram, luč mojega življenja! Ti, ki nisi
mogel gledati sramote dežele Adšam, ki se nisi bal
dvoglavega tirana in si ga premagal. Vsi te častimo!
Pesek naše zemlje te časti, konji tebi v
čast rezgečejo, naše žene mislijo samo nate, morje
tebi šumi, , ,
Premagal si silo ognjišča, žeje in vetra in si
se okitil s krvjo, naše mesto si okrasil z glavami
Adšamov. Ni te zadržala reka Itis, ne bele gore,
ki nimajo ne vode ne trav. Vzel si od zlata in
dragih kamenov, oblačil in vsega. Pod solncem ti
ni enakega!
V deželi Adšam je osvobojeno ljudstvo plesalo
pred teboj:
,Hvala ti, Asram! Rešil nas si grdega kralja,
sunil nasilnikovo nogo z našega tilnika, Solnce
naj ti sije, dež naj te blagoslavlja! Rešitelj! Rešitelj!'
«
Kazalec na
Dr. Ivo
Dolenjci so torej imeli svoje blagoslovljeno
pokopališče; vedeli so tudi, da jim novi gospod
župnik ne nasprotuje v tej zadevi, ampak da je
rade volje pripravljen priti pokopavat, kadar bo
treba-. Človek bi bil mislil, da bodo zdaj zadovoljni
in se bodo o prvi priliki osamosvojili in se poslužili
svoje pravice. Toda prišlo je drugače. Seveda,
ko so v svoji trmi in upornosti senožet gradili
in napravljali iž nje pokopališče, so bili vsi
trdno prepričani, da nobenega Dolenjca ne ponesoponesó
več na staro farno pokopališče. Dokler je bilo vse
zdravo in v nobeni hiši bolnika, tudi nihče ni mislil,
gospod župnik jo je lepo z Bogom spravil. Čez par
dni je umrla.
 
Sosedom je odleglo. »Samo da od naše hiše
ne bo prvi pokopan!« so si mislili-. Ali tako si je
mislil tudi Mlinar,. Res je bil sicer on med prvimi,
ki je prej hujskal proti Strniščanom in predlagal,
naj si Dolenjci napravijo svoje pokopališče, ali zdaj
med seboj živela z rajnico, tako dobra
žena in gospodinja je bila, in ena prvih hiš v Dolenjah
je njihova, in zdaj naj rajnico odnesoodnesó na
tisto »gmajno«? Tam pri fari počivajo njegovi in
njeni starši in stari starši in tudi dva otročiča; njo,
češ, da je ona želela, da bi počivala pri fari? Misel
se mu je zdela dobra.
 
Napoti se torej k podžupanu, naj bi ta šel h
gospodu župniku in celo zadevo pojasnil in uravnal.
povedal, mu je rekel, da se kot podžupan ne more
vmes vtikati. Naj Mlinar le sam opravi in poskusi
izlepa . . . Če bi imelo priti pa do razprtij, bi seveda
moral tudi on, glava vasi, stopiti tja in povprašati,
kako gospod misli.
 
74
Mlinar je razumel ... In bilo mu je, kakor da
dvanajstih.
Sorli. (Konec.)
Mlinar je razumel... In bilo mu je, kakor da
mu je sam sveti Duh vdihnil to misel, ki jo je zdaj
podžupanu s tihim glasom in kakor da ga je vseeno
malo sram, povedal: češ, ranjka mu je pred
smrtjo omenila, da bi ne bila rada sama tam na
tisti gmajni. . .. sama in prva . . . Da bi jo bilo takorekoč
strah, dokler bi ne prišel še kdo . . . Pa tudi
še potem, ko bi bila že v dveh, celo v treh, štirih,
bi jo bilo še vedno groza . . . Zakaj takega društva
je treba veliko, da zaleže . . . In zato, če je mogoče,
da bi jo nesli rajši tja čez, kjer je že njen oče in
mati in sestra, in oba otročička . - ..
 
Podžupan ga je strmo gledal. Mlinar ni vedel,
ali mu verjame ali ga ima za falota. Toda potuhnil
se je in je čakal.
 
»Kaj porečejo pa ljudje?« je naposled zaprašal
podžupan.
 
Mlinar je začutil neodločnost iz njegovih besed
in se je še bolj hudobno zaril v svoj izgovor.
 
»Naj rečejo, kar hočejo! Meni je več, kaj poreče
ženska!« Kar živa mu je bila, kar ženska ji
je dejal!
 
»Napravi, kar hočeš! Ti glej!« je namrščil oni
obrvi in se je obrnil proti oknu.
 
* * *
 
Mlinar pa je odšel. In še tisto uro se je napotil
proti fari.
 
Opazil je, da so se mnogi ozirali za njim, ko
je stopal skozi vas. In čutil je, da ga mnogi pomilujejo,
s sebe, če bi videl, da bi mu radi onega tam postajalo
pretežko.
 
In tako je z mirnim obrazom stopil čez prag.
Zvonček nad vratmi je pozvonil skozi temno vežo
nasprotni strani. Župnik sam je prišel ven in ga
je vprašal, česa želi. Potem sta stopila v sobo.
 
»In bi radi torej, da ranjko pokopljemo na
pokopališču v Dolenjah?« je vprašal gospod s tako
brez zamere, in pred sovaščani tam se postavi, da
je mislil le na skupno stvar in ji celo ženo žrtvoval
. , ,.. Toda ko je povzdignil oči, da bi pogledal
gospoda in mu rekel, ga je zadel, da, ga je zabodel
njegov pogled, čudno oster, bolj še težak, zasmehljivo
»Vaša žena bo torej prva?« se je zopet oglasil
gospod, »Pravzaprav velika, no, vsaj posebna
čast, bi rekel — — —«
»I, . .. za to mi ni, , ,... Celo , . ,.. celo tako je, da
rajnka tega ni niti marala . . ,.« se je razmajal Mlinar,.
Čudno, zdaj je pa res že trdno verjel, da mu
je rekla tako. Ali če že ni rekla, da bi zdaj ona
sama govorila tako, če bi stala tu. In da je on
takorekoč samo njen govornik , . ..
 
»Aha, razumem!« je prijazno prikimal gospod.
»Razumem: človeka prime kakor nekak dolgčas,
če pomisli, da bi moral iti počivat tako , , ... tako
nekako na celocélo . . . Za žensko mora biti že celoceló
. . . recimo nerodno. Sicer zemlja je zemlja . , ,.. če
je blagoslovljena . , ,.. ampak vseeno,. A Vam je na
drugi strani pa nekako težko, da bi Vas imeli Vaši
ljudje tam za , , ... no za nekakega odpadnika, če
bi ravno Vi, ki ste — —«
 
Mlinarja je beseda čudno zadela. Kakor da
mu je ni rekel ta tu, ki mu jo je rekel, nego da
ali kdo drugi, vsa vas. In vse je vzkipelo v njem,
da bi kdo smel, da bi imel kdo pravico.
 
In s trdim obrazom se je obrnil k župniku
in z glasom tako trdim, kakor da odgovarja vsem
onim tam, je rekel:
 
»Odpadnik gori ali doli, tisto ni — jaz se nikogar
ne bojim! Ampak sam od sebe bi bil za to,
če , , ,... če bi rajnka prav prosila ne bila, da ne,.«
 
»Razumem!« je pritrdil, skoro bolj zamrmral
župnik,. »Zadnjo voljo rajnkih je treba izpolniti,
tudi če bi se človek zato vsemu svetu zameril.
No, pa jaz bi bil seveda prav rade volje
na starem pokopališču, je to tudi prav in
lepo, in on nikdar ne bo dopustil, da bi kdo radi
tega žalitve in preganjanje trpel,.
 
Ves zmešan je Mlinar odšel in sam ni vedel,
kako mu je. To se pravi: kako bo pravzaprav ljudem
povedal. Ne bo mogel reči, da se je župnik
branil priti v Dolenje, a da se je on sam ponujal
s farnim pokopališčem, že celo ne bo smel povedati ... Nič, samo eno je: ona je tako hotela, poreče,
, . , Nič, samo eno je: ona je tako hotela, poreče,
pa sami naj jo vprašajo, če ne verjamejo!
 
Drugi dan so nesli Mlinarico mimo dolenjskega
pokopališča. Nosače je nekako zaneslo na
na gornjo stran ceste, kjer so se svetila velika,
črno preslikana, zaprta vrata in visok črn križ
sredi skrbno pokošene ravnine .. .
 
Teden dni pozneje so izkopali prvi grob. Mož,
kajžar, je sam odločil, da hoče počivati ravno pod
vejami jablane, rastoče čez zid. Zatem pa sta po
vrsti umrla dva gostača, in župnik je prišel skoro
po sili doli. CeloCelò košarico jajec, ki mu jih je prinesla
žena prvega, je plačal, preplačal s srebrnim
goldinarjem. Potem so prinesli zopet po vrsti tri
pogreb, a rajnkega da prinesejo k fari. Župnik je
odklonil in je zopet prišel zastonj v Dolenje.
 
»Torej bomo napolnili naš svet res s samimi
gostači in berači!« je zamrmral nekdo in je povedal,
kar je sam zase mislil že ta in oni,.
 
* * *
 
Ura na zvoniku je še vedno stala, oba kazalca
pokoncu, na dvanajsto skupaj strnjena,.
 
In ljudje so čakali, kdaj se premakne. Kaj
misli župnik? Skraja so razumeli, da ima dovolj
drugih skrbi in opravil, dasi bi bil vsak od njih
napravil najprej to.; toda teden za tednom je že
prešel in kazalca sta kazala trdno in trdo na dvanajsto.
Ali gospod res ne razume, da to ne more
če je kdo opoldne vprašal, koliko je ura:
»Toliko, kakor kaže strniška.« Če ostane še kak
čas tako, se madež nikdar več ne izbriše,.
 
Nekateri so pričeli dregati župana, da bi posegel
vmes. Ali ta je menil, da so to pravzaprav
cerkveni posli in da ima on svojih dovolj. Ali cerkovnik,
stari Luka, bi o priliki lahko rekel. No,
tudi Luka ni prav maral,. »Saj ne veste, kak je
gospod!« je odgovoril, »Ne rečem, da ni dober in
prijazen; ampak, kar te vpraša, mu reci, najboljše
bo. Ali če bo priložnost, mu pa le porečem, ko je
res sramota čez sramoto,.«
 
In mu je rekel, V nedeljo, ko ga je spremljal
In mu je rekel. V nedeljo, ko ga je spremljal
k zadnji maši in sta jo imela, uro, ki ni bila ura,
ravno pred seboj,.
 
75
»Uro bi bilo treba enkrat tudi popraviti, gospod
župnik,« se je oglasil in je pokazal kvišku,.
 
»Dobro bi bilo,« se je nasmehnil gospod.
»Ampak še veliko drugega bi bilo treba. Uro ima
je zdaj, se mi zdi, za orgije in zakristijo. Pa zid
pod farovškim vrtom bi se tudi moral popraviti,
se mi zdi, preden se zmelizmelí prav vsa prst navzdol.
Treba se bo lotiti drugega za drugim, in vse še
pride na vrsto, ob svojem času. Naglica pa ni nikjer
dobra!«
 
Naglica! Kakor da bi šlo tu za bogve kake
velike stvari, se je v srcu začudil in razjezil cerkovnik,.
Tu je prav treba tehtanja in obotavljanja!
Naj bi urar v bližnjem trgu računal za pot in vse
ž njimi, če jih kdo prav ne draži; toda tudi ta naj
pazi, da je ne zavozi kakor prejšnji!
 
Vendar pa cerkovnik ljudem stvari ni tako
ostro povedal. Nego celo zavil je, češ, da je gospod
povedal, se mi zdi,« je rekla Tonečeva Neža, »Pa
še mutca, ki ne rok, ne nog, ne glave, ne života
ne more premakniti, , ,... A bi bilo treba le ene besede,
da bi shodil in spregovoril! Če bi se zgodilo
njemu samemu tako, bi ne bilo nič drugega nego
kazen božja , , ,...« Za to zadnjo besedo so jo ženske
zavrnile, za druge ne. Še naprej so šle od ust do
ust. In kakor bi zdaj še bolj občutili, da je cerkvena
in na drugi strani je bil on, ki se je postavljal med
nju in nje.
 
* * *
 
Dogodilo se je pa neke nedelje, da je župnik
odmignil cerkovniku, ki mu je bil ravno hotel povezniti
masnimašni plašč čez glavo, in da je stopil tak
kakor je bil: v masnimašni srajci in brez pokrivala, k
vratom ter da je naenkrat stal zunaj pred ljudmi,
ki so sedeli okroginokrog cerkve na zidu, razoglavi
mladičev komaj dobro čez šolska leta je bila zasedla
dobršen kos zidu na najbolj skritem mestu
tam doli ob lopi,.
 
Gospod je stopil naprej, vsa dolga vrsta, kar
se je je videlo na obeh straneh do zvonika, se je
razdrlo. Zakaj nekoliko ljudi je skočilo z zida,
stopilo jih nekoliko naprej, več se jih je stisnilo
nazaj, še drugi so obsedeli,.
 
»Kaj delate tu? Zakaj ne greste v cerkev?«
je vprašal župnik in je šel z očmi trdo po ljudeh,.
 
Pogled se mu je bil potem zapičil nalašč ali
slučajno v moža, ki je stal tam najbolj pred vrsto
in gledal njega brez vsega strahu in sramu,.
 
»Kam bomo šli, ko ni prostora? Še za ženske,
otroke in stare ljudi ga skoro ni — če se stlačimo
še mi noter, se podušimo,« je glasno odgovoril
mož,.
 
»Tako? Prostora ni? Mogoče da je res tako.
A potem ga je treba napraviti. Še danes po litanijah
naj pridejo župan in možje k meni, da se o
tem pogovorimo!« je pokimal gospod, bolj prijazen
nego hud, in je odšel nazaj v cerkev,.
 
Ljudje so se spogledali. Kako je bilo to?
Kaj — da naj bi novo cerkev zidali? se je prestrašil
sam rekel, da bo popoldne povedal — čemu bi
se zdaj o tem pričkali!
 
Pa so se vseeno! Preveč jih je bila beseda
razburila. In tudi prijetno je bilo takole ugibati
njo razširiti. Cerkev sama notri bi ostala kakor
je, na obeh koncih bi se dalo dozidati brez posebnih
stroškov, za kakih dvesto, tristo ljudi pro-prostora. Ali kak prostor bi bil to? Luterski kakor dolenjsko pokopališče! Če niti oltar ne vidiš in gospoda na prižnici komaj slišiš!
 
76
Lepo pa jim je gospod popoldne razložil, da je to še veliko bolje, nego posedati zunaj po sencah. zakaj tako bi pravzaprav lahko ostali tudi doma, če bi jim ne bilo radi krčem. V novih prostorih bodo pod streho božjo, spodobno klečali ali stali, a da pride njegova beseda do vsakega, bo že on skrbel. In vsa stvar ne bo stala več nego kake tri, štiri tisočake. Nekaj pojde iz cerkvenega, nekaj založi fara. Če bi se jim tako škoda zdelo, bi pa on okrog pri dobrih ljudeh izprosil.
šel namreč župan doli, da si stvar pogleda. Ni pa
 
Oho, tisto že ne. Za Strniščane ni bilo treba, in, če Bog da, tudi ne bo treba beračit. Gospod naj kar lepo načrte in preudarke pripravi, potem bodo videli.
 
No, župnik je imel vse te načrte in preudarke že lepo pripravljene. Pokazal je ljudem tudi lepo sliko cerkve, kakršna bo po popravi. Le strmeli so! Saj je bila že doslej kljub vsemu vsaj na zunaj lepo prostorna; zdaj pa je bo še od spredaj in od zadaj, da jo je veselje gledati. »Prej je bilo vendar samo kakor da stoji na holmcu krava, sicer močnih udov, a le preveč udrtega vratu in zadnjega dela, pa k tlom povešene glave; zdaj bo pa kakor moja Rdečka, vsa zalita in gobec zmerom visoko v zrak, kakor da se ji hoče od same sitosti zamukati!« se je storilo v glavi staremu Želinčku; a rekel ni, ko bi se morda ne spodobilo primerjati stvari božje z živinico. A tako živo jo je videl cerkev pred seboj! In tako vsak po svoje, da so jim oči bleščale, ko so gledali v sliko.
 
In kakor omamljeni od tolike lepote, so vse privolili.
 
In potem je prišlo kakor samo od sebe, da je zamrgolelo tam spodaj na holmcu zidarjev in malovarjev, ki so pred očmi podrli sprednji in zadnji konec ter pričeli vse v veliko širšem krogu kopati nove temelje. Zraven pa je stopilo zdaj pet, šest teh, zdaj onih delavcev tja pod župnišče in začelo nekaj grebsti tam okrog, da se je naenkrat sesulo vso starodavno obzidje na ravninico pod seboj. »To se napravi zdaj vse z istim stroškom, ko so ljudje že tu in pri cerkvenem delu skraja in dokler ne začne pravo zidanje, drug drugemu na poti, če se jih nekoliko ne razdeli,« je župnik, ki je smehljaje se stal gori nad novim prepadom, pojasnil staremu Bukovcu, z neumnimi očmi strmečemu izprd svoje hiše onstran ravnice v to podiranje.
To je bilo vse pojasnilo, ki so ga Strniščani in njih župan prejeli v ti stvari. Popoldne je prišel namreč župan doli, da si stvar pogleda. Ni pa
prišel po cesti, ampak zadaj za hišami se je priplazil,
in ta skrivna pot ga je pripeljala ravno pred
tako grdo gleda, se je zdaj še bolj zavzel, da ga
to pojasnilo očitno še ni zadovoljilo.
 
»Pa kaj ni prav?« je rekel.
 
»Kako bo prav?« se je do kraja razhudil oni.
»S kako pravico ukazuje na svojo roko? Pa še
vpraša ne prej!«
 
»I, kaj bo vprašal, ko ga tako ne moreš ustaviti?
Kaj bi neki gospodar vpraševal!«
 
In ta zid je šel potem še hitreje navzgor nego
cerkveni, navpičen in iz mogočnega rezanega kamenja.
in pogledal okrog, je bilo, kakor da gleda z
graščine.
 
»Le čakaj, se že ob računu pomenimo!« so
pretili v srcu in med seboj možje.
 
Pa je prešlo vse, kakor je moral vedeti že
vnaprej župnik. Zakaj samo nasmehnil se je, ko
bi najprej radi vedeli, koliko stane farovški zid
posebej. Nasmehnil se je in je prijazno rekel:
 
»Le potrpite, podžupan — vse še pride!«
 
Pa ni hotelo dolgo nič priti. Šele na koncu,
ko je bil natanko obrazložil že vsako postavko:
toliko za zidanje, toliko za apno, toliko za opeko
in tako dalje, šele na koncu je dejal:
 
»Prej smo culi željo, da bi se ugotovilo, koliko
»Prej smo čuli željo, da bi se ugotovilo, koliko
je stalo župnijsko podzidje samo na sebi. To pa
bo težko, če že ne nemogoče. Toliko je bilo dopeljanega
posla človek brez potrebnih šol. Omenjam še, da
so oblasti že vse pregledale in odobrile in da gre
'
77
zdaj le zato, da tudi vi možje s svojimi glasovi
potrdite, kar je tu skončano,. O tem, mislim,
nihče ne dvomi, da se je vse opravilo v največjem
poštenju, kakor tudi ne o tem, da je delo izvršeno,
morala biti, me najde vedno pripravljenega za
odgovor.«
 
Tu je vstal kancelijski gospod, ki je prišel k
seji, in je menil, da govori vsem iz srca, če se
gospodu župniku za njegovo izredno požrtvovalnost
v imenu vseh navzočih najtopleje zahvali,.
Gospodje v trgu da so le strmeli, s kako spretnostjo
je gospod župnik vse pripravil in kako je
za zidanje nove cerkve, ko jim je zdaj staro priredil
tako, da bo še za otrok otroke dovolj prostora
v njej,.
 
Ljudje so se z motnimi občutki razšli. Vsakemu
se je zdelo, da bi bil moral on sam ali pa
božjem imenu zdaj, ko je; tudi ne radi razdelitve
plačila, ko nazadnje ne bo nikogar konec, tudi če
odrine kak goldinar preveč; nego da— — dà, sam
človek bi pravzaprav ne vedel zakaj, ampak vsa
stvar za gotovo ni bila v redu, kar tako, brez
prav napravil; in če bi jim zdaj govoril,
bi ti kvečemu za tako pritrjevali.
 
* * *
 
Ali eno je bilo, kar je gotovo vse enako
peklo in dražilo: ura na zvoniku je še vedno stala.
če ne hujšega. Zdaj bodo pa spet drug drugega
pošiljali, in nihče ne pojde. Župan pa že celo bo
samo mencal in se za ušesi praskal,.
 
Ko je strniški župan izvedel za te govorice,
se je zelo razhudil. To se pravi, da se on koga
razžaljenja in ves srdit, nič manj na ljudi, ki ga
vlačijo po zobeh, nego na župnika, ki je temu
kriv, je bruhnil v župnišče,.
 
Zvonček nad vrati je poklical kratko in trdo,
kakor ga je trdo sunila županova roka. No, hvala
kakor da se je bila stvar nalašč huje napravila,
nego je hotel; in tisto miganje z jezičkom gori je
bilo, kakor da se mu zdaj še hudobno roga. . ..
Saj bi bil človek pa res lahko počakal, da se prilika
sama poda in bi rekel — kaj treba takorekoč
temnim obokom onstran veže župnikova črna
glava. Natanko se je razločeval blesk onih dveh
ostrih oči iz nje,.
 
Gospod se je ustavil, ko ga je bilo komaj še
do prsi iz kotline,.
 
»O, Vi ste, župan! Izvolite, izvolite malo v
uto — v sobi je danes tako soparno! In mislil
sem že sam, da bi Vas bil za kake pol urice naprosil
k sebi, ko se imam to in ono pomeniti z
Vami,.«
Zdaj je župnik počakal, da je župan počasi
dospel do njega, segla sta si v roke in sta se
obrnila nizdol,.
 
Uta je stala tik pred vrati na vrt. Župan je
zagledal na mizi steklenico piva in čašo ob njej,
gospod pa je naročil takoj še drugo za gosta,.
 
»No, najprej: kaj Vas je pripeljalo k meni,
župan?« se je nasmehnil župnik, ko je nalival
visoko od zgoraj doli, da je takoj zašumelo čez rob.
 
Županu je bilo nerodno. In ravno zato je butnil,
preden je nameraval:
 
78
»I, no tako, — zaradi ure mi ljudje ne dajo
miru,«
 
»Kake ure?«
 
Da bi te! Kake ure, vpraša! »No, zaradi cerkvene
ure . . . ure v stolpu . .
 
Župnik se je glasno zasmejal.
 
»Kaj nimajo druge skrbi ljudje? Pa bi jim
vendar Vi povedali, da še iz enega stroška nismo,
ko bi hoteli že v drugega.«
 
Župan se je opogumil. Le prehudo se mu je
zdelo tako govorjenje.
 
»Ni zaradi stroška. Kak strošek bo to? Dvesto,
tristo goldinarjev še ne! In prej ko v enem
brez škode za ono drugo. In mir bi bil
potem!«
 
Župnik se je globoko zamislil. Tako se mu je
pogreznil obraz, da se je župan prestrašil, kaj
kuha, ko ni in ni, da bi si oni mislil: težka stvar
je to.
 
Zdaj je gospod počasi zmajal z glavo; in je
rekel že žalostno:
 
»Mir da bo potem? Vi se zelo motite, župan,
če mislite. Vi takorekoč ljudi ne poznate. Mir,
vedno še stara, dolgov na njej pa, da ima vsak
kamen svojega gospodarja. Še skoro hujše je, če
se loti bolezen celih vasi in farafarâ. Najprej Dolenjci
tam novo kokljo, potem novo pokopališče, potem
vsi skupaj skoro novo cerkev, novo podzidje pod
pa se že rine nova ura. Župan, temu je treba priti
v okom, dokler je še čas, Vam pravim, župan!«
 
Župan je debelo gledal. Kako? Kdo je hotel
novo cerkev, nove orgije — zid pod župniščem?
Kaj ni, kakor da mu oni z rokami pred očmi krili?
 
»Da, ampak « se mu izvije kakor v sili,
»Da, ampak — —« se mu izvije kakor v sili.
 
»Ampak zdaj da gre le za uro, za stvar od
niča, hočete reči?« se je gospod usmiljeno nasmehnil.
treba, da vsaj mi, ki predstavljamo nekako oblast
nad narodom, skrbimo zato, da se zopet umiri.
0O, tudi ura je potrebna in bo tudi prišla; toda
kak bi bil človek, ki bi ves razcapan in umazan
šel pa si kupil za tistih par krajcarjev, ki jih še
da bi se fara malo pobahala pred sosedi — to je,
kaj ne, župan, kar bi hoteli ljudje?«
 
Gospod se je tako prisrčno zasmejal, da se je
še županu obraz skremžil, čeprav mu ni bilo do
kaplje po tebi in še bolj smešen boš videti, ko se
boš držal, kakor da naj te pomilujejo, ker si moker.
 
»No, vidite!« je župnik veselo pritrdil županovemu
nasmehu. »Saj sem rekel, da se bo vsaj
pa ne rečete? Čakajte, natočim Vam kapljice, ki
ji še nihče ni rekel, da ni!«
 
* * *
 
»Pa sami pojdite!« se je srdito otresel župan,
ko so ga vprašali. »Tistemu, ki ga spravi do pametne
To ti drobi in ščebi okrog glave, kakor brivec v
mestu, da sam ne veš, kako te je ogolil, ko je šla
79
komaj vsaka deseta v lase. Ampak ogolil te je!
In še kako!«
 
In je nakremžil škrbinasta usta v pust nasmeh,
In je nakremžil škrbinasta usta v pust nasmeh.
Toda s tem ni nikogar pridobil in ljudje so
šli vsevprek v jezo,.
 
»Bomo pa sami! Kaj ne moremo sami? Župan,
ti, in če ne upaš, pa kdo drugi, naj pobere denar
in gre v Trst ali pa v Ljubljano, če nimajo v Gorici,.
Ta bi bila lepa!«
 
»Ljudje, nikar!« je miril župan, »Če on noče,
»Ljudje, nikar!« je miril župan. »Če on noče,
je zastonj, V cerkvi je on gospodar in še poti in
je zastonj. V cerkvi je on gospodar in še poti in
sitnosti bi imeli! Počakajmo še kak čas, da sam
izprevidi!«
 
Še bolj je zašumelo po sobi. Ampak vse skupaj
je bilo le bolj jeza na župnikovo trmo in grožnje
boš na primer opravil pri škofu. Škof bo držal ž
njim. In sploh, — saj je sam takrat rekel, da jim
pošlje tega gor, da jim ne bo treba več doli hoditi,.
Škof, da, — ti neumni Dolenjci so s svojim pokopališčem
za cel rod vse skvarili! Zdaj pa ta Ribničan
lahko dela z njimi, kar hoče. Ampak ne bo
— primojdunaj da ne bo!
 
»Veste kaj, prav tisto ribniško mu pojdimo
drevi zapet! Vsaj vedel bo, da se ga ne bojimo!«
se je oglasil dolg fant,.
 
Ljudje so se zasmejali, Ne bi bila slaba ta!
Tako od daleč bi mu za enkrat le pokazali, da
da bi nazadnje le rad, če bi ga ne ubogali. No,
fantje se spogledujejo in polagoma se razgubijo
drug za drugim ven,.
 
* * *
 
Noč je tiha. Tam doli v brajdi pod župniščem
se premikajo v črni senci še bolj črne postave.
Zdaj se jih vidi le še troje, četvero izza nizkega
vejevja.
 
Še hip in potem zadoni jasno in krepko:
 
»Vre, vre, vre,
<poem>»Vre, vre, vre,
mi smo Ribničanje!«
mi smo Ribničanje!«</poem>
 
Izza plota, tik ob malih vratih na prosto, gledata
že dalje časa župnik in njegova mati. Zdaj
se gospod zasmeje. In že sleče suknjo in jo vrže
čez plot.
 
»Kaj delaš!« se začudi starka.
 
»I, po dolgi suknji bi me takoj spoznali, tako
pa bodo mislili, da sem kateri iz vasi in me bodo
čakali! O, nocoj bo še veselo!«
 
In že se plazi pod drevesi, visečimi čez plot
proti stezici v brajdo, odločno kimajoč materi, naj
bo tiho. Doli stopi iz vasi in bela rokava se bližata
gruči.
 
Zdaj! Pesem se je na sredi pretrgala, nekaj
je zašumelo in potem se začuje kakor topot kakih
sto bežečih nog. A že tudi jasni župnikov glas:
 
»Saj je ne znate prav, fantje! Ta se vendar
ne poje čez! Daj, Matičkov, udari jo še enkrat
naprej, vi drugi držite trdno bas in potem boste
videli! No, Matičkov! Kje je Julček, ki je čez pel?«
 
Kaj bo? Mati napeto posluša — nekaj glav
gori nad cesto si ne more kaj, da bi se ne prikazale
čez.
 
»Tak daj no, Tone! Kakor si prej, — saj ti
si prav! Torej:
 
»Vre, vre «
<poem>»Vre, vre — — —«</poem>
 
Župnik sili zdaj z glasom. Podložil je takorekoč
rame in jih drži, da bi se oprl nanje tenor.
tudi kakor zvon, se mu prepusti. No, če pa ta —
zakaj bi basi ne?
 
»Ti vražji Ribničan ti — ta jih je zdaj!« je
ušlo nekomu tam gori na cesti. In človek stoji že
očitno na nogah in gleda doli. Kmalu se jih je
zbrala cela vrsta — dovolj daleč so in obrazov
ni razločevati v temi,.
 
Pesem je odpeta in zopet se oglasi župnik:
»Ampak za mene se ne spodobi, da bi golorok
popeval okrog voglov. Stopite z mano, fantje,
pa bomo gori še kako rekli! Alo, le naprej!«
 
Drug za drugim stopajo postave iz sence —
goloroka je zadnja. Golorok je samo župnik, po
nepotrebnem — fant vrže jopič čez rame, ko gre
na vas. Zdaj se ta dva bela rokava posebno čudno
svetita iz temine , . ,.. kakor da gonita to črno tolpo
pred seboj: paznik za jetniki,. (Pri vratcih v župnijski
vrt se za hip vse ustavi; rokava izgineta pod
črno suknjo in potem se vse razvrsti skozi vratca
in po stezi proti hiši,.
 
Pet let pozneje se župnik Gaber poslavlja, »I,
* * *
 
Pet let pozneje se župnik Gaber poslavlja. »I,
vsak človek je v tem enak in išče časti,« so govorili
ljudje. Tudi kaplan komaj čaka, da bo župnik,
se je prejšnji, a zdaj vidi le to, da bo več. Pa naj
gre v božjem imenu, saj je nas tako le za norca
imel vse skupaj!« — »Ampak napačen človek ni
80
bil in za marsikako stvar ga bo škoda!« — »I, kdo
imel vse skupaj!« — »Ampak napačen človek ni*
pravi, da je bil napačen. Ampak — — —«
bil in za marsikako stvar ga bo škoda!« — »I, kdo 8
 
pravi, da je bil napačen. Ampak «
V nedeljo se je s prižnice poslovil. In govoril
je tako, da se je vsa cerkev jokala,. Samo nekaj
zakrknežev tam doli pod korom ga je tudi zdaj,
ko se mu je glas tako tresel in trgal, le z nezaupanjem
opazovalo,.
 
V sredo se je imel odpeljati, v torek je prišel
naslednik, da se pomenita radi računov in drugih
stvari.
 
Dobri dve uri sta bila v župnišču, potem sta
se napravila v cerkev. Tam, kjer stopi cesta iz
pred človekom, je odhajajoči naslednika rahlo
dregnil in z očmi pokazal na stolp.
 
»Uro boš moral tudi zdreti, prijatelj! Dovolj
časa že stoji, menda šest let!«
 
Oni se je od začudenja ustavil,
Oni se je od začudenja ustavil.
 
»Pa čemu to? Kako to? Zakaj je nisi zdrl že ti?«
 
»Hm . . . To so čudne stvari, prijatelj . , , Poglej
»Hm ... To so čudne stvari, prijatelj ... Poglej
jo, — ravno na dvanajsti stoji, oba kazalca
skupaj, takorekoč samo eden. Pa to ni kazalec
na uri, to je kazalec na roki, — pokoncu stoječ
prst, ki nekaj posebnega pomeni ... Če bi ne bilo
takrat, ko sem jo prvič zagledal, — ne zagledal:
razumel pomen, — če bi ne bilo takrat tako, da
za Strniščane kakor prepovedan sad! Vse jim boš
napravil, kar bodo hoteli, in še, če ne bodo hoteli,
kar bo prav, ta prst pa jim bo vsak dan iznova gofivorilgovoril:
»Je nekdo nad vami, ki daje od svoje volje
linin ne po vaši!« In meni samemu je ta prst govoril:
[»Dokler me ne pustiš premakniti človeški roki,
vedi, da si ti gospodar. V hipu pa, ko se to izpremeni,
so ti drugi izvili žezlo iz roke ali pa ti je od
stroškom povečal, da je za vse prostora notri, in
še sosedje radi prihajajo in pustijo kak krajcar tu;
orgijeorglje so take, da jim ni daleč okrog para in ob
njih pojejo pevci, ki bi še mestu ne bili v sramoto;
križev pot je delo pravega slikarja in ne kak neokusen
pokopališča, ki je danes že skoro odveč, čeprav
nisem niti enkrat odrekel, če je kdo hotel, da pridem
doli,. Skratka in da ti rečem še enkrat: vse
sem jim storil in ugodil, samo prsta nad faro nisem
hotel premakniti. To ljudstvo je dobro, zelo dobro,
krvi. To sem razumel in zato sem držal
železen prst nad njim. Ti pa napravi, kakor veš
in znaš,. Samo to bi rekel: najdi ga zase drugje;
ta je bil moj in ko mene ne bo več, naj se povesi!«
 
Ko je povedal to, sta bila dospela gospoda do
vrat, ki jih je cerkovnik pred novim gospodarjem
na široko odprl.
 
[[Kategorija:Ivo Šorli]]
[[Kategorija:Dela]]
[[Kategorija:Kratka proza]]
[[Kategorija:Povesti]]
[[Kategorija:Dom in svet]]
[[Kategorija:20. stoletje]]
Brezimni uporabnik