Hudi časi: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Brez povzetka urejanja |
|||
Vrstica 651:
»Kaj pa!« dejal je Birk pikro, »in sedaj se
dni. Sram jih bodi!«
»Če bi vsi tako mislili, morali bi nam ukazovati
sami ptujci, in to bi bilo še hujše. Koliko
dobrega stori gospod okrožni glavar, ki zagovarja
in brani podložnike! Če so prestopili s
takim namenom, kaj se jim more očitati? Boljše
je manjše zlo
gotovo tudi vsak svojo vest. In če odidejo danes
Francozje, jutri vstopijo ti uradniki zopet v stare
službe.
bilo nič zgodilo, in še hvala se jim bo dala,
in sami bodo vohali in preiskovali, kdo da je
bil Francozom naklonjen. O da, da; tak je svet.
»Kakor je božja volja«, dejala je žena polglasno.
Oni pa se je zopet zamislil.
»Kdo bi bil mislil, kdo bi bil mislil«, dejal
je sam pri sebi, »da ostanejo toliko časa v deželi!
In Bog vé, kdaj odidejo! Bog vé, oh!«
»Oh, jaz sem tako lačna«, vzdihnila je deklica
in ozrla se proseča v mater.
»Le glej skozi okno! Vidiš onega vojaka na
konju, vidiš?« tolažila je mati.
»Saj sem se že nagledala«, silila je hčerka.
»Ali nimate nobene skorjice?« Zlezla je s stola
in šla gledat po miznicah in predalih, kje bi
bila kaka drobtina; a nič ni bilo, ker je bil že
bratec desetkrat vse preobrnil.
»Le počakaj, prinesem ti kruha,« dejal je
oče, pogladil jo po kodrastih laseh in obrnil se
strani, da skrije solzo, ki mu je igrala v očeh.
»A jaz sem tako lačna«, vzdihovala je ona;
»sinoči je rekla mamica, naj grem spat brez
večerje, zjutraj me bo pa čakal košček kruha.
Pa me ni čakal, in sedaj je že poldne proč.
Jaz hočem jesti.
»Kako si grda«, karal jo je deček. »Jaz tudi
še nisem nič jedel, pa se vendar ne jokam. Kje
pa imajo mama kaj kruha? Le počakaj, sveti
Miklavž ti ne bo prinesel nič.
v srce očetu otročje besede; vzdignil je kvišku
žalostno hčerko in poljubil ji solzice z lic.
»In kaj pa s stanovanjem?« vpraša boječe
žena. »Ali si kje kaj dobil? Ravnokar je bila
gospa Gregoričeva tu in rekla, da moramo na
vsak način danes ven: sami nimajo nič prostora,
ker imajo toliko vojakov.
»Presneta reč!« udaril se je mož ob čelo
in pulil si lase, da ga je gledal sin ves prestrašen.
bomo morali iti ali pa v hlev; to je za reveža.
se bodeta seznanila s podganami in stonogami!
Burno se
obraz hišnega gospodarja
Birk deklico na tla in mu stopi nasproti.
hiše?
—
zmečem vam vso robo na trg.
»Oh, počakajte, počakajte, gospod Gregorič«,
prosila je žena, »vse vam bomo poplačali.«
»Poplačali! S čim pa? In tudi ne maram
tistih grošev, ne maram; ampak ven, ven!«
Prestrašen se je obesil deček za očetovo suknjo,
deklica pa se je skrila za materin predpasnik
in pričela jokati od
je stal nem od jeze in bled.
»To je moja hiša!« vpil je gospodar in
udaril s palico ob tla.
s hripavim glasom, »še vedno moje stanovanje;
in jaz ne trpim, da bi kdo razgrajal todi. Jaz
pojdem ven, ne bojte se! Vi pa tudi ven, ven!
Zgrabil je z jedno roko vrata in z drugo moža.
Ta se ni premaknil,
od vrha do tal; a v svesti si svoje moči
se je jel sramovati pred slabotnim, shujšanim
Vrstica 735 ⟶ 749:
vrata za seboj. Martin Birk pa se je togotil po
sobi, gluh za pomirjevalne besede svoje žene
in za glasni jok otročičev.
klobuk in palico in hitel ven, ven, proč od
žalostnega kraja.
»Oh, otroka, pokleknimo in prosimo ljubega
Boga, da nas varuje nesreče«, tarnala je
žena in pritisnila k sebi nedolžna otročiča.
Gospod Gregorič je še nekoliko rojil in godrnjal,
a jezen je bil le še sam nase in sramoval
se postopanja svojega in jel se opravičevati:
»Oh, Janez«, dejala je žena in podala mu
otroka, da ga popestuje, »gotovo si jih nagnal
prav z grda. Tega ne bi bil smel. Mi imamo
tudi otroka, in kaj, ko bi se nam tako godilo!
„A, kaj!" branil se je oni. „Z lepa se ne
opravi nič. Dobrota je sirota. Pa saj se ne menim
za najemnino: nobenega krajcarja nečem, temveč
ven morajo; jaz ne morem živeti v taki gneči."
»Pa sedaj se vsedi in kosi!«
»Ne morem, preveč sem jezen; vsaka kaplja
je sedaj strup. Kar odnesi jed in pijačo!«
»Birkovim bom nesla; gotovo so lačni.«
»Kamor hočeš«, dejal je mož osorno, da
bi zakril radost, ki mu jo je napravila žena s
to mislijo. A žena ga je poznala in vedela, da
se bo dalo govoriti ž njim.
»Oh, kaka revščina«, vzdihnila je, stopivša
zopet v sobo. »Kam pojdejo sedaj, vprašam te;
kam pojdejo!«
»Kamor hočejo!«
»Ti govoriš kakor Turek, ne kot kristijan.«
»Kaj morem pomagati? Ven morajo; kar
sem rekel, to sem rekel.«
»Si pa tudi premislil, kje bodo dobili streho,
ti hudournik? Kje pa je sedaj kaj praznega?«
»Takoj pod kapiteljem, v Lesjakovi hiši.«
»In jaz grem takoj gor in najmem stanovanje
za Birkove, da boš vedel!«
»Stôri, kar hočeš! A Lisjak bo hotel denar
naprej.«
»Veš, kaj? Če tebi ni bilo nič za tiste krajcarje,
ki nam jih dolgujejo Birkovi, naj pa še
meni ne bo za najemnino pri Lisjaku.«
Tej ženski odločnosti ni ugovarjal Gregorič,
ne da bi trpel vnanji njegov ugled, trdosrčnost,
katero mu je očitala vest. Kako hvaležni so
večkrat osorni ljudje za vsako priliko k nedoslednosti!
==IV.==
V krčmi pri Luki pa je sedelo omizje pravih
meščanov. Lepo jih je bilo videti, lepo slišati.
Vrstica 792 ⟶ 824:
Pozabljeni so bili hudi časi in veselili so se
možje svojega življenja in svojega meščanstva.
»Bog te živi, Tone«, dejal je jeden, »stara
korenina! Kaj hočejo ti reveži, ki so od danes
do jutri! Midva sva bila prej tu in bodeva, če
Bog
veter vse te smeti, bodeva midva še sedela tukaj
in pila
»Bogme, da«, pritrdil je sosed. »Luka, prinesi
drugega, najboljšega! Ne bodo ga pili
smehljaje se, kako se je zagrozil komisar, da
bodo morali ob devetih že zapirati gostilne.
»Ne gôvori o komisarju!« zavrne ga oni.
»Meni prihaja slabo, če slišim njegovo ime, in
če ga vidim, skisa se mi v kupici vino. Vse
rajši bi še hodil semkaj, če bi mogel ti komisarja
kako odpraviti.
»A kako?« menil je krčmar. »Saj mu dajem
manjše in slabše kose kakor drugim, in tudi
kaka muha se najde v kupici. Pa se nič ne
meni; ven jo vzame in pravi, da to nič ne
V tem so vstopili hrupno trije francoski
častniki in komisar Apert. Vsedli so se k svoji
mizi, in kar najudanejše se jim je klanjal
in popraševal, česa bi želeli, in našteval jedi,
ki so pripravljene. Meščanje so umolknili, semtertje
Vrstica 823 ⟶ 860:
besedam svojih drugov. Neizmerno zoprno
je bilo to lizanje in ta smeh meščanom.
»Gregorič je mož«, dejal je jeden izmed
njih zamolklo in povzdignil kupico.
»Bog ga živi!« pritrdili so vsi in trkali na
njegovo zdravje.
»Kaj se briga on za Poncija ali Pilata, naj
še tako važno postopata okrog! In kaj mu morejo?
Nič. Vse njegove sovražnike bode prej
pobral vrag.
dobro vedoč, da vleče komisar na uho vsako
besedo.
Martin Birk pa je drl iz mesta ob Krki gori
kakor brezzavesten. Nesreča, sramota, jeza, žalost
Vrstica 843 ⟶ 884:
li res vse končal ta skok? A tako daleč ni
mislil; pač pa mu je stopila pred duševne
gospodarja. Roke so se mu skrčile v
pest.
ustreči temu človeku. Streti, pogaziti me hoče;
in sam naj se mu spravim izpod nog? Ne!
Revežu, siromaku naj bi se brez kazni delala
krivica? Ali revež ne čuje psovk, ne
Ali ljubi samo bogatin svojo ženo in svoje
otroke?
in proseči glas ljubljene žene, ko je razsajal
hišni gospodar. Naj bi bil ta blizu, napadel
bi ga bil Birk,
sedaj storiti? Mučila gaje zavest onemoglosti,
sedaj zopet so se mu porajali naklepi, da so
Vrstica 864 ⟶ 905:
stanovanja, strehe stiskanim svojcem; zavil je v
gostilno potrdit se v naklepih svojih.
Častniki so bili že odšli; komisar je sedel
sam pri svoji mizi; krog druge pa je bilo že
vse polno domačih veljakov.
Birk, ker ni rad videl komisarja, in zanj se je
dobilo še prostora; saj je sedel le na pol,
stisnjen, vedno pripravljen prepustiti mesto kakemu
novemu gostu, kakor je navada revnih,
boječih ljudij. Pri mizi so se se vedno premlevali
važni domači dogodki.
»Kaj se vam mara, gospod Birk«, pozdravil
ga je rejen sosed, ko nimate nič sitnosti. »Ob
mesecu potegnete plačo, naj bo letina dobra ali
slaba. Toča vam nikoli ne pobije, hiša nikdar
ne pogori. Blagor vam! Hišni gospodar pa in
sploh človek, ki kaj ima, ta je revež dandanes.
Birk je molčal; drug pivec pa je opomnil,
da je menda gospod tajnik še vedno brez službe
baš zaradi Francozov.
»Ni-li res, gospod tajnik?« — Birk je prikimal.
»Potem imate pa vi tudi sitnosti«, povzel
je zopet prvi meščan. Kaj hočete! »Ptujec je
ptujec«, pristavil je bolj tiho; »domač človek
le ima srce za domačina.«
»Domač človek!« rogal se je Birk. »Ta je
hujši od Francoza in od Turka. Če je ptujec
pes, domačin je volk.« Možje so se spogledali
in začeli godrnjati, med občnim pritrjevanjem
je zavrnil jeden Birka.
»Mi smo bili že tudi po svetu, gospod Birk«,
dejal je odločno, »in vemo, kako je drugod,
in vemo, kako je doma. Ne vabimo pa nikogar,
naj pride k nam; in komur ni všeč, mestnih
Vrstica 900 ⟶ 947:
ni treba nič, našim možem vsaj ne! Kje
dobodete možakov, kakor je naš župan ali svetovalec
Gregorič
»Ne imenujte mi tega imena!« vzrojil je Birk
tresoč se in zgrabil kupico, da jo vrže v govornika.
A sosed ga je stisnil za pest, da se je
Vrstica 910 ⟶ 958:
še ponižno prosil te in one usluge, stopil
je k njemu, prijel ga za rame in namignil mu,
da je najbolje,
»Gospod Birk, tu sem k meni se vsedite!«
oglasi se iz kota glas komisarjev, in hipoma se
izpremeni položaj.
je smehljaje se prenesel Birkovo vino k drugi
mizi. Birk si je obrisal s čela in z lic pot ali morebiti
tudi solze.
ponižnosti in prisedel h komisarju.
»Na vaše zdravje!« napil mu je ta. »Nič se
ne menite! S takimi veljaki se midva ne moreva
kosati. Tem človek toliko velja, kar plača:
jaz pa imam drugo merilo.
Dobro je délo ponižanemu revežu, ko mu
je podal roko mož, katerega se v oči nikdo ni
upal lotiti. Kakor stara znanca sta se začela
meniti o vsakdanjih rečeh, in zvedel je komisar
polagoma vso stisko Birkovo, in zaupno, polglasno
sta se začela oba
in zlasti na Gregoriča.
Ko pa se je bil Birk nekoliko pomiril, prišel
mu je na misel dom in žena in otroci, ki nimajo
nikjer stanovanja. Pričel se je poslavljati in segel
Vrstica 941 ⟶ 993:
ki ga je hotel pognati, predno je še vedel, da
nima denarja!
»Bokal starine!« ukazal je glasno komisar.
»Pustite, gospod Birk; danes plačam jaz, drugič
pa vi.«
»Kakor vam drago«, priklonil se je Birk,
najrajši pa bi bil objel komisarja. Pogum mu
je vzrasel; kakor z vrstnikom je govoril s komisarjem;
Vrstica 952 ⟶ 1.006:
Birk ni pozdravil meščanov nič, Apert
pa se jim je globoko priklonil in sladko se
nasmehnil. Ko sta odšla, zašumeli so
zopet.
»Ali ste ga videli, Birka?« dejal je jeden,
»nič ni pozdravil.«
»Jaz pa imam rajši«, rekel je drugi, »da
se me nikoli ne pozdravi, nego tako kakor ta
komisar.
Onadva pa sta zavila iz mesta proti kapiteljskemu
griču v zaupnem govoru, ker vino
Vrstica 972 ⟶ 1.029:
je oziral le na ljudstvo; zakaj potrebovali so
novi gospodarji uradnikov, in kjer niso mogli dobiti
domačin lahko zabrani marsikaj hudega v negotovih
besede in dejanja svojih ljudij; ovija sploh
železno ptujo roko z mehkim ovojem, da pritisek
Vrstica 981 ⟶ 1.038:
mu je večkrat govorila tudi žena, a kdo bi
poslušal ženske! Ko pa je podprl Apert svoje
mnenje z mnogimi dogodki in
imena veljakov, ki so bili na glasu, da opravljajo
dobrohotno za domačine ptujo službo, segel
mu je Birk v roko in prosil odpuščanja, da ga
je sodil krivo. Ni bilo treba dolgega prigovarjanja
in Birk je bil pripravljen sprejeti službo pri
oblastvu. Kdo bi se branil pomoči in
denarja, če se strinja z načeli ali celó z občno
blaginjo! Potem ga ne bodo zaničevali ljudje,
ki mu duševno ne segajo niti do kolen; in varuje
naj se Gregorič! V potrdilo je stresel Apert
Birku roko.
»Sedaj se gre za to«, dejal je, »da se obvaruje
mesto nesreče. Da se proti francoski sili
ne
vse polno hujskačev in podpihovalcev, in najnevarnejši
je ta Gregorič.
»Istina«, pritrdil je Birk. »Menite-li, da je
oddal pred mesecem, ko je bilo ukazano, svoje
orožje? Dve puški ima še spravljeni pod streho
v zaboju, ki ima dvojno dno.
puško, ki ni bila za nič, in norca se je delal.
Komisar je pazljivo poslušal in omenil, kaj
se je bilo zgodilo davi pred pošto.
»Policaj Korenček«, pristavil je Birk, »je
meni samemu pripovedoval, da je zalotil baš
se je muzal komisar in pretil, da bodeta že pokazala
temu napihnjencu. Ponudil je Birku dvajset
frankov kot zadavek in
in posluša, kaj se godi in govori po mestu, ter
pride drugi dan ob osmih zvečer v proštijo pri
stranskih vratcih.
Umirjen je korakal Birk proti mestu; imel
je denar, imel službo in znosil se je bil nad
Vrstica 1.021 ⟶ 1.082:
pa tudi toliko potolažila srd, da mu je bilo celo
ljubo, ker ne bode posegel s svojo roko vmes;
saj je človeku všeč,
ali domišljene — dejal bi —
maščevanje pa je kakor
tudi maščevalca. V dnu srca mu je
pusto čustvo sramovanja, katero pa je dušil z
važnimi razlogi.
Ko pride v mesto, stopi mu pred oči vprašanje,
kam naj se obrne, kje naj išče svojih
ljudij. Kdo
odkar je bil odšel! Očital si je, da jih je bil
tako pozabil, in ob jednem se izgovarjal, da
bi drugače ne bil našel današnje sreče. V velikih
skrbeh je pospešil korake.
»Oče, oče!« vzklikne radostno sinek njegov
in priteče iz stranske ulice z velikim kosom
belega kruha.
vas iščem.
izgubil več. Razveselil se ga je Birk, a takoj
tudi sumljiv vprašal, odkod ima kruh.
»Od Gregoričeve mame«, bil je odgovor.
A kakor bi bil gad pičil očeta, izmaknil je sinu
roko in izbil mu kruh od ust.
in stekel za kruhom, ki je ležal v blatu;
a oče ga potegne nazaj.
»Pusti!« zagrozi se mu: »od Gregoričevih
ne smeš vzeti nič; če ne, bodeš tepen.«
»A jaz sem lačen«, ihtel je sin in premagoval
jok.
»Z mano pojdi!« In šla sta kupit kruha in
sadja, da so komaj nesle male ročice.
»Kje pa ste sedaj?« vprašal je oče bolj tiho.
»Pod kapiteljsko cerkvijo. In kako prijetno
je! Iti smemo na dvorišče, in tako lepa mačica
je v hiši.
Gredoč sta srečala Gregoričevo deklo. Birk
jo ustavi in ji odšteje deset frankov, naj jih
nese
poslal v kratkem.
nobeni ceni ni hotel biti hvale dolžan temu
možu, ki mu je bil storil tolikanj hudega in
Vrstica 1.066 ⟶ 1.136:
drugače se jim godi krivica; in podpore nimajo
za dobroto, ampak dolžnost drugih proti njim.
Prišedši domov oštel je Birk najprvo ženo,
zakaj je dovolila, da je vzel otrok kruha od
teh ljudij, od teh Gregoričev.
nima nikdo vzeti od njih!
dobrot ne maram in
vsega hudega. Niti imenovati jih ni treba pred
menoj, ker jaz nočem nič slišati o njih!
To je oplašilo ženo, ki je hotela povedati,
kako so jim
Birk je položil denar na mizo in pravil, da se
je dogovoril s komisarjem zaradi službe, o kateri
Vrstica 1.084 ⟶ 1.156:
načelom in odpovedal sovraštvu proti novi vladi;
ko se pomiri, spomnila ga bode dobrot, katere
so jim skazali
roke k zahvalni molitvi, v katero je vpletla tudi
Gregoričevo rodbino.
Birku še vedno na misel, in nič kaj ni bil zadovoljen
z načinom svojega maščevanja.
Ura je šla na polnoč, ko je policaj Korenček
iz gostilne pri mostu
že zadostil svoji čuvajski dolžnosti, da bi smel
iti leč, ali še ne. Predrami ga od gorenjega mesta
ker še po noči ni
tega korakov, rajši narobe, češ, nemara bo pa
ta
dalje glasnejši in sumnejši, tako da je zavil Korenček
v drugo stran, da bi iz stranske ulice
vse opazoval in o pravem trenutju posegel vmes.
Kmalu seje razločil topot konj, korakanje moštva,
škripanje težkih voz in zamolklo velevanje. Na
trgu so se zbirali vojaki. Okna so se odpirala,
in ljudje so čudeč in boječ se popraševali, kaj to
pomeni.
»Nekam se odpravljajo«, razlagal je Korenček
in miril strašljivce, češ, saj sem jaz tu. — Od
proštije pa je prijezdil general, izpregovoril nekaj
besedij s poveljniki in obrnil konja po klancu
proti mostu. Za njim se je obrnila četa konjenikov,
za temi je šlo par topov in municijski
voz, potem dolga vrsta pešcev in zopet četa
konjenikov. Dolgo je bobnel in škripal most
==V.==
Drugo jutro je bilo v mestu videti le še
malo vojakov. Kam da je bila večina odšla, to
se je kmalu zvedelo od
od onstran Gorjancev in pripovedovali, da so se
uprli kmetje po Metliškem in Kočevskem. Ta
novica ni posebno razburila duhov; trezno so
presojali
ki bodo morali drago plačati nepremišljeno, prenagljeno
početje. A vse drugače jih je razdražilo,
Vrstica 1.225 ⟶ 1.207:
po ulicah, in da mora vsakdo, ki ni še oddal
strelnega orožja, oddati je v 24 urah pod smrtno
kaznijo.
meščanje v svesti, da niso zaslužili tako ostrih
naredb, in rogali so se sem ter tje, je-li že
gruča,
še mož hoditi z ženo skupaj, in na koliko
delov se mora razdeliti številna rodbina, da ne
bo gruče. A utihnili so ti samopašni pogovori,
ko se je prikazal na trgu komisar Apert s francoskim
Vrstica 1.271 ⟶ 1.228:
vsako besedo; doma, med seboj so zabavljali
tem huje.
Ko pa je bila ura osem zvečer, napotil se
je Birk v proštijo k francoskemu tajništvu. Tako
Vrstica 1.280 ⟶ 1.238:
pokazal potem v prvo nadstropje v malo, precej
prazno sobico, kjer sta goreli na mizi dve sveči.
Dobil je Birk notri dva znana moža: jeden je
bil upokojeni uradnik, sicer velik kričač in zabavljač
Vrstica 1.292 ⟶ 1.246:
ni bil kaj vesel te družbe Birk, dasi ga je sprejela
jako prijazno in pozdravila prav zaupljivo.
»Časi so hudi. Kaj se hoče!« mežikal je
obrtnik in stiskal mu roko.
»Ljudi je treba prijeti v strah«, dejal je s
povzdignjenim prstom tovariš, »inače se zgodi
nesreča kakor v Metliki in Kočevju. Razmere
so napete.
uradniku, ki mu je podal roko in prijazno mrmral
nekaj v francoskem jeziku.
poslovil od komisarja.
Ostali ljudje pa so se vsedli k delu. Po vrsti
so narekovali komisarju, kaj so videli in slišali
Vrstica 1.310 ⟶ 1.267:
tigre. Sestavili so seznamek, v katerem so bili
zaznamovani imenitnejši meščani, tega so prišteli
drugega nenevarnim ugovarjalcem a la Korenček,
tretjega upornim, a brezvplivnim elementom;
najhuje je bila počrnjena vrsta vplivnih in upornih
mož kakor
največ po osobni mržnji katerega izmed
skrivnih nadzornikov; seveda se je tudi jezil
komisar, če se niso mogle navesti za to in ono
besedo nobene priče.
Drug za drugim so se odpuščali potem »nadzorniki«;
najzadnji je bil Birk.
»Kako se vam zdi služba?« vprašal je komisar
in spravil ga v zadrego.
»Tako. — Za silo.«
»Ker so taki sodelavci«, zagovarjal se je
oni. »Kaj hočete! Vlada mora spoznavati in
spoznati javno mnenje, drugače se ji izjalovijo
tudi najboljše namere. A odkod je more spoznati?
Vrstica 1.339 ⟶ 1.300:
vsem mišljenju in čustvovanju, to ni tolikega
pomena; zavira se sicer napredek, po dolgih
in dragih
sled. Drugače je to v novi, ne še utrjeni državi.
Tu postane vsaka napaka usodna, in sveta dolžnost
Vrstica 1.346 ⟶ 1.307:
sprejme pametna vlada za svojo misel; kar je
napačnega, to izkuša s poučevanjem popraviti in
poravnati. V drugih
pravno
tako tanko
navaden človek; in vendar — kolikrat zaide
ljudsko mnenje
je z umetnostjo. Umetniku je največ do tega,
da ugaja umotvor širokim ljudskim plastem, naj
Vrstica 1.357 ⟶ 1.318:
kolikor hoče; ljudstva ne bo premotila, da bi
hvalilo, kar mu ne seže do srca. A kolikrat
zabrede ljudska sodba, ljudski vkus in
celo umetnika, ki se opira preveč na
vox Dei
da zavre hitri voz javne sodbe in ga obvaruje prevrata;
da določi mero hvali in graji; zakaj ljudje
Vrstica 1.368 ⟶ 1.329:
kar je slabega. To pa se godi, ako so vladi
znana ta teženja in je vlada dovolj razumna,
da se
s tem, da kaznuje storjene pregreške, ali da jih
zabranjuje; ali da se pusti plevel rasti z žitom
Vrstica 1.374 ⟶ 1.335:
se na škodo žita in zatrl toliko in toliko klasja,
ali pa da se populi, predno je mogel škodovati.
Kateri način vam je bolj
Birk je potrdil, da zadnji.
»In to je tudi moj način in sistem«, dejal
je komisar in ponudil mu roko. »A kako hočem
zatirati plevel brez delavcev! In najpridnejši gospodar
mora rabiti slabe posle, če ne dobi dobrih.
Vrstica 1.389 ⟶ 1.352:
zanesljivega, to si štejem v veliko srečo,
v veliko srečo pa tudi ljudstvu nam izročenemu,
čegar blaginja nam je najvišji zakon.
V pogovoru se je izreklo tudi ime svetovalca
že nakupičenega toliko gradiva, da se bode lahko
s silo ustavilo njegovo rovanje. A čudo, čim
Vrstica 1.398 ⟶ 1.362:
kakor bi ga bilo sram ostrejše soditi bližnjika
nego samega sebe.
»Nič mu ne bode škodilo«, dejal je precèj
malomarno, »če se mu za par sto frankov pristrižejo
Ne bo več nosil tako po koncu grebena.
»Stvari so take, da mu lahko zadrgnejo vrat«,
sklenil je komisar, odštel Birku precejšno mesečno
plačo in prijazno se poslovil ž njim.
Sam s seboj zadovoljen je hodil še nekaj
vse razloge, s katerimi je potolažil tanko Birkovo
vest. Zdeli so se mu naravnost državniški, in spoznal
je, da opravlja za svojo sposobnost mnogo
prenizko službo. Premalo se ga
Ta misel mu je grenila veselje. A meščanstvo
se ga boji, to je tudi nekaj, in Gregoriča ima
Vrstica 1.417 ⟶ 1.383:
to je kalil strah, da ne bi sovraženi mož oddal
v določenem obroku skritega orožja.
Birk pa je šel domov s prepričanjem, da je
komisar sicer pošten
nevredne pomočnike. Poslednje besede, ki so se
nanašale na Gregoriča, niso mu prav ugajale,
Vrstica 1.425 ⟶ 1.392:
kar tako k smrti; to so same besede. A
kakor dobrota, ki nam jo stori zopern človek,
tako je pekel Birka ostali dolg
mu je, ko ga je poravnal še tisti večer.
Sedaj bi mu bilo najljubše, da bi onega človeka
Vrstica 1.431 ⟶ 1.398:
več srda, a jako neprijetne misli mu je budil
spomin nanj.
Razmere v mestu so bile od dne do dne neznosnejše.
Vedno več je bilo kaznovanih zaradi
kaznjenci, odkod bi bilo oblastvo zvedelo to
in ono. Vse je bilo kakor prepreženo z ogleduhi;
Vrstica 1.439 ⟶ 1.407:
so se najtesnejše prijateljske vezi in vse križem
se je tožilo in dolžilo.
Kako bi mogel biti vesel gospod Gregorič!
Sedel je pri kosilu in se jezil, a ne nad Francozi,
ampak nad
svetovalci, da
na višje mesto proti takemu postopanju političnega
oblastva.
»Ugnali bi tega peklenskega Aperta«, je
dejal, »ugnali, da smo jedini. A ta se boji zamere,
oni za svoj obrt in tretji že misli, da
ga bodo obesili, če reče odkrito besedo. To so
možje!
Aperta med vrati in za njim dva vojaka z nasajenima
bajonetoma.
»Ne zamerite, da vas pridemo nadlegovat«,
pokloni se komisar gospej, ki je prestrašena
skočila k možu.
»Pridete pa kakor nad razbojnike, gospod
komisar«, reče Gregorič. »Kaj bo pa dobrega?«
»Po orožje smo prišli.«
»Orožje sem že oddal; potrdilo pokažem
takoj.«
»Ni treba. Ali ste pa tudi oddali vse orožje?«
»To je predrznost. Jaz se bom pritožil zoper
tako postopanje; jaz sem mestni svetovalec.«
»Vsa čast! A sedaj nas briga le vaše orožje.
Dajte, kar imate, z lepa!«
»Poiščite sami!« dejal je Gregorič in pokazal
po sobi.
»A morebiti imate kje drugje. Bodite tako
dobri in pojdite z nami pod streho!« Gregorič
je prebledel.
»Jaz se ne ganem«, dejal je odločno.
»To bodemo videli.« Apert je mignil vojakoma,
ki sta zgrabila za puški. Kričaje se je
oklenila gospa svojega moža in kričati je začelo
dete v postelji.
»Proč žensko!« ukazal je Apert, Gregorič
pa je razljučen zgrabil veliki nož, ki je ležal na
mizi, in skočil proti njemu. A na poti mu je
bila žena, tako, da je o pravem
komisar; vojaka pasta se vrgla na razjarjenega
moža, podrla ga na tla in ga uklenila. Nič ni
Vrstica 1.487 ⟶ 1.469:
je izdala skrivališče dveh dragocenih pušk med
dvojnim dnom.
»Prokleti Birk!« mrmral je Gregorič zagledavši
orožje; žena pa se je vrgla na kolena in
vila roke in prosila Aperta, naj se usmili moža.
»Po koncu! Kaj klečiš pred vragom!« srdil
se je mož in pokimal še jedenkrat s posiljenim
smehom detetu, ki je stegovalo iz postelje ročice
po njem. Naložili so mu zasačeni puški in gnali
ga iz hiše; jokaje ga je spremila žena do ječinih
vrat, kjer so jo odpodili.
žalostni sprevod in ugibali, kaj to pomeni.
Marsikatera pest se je stisnila; a storiti
si ni upal nihče nič.
Pač nekaj se je storilo. Razburjenost je prisilila
župana, da je sklical mestni zbor, da se
kaj ukrene. A dolgo se niso mogli zjediniti gospodje.
Jeden svetovalec, strojar po obrtu, kakor
ker
pri njem. A če se strojar ni brigal mnogo za
tovariša, brigal se je svetovalec krčmar, ki je
predlagal ostro pritožbo ne samo zaradi postopanja
proti
drugih škodljivih naredb in novotarij, izmed
katerih se mu je zdela najškodljivejša, najpogubnejša
Vrstica 1.516 ⟶ 1.501:
zakonski možje; ker namreč večerjajo ti doma,
ne morejo skoro dohajati pred deveto uro v
gostilno; tako se jim krati pošteno razvedrilo.
Predlog, podprt s takimi razlogi, je prodrl in
volilo se je poslanstvo, ki pojde do okrožnega
glavarstva in,
se o položaju.
==VI.==
òùàèê
Prešlo je nekaj dnij, in Apert in Birk sta
bila najboljša prijatelja. Ponosno sta hodila po
trgu, po mestu, ki je bilo postalo tako tiho in
mirno.
»Gospod Lavallée«, dejal je Apert, »ne pozna
ljudij nič. Naj bi bila obveljala njegova politika,
imeli bi
uzoren red. Za ideje prostosti, jednakosti nimajo
zmisla ti ljudje. Če si prijazen ž njimi,
strežeš, postanejo objestni in te zaničujejo; če
jim pa pokažeš zobe,
je pritrdil, a vprašal ga tudi zaupno, če
da bode francosko gospodarstvo trajno. Oni je
odkimal in začel govoriti o razlogih, zakaj se
Kranjska ne more trajno združiti s Francosko
ampak pripade prej ali slej avstrijski državi
nazaj.
»A kaj potem?« vprašal je zvedavo Birk in
mu pogledal v oči.
»Ker sedaj tako razsajam? mislite«, odgovoril
je oni in spopolnil vprašanje Birkovo. —
smehljaje se in mahnil s palico po zraku.
vi, ne bojte se! Jaz imam takih prijateljev, da
nama ne izpodleti, naj se obrne stvar tako ali
tako. A propos, če utegnete, pojdiva jutri po
kosilu proti Mirni peči; dnevi so lepi, pot snažna,
in konja vam posodim jaz.
Drugega dné je bila nedelja, in zgodilo se
je nekaj posebno znamenitega. Prišlo je bilo
poročilo, da je sklenjen na Dunaju mir med
Vrstica 1.560 ⟶ 1.551:
s francoskim tajnikom že toliko časa. In res
se nista zastonj posvetovala. Sklenila sta, da se
v proslavo
naredbe. Kmalu so se začela nabijati po
oglih poročila o sklenjenem miru in ob jednem
preklici ostrih naredb, ki so se bile uvedle po
odhodu generala Zucchija.
Ko pa se je v kapiteljski cerkvi prebral s
prižnice pred veliko mašo evangelij, prišel je
na vrsto pastirski list, v katerem je škof Kavčič,
opiraje se na evangelij:
cesarjevega, in Bogu, kar je božjega
vernike, naj se
upirajo novemu oblastvu. Bridke so bile te
besede, ki so uničevale mnogo tihih
nadej, a ob jednem tolažilne in mirilne za vznemirjene
vesti. Globoko so se vtisnile v srca
vseh.
V glasnih gručah so postajali po maši ljudje
in se razgovarjali o važnem dogodku. Marsikateri
je odkimal z glavo in zmignil z rameni,
ko se je govorilo o novem položaju;
vedela, ali je vesela ali žalostna. Meščanstvu je
napravilo največ radosti razveljavljenje izjemnih
Vrstica 1.588 ⟶ 1.581:
pa so se zbirala poslanstva, da idejo častitat
in poklonit se okrožnemu glavarstvu.
Popoldne sta jezdila Apert in Birk čez kapiteljski
grič proti Bršlinu. Lahna meglica se je
prijemala pisane goščave ob potu. Vse je bilo
Vrstica 1.594 ⟶ 1.588:
vran, sedlo na zemljo in odletelo. Jezdeca sta
molčala. Apert je bil slabe volje, ker mu ni
»Zmagovati znajo ti Francozi«, reče naposled,
»vladati ne znajo. Ljudske čudi ne poznajo
nič, in ta jih bo iznenadila.«
Birk je ménil, da se je stališče pač jako
izpremenilo, ugodno za Francoze.
»Na videz«, zmignil je oni z rameni. »Nove
hiše se same podirajo, stare treba razstreljati.
Kako sem prepričan o tem, to bodete videli
danes.
Zdelo se mu je, da se da vse človeško delovanje
delajo samo za druge; to je neumna tolpa,
mislil si je
sicer dobro ime, a svojega uspeha nič; drugi,
delajo samo zase; teh ne mara nihče in vse jim
nasprotuje, tako da ne dosežejo mnogo uspeha,
zase z delovanjem za druge; ti so najpametnejši;
na videz nesebični dosežejo največ;
zakaj
blaginja in slava je njih delež. Ponosno se je
prišteval Apert tej vrsti.
Jezdeca sta jezdila čez klanec skoz krasno
ormenelo bukovje, ugodno domovanje tolstih
Vrstica 1.632 ⟶ 1.630:
bila zatvorjena, druga proti gozdu pa odprta
na stežaj. Tu sta stopila jezdeca s konj.
Iz hiše sta prišla dva širokopleca, bradata
korenjaka, kakoršnih bi se človek ustrašil, da
|